ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI

ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI

Če greste morda na postajo, ali pa če morda obiščete katero od zelo revnih območij, boste videli ljudi, ki spijo v parkih ali pa na cestah. Videla sem ljudi v Londonu, videla sem ljudi v New Yorku, videla sem ljudi v Rimu, ljudi, ki so spali zunaj na ulicah, v parkih in to ni samo ta vrsta brezdomstva, ki je strašna, ko vidiš v mrzli noči moškega, žensko, ki spi na kosu časopisa na cesti. Obstaja pa še mnogo večje brezdomstvo – biti odrinjen, biti nezaželen, biti neljubljen ... in to so tista lakota, žeja, nagost in brezdomstvo, o kateri nam govori Bog. Da bi odprli oči in videli, da ni dovolj gledati, moramo gledati in videti, da noben brat, nobena sestra ni lačna, naga, brez doma in storiti nekaj za njih – jim dati hrane, ljubezni, oblačila, vzdigniti jih, jim pokazati spoštovanje. Nežnost in ljubezen, saj ni človeške roke, da bi ga ljubila, ga ščitila, ga vodila. 

TROŠIMO SE BREZ PRESTANKA

TROŠIMO SE BREZ PRESTANKA

Danes me je obiskalo nekaj protestantskih pastorjev in so mi povedali nekaj zelo lepega. Rekli so: »Ve (Misijonarke ljubezni), lahko zaradi vaše zaobljube čistosti pripadate Jezusu tako popolnoma, tako celovito, mi pa, ker smo poročeni, dolgujemo ljubezen našim ženam in se zato ne moremo tako polno predati Jezusu kot ve.« Potem sem se vprašala: »Je to res za vsako od nas? Je naša ljubezen do Jezusa res celovita? Smo vse samo za Jezusa?« Ko so bile naše sestre na Šrilanki, mi je minister povedal nekaj zelo presenetljivega. Rekel je: »Veste mati, jaz imam rad Kristusa, vendar sovražim kristjane.« Vprašala sem ga, kako je mogoče, ko pa je tako protislovno, glede na to, da so Kristus in kristjani eno. Odgovoril mi je: »Ker nam kristjani ne dajejo Kristusa, ne živijo njihovega krščanskega življenja na polno.« Gandhi[1] je povedal nekaj podobnega, »Če bi kristjani polno živeli svoje krščansko življenje, potem v Indiji ne bi ostal niti en hindujec.« Ni to zelo res? Ta ljubezen do Kristusa bi nas morala spodbuditi, da bi se neprestano trošili.

---

[1] Mahatma (Mohandas) Gandhi.

VSAKA JE POKLICANA, DA RAZŠIRJA LJUBEZEN

VSAKA JE POKLICANA, DA RAZŠIRJA LJUBEZEN

»Misijonarka mora biti misijonarka ljubezni.« Misijonar je nekdo, ki je poslan. Bog je poslal Svojega sina. Danes Bog pošilja nas. Vsaka od nas je poslana od Boga. Poslana zakaj? Poslana, da bi bila Njegova ljubezen med ljudmi. Poslana, da prinese Njegovo ljubezen in sočutje najbolj ubogim med ubogimi. Tudi vsaka misijonarka ljubezni je najbolj uboga med ubogimi, torej poslana, da najprej prinese Njegovo ljubezen in sočutje svojim sestram v skupnosti. Ne smemo se bati ljubiti. Misijonarka mora biti misijonarka ljubezni. Označite si besede mora biti. Ne gre za to, da naj to poskuša biti, ne, ona mora biti misijonarka ljubezni. Poslana je, da je Božja ljubezen. Označite v drugi vrstici,[1] »Ona mora biti polna usmiljenja.« Preučite te besede s srcem, si jih zapomnite in se vprašajte: »Kako živim po tem pravilu?« Preučite in poglejte, v čem ste uspele in v čem se vam je zalomilo ter to nekje zapišite. Med današnjim čaščenjem molite in prosite Jezusa, prosite našo Gospo, naj vas napolni z ljubeznijo. Poslane smo, da smo Njegova ljubezen. Ne moremo dajati, česar nimamo. Zato moramo biti napolnjene z ljubeznijo v naših dušah po molitvi in združitvi z Bogom. Potem moramo razširiti to isto ljubezen vsem narodom. »Pojdite in učite vse narode.«[2]

---

[1] Odstavka iz konstitucije Misijonark ljubezni.

[2] Prim. Mt 28,19.

R. H. P.

R.H.P.

Ljubimo drug drugega. Ljubimo drug drugega tako, kakor ljubimo Jezusa. V Nazaretu so imeli ljubezen, edinost, molitev, žrtvovanje in težko delo, še posebej pa so imeli globoko razumevanje in hvaležnost za druge ter pozornost do drugih.

R - Razumevanje

H - Hvaležnost

P – Pozornost

SE PREPOZNATE KOT KRISTJAN

SE PREPOZNATE KOT KRISTJAN?

V naši skupnosti živimo življenje Trojice, v ljubezni do drugega, kot je Jezus nas ljubil. To si je absolutno potrebno zapomniti, »ljubiti drug drugega, kot je Jezus nas ljubil«. Včasih nas je lahko sama sladkost, prijaznost, sama radost za vse zunaj, vendar je v skupnosti ravno obratno. Kot je nekdo rekel: »Na zunaj je kakor med, v notranjosti pa tiger.« Zakaj? O prvih krščanskih skupnostih so govorili, da so jih ljudje lahko prepoznali po ljubezni do drug drugega. To je bil znak, da so bili – so – Kristusovi učenci. To danes drži za vas? Zaradi tega znaka je vojak ujel svetega Lovrenca v času zgodnje Cerkve. Videli so ga, da je storil prijazno dejanje nekemu ubogemu in so vedeli: »On mora biti kristjan.« Tako so ga prijeli, ga zažgali in je postal mučenec. Bi lahko to rekli o vas, Misijonarkah ljubezni? Povejte, če ne bi imele sarijev z modrimi progami, bi lahko ljudje, takoj ko vas vidijo, rekli: »One so Misijonarke ljubezni. Glejte, kako skrbijo za gobavca, za umirajočega, za tistega pohabljenega otroka, za siroto in tako naprej.« Vas lahko ljudje danes prepoznajo kot Misijonarke ljubezni po tem, kdo ste in kaj počnete? Po vaši ljubezni do drugih? Kakšen je vaš odnos do ubogih? Kako ravnate z njimi? Ubogi so prav v vaši skupnosti ... kako dokazujemo našo ljubezen do ubogih v naši skupnosti?

LJUBEZEN DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA

LJUBEZEN DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA

Zapovedano nam je, da ljubimo Boga in našega bližnjega[1] – oba isto – brez razlike. Ljubezen do bližnjega mora biti izenačena z ljubeznijo do Boga. Tu ni potrebno iskati možnosti, da bi izpolnile to zapoved. Priložnosti imamo 24 ur [dnevno], prav tu.

---

[1] Prim. Mt 22,38-40; Mr 12,30-32; Lk 10,26-28.

NE GLEDE NA CENO

NE GLEDE NA CENO

Jezus je dal Svoje življenje da bi nas ljubil in da bi nam povedal, da moramo tudi mi dati vse, kar je potrebno, da storimo dobro drug drugemu... Jezus je umrl na križu, saj je bila to cena, ki jo je moral plačati, da bi nam storil dobro; da bi nas obvaroval pred sebičnostjo in grehom. Odrekel se je vsemu, da bi izpolnil voljo Očeta, da bi nam pokazal, da moramo tudi mi biti voljni, odreči se vsemu, da bi delali po Božji volji, ljubili drug drugega tako, kot je On ljubil vsakega od nas. Tudi mi moramo dajati drugim do bolečine. Za nas ni dovolj, da rečemo, da ljubimo Boga, moramo ljubiti tudi našega bližnjega. 

IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI

IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI

Nekoč je oče iz Katmanduja,[1] imel govor o Božji ljubezni do sveta in o tem, kakšna je Njegova veličina, da je poslal Svojega sina. Tako sem ga vprašala: »Jezus pravi, 'Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil,'[2] in rekel je tudi, 'kot je Oče ljubil Mene, jaz ljubim vas.'[3] Torej moramo mi, če želimo vedeti, kako ljubiti drug drugega, vedeti kako je Oče ljubil svojega Sina, zato te sprašujem: 'Kako je Oče ljubil Sina?'« Pogledal me je in rekel: »Mati, tvoje vprašanje je zelo lepo in logično, vendar ti nanj ne morem odgovoriti.« Nosimo ogromno odgovornost – ljubiti, kot je Oče ljubil sina – in nič manj. Če nimamo te ljubezni, potem je to prevara, zavajanje. Ne moremo zares ljubiti in služiti ubogim, če nimamo te Božje ljubezni v naših srcih. To bomo dosegli le, če se bomo izpraznili sebičnosti in neiskrenosti. Ta ljubezen se mora pričeti doma. Prosite Jezusa, naj vam da Svoje srce, da boste z njim ljubili.

---

[1] Glavno mesto Nepala.

[2] Prim. Jn 13,34.

[3] Prim. Jn 15,9.

LJUBITE DRUG DRUGEGA

Ljubite drug drugega

Nisem prosila drugega kot eno milost za vas – da bi lahko razumeli Jezusove besede: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil.«[1] Mi lahko poveste, kako vas je ljubil? Vprašajte se in potem poglejte, če ljubite svoje sestre tako, kot On vas ljubi? Vedno bolj razumem [da], če ni in dokler ni te ljubezni med nami, se lahko ubijemo od dela, pa bo še vedo samo delo, ne ljubezen. Delo brez ljubezni je suženjstvo. Za toliko stvari se moramo zahvaliti Bogu.

---

[1] Prim. Jn 13,34.