SEM ENO Z NJIMI?
Prišel
je v Shishu Bhavan mož, ki je bil nekoč bogat, potem pa je obubožal do te mere,
da je moral hoditi k nam po kitcheree.[1]
Ko je govoril z menoj je bil tako zagrenjen, tako jezen, ker je moral jesti
kitcheree. Nisem mu, hvala Bogu, poskušala palaver[2]
ali mu pridigati, temveč sem ga pogledala naravnost v oči in mu rekla: »Vsak
dan jem isto – kitcheree.« Čim je to slišal, mu je, kot se je zdelo, odleglo in
je lahko odšel v miru. Zahvaljujem se Bogu, da je bila vsaj ena oseba rešena
obupa, ker sem z njo delila hrano ubogih. Sestre, moramo biti sposobne
pogledati jih iskreno in jim reči, da smo eno [z njimi].
Spominjam
se zgodbe mladeniča, starega šestnajst ali sedemnajst let. Neki dan je prišel
in me v joku prosil za malo mila. Vedela sem, da je njegova bogata družina
obubožala, vendar sem ga vprašala, kaj mu bo milo. Povedal mi je: »Moja sestra
hodi v srednjo šolo in jo vsak dan pošiljajo domov, ker je njen sari umazan, mi
pa nimamo denarja za milo. Prosim, dajte mi mila, da lahko operemo njeno obleko
in bo lahko končala šolanje.« Zdaj lahko vidimo, kakšno ponižanje je morala
trpeti ta družina, ker je obubožala. In mi... Bog ne daj, da ne bi imeli mila
za ves teden ... če pa bi se to zgodilo, kako bi se odzvali? Bi godrnjali in
govorili reči, nevredne vernika? … Smo ubogi in skrbno dajemo na stran, ko
nečesa ne potrebujemo? ... Ravnamo z ubogimi, kakor da so smetnjaki in jim
damo, kar ne moremo uporabiti ali pojesti? Tega ne moremo jesti, torej bomo
dali ubogim. Tega oblačila ali tega predmeta ne moremo uporabljati, naj gredo
za uboge, itd... Delimo uboštvo ubogih? Se poistovetimo z ubogimi, ki jim
služimo? Ali sem eno z njimi? Delimo z njimi,
kot je Jezus delil z nami?
