POZNAMO LJUDI V NAŠI BLIŽINI

POZNAMO LJUDI V NAŠI BLIŽINI?

Dajati moramo do bolečine. Saj mora ljubezen, da bi bila resnična, boleti. Jezusa je bolelo, da nas je ljubil: Boga boli, da nas ljubi, saj On mora dajati. Dal je Svojega sina. Danes smo tukaj zbrani – Nič vam ne morem dati, saj nimam nič, kar bi lahko dala - hočem od vas le, da pričnemo doma ljubiti do bolečine, ko gledamo skupaj in vidimo ubogega v naši družini. Da imamo pripravljen nasmeh, da imamo čas za naše ljudi. Če poznamo naše ljudi, bomo poznali našega bližnjega soseda. Poznali jih bomo. Poznamo ljudi v naši bližini? Tu je veliko osamljenih.

Nekega dne, ko sem šla dol po cesti, mi je navzgor nasproti prišel nek mož in me vprašal: »Ste vi mati Terezija?« Odgovorila sem: »Da.« »Pošljite prosim kako sestro k nam domov. Sem na pol slep, moja žena je na pol nora in midva preprosto hrepeniva, da bi slišala človeški glas. Imava vse razen...« Ko sem tja poslala sestre se je izkazalo, da bilo res. Imela sta vse, toda njuna osamljenost – nikogar od svojih, da bi ga poklicala. Njune hčere in sinovi so bili zelo verjetno daleč od njiju. Sedaj sta nezaželena, lahko bi rekli odvečna; nedobičkonosna, zato morata umreti od popolne osamljenosti. 

POZNAMO NAŠE REVEŽE

POZNAMO NAŠE REVEŽE?

Kaj se dogaja – vsi ti splavi, vsi ti, »Ne maram te.« Vse to ubijanje ljubezni. To je največja beda v državi. In država, ki ubija, ki uničuje ljubezen je najbolj uboga med ubogimi. In ve in jaz, ki smo prejele toliko, se moramo soočiti z ljudmi. Mar zares poznamo te reveže? Pri nas doma, v soseščini, v mestu, v katerem živimo, na svetu. In če jih poznamo, jih bomo seveda ljubili. In če jih ljubimo, je razumljivo, da jim bomo služili. In ne moremo jim služiti tako, da jim od našega obilja vržemo par dolarjev ali rupij. Moramo dajati do bolečine. Dajati moramo naša srca za ljubezen in naše roke, da jim služijo, kdorkoli že so, kjerkoli že so. 

KJE STE

KJE STE?

Morda pri vas ni ljudi, ki bi bili lačni kruha ali riža, karkoli že pri vas jeste, vseeno pa so mnogi ljudje lačni, osamljeni, na ulicah, tako mnogo jih je na ulicah. In ko grem v kako drugo mesto, ista zgodba – ljudje na cestah, neželeni, neljubljeni, nepreskrbljeni, ljudje lačni ljubezni. Pri sebi imajo tri, štiri steklenice, toda tisto pijejo, ker ni nikogar, ki bi jim dal piti kaj drugega. Kje ste? Kje sem jaz? In potem, nagota ni samo pomanjkanje oblačil. Nagota: naši ljudje so izgubili dostojanstvo, tisto človeško dostojanstvo Božjega otroka. Brezdomstvo ni samo pomanjkanje zidanega prostora, temveč je zavrnjenost, nezaželenost, nepreskrbljenost, zavrženost, »odpadek« civilizacije. Imamo mnogo takšnih ljudi prav v New Yorku, prav v Londonu, v velikih evropskih mestih – imajo samo kos časopisnega papirja [za zavetje], ležijo tam. Naše sestre gredo med 22 in 1 uro zjutraj po ulicah Rima in jim nosijo sendviče, kako toplo pijačo in ... strašen mraz in kos časopisnega papirja. V Londonu sem videla ljudi, ki so se stiskali ob zidove tovarn, da bi se segreli. Kako? Zakaj? Kje smo? Zato mislim, da bi morali začeti ljubiti doma. Potem, ko smo se naučile ljubiti z ljubeznijo, ki zaboli, bomo sposobne dajati to ljubezen, oči se nam bodo odprla, videle bomo, videle bomo. Pogosto gledamo, pa ne vidimo ali vidimo pa nočemo gledati, zato pričnimo vaditi doma. S tisto nežno ljubeznijo do naših bližnjih, moža, žene, do otrok, do ljudi, ki delajo v naši tovarni. 

NIMAM ČASA

NIMAM ČASA

[Jezus] je tako ljubil svet in... Kaže se nam v gobavcu, kaže se nam v tisti nesrečni prizadeti osebi na cesti, zato, da ga ve in jaz lahko ljubimo, da ve in jaz lahko potešimo Njegovo lakoto po naši ljubezni in zato On pravi ob zadnji uri, vam in meni bo sojeno – ne zaradi velikih stvari , ki smo jih storile, ampak za to, kar smo naredile ubogim: tisti lačni človek, tisti človek, ki je prišel na naša vrata, tisti osamljeni človek, tisti slepi, ki gre po ulici, tisti, ki je tako osamljen, tako nezaželen, tako neljubljen v moji družini tukaj. Morda imam starega očeta, staro mati, morda imam bolno dete in nimam časa. Tako sem zaposlena. Nimam časa. Nimam časa, da bi se nasmehnila drugim. Moja invalidna hči, moja invalidna žena, moj bolni mož, nimam časa in Jezus je v prikriti bolečini. To je lačni Jezus prav v moji družini, prav v moji skupnosti, moja sestra in me nimamo časa. Danes nimamo časa niti, da bi se nasmehnile druga drugi in vseeno nas Jezus ljubi v svoji brezkončni ljubezni. In Jezus je rekel: »Ljubite, kot sem jaz vas ljubil.«[1] Ne, ni primerjal Svoje ljubezni z nobeno drugo. »Kot je Oče ljubil mene, sem jaz vas ljubil.[2] Ljubite svojega bližnjega, kakor sem jaz vas ljubil.«[3]

---

[1] Prim. Jn 13,34.

[2] Prim. Jn 15,12.

[3] Prim. Jn 13,34.

TAM LEŽI MOJ BRAT

TAM LEŽI MOJ BRAT

Neki dan sem hodila tu po cesti [na Japonskem] ... Videla sem moža, ki je ležal na cesti popolnoma izgubljen. Res je, da je bil pijan, vendar je moj brat. Moj brat. Zabolelo me je. Storiti nisem mogla ničesar. Počutila sem se tako slabo, ker ni bilo nikogar, ki bi pomagal. Mnogo ljudi je šlo mimo, vendar ni bilo nikogar, da bi ga dvignil, niti prestavil na rob ceste. Jaz tega nisem zmogla. Ne poznam tukajšnjih pravil, saj sem bila tu samo par dni. Ampak me je prizadelo. Čutila sem svojega brata, ki je ležal tam, jaz pa sem šla mimo. To je bil Jezus v prikriti bolečini. To je bila ta lakota po ljubezni in jaz je nisem nudila. To je bila razgaljenost človeškega dostojanstva. On je človek. Zagotovo je nekomu oče. Zagotovo je nekomu sin. Zagotovo je nekoga brat in leži tam na sredi ceste. Celo avtomobili so se mu umikali. Celo ljudje so hodili mimo. Kako? Tukaj se začne ljubezen, če res želite ljubiti. Prične se doma. Točno tu. Ne smemo se bati ljubiti. Ne smemo se bati ljubiti do bolečine, kajti prav to je ljubezen. 

GREHI OPUŠČANJA

Grehi opuščanja

Želim, da molite in da izprašate svojo vest [glede] grehov opuščanja. Imejte pogum reči, da vam je žal. Najboljši način, da izrazite obžalovanje je, da napravite nasprotno dejanje. Če ste bile čemerne, bodite vesele... Ne želim da ... se preselite ali da zamenjate delo, temveč da spremenite svoje srce. Smrt lahko pride vsak čas.

Največja bolezen danes ni gobavost ali tuberkuloza, ampak občutek nezaželenosti, zanemarjenosti, zapuščenosti od vseh. Največje zlo je pomanjkanje ljubezni in sočutja, obupna ravnodušnost proti tistim, ki so žrtve izkoriščanja, pokvarjenosti, revščine in bolezni. Ljubezen mora biti zgrajena na žrtvovanju. Dajati moramo do bolečine.