NE IZGUBITE SVOJE SVOBODE

NE IZGUBITE SVOJE SVOBODE

Neki gospod, bogat mož, je prišel v Shishu Bhavan in rekel sestram, da jim da, karkoli želijo. Želel je podariti generator. Ta stane več tisočakov. Rekla sem mu: »Ne.« Danes generator, jutri pralni stroj. Da bi se odrekle tistemu, kar ni za nas, je potreben pogum. V matični hiši pogosto zmanjka elektrike, zato sestre zelo težko študirajo. Gredo na teraso in podobno. Potem pride bogat človek in nam ponudi generator, da bi imele luč, tudi ko zmanjka elektrike. Rekla sem mu: »Hvala vam... Ne potrebujemo ga.« Ne razumite me narobe, sestre. Nič ne bi bilo narobe, če bi ga imele, vendar moramo izbrati, da ga ne bomo imele... Rekla sem mu, naj ga podari Malim sestram ubogih, ker imajo zelo velik dom in bi stari ljudje lahko padli ob nenadni zatemnitvi. Tako ga je podaril njim.

Dva tedna kasneje je isti mož prišel k meni in mi povedal: »Mati, ker ste me zavrnili, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Prej sem razmišljal, kako zaslužiti več in več denarja, sedaj pa želim deliti.« Tako nam je podaril nekaj petrolejskih svetilk.

Sestre, moramo biti prepričane in se držati najskromnejših sredstev... Obkrožene z vsemi tistimi stvarmi, lahko sestre izgubijo radost preprostosti in uboštva. Te stvari jih vežejo, tako, da se ne morejo več premikati. Moram imeti vse. Naprej, naprej, naprej, več in več... Izgubile boste svobodo uboštva. Če pri nekom iščete naklonjenost, tudi to je bogastvo. Morate biti svobodne in prepričane, da pripadate Jezusu.

Lepo je biti svoboden, sicer me duši. 

UBOŠTVO IN IZBIRA

UBOŠTVO IN IZBIRA

Nekdo me je vprašal, kdaj bo revščina v Indiji izkoreninjena. Rekla sem mu, da takrat, ko bomo vi in jaz pričeli deliti z njimi. Radost je, če lahko delim z vami, kar imam in ne morem obdržati zase, če to dam bratu, sestri, ki nimata. Takšna delitev prinaša mir, radost, ljubezen. Tudi splav je uboštvo, ker se ljudje bojijo otroka, bojijo se, da bodo morali hraniti še enega otroka, zato mora otrok umreti. To je strah. Še eno uboštvo, ki ga pogosto vidimo na zahodu: imamo materialno uboštvo, ki jo trpijo naši ljudje v Indiji in Afriki, na drugi strani pa Ameriko in druge države, kjer imajo uboštvo srca, uboštvo duha, v katere so se zapletli in so obkroženi s stvarmi, ki v njihovem primeru pomenijo stradanje... Tam je mnogo večji pohlep po moči, po stvareh [na zahodu]. Imeti moram eno stvar, pa še eno, pa še eno – na tak način. In da bi jih imeli, se morajo odreči nečemu, zato se odrečejo otroku. 

STALNI ČUVAJ

STALNI ČUVAJ

Obstaja še ena oblika uboštva, ki jo imenujejo duhovno uboštvo: sprejmite, da ste, kjer ste, da storite, kar vam rečejo, včasih ljudem, ki so zelo prijetni, včasih tistim, ki so neprijetni, s katerimi ne delite iste kulture, istih idej, skratka, bodite sposobne ljubiti vse ljudi. Mislim, da je to velika izkušnja uboštva. In v vseh kongregacijah to bolj in bolj potrebujemo, v vseh kongregacijah – popolno svobodo, ki nas sili, da se ves čas sprašujemo: »Lahko?«

Pričenjamo pozabljati to malo besedo,[1] ampak ta mala beseda naredi razliko v našem uboštvu: da nič nimamo in nič ne posedujemo. Me v bistvu posedujemo vse, ker imamo Kristusa. In vse me, ve, naša Družba, vsi potrebujemo stalnega čuvaja, da nas svetovno bogastvo ne bi zadušilo. To občutim v Ameriki. Za nas v Indiji je laže izvajati uboštvo, mnogo laže, za vas pa, ki imate toliko, je zelo težko, mora biti zelo težko. Za nas, ki niti tu nimamo vseh tistih reči, je laže, ampak vi, obkroženi s tako količino stvari, morate imeti pogum reči, da so tu, da pa jih ne boste uporabljali.

---

[1] Misli na: »Prosim, lahko…« Tako Misijonarke ljubezni prosijo za dovoljenje.

MAJHNE SKUŠNJAVE

MAJHNE SKUŠNJAVE

Denar je nevarnost – lahko naredi ogromno škodo in je lahko vzrok za trpljenje. Je nevarno orožje v hudičevih rokah. Izgubimo občutek za uboštvo. Osvobodimo se. Bodimo dosledne do sebe. Hudič ne bo nikdar zahteval, da storimo nekaj prepovedanega... Dajajte zgled svojim sestram – ne z doslednostjo sužnje ... ampak, ker ste dale besedo Bogu... Nobena od nas ni tako varna, da bi se lahko igrala z ognjem. Hudič vas nikoli ne skuša s čim velikim, ampak z majhnimi skušnjavami. Če naj bi hudič prejel Nobelovo nagrado, bi jo prejel za potrpežljivost. 

IZVAJANJE KRISTUSOVEGA UBOŠTVA

IZVAJANJE KRISTUSOVEGA UBOŠTVA

Vrlino uboštva izvajamo, ko pravočasno in po svojih najboljših močeh krpamo svoja oblačila. Gotovo ni znak vrline v uboštvu, če bi okrog hodile v raztrganih oblačilih ali raztrganem sariju, kajti zapomnimo si, da ne oznanjamo uboštva beračev, temveč Jezusovo uboštvo. Zapomnimo si tudi, da je naše telo tempelj Svetega duha, da ga moramo zato spoštovati in oblačiti v čista in lepo zakrpana oblačila. Niti na pamet naj nam ne pride, da bi uporabila umazana, strgana oblačila za zagrinjalo tabernaklja, ki pokriva vrata bivališča, ki ga je Kristus izbral za Svoje bivanje na zemlji, potem ko je šel v nebesa. Iz istega razloga ne bomo nikdar pokrili templja Svetega duha, kar je naše telo, s raztrganimi, umazanimi, zanemarjenimi oblačili... Zakrpana oblačila niso sramotna. O svetem Frančiški Asiškem pravijo, da je njegova kuta, tista ki jo je nosil vsak dan, ob njegovi smrti imela 40 krp. Prvotnega oblačila sploh ni bilo več.

POGUM NE IMETI

POGUM NE IMETI

Lahko bi imela, ampak sem se odločila, da ne bom imela. Za izbiro »ne imeti«, je potrebno veliko poguma, saj vsi radi imamo. Bolj kot smo zaljubljene v Jezusa, bolj bomo ljubile uboštvo in bolj ko bomo ljubile uboštvo, bolj bomo spoznavale to svobodo, osvoboditev src pa tudi osvoboditev od stvari. V naši Družbi uboštvo zahteva še nekaj več - popolno predajanje sebe najbolj ubogim med ubogimi: nezaželenim, neljubljenim in zanemarjenim in osvobojenost od vseh materialnih dobrin, ki bi nas odtegovale od radosti ljubiti Jezusa... Bolj kot ste svobodne, bolj podobne Kristusu boste in bolj ko boste podobne Kristusu, bolj ljubeče boste. Uboštvo je Božje darilo. Če pogledate v življenje naše Gospe, boste videle, če pogledate Jezusovo življenje, boste tudi videle. On, ki je bil sin Božji, v uboštvu rojen, bi lahko imel palačo, vendar je izbral, da bo rojen v revnem prostoru. Uboštvo je za nebesa zelo privlačno, zato prosimo našo Gospo, da nam to razčisti. 

ZAOBLJUBA UBOŠTVU

ZAOBLJUBA UBOŠTVU

Uboštvu sem se zaobljubila iz ljubezni do Boga, prostovoljno. Zaradi ljubezni do Boga se odrekam vsemu, kar je moje in ima denarno vrednost. Brez dovoljenja ne smem obdržati, imeti ali uničiti ničesar. Za stvari, ki so bile predane v moje roke, moram skrbeti. Sari ni moj – dan mi je le v uporabo za nekaj časa. Predstojnica mi lahko odvzame vse. Tega ne počne, ima pa pravico. Iz čiste ljubezni do Boga se odrekam pravici, da lahko uporabljam stvari, kot se mi zahoče. Prositi moram za dovoljenje. Godrnjati, ko ne dobimo lepih reči, je noro. Sestre včasih godrnjajo, če ne dobijo okusne hrane, ali pa če jim ni primerno postrežena. Ker hočemo biti uboge, jemo to hrano – bulgar in podobno. Moramo biti srečne, da smo uboge. Seveda nam to ni všeč. Rade bi, da bi nam bilo všeč, vendar je težko, nadnaravo pa nam je všeč.

Moramo ljubiti svoje uboštvo. Moramo biti srečne, da smo uboge, da nimamo stvari, da imamo v hiši najcenejše stvari. Zaradi ljubezni do Boga smo se odrekle vsemu. Bog naredi stvari čudovite – me se jim odrekamo. Nekatere sestre v drugih kongregacijah so mi povedale, da uporabljajo lepe reči, da bi dale drugim možnost zaslužiti denar. Ampak to ni za nas. Za loretske sestre je v redu, da imajo take stvari in ostale, da imajo lepe bolnišnice. One ne morejo delati kot v Nirmal Hridayu. One te stvari potrebujejo. Me pa moramo živeti na drugačen način, sicer ne bi mogle razumeti ljudi. Lahko vam povem, da imamo iste stvari, hrano in oblačila kot tisti v revnih četrtih. Nimamo ventilatorjev; lahko bi jih imele, ampak jih nočemo. Tako lahko čutimo tisto, kar čutijo reveži. Zakaj živimo v tako doslednem uboštvu? Ne morem služiti ubogim, če jih ne ljubim. Ljubim jih in jim hočem podariti mojo ljubezen. Odrekam se zaradi Božje ljubezni. To hočem, nihče me ni silil. Vsakič, ko rečem: »To hočem« to rečem in storim zaradi Božje ljubezni. Zrasla sem v tej ljubezni iz navdiha in domneve, od noviciata, mlajše redovnice do končne zaobljube [do] smrti.

Uboštvo pomeni tudi prositi za dovoljenje, skrbeti za stvari, pravilno krpati oblačila. Mati[1] in me, vse imamo iste privilegije, v polnosti živeti življenje v uboštvu. Želim živeti življenje Nazareta, da bi lahko ljubila uboštvo zaradi Jezusove ljubezni. Oklepati se uboštva je najboljši način, da pokažem Božjo ljubezen. Jezuiti v Rimu so na zboru povedali: »Družbo moramo popeljati [dol] do najbolj ubogih med ubogimi.« Uboštvo je privilegij. Naše sestre v Venezueli je razveselilo, ko so oddale lepe stvari, ki so jih imele na začetku. Moramo ljubiti uboštvo.

---

[1] Za mati Terezijo je bilo, kot je v navadi med redovnicami v Indiji, običajno, da je, ko je govorila o sebi, to počela v tretji osebi. 

KRISTUSOVO UBOŠTVO

KRISTUSOVO UBOŠTVO

V Božjih očeh je tudi najbogatejši človek predmet uboštva. Zdaj obrnimo list. Tu je misijon ljubezni. Morda smo imele vse, kar se z denarjem kupiti da, vendar smo vse to pustile za sabo. Prikrajšanost in vse težave, ki izvirajo iz uboštva, smo izbrale same. Zakaj se torej upiramo milosti, ki jo prinaša naše uboštvo? Če bi Kristus, sveti oče in ljudje gledali na naše uboštvo, kaj bi rekli? »Oh, mar ni to tisti tesar iz Nazareta?«[1] Uboštvo mora biti živa resničnost. Moram jo hoteti in vsakič, ko to počnem, izbiram skupaj s Kristusom in ker jo želim, [jo] ljubim. Znanje vodi do ljubezni. Ali ljubimo uboštvo v smislu, kot nam je dano? Prostovoljno uboštvo ne pomeni, da prosimo za dovoljenje, če hočemo neko stvar uporabiti, ampak [da smo] zares uboge v duhu in smo izbrale Kristusovo uboštvo.

Kristus, ki je bil bogat, se je izpraznil.[2] Tu je protislovje. Če želim biti uboga kot Kristus, ki je postal reven, čeprav bogat, odrekel se je, dal je – isto moram narediti jaz. Ljudje dandanes hočejo biti ubogi, živeti z ubogimi, pri tem pa se ne želijo odreči stvarem, denarju. To je bogastvo. Hočejo oboje, obojega pa se ne da imeti. To je še eno protislovje.

Kako živimo vrlino uboštva? To je tista vrlina, ki nas sili, da rade posnemamo življenje v uboštvu, kakršno je Kristus izbral zase. To je naša vzpodbuda, da se veselimo, ker nam življenje v veri da možnost, da izvajamo resnično uboštvo. Vrlina uboštva nas bo prisilila, da bomo stopile z naše poti, da bomo pazile na vse tisto, kar nam je dano v uporabo, bodisi osebno ali skupno, last Družbe. Sveti Ignacij [Lojolski] pravi, naj ljubimo uboštvo tako, kot ljubimo lastno mater, tako nežno in tako prisrčno.

---

[1] Prim. Mt 13,55; Mr 6,9.

[2] Prim. 2 Kor 8-9.

JEZUSOVO UBOŠTVO

JEZUSOVO UBOŠTVO

[Jezus] se je rodil, tako nebogljen, tako majhen. Lahko bi se rodil v palači, v urejeno družinsko življenje, toda rojen je bil v hlevu,[1] brez oken, brez zraka, z živalmi. Marijina vera je morala biti zelo močna, da je to sprejela. Jezus je bil Božji sin. Moral je prinesti dobro novico za uboge.[2] Kakšna je bila ta dobra novica? - Da nas Bog ljubi in da moramo ljubiti bližnjega tako, kot nas On ljubi. Tako ima uboštvo veliko skupnega z usmiljenjem. Prej so se ljudje Boga bali. Ko prebiramo nekatere psalme vidimo, kako je bilo ljudi strah pred Bogom. Potem je prišel Jezus, poln prijaznosti. Vsakdo bi Ga lahko uničil. Bil je tako ubog.

---

[1] Prim. Lk 2,7.

[2] Prim. Iz 61,1; Mt 11,5; Lk 4,18; 7,22.

POSNEMANJE KRISTUSA

POSNEMANJE KRISTUSA

Za nas ni dovolj, da prakticiramo zaobljubo uboštva. Težiti moramo k temu, da pridobimo resnični duh uboštva, ki se kaže v ljubezni do izvajanja vrlin uboštva s posnemanjem Kristusa. S posnemanjem Njega, ki je uboštvo izbral za spremljevalko svojega zemeljskega življenja, ko je prišel in živel z nami. Kristusu ni bilo potrebno živeti življenja v uboštvu, živel ga je, da bi nas odrešil in je zato izbral uboštvo in ljubezen do ubogih. Tako nas je učil, kako pomembno je, da si prizadevamo za svetništvo.

NALIVNIKI

NALIVNIKI

Spomnim se brata, preden je umrl. Nikoli mi ni dal ničesar. Niti jaz mu nisem dala ničesar. Takrat pa ne vem, kaj se je zgodilo – šel je in kupil najlepše nalivno pero in zahteval od mene le, da ga uporabljam. Brez pretiravanja, toda v tistem trenutku je prišla gospa in mi dala dva nalivnika, brez kakršnihkoli pogojev. Nisem vzela peresa, ki mi ga je podaril brat, saj mi ga je podaril za osebno uporabo. Vzela sem nalivnika, ki jih je gospa in dala za uboge. Bil je ponosen name, vedoč, da bo v treh tednih umrl. Naši ljudje pričakujejo, da bomo zvesti svojim zaobljubam. Moramo biti svobodni. Drugače ne morete pogledati v oči najbolj ubogim med ubogimi. Sveti Ignacij [Lojolski] je imel lepo reklo – »ljubi uboštvo, kot bi ti bila mati«.

POTOVALKE IN ČEVLJI

POTOVALKE IN ČEVLJI

[Včasih, ko potujem] jaz [nosim, kar imam] v kartonasti škatli in ljudje mi ponujajo potovalke. Povem: »Ni me sram.« Ne bi bilo narobe, če bi imela potovalko, vendar sem se odločila, da je ne bom imela. To je to. Potrebujete pogum, da lahko izbirate, tudi v odnosu do nadrejenih. Spet drugič mi je nekdo [ki je hotel, da zamenjam stare shojene čevlje] rekel: »Mati, dam vam 300 dolarjev, dajte mi čevlje.« »300 dolarjev? Dajte mi dolarje [za uboge], čevlje bom pa obdržala.«

UBOŠTVO POMENI SVOBODO

Uboštvo pomeni svobodo

Če želite postati sveti, postanite ubogi. Jezus je postal ubog, da bi nas rešil in če mi zares hočemo postati ubogi kakor Kristus, potem moramo biti zares ubogi, ubogi v duhu.