DEJAVNA LJUBEZEN

DEJAVNA LJUBEZEN

Pri naših ljudeh sem opazila veliko svetost, med našimi ubogimi, tako zadovoljstvo. Nikdar ne bom pozabila človeka, ki sem ga izvlekla iz odprtega kanala. Razen po obrazu ... povsod črvi, ki so lezli po telesu. Po celotnem telesu je bil posejan z ranami, obžrt pri živem telesu. Verjetno je omedlel in padel v odprt jašek, ljudje pa so hodili mimo, hodili mimo, vendar je bil prekrit z umazanijo, jaz pa sem videla, da se nekaj premika in opazila, da gre za človeka. Izvlekla sem ga, ga odpeljala domov, on pa je bil tiho. Nisem ga še pričela čistiti, ko je izgovoril edine besede: »Živel sem kot žival na cesti, umrl pa bom kot angel, ljubljen in preskrbljen.« Dve uri potem, ko smo ga očedile, je umrl. Vendar pa je bila na njegovem licu tako žareča radost, take vrste, kot je še nisem videla, resnična radost, da je Jezus prišel. Popolno veselje, popolna izročitev.

DELO LJUBEZNI

DELO LJUBEZNI

Me se s tramvajem vozimo v drugem razredu in ko sem se nekoč peljala, je nek gospod vstal in me vprašal: »Ste vi mati Terezija?« Odvrnila sem: »Da«, on je rekel: »Želim sodelovati z vami pri vašem delu, vendar sem zelo, zelo reven. Mi dovolite, da vam plačam vozovnico?« Če bi zavrnila, bi ga prizadela, če bi sprejela, pa bi morda dal vse, kar ima, vendar pa je bolje vzeti vse, kar ima, kot ga prizadeti, tako sem rekla: »Da«. Iz umazanega oblačila je izvlekel denar za vozovnico, deset paisa in mi plačal vozovnico. Ne vem, koliko ameriškega denarja je to, menda niti en cent. Bil je zelo srečen, ko mi je dejal: »Končno sem lahko tudi jaz delil.« Potem je morda ostal brez denarja za hrano, ali pa je moral daleč pešačiti, toda veselje tega čudovitega človeka je bilo očitno. Hotel je deliti in je sodeloval v tem delu ljubezni.

Kaj nam pa lahko dajo ljudje z ulice? Od njih sem prejela mnogo več, kot sem jim dala sama. Prejela sem hrepenenje, naučili so me ljubiti Boga, naučili so me ljubiti Jezusa, tako da sodelujem v Njegovem trpljenju. 

ALI VEMO, DA NAŠ BLIŽNJI POTREBUJE NAŠO LJUBEZEN

ALI VEMO, DA NAŠ BLIŽNJI POTREBUJE NAŠO LJUBEZEN?

Naše sestre so zelo zaposlene z najbolj ubogimi med ubogimi, s pohabljenci, s slepimi, z umsko prizadetimi. Imamo domove za bolne in umirajoče. Letos praznujemo srebrni jubilej našega prvega doma v Kalkuti. V teh 25 letih smo pobrale s cest več kot 36.000 ljudi, pri nas pa jih je umrlo 16.000. Razmišljala sem, da bi bilo primerno praznovati naš srebrni jubilej prvega novembra, na dan Vseh svetih. Prepričana sem, da so vsi, ki so umrli pri nas, v nebesih, res so sveti, v Božji prisotnosti. Lahko da niso bili zaželeni na tem svetu, ampak so zelo ljubi Božji otroci. Želela bi, da molite in da se zahvalite Bogu za vse lepe stvari, ki so jih storile sestre v domu umirajočih. Čeprav je ta dom del Kalinega templja, boginje zla, pa se vendar tu najde radost v nudenju pomoči, da ljudje umrejo pomirjeni z Bogom. Bili bi presenečeni, če bi videli, kako lepo umirajo... Mar res poznamo naše uboge? Ali vemo, da naš bližnji potrebuje ljubezen? Ali vemo, da naš bližnji potrebuje nego? Mar vemo? To je veličina naših ljudi.

JEZUS V PRIKRITI BOLEČINI

JEZUS V PRIKRITI BOLEČINI

Na več krajih imamo hiše za umiranje. Spominjam se, da sem nekega dne pobrala s ceste žensko, za katero sem vedela, da umira od lakote in sem ji dala krožnik riža, ona pa je strmela v riž. Poskušala sem jo pripraviti do tega, da bi jedla, ona pa je samo zelo, zelo jasno in z običajnim glasom rekla: »Ne morem verjeti, da je to riž. Dolgo že nisem jedla.« Nikogar ni krivila. Ni krivila bogatih, ni obtoževala nikogar, Samo verjeti ni mogla, da je to riž. Veliki ljudje so. Ljubiti jih moramo, ne da bi jih pomilovali. Moramo jih ljubiti, ker so Jezus v prikriti bolečini ubogega. Oni so naši bratje in sestre. Vsi oni so ljudje: gobavi, umirajoči, lačni, nagi, oni so Jezus.

DELITI V TRPLJENJU

DELITI V TRPLJENJU

Vedno čutim, da so za te naše ljudi, te naše uboge, ki toliko trpijo, naši domovi za bolne, resnično škofijske zakladnice. Tam so živeli Kristusi, ki so šli skozi trpljenje. To imamo, da lahko pomagamo našim trpečim ljudem, da sprejemamo in da dajemo, ne samo da pomagamo prenašati bolečino, ne, prenašati ni dovolj, to je sprejemanje, sprejeti, kar jim je Bog namenil in dati, kar jim bo Bog odvzel, v tem je radost z nasmehom. Zakaj? Ker so izbrani. 

LEPI LJUDJE

LEPI LJUDJE

Reveži so zelo lepi ljudje. Nekoč, ko smo zvečer šle ven, smo s ceste pobrale štiri ljudi. Še posebej ena je bil v obupnem stanju. Rekla sem sestram: »Poskrbite za ostale tri, jaz pa bom poskrbela za to, ki je v najslabšem stanju.« Storila sem zanjo vse, kar je moja ljubezen lahko nudila. Ko sem jo spravila v posteljo, je bil na njenem obrazu nasmeh. Pridržala je mojo roko in izrekla le: »Hvala,« ter umrla. Nisem si mogla pomagati, da ne bi izprašala svoje vesti pred njo. Vprašala sem se: »Kaj bi rekla jaz, če bi bila na njenem mestu?« Moj odgovor je bil zelo preprost. Poskušala bi pritegniti vsaj malo pozornosti. Verjetno bi rekla: »Lačna sem, umiram, zebe me, boli me,« ali kaj takega. Ona pa mi je dala toliko več, dala mi je svojo hvaležno ljubezen. Umrla je z nasmehom na licu ... to je veličina teh ljudi. Zato verjamemo, da je Jezus rekel: »Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem brez doma, bil sem nezaželen, zanemarjen – in to ste storili meni.«[1]

---

[1] Prim. Mt 25,31-40.

MATERINSKO ŽRTVOVANJE

MATERINSKO ŽRTVOVANJE

Skrbimo za 158.000 gobavih, ki pa so ljubljeni, so nekdo, v njih je življenje. So grozno izmaličeni, vendar pa med njimi vlada ljubezen. Nikoli ne bom pozabila, da nam je vlada namenila parcelo za rehabilitacijo. Tako smo imeli povsod tudi otroške domove. Takoj, ko se otrok rodi, ga odvzamemo, še preden ga mati poljubi. Včasih sta gobava kar oba - oče in mati. Zadnjič sem morala odnesti otroka, preden bi ga mati poljubila, saj je bil otrok popolnoma čist, starša pa oba gobava. Materi so lile solze po obrazu, ko je gledala, ko sem odnašala otroka. Držala sem ga tako, da ga je lahko videla. Razmišljala sem o milijonih ubitih otrok, tu pa je bila ta uboga gobavka, tako izmaličena, s srcem polnim nežnosti za otroka. Kako se je žrtvovala, ko ga ni poljubila, zato da bi dete ostalo zdravo. Vidite, to je nekaj neverjetnega. In to moramo ustvariti – vi in jaz.

UBOGI SO VELIKI LJUDJE

Ubogi so veliki ljudje

Moramo jih spoznati, so ljubeči ljudje, so veliki ljudje, so Jezus v prikriti bolečini.

Ubogi ljudje so zelo veliki ljudje. Lahko nas naučijo mnogih čudovitih reči. Pred nekaj dnevi, se je eden od njih prišel zahvalit: »Ljudje, ki ste se zaobljubili čistosti, vi ste najbolj primerni, da nas naučite o načrtovanju družine, saj je le ljubezen do bližnjega več kot samonadzor.« Mislim, da je povedal prelep stavek. In to so ljudje, ki morda nimajo kaj jesti, ki morda nimajo doma, kjer bi živeli, pa so vseeno veliki ljudje.