ŽUPNIJI TOLMIN IN KAMNO

ŽUPNIJI TOLMIN IN KAMNO.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, v današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Tolmin in župnijo Kamno. Zato so zdajle z mano tukaj v našem koprskem studiu: tamkajšnji župnik gospod Damijan Bajec in njegovi sodelavci in sodelavke: Tomo Orbanič, Igor Rutar, Nada Leban in Marija Jelinčič. Lep pozdrav vsem petim.

Lepo pozdravljeni.

Dve župniji moramo danes predstaviti, zato vas prosim, da kar začnemo: Tolmin in Kamno. O Tolminu vemo morda malo več, o Kamnem malo manj. Gospod župnik: Kakšni sta ti dve župniji?

Lepi. Župnija Tolmin je župnija v osrčju Julijskih Alp in Alpskega predgorja in ravno tako Kamno. Tolmin je največja župnija zgornjega Posočja, katere farna zavetnica je Marija Vnebovzeta. Tolmin je gospodarsko, upravno in že od nekdaj cerkveno središče zgornjega Posočja. Že v karolinškem času je bilo to fevdalno gospostvo, katerega ozemlje se je ozemeljsko pokrivalo z ozemljem Tolminskega arhidiakonata. Začetki župnije Tolmin segajo v prvo polovico 10. stoletja.  Prva župnijska cerkev je bila posvečena svetemu Martinu. Že v 11. stoletju pa je bil patrocinij ali zavetnik zamenjan v svetega Urha in je sveti Martin dobil drugo mesto na področju naše župnije. Ko pa se je tudi župnijska cerkev zamenjala leta 1687 je postala zavetnica Marija Vnebovzeta. Cerkev svetega Urha je ostala pokopališka cerkev, podružna cerkev v naši župniji. No, župnijska cerkev je pa postala zdajšnja cerkev Marije Vnebovzete. Ampak na tem mestu je bila že od 13. Stoletja cerkev Marije Vnebovzete in je bila patriarhova lastniška cerkev. Po domnevah furlanskega zgodovinarja Menisa naj bi pa bila prva patriarhova kapela v Tolminu cerkvica Janeza Krstnika na Čemanovi Buli iz 8. stoletja. In tudi sicer so imeli patriarhi svojo rezidenco v Tolminu do leta 1420, ko so patriarhovo državo ukinili in tega leta je župnija prišla pod Čedadski kapitelj, patriarhi pa so kljub temu zadržali lastniško cerkev Marije na Jelovci. Za 8 patriarhov vemo za časa od 11 do 15. Stoletja je kar precej časa  prebivalo v Tolminu in od tu uradovalo in izdajalo dekrete, bule, okrožnice, karkoli. No, in zdaj župnija Kamno, je zavetnik župnije Kamno je Sveta Trojica, ampak župnija Kamno je bila ustanovljena šele leta 1943, prej je spadala v župnijo Tolmin, svojo cerkev imajo pa že od leta 1874. Takrat se je začelo tudi v njej bogoslužje. Bil je tudi tam nekaj časa vikar in tako se tudi matične knjige začenjajo že od 1875 naprej. Ta cerkev pa je bila posvečena leta 1892.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Koliko je prebivalstva na tem območju naše župnije? Je tako okrog 6500 ljudi. Približno dobra polovica pripada mestu Tolmin: okrog tri in pol in okrog 3000 pa še ostalim vasem, ki spadajo v našo župnijo. Teh je 9. Zdaj vernikov, katoličanov glede na popis 2000 bi rekli jih je okrog 4000. Nedeljnikov je od 1100 do 1200. Za praznike tudi do 2000. No in to je tisto verno občestvo, ki se dosti dobro vključuje v župnijsko življenje, tako da, res da smo v župniji trije duhovniki. Poleg mene sta še kaplan in duhovni pomočnik. Kaplan Andrej Vončina in gospod Silvester Čibej kot duhovni pomočnik. Ampak tukaj je potem potrebna še cela vrsta sodelavcev, da sploh vse te žive skupine, vsa ta živa občestva lahko sestavlja potem to celotno občestvo naše župnije. No, ste omenila več cerkva. Ja, poleg župnijske cerkve je v župniji še šest cerkva: sveti Urh, sveti Brit, sveti Peter, sveti Marko, sveti Mihael. In pa tudi ena taka značilnost te župnije je, da ima vsaka vas tudi svojega zavetnika in potem ob tem prazniku pač če ima tudi svojo cerkev je v tisti cerkvi slovesno, če pa ne, pa v župnijski, da se počasti tega svetnika, se predvsem priporoči za Božji blagoslov te vasi.

IZ FARNE KRONIKE.

Ja, župnija ima zelo, zelo bogato zgodovino. Ne vem, zdaj če bi omenil bi mogoče na tem mestu bi omenil tolminski punt leta 1713, ki bo zdaj kmalu bomo obhajali, zdaj ne vem ali bomo praznovali praznovanje 300-letnica Tolminskega punta. Ampak potem se tako dogodki in ti ljudje so kar povezani med sabo, tako da tukaj bi omenil duhovnika Janeza Baneža, ki je to sedanjo cerkev povečal in prav v njegovem času je dobila to obliko in podobo kot jo ima danes. On je znan prav predvsem kot za časa Napoleona kot prvi cesarski župnik, ki se je zavzemal za Avstroogrsko in v pridigah precej napadel Napoleona, ki je stegoval prste po Avstroogrskem cesarstvu. Potem tam na prehodu iz 19. V 20. Stoletje je tudi tak pomemben gospod dekan Josip Kragelj. Je bil šolski nadzornik, krajevni zgodovinar. On ima tudi precej zaslug na tem področju. No, potem pa v času prve svetovne vojne, saj veste, da čez našo župnijo je šla tudi prva frontna linija in takrat je tudi župnijska cerkev, ni bila za liturgično uporabo, ampak je ta naša župnijska cerkev bila prebivališče ali pa dom vojakov. No in v tem času je bil takratni dekan Ivan Rojc, tudi en tak pomemben mož v tem času, je bil cesarski komisar za begunce in za celo primorsko. En tak zelo pomemben dogodek je bil leta 24, 1924 evharistični kongres v Tolminu, kjer se je zbralo 12 000 ljudi in to je bila zadnja manifestacija v slovenskem jeziku v podpori slovenstvu ob prepovedi rabe slovenskega jezika. Torej proti fašizmu, zadnja manifestacija, 12 000 ljudi, tri dni je trajal in vse tri dni je bil navzoč nadškof Sedej in to so podprli vsi duhovniki in verniki cele severne primorske. Od Idrije gor do Bovca, cel ta konec, to je bil en tak zelo velik dogodek. No, je pa še ena taka stvar, ki ni glih v ponos našemu kraju: duhovniški procesi, proti duhovnikom, ki so bili od leta 47 do 52, kjer so bili zaprti. No, ti procesi so začeli tam 47, končali so se 52 na svetega Jožefa in potem še eno leto kasneje, ko so dekana Vodopivca izgnali iz Tolmina. Zdaj še ena taka osebnost, ki jo je tako zanimivo omenit, mogoče marsikdo ne ve, da je v Tolminu služboval leta 29 kot učitelj profesor latinščine in grščine na učiteljišču pater Mariano iz Torina. Takrat še ni bil redovnik, se je kasneje odločil, ampak zdaj teče, je stekel za njega proces za beatifikacijo, tako da v tej zgodovini tega patra Marjana bo tudi eno leto službovanja v Tolminu, če bo ta proces, postopek za beatifikacijo prišel do konca.

(pesem)

Župniji Tolmin in Kamno predstavljamo. In zdajle se bomo pogovarjali tudi o tem, kdo so tisti, ki si najbolj prizadevajo, da je utrip obeh župnij živahen. Morda bi začeli kar z mladimi. Gospod Tomo Orbanič.

No, pri nas mladi v župniji, ki se mi zdi, da so najbolj aktivni, hodijo predvsem v mladinsko skupino, ki jo imamo. Zdaj deljena je dejansko na dve podskupini, na mladinsko in študentsko, da smo malo po starosti ločeni. Imamo redna srečanja vsako soboto v mesecu zvečer okviren pač program in potem se po navadi zadržimo še v župnišču in se družimo. Večina mladincev potem sodeluje pri raznih pastoralnih dejavnostih, se uvajamo v življenje, ki ga bomo potem živeli, ker odrasli, ki smo, sodelujemo v pevskih zborih, imamo pritrkovalsko skupino, kjer smo predvsem mladi noter. Eni mladinci še zmeraj strežejo kot ministranti pri mašah, vsakih par mesecev imamo duhovne vaje, ko gremo potem iz župnije ven in smo potem cel vikend na duhovni obnovi. In imamo recimo zdaj lih prvi november bo bil, ko mladinci pripravljamo molitev za vse svete in potem se dobimo prej in pride en tak program, ki je potem ena ura razmišljanja in petja.

Zgleda, da je življenje mladih kristjanov v teh dveh župnijah kar živahno. Prepričana pa sem, da se je za to treba kar potruditi. Kako vam to uspeva, gospod župnik?

Ne vem, kar uspeva. Radi prihajajo, radi so skupaj, sodelujejo in tudi potem, ko so take izven pastoralne dejavnosti, kot je na primer za silvestrovo silvestrujejo skupaj, potem na morje ko gremo ali pa tudi drugače v drugih stvareh, ne vem, to je Božja milost, a ne. To je težko zdaj, kako to uspeva. Tukaj, to je le delo Boga samega, tle je tudi študentska skupina precej močna in s tem tudi vleče mladinsko naprej, ne, ker ni še tiste trdnosti glede vere in glede pripadnosti župniji.

Da bi pa zrasli v takšne mladinske je pa treba seveda poskrbet že pri mlajših. Najbrž se največ dogaja na področju kateheze. Gospa Nada Leban, vas bom prosila, da poveste, kako je pa kateheza organizirana v vaših dveh župnijah.

V naših dveh župnijah smo štirje katehisti poleg gospoda župnika in gospoda kaplana. Povprečno imamo dve uri verouka na teden. To službo opravljamo poleg redne zaposlitve. Veroukarjev je okrog 250, ja mislim, da imamo vsi otroke radi in upam, da to tudi čutijo. Glavni namen vseh nas je otrokom posredovati pravo podobo o Bogu. Vemo, da je to možno, le če sami gojimo duhovno življenje. Za to se tudi trudimo. No, z otroki nismo samo strogo pri uri verouka, ampak jih spremljamo tudi skozi cerkveno leto, tako da smo z njimi pri maši ob nedeljah, pa ob praznikih. Drugo nedeljo v mesecu otroci tudi sami sodelujejo, zato ker se maša daruje zanje. Je ta mašni namen. Drugače smo z njimi tudi ko se pripravljajo na spoved enkrat mesečno. No, in tri do štirikrat letno imamo pa tudi srečanja za starše otrok. Tukaj na tem mestu bi lahko omenila tudi svetopisemske urice. To so pa srečanja za otroke od treh do šestih let, ki jih vodi naša katehistinja Nadja Blažej. To je zdaj že tretje leto. Povezala se je s sestro Jožico Merljak, salezijanko, ki je že takrat imela izkušnjo svetopisemskih uric in tako smo začeli tudi v Tolminu. Ti otroci na poseben način doživljajo Božjo bližino in ljubezen in prav to jim želimo posredovati na začetku, v teh letih, ko se postavljajo temelji verske vzgoje. In tako tudi svetopisemske urice pridenejo nekaj k domači vzgoji. In to bi bilo res škoda zamuditi. Tako mi je všeč ta stavek, da svetopisemske urice želijo ustvariti prostor in čas, v katerem se srečata Bog in otrok, ker to je zelo res. No, ta srečanja potekajo tako, da najprej otroci pridejo. Jim ponudijo slikanice in material prejšnjih ur. Potem v središču oznanila je svetopisemski odlomek. Malo tihote, imamo pesem, počakamo na odmeve otrok, zmolimo in potem sledi poglabljanje, oznanilo dejavnosti preko igre, plesa, ustvarjanja in na koncu so še piškoti, ko pridejo starši in jih odpeljejo.

To je pa kar  nekako ena posebnost, redkokdaj slišimo za kaj takega, pa se mi zdi gospod župnik, da bi lahko k temu še nekaj dodali.

Ja, to bi rad rekel, da ti otroci zelo radi prihajajo na svetopisemske urice in pritegnejo tudi te starše in potem sami starši včasih pripovedujejo, kako doma ti otroci to razlagajo in nekateri komaj čakajo potem spet petka. Tako, zelo pozitivni odzivi glede teh svetopisemskih uric.

Že doslej smo slišali nekaj, kako je s sodelovanjem pri maši, kako sodelujejo otroci, kako sodelujejo mladinci. Seveda pa je tega sodelovanja pri maši še več in nekako najlepše prispeva k lepemu bogoslužju tudi urejeno petje. Gospod Igor Rutar, nam boste povedali nekaj o tem: Kako je z vašimi zbori na Tolminskem?

V samem Tolminu imamo štiri zbore in to je otroški, mladinski mlajši in potem mešani mladinski zbor. Tisti najstarejši zbor je pa mešani in imamo ob nedeljah pri deseti maši pojemo mi. Na Kamnem pa imajo tudi svoj zbor tako da je v obeh župnijah to povezano. Pri otroškem in mladinskem zboru sta dve zborovodkinji, mladi, zagnani, tako da otroci zelo radi pojejo in mlajšem in v mešanem zboru. Pri mešanem pevskem zboru župnije nas je pa kar več pevcev in še pred leti je bilo to kar starostno nad 55 let povprečje. V zadnjih dveh letih nam je pa s pomočjo našega gospoda župnika pa drugih ljudi spravilo skupaj tudi te mlade pevce, tako da se je to povprečje kar malo znižalo, blizu 50. Otroci pa mislim, da so kar zvesti in pridno hodijo na vaje. Zdaj sam repertuar pesmi imamo predvsem slovenske pesmi, zraven pa tudi posegamo po tujih skladateljih, kot so Bethoven, Mozart, Hayden, Hendel, Schubert, tako da je kar pestro. Včasih posežemo tudi po novitetah, kot so bili pred časom Kalan, pa Čopijevo, pa našega domačega mlajšega skladatelja Mateja Kavčiča, tako da je tudi tega kar nekaj. Zdaj ne vem, če bi pogledal malo v zgodovino našega zbora. Do vojne je bil kar tudi zbor je deloval. Med vojno je pač, tam se je malo ustavilo. Po vojni pa bi omenil predvsem zelo zaslužnega našega Lojza Tibladarja, ki je vodil od 67-ega do 95-ega leta zbor. Potem so pa mlajši prevzeli zbor, Karla Preselj, pa Matej Kavčič, in potem nadaljujem sam s tem delom.

Potem ko smo slišali, kako je s petjem, slišali smo nekaj o ministrantih, o pritrkovalcih, o mladih, ki sodelujejo pri maši, pa bi mogoče omenili še druge skupine, ki se trudijo za lepo bogoslužje. Gospod župnik.

Ja, tukaj moram tudi sam pohvaliti zborovodje, ki se zelo trudijo tako v Tolminu kot na Kamnem tudi. Pa te mlade organistke, ki tudi precej časa so se zdaj zadnja leta, da so toliko zvadile, tako zelo lepo igrajo. Tako da ta del bogoslužja je zelo dobro pokrit. Po drugi strani strežnikov, tudi strežniki tudi osnovnošolski so dosti zvesti pridni tudi to bogoslužje, to je lepo pokrito, tudi so bralci Božje Besede. Tudi redko kdaj, ne pomnim, kdaj bi v Tolminu en sam bral berilo in prošnje. Tudi bi na tem mestu verjetno potrebno omeniti tudi krasilke, ki skrbijo, in nenavsezadnje mame, žene, ki tudi čistijo cerkev.

Tomo se je nekam nasmehnil. Mislim, da bi rad nekaj dodal.

Ja, kar se tiče čiščenja cerkve je tudi to ena stvar, kjer mladi sodelujemo, zato ker dobimo v maju in juniju datume, ko naredimo svoje skupine, tako da vsak vikend pride ena skupina, ki cerkev čisti. Običajno pa tudi sodelujemo pri maši, zato ker vsako tretjo nedeljo v mesecu je zmeraj maša za mladino in tam se zberemo skupaj in potem pojemo pri maši, dejansko pokrivamo mi repertoar s pesmimi.

(pesem)

 Mogoče je pa zdaj že čas, da spregovorimo tudi o skupinah, ki so aktivne v vaših dveh župnijah. Morda poveste kaj o Frančiškovem redu.

Ja, v župniji imamo tudi Frančiškov svetni red ali tretji red, po domače rečemo kar Frančiškova družina. Ta red izhaja že iz Frančiškovih časov. Za vse tiste, ki so imeli družino pa niso mogli za Frančiškom v samostan. Naše krajevno bratstvo je letos obhajalo že 90-letnico. Zbiramo se enkrat mesečno po večerni maši. Okrog 20 nas je. Vseh pa preko 30, samo nekateri so starejši in onemogli, tako da ne morejo prihajati. Glavno vodilo svetega Frančiška Asiškega je življenje po evangeliju, tako da tudi mi premišljujemo ob Svetem pismu in pripravljenih katehezah. Srečanja vodi naša predsednica Marija Kenda skupaj z duhovnim asistentom. Zdaj trenutno je naš gospod kaplan, gospod Andrej Vončina. Drugače smo tudi bratje in sestre tudi v življenju povezane med sabo in pa z župnijo, tako da smo vključeni v življenje župnije vsak na svoj način.

Deluje pa pri vas tudi Vera in luč in tudi gostitelji teh skupin ste po navadi, ne, poleti prihajajo k vam. Morda kakšna beseda še o tem.

Ja, tako je: srečanja potekajo v Tolminu. To je gibanje za osebe z motnjami v duševnim razvoju. Pri nas ta skupina deluje skoraj 25 let. Lučke, to so otroci ali že odrasli, tako jih pokličemo in prihajajo na srečanja skupaj s starši in prijatelji. Razen Tolmina še iz bližnjih župnij, zato ker v naši škofiji imamo več skupin in ena je tudi naša. Voditeljica je Nives Baloh iz Idrije pri Bači. Srečujemo se pa vsako četrto nedeljo v mesecu popoldne. Tako da v uvodnem delu smo skupaj. Potem se starši in lučke ločijo v dve skupini. In vrh vsega je maša, srečanje z Gospodom, ki je tudi lučkam zelo blizu. Imajo poseben čut za sveto, za Božje in za skrivnost in to prenašajo tudi na nas vse. Potem sledi še prijetno druženje, ko si starši med sabo zaupajo in gredo, vsaj tako zgleda, malo bolj veseli domov.

Od skupin pa je prav, da omenimo še Družbo krščanskih žena. Gospa Marija Jelinčič, kaj je pravzaprav to?

Jaz sem članica družbe krščanskih žena. Ta družba je bila ustanovljena že po prvi vojni. Ustanovil pa jo je monsignor Ivan Rojc. Družba deluje v skladu s prejetimi pravili. Njen voditelj je vsakokratni župnik, ki deluje v Tolminu. V družbo je trenutno včlanjenih 135 članic in vsake štiri leta volijo odbor krščanskih žena. Odbor pa šteje 18 članic, ki so zastopane zraven Tolmina tudi iz vseh okoliških vasi. Članice si prizadevamo častiti predvsem Mater Božjo in sveto Ano, ljubiti in spoštovati svoje može in otroke kot Božji dar. Če je le mogoče vsako jutro zmoliti Pozdravljena Kraljica, zvečer pa Pod tvoje varstvo. Truditi se moramo tudi za družinsko molitev in navajati člane družine k branju verskih knjig, še posebej Svetega pisma. Vsako prvo nedeljo v mesecu se udeležiti skupnih molitev in treh posebnih shodov, ki so pa v adventu, v postu in pa v bližini praznika Žalostne Matere Božje in svete Ane, ki sta zavetnici Družbe. Enkrat letno prispevati dar v višini ene svete maše oziroma po svojih zmožnostih. Iz teh prijetih prispevkov se daruje sveta maša enkrat tedensko na Sveti gori v korist živih in pokojnih članic družbe. V domači župniji pa tudi v druge dobre namene. Z dejavnostjo in delovanjem družbe raste in se utrjuje župnijsko občestvo in s tem tudi Božje kraljestvo, ki je zagotovo cilj prav vsake članice.

Zdaj ko smo spoznali nekatere skupine, se vprašamo še: Smo našteli vse? Je še kakšna, ki smo jo pozabili?

Še so, še so. Tu bi rad omenil zakonske skupine imamo, 4 zakonske skupine v župniji, potem tudi šolo za zakon, ki sicer zdaj eno leto jo ni bilo, ampak bomo spet poskušali za vse tiste pare, ki bi se radi temeljiteje pripravili na sveti zakon, ker to gre enkrat na mesec, celo leto. Potem so skavti tudi precej močni dejavni, redni, zvesti. Imamo tudi svetopisemsko skupino, potem je skupina vdov in starejših, ki se tudi srečujejo in nekako vse te skupine so ta namen, da se utrjuje to krščansko življenje in tudi globlje duhovno življenje. Potem bi pa tu na tem mestu omenil pa še molitvene skupine. Poleg družbe krščanskih žena, ki jo uvrščam gotovo med te molitvene skupine v podporo župnije, ker če ne župnija, samo pastoralno delo ne obrodi sadov, če ni zadaj molitve in tega duhovnega življenja in v to podporo je, bi rekel, družba krščanskih žena, ampak po drugi strani pa tudi precej močna podpora je pa živi rožni venec. Živi rožni venec ima v naši župniji tradicijo že več kot 300 let, prej je sploh začel na Brezjah. Proti koncu 17. Stoletja, okrog 1690, takratni župnik Simon Vicentini je ustanovil ta živi rožni venec in je, ima torej to tradicijo čez 300 let nikoli ni bila prekinjena, kjer je tukaj čez 500 ljudi v živem rožnem vencu, torej 26 rož, tudi mladinska študentska skupina jo ima, ampak ta se pač obnavlja, ne spada med tiste neprekinjene rože, tako da tukaj gre za 26 rož živega rožnega venca v podporo pastoralnega dela župnije, no in tu potem lahko, ko gledamo sadove župnije, da je odzadaj to precej molitve. Pa tudi binkoštna dvorana je prisotna v župniji. To je tudi kar ena taka skupnost, kjer se srečujejo z molitvijo rožnega venca pred Najsvetejšim, prebiranje Marijinih sporočil, no in v naši župniji je tudi ta binkoštna dvorana že več kot 20 let. No, in kjer gre za molitev in premišljevanje tako Božje Besede kot vsega. No, potem iz tega izvira tudi potem še tista molitev, ko se po domovih zbirajo farani, ko se v določeni vasi enkrat na teden zbirajo, tako da te molitve veliko, je kar dosti v teh organiziranih skupinah.

Še Tomo.

Jaz bi še čaščenje omenil.

Moram reči, da sem zelo vesel, ko se precej dobro torej verniki odzivajo na pobude v zvezi s češčenjem Najsvetejšega, ker Najsvetejše je srce cerkve, je tudi najpomembnejši zakrament, no in to je to čaščenje Najsvetejšega je izpostavljeno veliko, tako da bi lahko rekel za najpomembnejši dogodek, ki je za nami v preteklem letu, je petdnevno tiho, neprekinjeno češčenje  Najsvetejšega od nedelje do petka, pa čeprav na zunaj bi rekel ni bilo nobenega praznovanja vse tisto, ampak jaz ga ocenjujem kot najpomembnejši dogodek v tem koledarskem letu, ki je za nami, ker pred nami je še en pomemben, a za nami je ta. No in tukaj se tudi vse skupine trudijo s češčenje Najsvetejšega. Od mladine, kjer je redno češčenje do teh skupin, ko sem govoril in v tem zadnjem letu, ko je bila priprava na evharistični kongres, tudi vse žive skupine so imele srečanje pred Najsvetejšim. To se pravi, še posebej posamezne skupine, pa tudi prve nedelje, ko je molitev žena in deklet, pa tudi drugače, bi rekel: Moški ne molijo? Seveda molijo vsako prvo nedeljo v mesecu, ko je maša za može in fante, je po maši še tudi molitev, največkrat rožni venec, ampak prihajajo, se odzivajo, torej te molitve je…

… veliko.

Ja, dobro da je Tomo omenil, je to češčenje Najsvetejšega daje tisto, eno tako zaupanje, upanje, da to je prihodnost župnije. To je tisti temelj na katerem bo zagotovo župnija šla naprej, ker brez tega ni verskega življenja in tudi ni krščanskega življenja.

To je nevidno gorivo, ki je.

Omenili ste, da je bilo to pet dnevno tiho češčenje Najsvetejšega najpomembnejši dogodek, ki je za vami, potem pa ste nekaj rekli tudi o dogodku, ki je pred vami, pa dovolite, da sem radovedna.

Ja, v tem mesecu, 24. oktobra bo diakonsko posvečenje našega bogoslovca Gašperja Lipuščka, torej imamo tudi duhovni poklic. Pripravljamo se tudi na novo mašo, ki bo naslednje leto, 29. junija posvečenje, potem nova maša in to bo šesti duhovni poklic iz te župnije. Torej šest še živečih duhovnikov, ki delujejo v pastorali tako v Sloveniji kot v zamejstvu.

Torej se sadovi molitve resnično kažejo.

Ampak tukaj bi dodal še to, da ta dan bo združen tudi z izročitvijo misijonskega križa tudi naši rojakinji Katarini Kavčič, ki odhaja za tri leta kot laična misijonarka v Angolo, tako da tukaj je podpora tudi temu misijonskemu delu, da, torej oba dogodka bosta združena 24. oktobra popoldne ob štirih.

Potem ko je Gospod župnik naštel duhovne poklice, moške duhovne poklice, ki izvirajo iz vaših župnij, pa Vas prosim sestra Nada, da pa Vi naštejete še ženske.

Iz naše župnije izhajajo tri redovnice. Sestra Mirjam Kenda, notredamka trenutno v Novem mestu in pa dve sestri karmeličanki: sestra Veronika Božič in pa sestra Marija Terezija. Sta pa v Mirni Peči v Karmelu. Sama sem pa sestra male frančiškove družine. To je pa svetni institut, to ni red. To se pravi, da ne živimo v samostanu, ampak sredi sveta. Sem v službi kot tudi ostale sestre, in ob tem  dajemo svoje moči Cerkvi po svojih močeh. Smo pa duhovno povezane preko duhovnih obnov, srečanj, tako da nekatere vikende preživim pri sestrah.

(pesem)

Potem ko smo vsaj približno spoznali bogato molitveno in duhovno življenje župnije Tolmin in Kamno, pa mogoče še par besed o vaši skrbi oziroma o vaši skrbi za tiste, ki so tega potrebno. Se pravi, o Karitas, gospa Marija Jelinčič.

Naša župnijska Karitas je začela z delovanje kmalu po osamosvojitvi Slovenije, to je že leta, pričelo se je pa kar spontano v času, ko so bili nameščeni v kasarni begunci iz naše bivše države. Prav tam v kasarni smo dobili tudi prve prostore za naše delovanje, ki smo jih uporabljali do leta 2006. Od tega leta naprej pa smo v varstvo delovnemu centru v Rutarjevi ulici 18, v Tolminu. Župnijska Karitas šteje dvajset rednih članic. Naš duhovni voditelj je gospod župnik, ki za vsako srečanje poskrbi za duhovni uvod. Poda nam razmišljanje o Božji Besedi iz katere črpamo moč za naše delovanje ob raznih akcijah in prireditvah pa nam zelo radi priskočijo na pomoč tudi drugi farani. Četrto nedeljo v mesecu imamo sveto mašo za bolne in ostarele pri kateri sodelujemo članice župnijske Karitas. Tretjo nedeljo v septembru pa organiziramo dan bolnikov. Zadnji dve leti pa smo na ta srečanja povabili tudi vero in luč. Ta srečanja so po navadi tako, da je najprej sveta spoved, nato sledi sveta maša, po maši jih skromno obdarimo, tako pa še pogostimo v župnijskem domu. V župniji imamo tudi dom za starejše, kamor gremo organizirano dvakrat letno v Velikonočnem in Božičnem času. Obiskujemo pa tudi varovance v bivalni skupnosti v Zalogu. Vsako leto se spomnimo tudi starejših in bolnih v župniji z voščilnicami ob praznikih, ob Veliki noči in ob Božiču. Pridružujemo pa se tudi vsem akcijam, ki jih organizira Škofijska Karitas in z njihovo pomočjo tudi vsako leto omogočimo letovanje otrok in družin in pomagamo pri šolskih potrebščinah socialno ogroženim otrokom ali pa številčnim družinam. Po navadi tudi v tednu Karitas organiziramo kakšno predavanje, organiziramo dan odprtih vrat in povabimo ljudi tudi v naše prostore in jih seznanimo tudi z našim delovanjem. V temu tednu Karitas se organizira tudi romanje na Slomškovo domačijo v Ponikvo in na prireditev Klic Dobrote v Celju. Vedno v življenju moramo imeti vizijo in prav pri našemu delu opažamo, kako je to potrebno za delovanje. Prav zadnje čase ugotavljamo, da se ljudje v urbanem okolju manj poznamo med sabo kakor se po vaseh. Prav zato se prav zadnje čase povezujemo z društvom upokojencev Tolmin, saj se oboji zavedamo, da je med nami veliko osamljenih in pomoči potrebnih. Največkrat pa samo pogovorov, da začutijo ti starejši, da niso sami in zapuščeni. V imenu vseh sodelavcev Karitas bi se zahvalila prav vsem dobrotnikom in vsem, ki izkazujejo svojo dobroto bližnjim na različne načine. Smo pa v letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti in na nas vseh je, da se vsak dan trudimo nositi bremena drug drugemu.

Pod diakonijo kar je spada področje Karitas in pa Vera in luč, kar sta že prej povedali, bi rad omenil tudi tukaj še Don Pierinovo komuno. V župniji imamo v Čadragu tudi Don Pierinovo komuno in torej je prisotnost teh fantov tudi na področju naše župnije. Saj, ti fantje morajo sami nekako si zrihtat to življenje, ampak na nek način pa tudi kot župnija stoji ob strani, z določenimi stvarmi, sam obiskujem skoraj tedensko to komuno. No, pa je prav, da jo omenim tudi na tem mestu.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Naš čas se počasi izteka, a preden se poslovimo bom vsakega od vas zaprosila, da poveste za naše poslušalce še, kaj vas v vaši župniji, kjer ste župljan ali pa župnik najbolj nagovarja. Zakaj ste najbolj zadovoljni, da živite in delate prav v tej župniji? Najprej gospod župnik, Damjan Bajec.

Ja, že prej sem omenil to dosti močno molitveno življenje ampak bi tu dodal še zakramentalno življenje, torej to je, daje en optimizem in tudi prihodnost župniji, pa tudi nenavsezadnje ta prisotnost mladih tako v vseh teh skupinah kot pri pastoralnem delu, tako da to zagotovo zagotavlja živost župnije še kar nekaj, še kar nekaj desetletij, a ne.

Enako vprašanje še za vse ostale. Mogoče najprej gospa Marija Jelinčič.

V naši župniji je res lepo, ko čutiš, da smo eno občestvo, da smo povezani med seboj v molitvi in pri dobrih delih.

Gospod Igor Rutar.

Zadnja tri, štiri leta delam z zborom in rad grem v cerkev k Mariji na ilovici, kakor jo Tolminci kličemo, tu najdem mir. Se ji zahvalim za vse dobro in kakor eden naših najstarejših pevcev, ko pride na vaje reče: Srečne oči, da te spet vidim, tudi jaz se Mariji zahvalim in jih rečem: Tu sem, naj bom tvoje orodje za zbor ali za kakšno drugo delo v župniji.

Sestra Nada Leban.

Se mi zdi, da diham z župnijo že od krsta naprej, tu sem vse zakramente prejela. Se mi zdi kar samo po sebi umevno sodelovanje v župniji že od otroštva, že od mladosti naprej. Enostavno čutim pripadnost, čeprav sem večkrat tudi v župnijski cerkvi svetega Frančiška v Ljubljani pri sestrah. Sem vesela, da sem del občestva župnije Tolmin. Sem zelo vesela tihih trenutkov pred tabernakljem sredi dneva, ker je cerkev odprta.

In še najmlajši udeleženec našega pogovora: Tomo Orbanič.

Ja, jaz bom rekel in jaz sem prepričan, da tudi večina mladih rekla to, da je največja faca naše župnije gospod župnik. Saj Marija vodi našo župnijo, jo krmari, ampak siher je pa to krmilo gospod župnik, ne, in se vsi opiramo na njega, ker je, on je dal življenje naši župniji, on nam je dal temelje. On nam je dal tisto svetlobo v župniji na katero, mislim, da smo vsi veseli in ponosni.

Gospod župnik bi se zdajle rad nekaj upiral, ampak mu ne bomo dovolili. Oddajo bomo zaključili tako kot po navadi, s priprošnjo, vendar tokrat ne smo zavetnici župnije Tolmin, Mariji Vnebovzeti, ampak zavetnikom vseh teh Tolminskih vasi in to so poleg Marije Vnebovzete še: sveti Urh, sveti Bric, sveti Peter, Srce Jezusovo, sveti Marko, sveti Pavel, sveti Silvester in sveti Mihael.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.