ŽUPNIJA VREME (3o)

1. del

2. del

ŽUPNIJE LOKEV, DIVAČA, VREME IN VATOVLJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili kar štiri župnije. To so župnija Lokev, župnija Divača, Vreme in Vatovlje. To pa zato, ker je v vseh štirih župnijah župnik gospod Tomaž Kodrič. Seveda je sedajle z nami v našem koprskem studiu, s seboj pa je pripeljal tudi svoje sodelavce, ki so vsi po vrsti člani župnijskih svetov v eni ali drugi ali tretji od teh župnij. Tako je iz Vrem prišel gospod Miran Čajko, iz Lokve gospa Ivanka Fonda, iz Divače pa gospod Tomaž Štemberger. Lepo pozdravljeni.

Dober dan. Lep pozdrav. Dober dan.

Kje pravzaprav te vaše štiri župnije ležijo? Mogoče bi začeli kar Vi gospod Štemberger.

Ja, veliko lažje je naše župnije umestiti s pomočjo znamenitosti, ki so širšega Slovenskega in svetovnega pomena. Če začnemo na vzhodu je najprej župnija Lokev. Župnija Lokev leži v neposredni bližine znane kobilarne Lipica, ki tudi spada v župnijo in pa jame Vilenica. Mnogi za župnijo vedo tudi zaradi slik Toneta Kralja v župnijski cerkvi, pa vojaškega muzeja in pršutarne. Nato sledi župnija Divača, ki leži ob stari cesti Ljubljana Koper, z avtoceste smo nekako že manj pozorni, da bi jo videli in je prav na meji med krasom in Brkini, v župniji so tudi znamenite Škocjanske jame, pa tudi Divaška jama in športno letališče. Ne smemo pozabiti tudi na pomembno železniško križišče. Župnija Vreme leži v Vremski dolini, med Vremščico na severni strani in Brkini na južni, tu pa je še župnija Vatovlje, ki pa so tipična Brkinska župnija in sicer na severozahodu Brkinov, imajo pa čudovito in sorazmerno neokrnjeno pokrajino, kar je dobra plat razmer razmeroma nerazvitih Brkinov. Skratka imamo štiri župnije in hkrati štiri bisere Božjega stvarstva na katere smo zelo ponosni.

No, in vse te štiri župnije nekako upravljate in vodite Vi, gospod župnik Tomaž Kodrič. Mogoče poveste, od kdaj pa so te župnije, kdaj so nastale.

Če bi se ozirali samo na letnice ustanovitve, potem imamo dve sorazmerno zelo mladi župniji, župnija Lokev in župnija Vatovlje sta bili namreč ustanovljeni leta 1947, ko so to narekovali posebni pastoralni razlogi. To pa ne pomeni, da niso bile že prej relativno samostojne, saj so imele status samostojnih kaplanij. Po drugi svetovni vojni pa so kot rečeno pastoralni razlogi narekovali ustanovitev samostojnih župnij. Vatovlje so ob ustanovitvi štele kar tisoč tristo ljudi, danes samo še sto osemdeset. Župnija Lokev pa je bila ustanovljena zaradi tega, ker je dotedanja župnija Gručana bila podobno kot veliko bolj znana župnija Draga razdeljena z novo državno mejo in je večji del župnije ostal na Italijanski strani, tako da sta bili obe ustanovljeni 1947-ega, župniji Lokev pa je potem leto pozneje bila pridružena tudi Lipica, ki je spadala pod župnijo Bazovica. Župnija Divača je bila v samostojno župnijo ustanovljena 1850-ega, to pa še ne pomeni, da si že prej niso domačini prizadevali za samostojno župnijo, ker so spadali pod župnijo Povir. Najstarejša župnija je župnija Vreme. Tudi pražupnija, ki je leta 1995 obhajala šestletnico župnije, so pa domneve, daje župnija še starejša, vendar je na žalost v župniji pred dobrimi sto leti zgorel arhiv in se ne da točno določiti, kdaj je bila ustanovljena.

Zelo zanimivo in pestro, seveda imajo vse te vaše župnije tudi svoje farne zavetnike, kakšna pa tudi kako podružnico, pa mogoče kar po vrsti poveste vsak za svojo.

Ja, prihajam iz župnije Lokev. Posvečena je svetemu Mihaelu, to je devetindvajsetega septembra,  naša cerkev nima podružnic, je pa na področju župnije zelo poznana kapela Lurške Matere Božje v Lipici in cerkvica svetega Antona v sami kobilarni in pa pokopališka kapela v Lokvi. To sta pa v lasti kobilarne Lipica oziroma krajevnosti skupnosti Lokev.

Pri nas imamo v Vremah je cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti, kjer praznujemo petnajstega avgusta, potem so podružnice svetega Tomaža v Famljah, svetega Lovrenca v Vremskem Britofu, cerkev svetega Jošta v Gornjih Vremah in cerkev svetega povišanja svetega križa na Škofljah. V Vatovljah je cerkev posvečena svetemu Juriju in pa podružnica svetega Kancijana na Barki.

Kdo pa je farni zavetnik v Divači in mogoče še kakšno podružnico, če imate?

V Divači je farni zavetnik sveti Anton Puščavnik, ki goduje sedemnajstega januarja. Imamo pa še eno posebnost, da v bistvu še enkrat praznujemo in sicer na belo nedeljo ob posvetitvi cerkve. Imamo tudi nekaj podružnic, ena je cerkev Svete Trojice v Dolnjih Ležečah, sledi cerkev svete Helene na Gradišču, ki je znana predvsem po freskah. Imamo podružnico svetega Kancijana v Škocjanu in svetega Brica v Naklem.

Kaj naj rečem, gospod Tomaž Kodrič, štiri župnije pa še toliko podružnic, pa kup cerkva, kjer so svete maše redno praktično skozi vse leto, kako to vse zmorete in kako ste sploh geografsko obvladali ta prostor?

Veliko pomaga pri temu predvsem priprava na duhovništvo samo in sam lahko rečem, sem imel veliko srečo in blagoslov, da je bil moj veliki učitelj in vzornik duhovnik Vinko Kobal s katerim sva se velikokrat pogovarjala tudi o tem, kar se danes veliko govori o vseh poklicih, o preobremenjenosti in je vedno znova poudarjal, da duhovnik naj gleda na svoje delo, na svoje poslanstvo tako kot starši na družino. Težko je najti starše, ki bi delali izjeme in ne bi bili do vseh otrok pozorni in tako se tudi sam trudim pri svojem delu, ki mi je zaupano ravnati kot starši, za vse župnije imeti enak posluh, ne delati razlike med njimi, ampak se truditi, da bi bili zame vsi enako pomembni.

Gospod Tomaž Kodrič, zdaj seveda Vas bom prosila, da poveste, kakšne so te štiri župnije v Vaših očeh, kako jih vidite, kaj se v njih dogaja.

Ko sem prišel na kras, mi je eden duhovnik rekel: Imej pogled na župnije take kot je dežela. Prvo kar srečaš je kamenje in brinje in se človek lahko ustraši, da tukaj ne bo nič zrastlo, ampak je rekel, kar pomisli, na krasu imamo dve najbolj znani stvari v Sloveniji, pršut in teran. In tako se mi zdi, da je prav, da tudi gledam kot duhovnik na ljudi. Prvi vtis je lahko ali pa običajno kar velika prevara. Ko pa se kot duhovnik enkrat prepustim Božji izbiri in milosti, ki mi je poslana v nek kraj in se poskušam vživeti v ljudi, potem sem začel kot duhovnik naenkrat odkrivati velike bisere prav v župnijah, ki so mi zaupane. In če se na nek način ponovno vrnem k tisti primeri duhovnika in družine, potem tudi sam vedno znova pravim, pa tudi zagotavljam, da tako kot oče in mati skrbita za vse otroke v družini, tako poskušam tudi sam imeti vse župnije enako rad in se tudi trudim, da bi bil do njih pravičen. Otroci so v družini največkrat zadovoljni, od časa do časa pa kateri v družini kljub temu staršem očita, da je zapostavljen in tako se dogaja tudi meni kot župniku. In to jemljem takrat predvsem kot spodbudo, ne kot očitek. Skratka župnija, v našem primeru štiri župnije vidim najprej kot družino, kot občestvo. In ta družina je prostor, kjer je odgovornost za njeno življenje, za njeno dobro počutje prav na vsakem članu, ne samo na župniku. Zato se prostor, kjer je odgovornost za njeno življenje, za dobro počutje prav v vsakem izmed nas. Zato vsi skupaj, posebej pa še člani župnijskih pastoralnih svetov delajo na tem, da bi rastli v čutu odgovornosti, kako smo za življenje župnije vsi odgovorni. Potem pa imamo tudi posamezne dogodke, ki so vezani bolj na eno od župnij, na primer farni zavetniki pa sveta obhajila, pa še kakšna druga stvar. V drugih primerih se pa trudimo, da se povezujemo med seboj, recimo ob birmi, ki je tik pred nami, pa srečanje pevcev ob sveti Ceciliji, duhovna obnova za župnijske pastoralne svete, pa še kakšna druga stvar. Tako da na eni strani ohranjamo samostojnost posamezne župnije in hkrati se trudimo za naše povezovanje.

To pomeni, da verjetno kakšne dejavnosti opravljate tudi skupaj ali imate vse ločeno po župnijah?

Vedno več jih je skupnih, tako recimo že od kar sem na teh štirih župnijah, imamo skupno medžupnijsko Karitas, svetopisemsko skupino, skupne imamo tudi molitveno skupino za nove duhovne poklice, skupni so adventni in postni večeri, pa delavnice za otroke, mladinska skupina, nekatere druge stvari pa so vezane na samo župnijo.

Kaj pa geografsko, kako to obvladujete, ste kar dosti na poti?

Tukaj tisti odgovor po katerem med tudi nekateri poznajo, ko sem enkrat pri Obzorjih Duha rekel, da na vprašanje, kje je moj sedež, nikoli ne maram reči, da je v Lokvi, ta kvečjemu rečem, da je moja postelja, sedež imam pa v avtu. To tudi zaradi tega, ker bi rad poudaril, da so zame vse župnije enako pomembne, ker drugače, če se začneš sklicevati na nek sedež, je zelo hitro pokazano, kdo je glavni.

To se pravi, župnije poskušate ohranjati, ker to se pravzaprav župljani v vsaki župniji želijo, da bi njihova župnija ostala, se ohranila. Povezujete jih med seboj. Kako pa je s povezovanjem in vpetostjo vaše župnije v kraj sam, v siceršnje delovanje okolja?

Poskušam izhajati iz tega, da biti kristjan, ne pomeni biti samo zaprt za zidovi cerkve, ampak se dejavno vključevati tudi v širše življenje, tako da lahko rečem, da je naša povezanost bodisi s krajevnimi skupnostmi, bodisi z občino, pa drugimi društvi povsod zaživela, ponekod malo bolj, ponekod malo manj, ampak povsod je. V Lokvi smo zelo dobro povezani s krajevno skupnostjo, z gasilci, pa s turističnim društvom. Podobno tudi v Vremah, kjer je povezava s krajevno skupnostjo, trudimo se tudi z navezavo bolj pristnih stikov s turističnim društvom in gasilcev. V veliko pomoč nam je pa v zadnjem času, v zadnjih letih tudi povezovanje z občino Divača in prav to povezovanje kaže, koliko lahko naredimo za skrb pri ohranjanju kulturnih in sakralnih spomenikov, če delujemo skupaj, če se ne ločujemo, ampak povezujemo.

Štiri župnije, torej tudi štiri farne kronike. Pa mogoče začnemo z župnijo Lokev. Gospa Ivanka.

Lokev, ja, veliko bogastvo v naši župniji nam je zapustil gospod Virgilij Šček, duhovnik, ki je bil v Lokvi dvakrat. Prvič je bil kot kaplan, drugič pa po suspenzu, ko se je moral umakniti iz Avbarja in ga je sprejel prijatelj duhovnik Anton Požar. Virgilij Šček je po Lokvi zbiral podatke o različnih zgodovinskih dogodkih, znamenitosti in tako so nastali trije debeli zvezki zapisov z naslovom Lokavske starine. V njih je zbranih in zapisanih mnogo podatkov o Lokvi, od najstarejših, o stolpu, Limuškem križu, potem o običajih, na primer procesije, ko so bile takrat navade, dogajanje med drugo svetovno vojno v sami župniji. Na primer, kako so prelisičili Italijane v pobiranju zvonov, da so pobrali samo enega in ne dveh. O Tonetu Kralju in njegovem delu v Cerkvi, razlaga slik do likvidacij med vojno in takoj po njej.  

Veliko že v eni sami župniji, pa je prav da kar nadaljujemo, kaj pa Divača, gospod Tomaž Štemberger?

Za Divačo je zanimivo, da je najstarejši del kronike župnije zapisan v nemškem jeziku in nam ga je v slovenščino prevedel že pokojni Povirski župnik gospod Jožef Milič, ki je takrat upravljal župnijo Divača. Župnija je namreč brez lanskega župnika že od leta 1944, ko je umrl zadnji župnik, ki je živel v Divači, gospod Jožef Svetič. Zanimiv zapis v kroniki je tudi glede osamosvajanja Divače v samostojno pastoralno enoto. V kroniki piše, da sta si za to prizadevala dva Divačana, Anton Suša in Gašper Malnarčič, dosegla pa sta, da je bila podružnica povišana v lokalno cerkev, to je bilo leta 1785. Zanimivo pa je, da je prvi duhovnik, ki je živel potem v Divači, prišel iz Štajerskega, to je bil gospod Lavrencius Meden in tega duhovnika si je morala cerkvena občina sama poiskati in to zaradi pomanjkanja škofijske duhovščine.

Še tretja župnija, župnija Vreme, gospod Miran Čajko.

V župniji Vreme je gotovo, je ta župnija najbolj bogata po zgodovinskih podatkih, ker je tudi ena najstarejših, veliko je bilo pa na žalost podatkov izgubljenih, ko je župnišče pred dobrimi sto leti pogorelo. Vseeno pa se mi zdi najbolj pomembna legenda o postavitvi cerkve Marijinega vnebovzetja, ki ni samo župnijska, ampak je tudi romarska cerkev. Legenda pravi, da je pastir več dni zapored, ko je prignal krave na pašo na polotok, ki ga je ustvarila reka, tam našel kip Marije z Jezusom. Pobral ga je in odnesel v cerkev, a naslednji dan je bil kip ponovno tam. To je bilo znamenje za naše prednike, da so tam že okrog leta 1440 postavili svetišče posvečeno Mariji Vnebovzeti. Od prvotnega svetišča je še gotski prezbiterij, pozneje pa so cerkev razširili v triladijsko okrog leta 1750 in potem ji končno prizidali tudi dva zvonika okoli leta 1770. Zanimivo med drugi pa je tudi to, da je župnija spadala tudi v ljubljansko škofijo.

Bi Vi še kaj dodali, gospod Tomaž?

Mogoče velja omeniti tudi dve imeni iz Vremske župnije. Najprej pisatelja zdravnika Bogomira Magajna, po katerem nosi tudi ime Divaška osnovna šola, iz župnije je bil pa tudi doma salezijanec duhovnik Ludvik Novak, ki je bil med drugo svetovno vojno, ko je prišel domov na obisk iz Ljubljane, dobesedno ugrabljen in okrutno umorjen. V Brkinih. Danes pa se na žalost poskuša njegov umor opravičiti s tem, da je prišel iz Ljubljane, da bi v Vremski dolini ustanovil Belo gardo, kar je popolna laž. Zanimivo je namreč, da je v Ljubljani Ludvik Novak veljal za duhovnika naklonjenega partizanskemu gibanju, torej je veljal za rdečega duhovnika.

Ahm. Ostala nam je še župnija Vatovlje, o kateri smo že slišali, da je imela pred časom tisoč tristo prebivalcev, župljanov, zdaj pa samo še okrog sto trideset. Pa vendar, v njeni kroniki se bi gotovo tudi kaj našlo.

Še bolj kot v kroniki so zanimiva pričevanja oziroma misli, ki jih je na Vatovljah takoj po vojni izrekel župnik Franc Koritnik in ko je pred dobrimi dvanajstimi leti zbolel zadnji župnik Milan Prelc in smo začeli upravljati župnijo iz Sežane, so se ljudje na Vatovljah hitro spolnili, kako jim je po vojni, ko zaradi takratnih časov ljudje niso več hodili v cerkev, Franc Koritnik odgovoril, da če bodo tako nadaljevali, da bodo čez leto mogli biti zadovoljni, če bo duhovnik sploh iz Sežane prihajal k njim. In so se na to takoj spomnili in zraven rekli, da upajo, da se ne bo uresničila tudi druga, ker je na podoben način rekel, ko so takoj po vojni dejali v cerkev nov tlak in je hotel imeti ploščice s križci, je rekel, da za to, da bodo zanamci vedeli, da je bila tam cerkev.

Trije v našem studiu, gospod Miran, gospa Ivanka in gospod Tomaž, ste člani župnijskih pastoralnih svetov. Pa bi mogoče začeli kar s tem: Kakšno delo opravljajo župnijski pastoralni sveti?

V naših župnijah imamo dva župnijska sveta, ki sta v Lokvi in Divači in pa medžupnijski pastoralni svet, združuje pa Vreme in Vatovlje. Župnijski pastoralni sveti so prostor tudi našega oblikovanja, saj imamo na vsakem našem srečanju najprej vsebino, navadno iz brošure Naše poslanstvo, ki je namenjena našemu osebnemu duhovnemu in verskemu oblikovanju. Tako smo člani župnijskega pastoralnega sveta najprej učenci, ki si izmenjujemo mnenja in se skupaj poglabljamo v versko pastoralna in duhovna vprašanja. Potem pa je naša naloga skupaj z župnikom iskati smeri naših pastoralnih pobud v župnijah in tudi smeri povezovanja med nami. Člani župnijskih pastoralnih svetov smo običajno tudi nosilci posameznih pastoralnih pobud in tisti, ki iščemo novih sodelavcev oziroma ljudi, ki so se pripravljeni vključiti dejansko v naše življenje naših župnij. Običajno so tudi tisti, ki damo svoje mnenje in predloge za nove pobude, za življenje naših župnij. V župnijskih svetih dejansko spoznavamo pestrost življenja župnije in v katero smer bi se morale naše župnije nagibati, da bi bile več kot samo verski servis, kar sedaj mnogi smatrajo, da je župnija, ne.

Pomembno mesto v vsaki župniji pa imajo tudi župnijski gospodarski sveti. Gospa Ivanka, bi morda Vi o tem?

Ja, pomembni, nepogrešljivi za življenje naših župnij so tudi nekje gospodarski sveti. Podobno kot župnijski pastoralni svet, ima tudi gospodarski svet samostojnega v Lokvi in Divači, in skupnega Vreme in Vatovlje. Preko župnijski pastoralnih svetov se odvija gospodarsko življenje naših župnij. Skupaj načrtujemo delo, se povezujemo, s člani gospodarskih svetov pa tudi običajno vodimo oziroma iščemo pobudnike in pomočnike pri raznih obnovitvenih delih naših cerkva oziroma del v župnijah, ko jih potrebujemo.

V vseh župnijah pa imate tudi Karitas.

Ja, ta Karitas deluje, pa je to medžupnijski, to pomeni, da so vse štiri župnije združene. Dobivamo se enkrat mesečno, na začetku je bilo navdušenje zelo veliko saj se je včlanilo kar petindvajset, zdaj pa po osmih letih je teh malo manj, srečujemo se redno okrog osem do dvanajst. Vendar če imamo pa razne akcije, takrat pa veselo in rad priskočijo vsi na pomoč, tako da se število tudi petindvajset še poveča, če je pa potreba. Karitas poskuša odgovoriti tudi na stiske ljudi med nami, pa tudi na stiske, ki se dogajajo drugod v dekaniji ali tudi širše. Vendar sodelavci Karitasa moramo najprej graditi na sebi, imeti sebe radi, da lahko potem pomagamo in nudimo pomoč ljudem v stiski oziroma ljudem, ki so tega dela potrebni. Še prav posebej pa se trudimo tudi z veroučenci, ki se nekateri bolj navdušeno, drugi manj vključujejo v različne pobude, kot je recimo adventna, postna delavnica, zbiranje zamaškov za šolske potrebščine, pa tudi ob božičnih praznikih navdušujemo otroke, da grejo z nami na obiske, tako da medgeneracijsko vidijo starejši zadovoljstvo v otrocih in otroci v starejših, podobno velja tudi za ostarele, ki se dejansko vključujejo v vse pobude Karitas.

S čim bomo nadaljevali, morda s pevci.

Ja, župnije Lokev, Divača in Vreme imajo cerkveni pevski zbor, vsaka svojega. Zbor v Lokvi vodi Stano Umek, v Divači Petra Sosič in v Vremah Špela Mihelčič, ki ji pomaga Ana Žnidaršič. V vseh treh župnijah pa si prizadevamo tudi za podmladek, za otroško petje. V Divači je recimo močan otroški pevski zbor, ki ga tudi vodi Petra Sosič, v Lokvi zbira otroke pri petju Helena Škabar Tučka, v Vremah pa Marija Čajko. Pevci, tako odrasli kot otroci tudi poskrbijo za lepo oblikovanje naših bogoslužij in župljani smo zelo ponosni na njihov trud in tudi zvesto zbiranje na pevskih vajah. Enkrat na leto pa se naši pevci zberejo tudi skupaj na praznovanju zavetnice cerkvenih pevcev svete Cecilije. Tako je vsako leto en pevski zbor nosilec praznovanja. Tako nekako romamo po župnijah.

Mogoče še ostale dejavnosti. Kaj je še živahno?

Ja, združujemo se tudi v svetopisemski skupini, ki se zbira vsakih štirinajst dni v Lokvi, v njej pa so odrasli iz vseh župnij kot je Lokev, Divača in Vreme. Naša srečanja so povezava s skupnim poglabljanjem v lepoto Božje Besede.

Mogoče še skupina molivcev za nove duhovne poklice. Ja, tudi tu se ob pobudi škofa Metoda k bolj zavzeti molitvi za duhovne poklice, smo se v naši župnijah odločili za oblikovanje skupine molivcev za nove duhovne poklice. Štiriindvajset posameznikov se je tako obvezalo, da bodo vsak dan molili eno desetko rožnega venca za nove duhovne poklice. Molivci so iz vseh štirih župnij, glavnina prihaja iz župnij Vreme in Vatovlje, molivci imajo tudi svoje glasilo: Žetev je velika.

Pri nas imamo potem tudi, se srečujejo različna gibanja, na prvo mesto bi kar tukaj postavil gibanje Pot, ki ima številna srečanja v Vremskem župnišču in v Vremski cerkvi, na katero se redno vabi tudi naše župljane, tako da poskušamo vključiti tudi župnijo. Tako smo vključeni v zakonsko skupino, v srečanje za mlade, ki se pač, so potem šole skupnosti in se, prirejamo tudi silvestrovanje v okviru gibanja in pa počitniške dneve za družine pa še veliko drugega. Potem je aktivno tudi Marijino delo. Nekateri župljani so vključeni tudi v to gibanje in se srečujejo znotraj gibanja na različnih krajih po naših župnijah. Potem so letos, v letošnjem pastoralnem letu, smo organizirali tudi srečanje za delavnice Molitve in življenja, tega se je udeležilo petnajst odraslih, nad temi delavnicami so bili udeleženci zelo navdušeni. V župnijah pa smo sprejeli odločitev, da bomo delavnice organizirali vsake dve ali tri leta. Potem so v župniji prisotni tudi bralci Božje Besede, krasilke, krasilci cerkva, strežniki in strežnice. In pa mislim, da ne smemo pozabiti še delavnice in počitniških dnevov za otroke. Otroci se med veroučni letom zbirajo na delavnicah, ki so običajno pred pomembnimi prazniki ali v močnih časih, se pravi v adventu ali postu. Na delavnicah ustvarjamo različne izdelke, vedno so v povezavi s praznikom oziroma s tem močnim časom, to pomeni, da je več delavnic v adventnem oziroma postnem času namenjenih izdelavi, bom rekel teh izdelkov, otroških, ki se jih potem tudi uporabi v različne namene. Tako se tudi po tej poti pripravimo na vsebino praznovanja, mislimo na druge, na primer na bolnike, ker jim pripravimo darilca, delavnice imamo v župnijah Divača, Lokev in Vreme. Otroci in vedno več tudi staršev pride v župnijo, kjer so tudi delavnice, potem v času zimskih in poletnih počitnic imamo počitniške dneve, ko se zberemo v župnišču v Vremah in tam skupaj ustvarjamo, tekmujemo, se pogovarjamo, molimo.

Advent in pa čas priprave na Veliko noč pa ni pomemben samo za otroke, ampak tudi za odrasle in tudi zanje pripravljate kakšne prireditve.

V župnišču v Divači prirejamo posebne adventne in postne večere, ki so res namenjena predvsem odraslim kot ena izmed spodbud v pripravi na Božič in Veliko noč, v adventu pripravimo dva večera, v postu pa tri. Na te večere povabimo goste, predavatelje, ki nam na različne načine spregovorijo o aktualnih vprašanjih vere, vzgoje in tudi drugih vprašanj. Veseli smo pa tudi pričevalcev, ki pridejo med nas, na te večere pa so še posebej vabljeni starši veroučencev in birmancev.

Med molivci pa je mogoče potrebno omeniti še skupino molivcev pred Najsvetejšim.

Ob četrtkih se po navadi, ja, se po navadi pol ure pred sveto mašo zbira ta skupina molivcev pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi v Divači, molitev se namenja za različne namene in potrebe naših župnij in cerkve nasploh. V Lokavski župniji pa so se v letu družine odločili, da se bodo enkrat na mesec zbirali k molitvi za družine in za vse tiste, ki ne zberejo dovolj poguma za poroko.

Vaši kraji so lepi, zanimivi, tudi za turiste precej privlačni in seveda slišali smo že, da je prav cerkev v Vremah pravzaprav romarska cerkev, pa se tudi vi kdaj odpravite kam na romanje. 

Tudi mi se kar pogosto odpravimo na romanja, saj na vseh župnijskih svetih smo si bili enotni, da je potrebo skrbeti tudi za naše povezovanje in družabnost. Ugotovili smo, da je lahko taka oblika prav romanje, ki jih je v enem letu v naših župnijah kar nekaj. Recimo medžupnijsko je konec avgusta. Okrog svetega Martina romajo možje in fantje, da pa žene ne bi ostale prikrajšane, pa okrog materinskega dneva romajo tudi one. Potem se tudi v Božičnem času skupaj ogledamo jaslice, v postu gremo na, kakšno nedeljsko popoldne si tudi vzamemo priložnost za pobožnost križevega pota, z veseljem se pa pridružimo tudi dekanijskim in škofijskim romanjem, kot je recimo zadnja nedelja v oktobru romanje na Sveto Goro. Vsako romanje ima dvojno dimenzijo, prvo romarsko duhovno in drugo družabno. Tako imamo v župnijah skupino, ki vsako romanje pripravi, si ogleda pot in tudi določi mesta, kjer se ustavimo. Velja tudi neko nenapisano pravilo, da je dopoldne rezervirano za romarski del, popoldne pa za bolj izlet. Romanja so tudi dobro obiskana, ljudje so jih tudi lepo sprejeli in tudi sami radi dajo pobudo, predstavljajo pa tudi lepo priložnost za druženje in pogovor tudi s tistimi, ki jih ne srečaš vsako nedeljo pri sveti maši.

Smo povedali vse? Smo kaj pozabili?

Ja, če tudi še povemo, da šmarnice, križev pot, da tudi to deluje n naših župnijah. In šmarnice in križev pot, smo veseli, da jih vodijo laiki. Jasličarje imamo kar v teh župnijah, v dveh skrbijo možje in delajo jaslice, na Vatovljah pa veroučenci višjih razredov.

V naših župnijah, posebej še v župniji Vreme smo ponosni tudi na to, da smo leta 2000 sprejeli v svojo sredo skupnost Srečanje. Mogoče na začetku veliko strahov, kaj to pomeni za župnijo, danes lahko rečemo, da to župniji prinaša življenje. Veselimo se vsakega fanta, ki uspešno zaključi program, po drugi strani pa tudi si lahko mi res veliko od njih učimo, tako da danes smo ponosni, da jih imamo med seboj.

Zakaj bi se kot župnik posebej zahvalili Bogu, kaj se Vam zdi, zakaj se veseli, da ste prav tukaj župnik kjer ste, ne pa mogoče nekje drugje?

Najprej sem vesel zato, da sem duhovnik in da me je kot duhovnika Bog poslal prav v te čudovite kraje, med te ljudi. Od prvega dne sem jih vesel in Bogu hvaležen, da je mojo duhovniško pot usmeril prav na Kras in Brkine. Hvaležen sem za vse ljudi s katerimi sodelujem in s katerimi skupaj oblikujemo življenje naših župnij, se namreč zelo zavedam, da je življenje župnij odvisno od vseh nas in mogoče še najmanj od mene samega. Hvaležen sem Bogu tudi za vse ob katerih moram samo kot duhovnik rasti, se oblikovati in bližati Bogu, po drugi strani pa upam, da sem tudi sam vsaj nekoliko orodje v Božjih rokah in pomoč, da tudi ljudje lahko rečejo, da se jim isto dogaja ob meni kot duhovniku.

Kaj so pa sadovi truda, ki ste,… Kaj je tisto, s čimer ste recimo zadovoljni in kaj so znamenja upanja na Vaši poti?

Gotovo je na prvem mestu, smisel in znamenje upanja prav vera v Kristusa. On je moj prvi učitelj, če lahko rečem, prvi razlog upanja, prvi razlog vsega elana in smisla. Pri njem črpam navdušenje in gorečnost, pa tudi, če tako rečem pastoralni zgled. Potem pa so tukaj tudi čisto vsakdanji dogodki, ob katerih kot duhovnik začutim, da je recimo nekdo na novo odkril smisel vere, da je kdo na novo zbral pogum in se vrnil v Očetovo hišo ali pa taki trenutki kot so zdaj v maju, juniju, ko smo obhajali prva obhajila, birme, ko je veliko porok za naše razmere. To so tisti trenutki ob katerih človek, duhovnik začuti veliko veselje in voljo do vztrajnosti za naprej.

Tako, čas se nam počasi izteka. Predstavili smo kar štiri župnije. Gospod Tomaž Kodrič, Miran Čajko, Ivanka Fonda in Tomaž Štemberger, vsem štirim najlepša hvala in veliko, veliko blagoslovljenega dela v vaših štirih župnijah.

ŽUPNIJA VRABČE (29)

1. del

2. del

ŽUPNIJI VRABČE IN ŠTJAK.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovani poslušalci in poslušalke radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. Danes bomo v oddaji Iz življenja naših župnij predstavili dve župniji, in sicer župnijo Štjak in župnijo Vrabče. Obe namreč soupravlja gospod Bogomir Trošt. On je danes seveda tudi z nami v našem studiu z njim pa so prišli še njegovi sodelavci: Marta Hlača, Damjan Turk in Dragica Lipanja. Prav lep pozdrav vsem skupaj.

Lep pozdrav.

Štjak in Vrabče. Kje so ti kraji, gospod Damjan Turk?

Ja, župniji Štjak in Vrabče se nahajata na hribovitem grebenu imenovanem Vrhe, ki je umeščeno med krasom in Vipavsko dolino. Na jugu in zahodu nas omejuje pred centralno planoto kras tektonska dolina Raše. Na severu pa se strmi bregovi spuščajo prav v Vipavsko dolino. Župniji sta na dokaj visoki legi za kras in sicer najnižja lega je približno 180 metrov nadmorske višine v Raši, najvišji vrh pa je Ter z višino 673 metrov nad morjem. Moram reči, da je to najvišje vinorodno območje v Sloveniji in pridelujemo vino oziroma grozdje za vino na nadmorski višini, kjer drugo po Sloveniji že preneha rasti vinska trta. To je ena od naših posebnosti. Župnija Štjak je župnija svetega Jakoba, apostola, Starejšega. Na Vrabčah pa je župnija svete Marije in se praznuje 2. februarja, medtem ko v Štjaku 25. julija. Prva omemba teh krajev s temi imeni sega v, pisna omemba sega v leto 1301, pozneje pa ni kaj dosti zapiskov dokler niso bile pozidane te cerkve. Župniji sta s prebivalstvom precej razdrobljeni, saj je zelo veliko vasi in zaselkov. Tako je za župnijo Štjak, glavna vas Štjak, potem pa še Poljane, Bogo, Gradišče, Selo, Dolenje, Pristava, Hribi, Nova vas, Mahniči, Raša, Ravne, Krtinovica in Čehovini, ki so včasih spadali tudi v našo župnijo, so pa sedaj v župniji Gornja Branica. V župniji Vrabče pa so vas Tabor, kjer je tudi župnijska cerkev, Jakobce, Vrabče, Veliko polje, Griže, Razgurij, Stomaž, Sela in Golupi, to je pač samo še ena hiša, ki je zapuščena. Prebivalstva je bore malo. Na Selih, Vrheh nekaj čez 500 duš, tako da nimamo po navadi v cerkvi gužve, se pa še vedno radi zbiramo v cerkvah in obhajamo praznike.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, mogoče nam bo faro pa predstavil gospod župnik. Gospod Trošt, kako bi rekli za obe fari, kaj je posebnega, kaj je značilno zanju.

Ja, značilno je tako kot je rekel že Damjan, da je zelo veliko vasi. Vendar so nekatere med njimi vasice ali pa zaselki. Vendar ljudje pridejo kar radi k župnijski cerkvi, ki sta dve. Vseh cerkva pa je 7 in sam rad poudaril, da tako kot v knjigi Razodetja, kjer na začetku so pisma sedmerim cerkvam, in to radi porabimo z birmanci, ko je priprava na birmo. Obiščemo tudi vseh sedem cerkva. Sicer pa se zbiramo res v vseh cerkvah po zaslugi prav mojega prednika, gospoda Branka Melinka, žal že pokojnega, ki pa si je veliko prizadeval, da je vse podružnice obnovil in so res tudi žive. Najvišje ležeča cerkev je 605 metrov v Taboru nad Vrabčami, kar je res kar, božjepotno deluje. Včasih so jih rekli, tako pravi ljudsko izročilo, cerkev na skalici. In potem so to cerkev povečali, tako da danes imamo res lepo župnijsko cerkev Device Marije v Tabru. Župnijski zavetnik, župnijski praznik pa je na svečnico. Torej je praznik Marijinega darovanja Jezusa v templju. Druga župnijska cerkev je sveti Jakob, ki leži tudi lepih 525 ali 520 metrov približno visoko. Obe cerkvi imata seveda prekrasen razgled, tako na kras vse do morja, kakor tudi na Vipavsko dolino, na Nanos, na Čaven, in večkrat se že prešteval cerkve, pa jih je res težko prešteti, ker jih je toliko, ki se vidijo z naših krajev, poleg naših. Recimo že samo na Nanosu: sveti Hieronim, sveti Miklavž, potem po dolini, da ne bi našteval. Podružnice so pa naslednje: na sredini približno in podružnica, ki lepo povezuje obe župniji je sveta Ana, Jezusova stara mama. To rad poudarim, ali kot se pri nas reče nona, zato ker je po mojem še posebej zavetnica starih mam ali non, kakor je Devica Marija zavetnica vseh mater, se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi sveta Ana lahko veljala tudi za zavetnico še posebej vseh starih mam. V tej cerkvi so večkrat tudi skupne maše, recimo ob kakšnih priložnostih, pa tudi za praznik svete Ane. Potem so še druge podružnice, recimo v župniji Vrabče je sveti Martin v Grižah, in v Stomažu kot že ime pove sveti Tomaž. V Štjaški župniji pa sta tudi dve podružnici tako lepo na vrhu griča: sveta Katarina in najnižje ležeča cerkev pri nas v dolini Rečice: Raša, pa cerkev svetega Kancijana, lahko bi pravzaprav rekli svetih Kancijanov, ker so tudi sedaj na novih freskah vsi lepo upodobljeni. Torej sveti Kancijan, Kancij in Kancijanila. Sozavetnik je pa tudi sveti Anton in cerkev mnogi domačini poznajo prav pod tem imenom, ker je sveti Anton tako bolj domače ime. Torej, kot rečeno: sedem cerkva, ki niti niso tako majhne, tako da v nekaterih cerkvah oziroma v vseh cerkvah Vrabeljske župnije imamo tudi na njihov praznik kar župnijsko sveto mašo. Cerkev so vse izredno stare, tako da se čudim oziroma po drugi strani mi je jasno, ker so kraji tako prijetni in lepi za bivanje, je tudi razumljivo, da so bili poseljeni že zelo zgodaj in lepo pa mi je, da so bili zelo zgodaj že krščanski. Prva omemba je tako kot je omenil že gospod Damjan, leta 1300 omenja se v spisih Oglejske cerkve, kjer je rečeno, da je imel dogodke, desetino, od vinogradov na Vrheh nek plemič v Vipavi in je te dohodke oziroma to desetino dobil od Oglejske cerkve. Tako se je ohranil zapis, da sta obstajali že pred več kot 700 leti, kar je za take kraje, se mi zdi, da kar lepa čast. Tudi druge cerkve so zelo stare, gotovo iz 16. Stoletja, prav verjetno pa še prej, samo je težko dokazati, ker letnice so različno ohranjene, ne. Ponekod so, ponekod pa tudi ne. Najznamenitejša je recimo freska v cerkvi svetega Tomaža v Stomažu, ki nosi letnico 1490. Cerkev je mlajša, ampak freska očitno je stena s fresko ostala še od prejšnje cerkve,

IZ FARNE KRONIKE.

Zdaj pa ko smo omenili 7 naših cerkva bi omenil še zgodovino, ker smo ravno na meji, zgodovinski meji dveh škofij je tudi ta zgodovina, se mi zdi za naše poslušalce zanimiva. Torej 1300 se že omenjata cerkvici, seveda pa takrat še ni bilo duhovnika. Obe župniji, torej vse Vrhe so spadale pod Vipavo, ki je bila velika pražupnija in je obsegala še veliko več, kakor danes obsega cela Vipavska dekanija. 1751-ega je Oglejski patriarh se razdelil na več manjših enot in vsi ti kraji so prišli pod nadškofijo Gorico. Potem se pa zgodi zanimiva razdelitev: 1831-ega leta pride župnija Vrabče oziroma takratna duhovnija Vrabče pod ljubljansko škofijo, ker je spadala v Vipavsko dekanijo in je bila Vipava in Vrabče upravno na Kranjskem, Štjak pa ki je bil upravno na Goriškem je še vedno spadal pod Goriško nadškofijo, ker pa ni bil samostojna župnija, ampak je bil samo duhovnika, je spadal pod Komensko župnijo in tako so te meje razdelile Vrhe, ki sicer enotno delujejo in so povezane že od vsega začetka in so povezane tudi danes, ker obe župniji povezujem tudi sam kot duhovnik. Že moji predniki od druge svetovne vojne naprej, je en duhovnik, ki skrbi za vse Vrhe in tudi spadamo vsi v isto občino in v isto dekanijo. Potem po drugi svetovni vojni kot sem že omenil, so vse Vrhe spadale pod, najprej pod apostolsko administraturo za slovensko primorje in potem se razume pod Koprsko škofijo. Zanimivo je, kako so nastale župnije. Najprej je samostojnost dobila Vrabeljska župnija, ki je bila takrat manjša, ampak zgleda, da so v ljubljanski škofiji bili bolj naklonjeni ustanavljanju župnij in tako je župnija Vrabče dobila samostojnost 1897-ega leta in takrat je bil kurat kot se je reklo ali skrbnik Jernej Primožič, ki je postal župnik. V tej župniji so duhovniki bivali do leta 1945. Od takrat pa v župniji ni več stalno naseljenega duhovnika, ampak je župnija ves čas v soupravi. Štjak pa je postal samostojna župnija šele 18. julija 1931, ko je bil takrat kurat ali skrbnik Edvard Ferjančič, ki je tako postal prvi Štjaški župnik in hvala Bogu so v Štjaku župniki še do dan danes, čeprav je sedaj postal manjša župnija, ker so se leta 1966 tri župnije prefarale zaradi bližine pač, včasih se je hodilo peš, zdaj pa je bližje po cesti. Prej so imeli bližje v Štjak, zdaj pa po cesti je bližej na Vrabče in tako so tri vasi iz Štjaške župnije šle pod Vrabeljsko župnijo, se pravi: Razguri, Stomaž in Sela. Tako, imamo vas Selo in Sela, ta druga Sela so šle pod Vrabče. Tako da za primerjavo, ko se je to zgodilo, je župnik zapisal, da s tem, ko je Vrabče pridobilo tri vasi, šteje župnija 437 ljudi. Danes iste vasi štejejo nekaj več kot 300 ljudi. Zakaj? Je razumljivo in ne gre, da bi koga obsojali. Dela doma ni bilo, če pa so hoteli ljudje takrat po vojni do zaslužka, se ni dalo voziti, ker ceste niso bile tako dobre kot danes in tudi avtomobilov ni bilo toliko kot danes in so se mnogi odselili bodisi v Sežano ali pa v druga mesta. Seveda se to na vasi zelo pozna. Smo pa lahko veseli, da v zadnjem času mnoge tudi mlade družine ostajajo doma, in da se tudi marsikdo priseli: bodisi od drugod ali pa ponovno naseli v domačih krajih, tako da je upati, da so pred nami boljši časi.

V taki zanimivi zgodovini gotovo je tudi kaj zanimivi ljudi. Morda bi koga posebej omenili?

Ja, gotovo bi najprej omenil svoje prednike, ki so veliko postorili, da sta obe župniji ostali živi do dandanes. Predvsem pokojnega gospoda Branka Melinka, ki je bil pred mano do leta 2002 na Vrheh, se pravi je upravljal župnijo Štjak in Vrabče in se je s sodelavci zelo trudil, da so obnovili vse podružne cerkve, tako nas danes predvsem čaka obnova župnijskih cerkva. Potem bi ob tej priliki, ne samo omenil, ampak tudi pozdravil dva župnika, ki sta delovala na Vrheh in danes delujeta eden na Gočah, eden v Jelšanah. To sta gospod Bogdan Saksida in gospod Franc Raspor. Potem bi veljalo omeniti tudi letošnjega jubilanta, gospoda Borisa Čibeja, ki je v Budanjah in je imel pred 50 leti novo mašo na Vrabčah. In seveda smo veseli tudi tistega, ki nam vzbuja upanje, to pa je naš bogoslovec minorit brat Andrej Mohorčič. Tako da ne bomo ostali samo pri zgodovini, živahna in živa je tudi sedanjost na Vrheh.

(pesem)

Lepo ste to rekli: živahna in živa je tudi sedanjost. Kdo pa so tisti, ki si za to sedanjost prizadevajo bodo pa sedajle povedali pač vaši sodelavci, ki so sedajle tukaj z nami v studiu. Pa začnemo najprej pri tistih največjih upih, se pravi pri otrocih. Mogoče najprej gospa Marta Hlača.

O, jaz sem katehistinja na Vrabčah. Lani sem končala katehetsko šolo. Poučujem pa že tretje leto sedaj. Kot katehistinja se trudim, da imam otroke rada, da sem do njih poštena in sem prepričana, da jim lahko s svojim zgledom in s svojim življenjem dam največ. Poučujem mlajše otroke, župnik poučuje pa starejše. Oba skupaj si prizadevava za večje sodelovanje, posebej pri sveti maši in sedaj v času pred birmo tudi, birmance bi radi pritegnili k sodelovanju. Z otroki je treba pripravljati kakšne stvari, da jim je bolj zanimivo. Tako da že tretje leto skoraj vsi sodelujejo v trikraljevski akciji dan ali dva pred praznikom svetih treh kraljev hodijo po hišah in prinašajo veselo oznanilo. Ljudje jim zato darujejo darove za potrebe v misijonih. Na sam praznik pa te darove prinesejo v cerkev pred jaslice in se tam ljudem še enkrat zahvalijo zanje. Tudi navada je, da po končani trikraljevski akciji se vsaj nekaj otrok udeleži srečanja vseh škofijskih kolednikov, ki je po navadi v Vipavi. Zelo radi sodelujejo tudi pri drugih stvareh. Recimo na zahvalno nedeljo že več let pripravljamo, da prinašajo pri maši darove, berejo zahvale. Na misijonsko nedeljo smo tudi pripravili, da so tudi brali prošnje in sodelovali pač pri maši. Potem se udeležujejo raznih delavnic recimo izdelovanja adventnih venčkov, ki jih potem prinesejo za prvo adventno nedeljo v cerkev k blagoslovu.

Kako pa poteka kateheza v Štjaku bo pa povedala gospa Dragica Lipanja.

Jaz sem tudi končala katehetsko šolo. Tudi poučujem ta tretje leto. Imam dve skupini, mlajše prvi in drugi razred in tudi malo večje, sedmi razred, tako da je kar raznoliko. V glavnem z otroci smo se pač dobili nekako en tisti stik in mislim, da ga kar dobro dopolnjujemo. V glavnem se tudi tako trudim, da bi jim pač z življenjem, praktičnim življenjem tem evangelijem, ki ga podajamo v bistvu podala praktične stvari, ker otrokom razlagati Božje skrivnosti ni tako enostavno, ker pač so le Božje skrivnosti. S tem pač, ko jim pokažem praktične nasvete tudi lažje dojamejo te stvari, ki se jih učimo pri nauku, ne. So tudi pripravljeni kaj za pomagati. Pred 'Božičmi' smo si ustvarili svoje jaslice, imamo v veroučni svoje jaslice. So si jih tudi sami naredili, od figur do ovčk in vse tako smo se dobivali dve soboti. Smo si pa naredili. Tudi smo imeli pred adventom smo naredili adventne venčke in so bili otroci skoraj vsi udeleženi. In potem smo jih nesli v cerkev in tam so dobili svoj blagoslov in na nedeljo jih prinesli domov. Tako da so pripravljeni tudi sodelovati. Smo imeli tudi na misijonsko nedeljo nekaj sodelovanja pri maši. Tako, tudi otroci in birmanci v bistvu tudi pripravljajo, berejo prošnje pri nedelji, tako otroci so nekako vključeni.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Po tem kar sta povedali katehistinji, še vprašanje za Vas, gospod župnik: Koliko je otrok? Jih je dosti? Je živahno?

Seveda, če gledamo na to, da je v obeh župnijah samo 500 ljudi, otrok je nekaj, samo je pa res, da zdaj generacije ne bodo več tako številčne. Zdaj so recimo imamo razrede, kjer je še 5 otrok. To se seveda mnogih zdi nemogoča številka, zato združujemo. Imamo po dva. Običajno dva razreda skupaj. Včasih tudi en sam razred. Birmancev bomo imeli na vseh Vrheh 11, vendar so potem tudi kakšna leta manj. Hvala Bogu so pa zadnje čase bili krsti tako da se pošalimo, da v vasi Veliko polje je že za ekipo za mali nogomet fantov. Zdaj sem slišal, da jih je pa že sedem, se je rodilo v dveh ali treh letih, tako da to je pa lepa številka in že komaj čakamo, da pridejo k verouku. Vseh veroučencev je v Štjaku 17 in na Vrabčah 25. Ni veliko, seveda za mnoge župnije, vendar smo mi veseli. Veseli tega števila in se za teh, za te ravno tako potrudimo kot če bi jih bilo 250.

No, otroci pa rastejo in potem postanejo nenadoma mladi. Kako pa je z mladimi v teh vaših krajih, ostanejo doma, so povezani s cerkvijo, gredo po svetu po šolah. Kakšni so tu problemi v teh letih odraščanja?

Mladi nekateri ostanejo, nekateri gredo. Zdaj večina, v zadnjih letih jih večina ostane, razen kar so dekleta, ki se poročijo proč, je tudi potem minus v župniji. Tisti pa, ki ostanejo so kar aktivni. Vsako leto imamo kar številčno udeležbo mladih v Stični, malo manj na dekanijskih srečanjih. Nekaj se jih je udeležilo tudi festivala v Medžugorju, festivala mladih. Tudi v župniji kar sodelujejo tisti pač, ki hodijo k maši, ki so dejavni tudi drugače.

Ja, za mlade res je treba povedati, da sem jih prav vesel, ker radi sodelujejo. Tako recimo dva mlada poskrbita za mežnarjenje na Vrabčah, drugi sodelujejo kot bralci, nekateri tudi v pevskem zboru. Vesel sem tega, da so se mladi s svojo mamo navdušili in postali v župniji Štajak tudi celo pritrkovalci, pardon: pritrkovalke, kar je še posebej lepo, namreč to pa se splača dodati: spodbujal sem namreč birmance, fante, ker vem da imajo občutek za glasbo, da bi se lotili pritrkovanja, ker prej so bili pritrkovalci, zvonove imamo imenitne. Moj že omenjeni prednik, gospod Branko tukaj je bil navdušen nad zvonovi in zakaj ne bi ti zvonovi praznično doneli. Pa fantje nekako niso poprijeli, potem so pa rekle: 'Bomo pa me, če se fante ne lotijo.' In odlično pritrkujejo in so res praznik spet taki kot so, tako da kot je rekla že gospa Dragica: Če se mlade spodbudi, z veseljem sodelujejo, ne. In potem moramo tudi mi iskat razne poti, da bi jih spodbujali. Bolj redko se dobimo za srečanja, vendar se pa dobivamo z mladimi za take konkretne stvari kot je sodelovanje pri bogoslužju in tudi za različna srečanja.

(zvonovi)

Ja, jaz sem včasih tisti agitator, ki tudi iščem ljudi, ne, in moram reči, da tudi po navadi naletim na ugoden odziv, naj bo to za nekaj pripraviti pri cerkvi ali pa za napraviti župniku drva, da ni problema dobiti ljudi. Prav tako imamo odlične krasilke, recimo za ta velike praznike je to razdeljeno po vaseh. Eden za Božič, eden za Veliko noč, ena vas za Božič, ena za Veliko noč, ena za svetega Jakoba. Drugače pa kar so na razporedu in včasih se kakšen zamenja, tudi za to poskrbijo, da se zamenjajo, če kdo takrat ne more, tako da jaz ne morem črtiti nikogar. Tudi tisti, ki običajno v cerkev ne pridejo, če ga vprašaš pride.

Za lepo bogoslužje je pomembno tudi petje. Sem slišala prej, da nekateri tudi pojejo. Morda kdo bo povedal kaj o pevcih?

Ja, lahko sam kratko omenim. Pevska zbora sta v obeh župnijah. V župniji Vrabče imamo mlado organistko, ki spodbuja in zelo dobro vodi pevski zbor. Je pretežno ženski pevski zbor. V Štjaku pa je mešani pevski zbor in organistka, ki se že več kot 50 let trudi za petje, tako da je ob nedeljah bogoslužje lepo in v Štjaku so pa še posebej navdušeni, tako da če pridejo pravi ljudje ob delavniki k maši zapojejo tudi dvoglasno, tudi pri delavniški sveti maši.

Torej za petje je poskrbljeno. Kaj pa drugi sodelavci pri sveti maši? Bralci, ministrantje.

Ja, za ministrante vem samo za župnijo Štjak, da jih po navadi novačim jaz in tiste ko grejo mimo prvega svetega obhajila takoj nekako utirim tam zraven, da se navadi. Nimamo nekih posebnih ministrantskih vaj, ampak se učijo iz izkušenj. Drugače pa imamo organizirano branje nedeljskih beril. Nekaj časa sem bil sam, no, zdaj nas je pet, tako da se lahko tudi malo zamenjamo, pa si lahko kakšno nedeljo prost in si celo mašo nekje zbran pri maši, ni treba razmišljati, kako boš prebral. Zdaj birmanci berejo prošnje recimo, tako da, te stvari kar nekako tečejo.

Tudi v župniji Vrabče imamo 7 ministrantov in ministrantk zdaj trenutno, po tretjem, četrtem razredu, ko gredo k prvem svetem obhajilu se po navadi priključijo in kar vestno vztrajajo do konca osnovne šole. Njihov mentor je Matej, eden od mladih, ki tudi poskrbi za seznam, tako da vejo kdaj je kdo na vrsti. Pomagajo tudi ministrantje in starejši tudi pri pripravi jaslic v cerkvi. Mlajši naberejo mah, starejši pa pomagajo pri pripravi. Imamo tudi na Vrabčah skupino bralcev  beril. Vsako leto se tudi vsaj kdo od teh udeleži izobraževalnega srečanja bralcev v okviru dekanije.

Ker je Vaš župnik zelo zagret za Sveto pismo, gotovo obstaja tudi kakšna skupina, ki proučuje malo bolj poglobljeno Sveto pismo? Morda kdo pove še kaj o tem?

Imamo svetopisemsko skupino na Štjaku. V bistvu smo združeni iz dveh župnij: Vrabče in Štjak. Trenutno nas je 10. V bistvu poteka svetopisemska skupina poteka še šesto leto. Ta prvo od začetka smo se dobivali dvakrat na mesec, zdaj smo kar vztrajni, se dobivamo vsak teden, vsako sredo po sveti maši. Preberemo za domačo nalogo en odlomek iz Svetega pisma in potem naj bi razpravljali na temu srečanju, v bistvu potem nam tudi gospod župnik pa poda svetopisemsko razlago. Potem če so vprašanja, razmišljanja, se tudi lahko vsak vključi in tako sodeluje te skupina. V bistvu pri takem razglabljanju smo bolj tiho, bolj poslušamo, potem konec skupine, ko se uradni del konča potem po navadi pridejo kakšne agape in tako, tako da tam smo pa bolj zgovorni, tako da je pač, smo kar ena taka skupina družabna.

(pesem)

Že na začetku našega današnjega pogovora je gospod župnik omenil, da pač je na vašem območju sedem cerkva, da so vse žive, pa seveda, da pomaga tudi določeno dogajanje. Pa bi mogoče nekdo predstavil pot gospoda Otmarja Černilogarja, na katero se kar zdaj tradicionalno odpravljate ne samo domačini, ampak tudi prihajajo od drugod. Morda gospod Damjan.

Zamisel je bila izredno lepa in tudi uresničena. Ta tradicionalni pohod, ki se začne pri svetem Urbanu pod Podrago, nadaljuje se do svetega Mohorja in Fortunata v Podragi. Potem se vzpne k svetemu Socerbu nad Podrago in nadaljuje k sveti Ani nad Razguri. Od tam se spustijo pohodniki na Vrabče in se dvignejo na Tabor nad Vrabčam. Od tam k svetemu Martinu v Griže, od svetega Martina v Rašo in se spet vzpnejo k svetu Tomažu. Potem ponovno v Rašo k svetemu Kancijanu, potem je pa najhujši vzpon k sveti Katarini in spust k svetemu Jakobu v Štjak. Od tam je povratek v Podrago. Moram reči, da tisti, ki se bo podal na to pot mora imeti kar malo kondicije, ker je to kar dobri 12 ur hoje. Potem imamo pa še eno pot in to je en del, ena etapa slovenske Jakobove poti. Poteka tudi preko ozemlja naše župnije.

Pobudo za Otmarjevo pot, ki se imenuje po Podraškemu župniku Otmarju. Podraga pa je sosednja župnija, praktično pod našimi dvemi župnijami. Pobudo je dalo planinsko društvo in se potem ravno lepo poveže v 10 cerkva, tako da se včasih reče tudi kar Otmarjeva desetka.

V župniji Vrabče je tudi posebnost, da se nedeljska maša na praznike zavetnikov podružnic preselil na podružno cerkev. Takrat v župnijski cerkvi ni maše in je glavna maša v podružnici. To je v Grižah, kjer je cerkev svetega Martina na stranskem oltarju je bil sveti Peter, zato je tam nedelja pred svetim Petrom in Pavlom, opasilo. Tam se jih zbere iz cele župnije, tako da je kar slovesno. Naslednji praznik je prvo nedeljo v juliju pri svetem Tomažu in pri sveti Ani pa nedeljo po sveti Ani, to je po navadi prvo v avgustu.

Ker je zadnja nedelja v juliju seveda praznik svetega Jakoba in potem so še maše v Štjaški župniji pri sveti Katarini na god svete Katarine 25. novembra in pa na velikonočni ponedeljek, tako da gremo v Emavs k sveti Katarini. V Raši pa je maša za svetega Antona, 17. januarja in pa za svete Kancijane 30. maja in tukaj bi rad omenil in tudi pozdravil našega gospoda Toneta Štrancarja, ki je bil dolga leta župnik v Podnanosu in ki čeprav lepo obložen z leti navdušeno pride na vsa ta srečanja, bodisi za svoj rojstni dan in god, za svetega Antona, kakor tudi na praznik svetih Kancijanov, ker je bila pa njegova mama Kancijanila in je to tudi lep spomin in je tudi velik dobrotnik naše cerkve v Raši. Župnijski praznik na Vrabčah je kot smo že omenili svečnica. Poleg tega je pa tudi zaobljubljeni dan. Leta 1942 v vojni vihri na Vrheh je bilo veliko partizanov, velikokrat so bili razni spopadi. Takrat so se ljudje zaobljubili, da bodo obhajali spominski praznik, da so bili tolikokrat rešeni. In ta spomin držimo še do dan danes. Se pravi: vsako leto 22. avgusta je tako imenovani zaobljubljeni dan. Med vojno je bil to praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Po spremenjenem koledarju po drugem vatikanskem koncilu je to praznik Marije Kraljice, pa se držimo še vedno istega datuma, saj imamo tudi na stropu upodobljeno v lepi Wolfovi izvedbi freske, upodobljeno Marijo Kraljico, kako je tudi slikar Wolf poslikal prezbiterij s prizori iz življenja device Marije in iz Jezusovega otroštva.

Posebnost v župniji Vrabče je tudi, da imamo v oltarju sliko oblečene Marije. Marije Kraljice z Jezusom v naročju, ker je pa posvečena Marijinemu darovanju Jezusa, se za svečnico pred kip postavi, dvigne sliko na kateri je upodobljeno prav to Marijino darovanje v templju in to ostane do Velike noči. Potem se sliko spusti nazaj.

Tako da imamo praznik na svečnico, ki je bolj pozimi, nam je toplo samo v srcu pa ob svečki. Poleti pa zaobljubljeni dan.

To se pravi, da je v obeh farah oziroma na celotnih Vrheh, kar veliko teh opasil, praznovanj, ki pa najbrž povezujejo vedno vse ljudi, ki tu bivajo.

Ja, na ta srečanja prihajajo domačini, potem tisti, ki so bili domačini, pa so se morda odselili in tudi številni drugi. Tako da je prav prijetno druženje vsakokrat ko se srečamo in prijetno je tudi to, da se ne srečamo samo pred cerkvijo, ampak res se vsi zberejo v cerkvi za praznovanje svete maše in se potem radi zadržimo tudi v kakšnem pogovoru še po sveti maši.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Po vseh teh lepih rečeh, ki smo jih slišali o farah Štjak in Vrabče naše običajno vprašanje: Zakaj ste zadovoljni, da ste ali farani ali pa župnik prav v tej fari? Mogoče začnete kar Vi, gospod Trošt.

Gotovo lahko omenim eno čisto tako zunanjost, ki pa lepo vpliva tudi na srce. To so čudoviti razgledi, ker smo pač na vrhu hribov. In mislim, da se, tudi če me gospod škof še dolgo pusti na Vrheh, ne bom nikoli naveličal, ne sončnih vzhodov, ne sončnih zahodov. In od mnogih ljudi sem že slišal koliki moji predniki so to neizmerno občudovali. In jih popolnoma razumem. Seveda to ni glavna stvar, da ne bi človek samo sončne zahode občudoval, ampak je pa lepo in človeka poboža po duši, ko se vrača iz cerkve od opravljene svete maše in občuduje to žareče sonce, ki se spušča proti Tržaškemu zalivu. Drugače sem pa res hvaležen sodelavcem, pravzaprav vsem faranom, ki so me tako lepo sprejeli že takoj od začetka. In ki potem res pomagajo, da življenje v obeh župnijah lepo steče. Posebej bi se tukaj še enkrat zahvalil obema mežnarjema na Vrabčah, Marku in Mateju, potem pa tudi zakoncema Janezu in Ani, ki vzorno skrbita za vso mežnarsko službo v Štjaku. Seveda tudi pevcem in pevkam, s katerimi se tudi čutim kar povezan. Tudi s strežniki, redno popestrijo, tako da lepo pristopimo potem k oltarju, čisto drugače kot če bi moral pristopiti sam in res tolikim ljudem, ki tudi ob različnih priložnostih pokažejo, da jim je dragoceno, da je duhovnik med njimi. Tako da se na Vrheh počutim prav prijetno. Gospa Marta Hlača.

Ja, tudi jaz sem prišla na Vrhe, na Vrabče iz druge župnije prej, zdaj sem tam že skoraj 30 let. Se počutim domače. Posebej sedaj, ko sem kot katehistinja, se mi zdi, da je to tudi dar, da lahko, ne samo svojim otrokom nudim svoje izkušnje in znanje, zdaj posebej po tej končani katehetski šoli, ampak tudi drugim otrokom, ker mogoče vsi ne dobijo doma to kar bi želeli.

Gospod Damjan Turk.

Ja, jaz sem rojeni Vrhovc in se tam počutim doma. Morda sem celo preveč pognal korenike, pa se ne odpravim kam v svet, ampak meni je tam lepo in bom vztrajal. In sem hvaležen Bogu, da me je pustil ostati tam, in da mi pusti tam živeti. 

Še gospa Dragica Lipanja.

Jaz bom tudi tako rekla. Jaz sem tudi Bogu hvaležna, jaz sem prišla tudi za nevesto v te kraje. Se počutim že kar domačinka, čeprav sem tudi jaz že 28 let na Vrheh. Počutim se dobro, sem si ustvarila tam družino. Zdaj podajam še, sem kot katehistinja. V bistvu enostavno: jaz se počutim na Vrheh domače.

S temimi vašimi mislimi zaključujemo to našo današnjo oddajo. Govorili smo o župnijah Štjak in Vrabče. In preden zares zaključimo, se priporočimo še vašima zavetnikoma.

Z ljubim Sinom nas blagoslovi.

Devica Marija.

Sveti Jakob.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

ŽUPNIJA VOJŠČICA (28)

ŽUPNIJA VELIKI DOL (27)

1. del

2. del

ŽUPNIJE DUTOVLJE, KOPRIVA, SKOPO IN VELIKI DOL.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. Danes vam bomo v oddaji Iz življenja naših župnij predstavili župnije Dutovlje, Kopriva, Skopo in Veliki Dol. Zato so zdajle z mano v našem studiu gospod župnik Bogdan Špacapan, ki skrbi za vse te štiri župnije in dva njegova sodelavca, gospa Miranda Marjanovič, vodja medžupnijske Karitas in gospod Aleš Volk, ki je član medžupnijskega pastoralnega sveta. Lepo pozdravljeni vsi trije.

Pozdravljeni.

Najbolje, da začnemo kar s predstavitvijo krajev, od koder prihajate, gospod Aleš.

Župnije Dutovlje, Kopriva, Skopo in Veliki dol se razprostirajo v bistvu na osrednjem delu krasa, na sredini, med Sežano in Štanjelom, nekako ob Italijanski meji, par kilometrov oddaljeni od meje, toliko da si predstavljamo. Tu je doma naš najboljši teran in tudi na burji se dobro suši pršut, po temu tudi smo drugače znani. Dutovlje se prvič omenja leta 1281, tu naj bi bili templjarji, cerkveni viteški red, njihov zavetnik je bil pa prav sveti Jurij in ravno zato je verjetno tudi cerkev svetega Jurija v Dutovljah. Leta 1450 so cerkev prezidali, na novo jo je 13. julija posvetil takratni tržaški škof Enej Pikolomini, poznejši papež Pij 2, po korom imamo sedaj njegov doprsni kip. Cerkev je bila obzidana z obzidjem, bila je proti turški tabor, na vogalih je imela obrambne stolpe, eden je bil še do začetka prejšnjega stoletja. Na župnijsko cerkev svetega Jurija, mučenca, ki stoji sredi vasi smo pač zelo ponosni, saj je edini objekt v Dutovljah, ki je vpisan v register kulturne dediščine. V njem je zapisano, da je njena vrednost zgodovinska, krajinska, oblikovna in kulturna in vzgojna. Cerkev je kvaliteten primer kraške arhitekture, ima bogato opremo, posebne kamnoseške detajle in v celoti je pa krita s kamnitimi skrlami, no, Skopo je celo še starejše, se omenja že leta 1100, tu je cerkev nadangela Mihaela, ki so jo povečali leta 1727. V župniji Skopo je še podružnična cerkev svete Neže v Krajni vasi, ki so jo na novo zgradili 1768 in je sedaj malo v slabem stanju, predvsem streha je potrebna, kliče, kliče na obnovo in upam, da bomo uspeli se dogovorit za eno dostojno obnovo, no, je ravno tako iz kamnitih skrl. V Krepljah je podružnica cerkve svete Norgburde, ki so jo sezidali 1741 in v Koprivi stoji od leta 1802 cerkev preroka Elija, ki so jo sezidali namesto dveh starejših, ki sta bila v slabem stanju. Potem je to še Veliki Dol, kjer je cerkev svetega Jakoba, apostola, iz 17. Stoletja.

Potem, ko nam je Aleš Volk predstavil malo kraje od koder prihajajo, pa prosim Vas, gospod župnik, Bogdan Špacapan, da poveste še malo, kako so pa nastajale te župnije.

Najprej so bile Dutovlje, Kopriva in Skopo podružnice župnije Tomaj, ki je spadala v Tržaško škofijo, leta 1822 so bile od Tržaškega škofa pravico, da imajo svojega lastnega duhovnika, torej so postale samostojne Tomajske kaplanije, samostojne župnije pa so postale šele leta 1947, 27. januarja, v vse tri župnije je bil postavljen en duhovnik. Zaradi vzpostavitve državne meje so takrat tri vasi Vrhovlje, Dol in Voglje, ki so prej spadale pod župnijo Repentabor, ki je ostal v Italiji, bile priključene župniji Dutovlje. Veliki dol pa je spadal v goriško nadškofijo, v župnijo Komen, Veliki Dol je postal samostojna kaplanija 1753, samostojna župnija pa šele leta 1952.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Kako pa Vi vidite življenje teh Vaših štirih župnij, kako ga usklajujete, gospod Špacapan?

Župnija Dutovlje zajema pet vasi in ima približno tisoč deset prebivalcev, župnijo Kopriva sestavljajo dve vasi, sto petindevetdeset prebivalcev Skopo tudi sestavljajo dve vasi, tristo šestdeset prebivalcev, Veliki Dol, tri vasi majhne, vsega skupaj je dvesto deset prebivalcev. Nedeljnikov pa je približno petnajst procentov.

Kako pa je z naraščajem, je kaj mladih. Kaj vidite, kaj opažate recimo pri verouku?

Mladih ni veliko, mladih zakoncev ne, otrokov tudi bolj malo, verouk imam za vse štiri župnije skupaj v Dutovljah. Torej letos obiskuje verouk triinsedemdeset veroučencev, prihajajo pa iz štiriinpetdesetih družin. Morda je prav, da to omenim, ker je šola na drugem koncu vasi, smo se zmenili s šolo, da veroučence prvih treh razredov, šofer kombija pripelje do župnišča, kjer imajo verouk. In po verouku potem pridejo starši jih iskat. Verouk imam sam, pred nekaj leti smo imeli mlado katehistinjo, domačinko z diplomo, pa ni vzdržala, bila je preveč mila. No, morda bi še enkrat omenil, kako otroci sodelujejo, ker jih vzgajamo tudi k temu sodelovanju. V adventu sodelujejo vsako leto pri misijonski akciji Otroci z otroke. V postu sedaj v posvojitvi na razdaljo, od leta 2002 skrbimo za enega otroka iz Bosne in Hercegovine.

To pomeni, da denar, ki ga namenjate temu otroku zberejo veroučenci, tako da nekako dobijo občutek za te otroke, ki živijo v manj srečnih razmerah.

Ja, poskušamo jih nekako vzgajati, da ne vidijo samo sebe, svojih potreb, ampak tudi ljudi okrog sebe in kar sodelujejo.

Vključujete mlade kaj tudi pri nedeljski maši, pri bogoslužju?

Ja, v oktobru, adventu, postu, maju sodelujejo posamezni razredi pri nedeljski maši v Dutovljah, v drugih župnijah jih je otrok zelo malo.

Ko že govorimo o otrocih in o mladih, kako pa sodelujete z njihovimi starši?

Srečanja za starše veroučencev imam navadno dvakrat na leto, za pripravnike na prvo spoved in obhajilo in birmo pa po večkrat, petkrat recimo. Včasih imamo tudi skupna srečanja, kamor so povabljeni vsi starši veroučencev s posebnim gostom, obisk, odziv je včasih večji včasih mali, ravno zadnji četrtek smo imeli eno takšno skupno srečanje. Morda bi omenil pripravo na prijem zakramentov, spodbujen iz rojstne župnije pa še kakšne druge, z željo, da bi starši bolj sodelovali pri uvajanju otrok v zakrament sprave in evharistije, sem letos prinesel to pripravo na družine. Že maja lani sem imel srečanja s starši veroučencev drugega razreda ter sem jim povedal, da imajo v tretjem letniku pravico otroka prijaviti za uvajanje v prejemanje zakramentov, razložil sem jim kakšne obveznosti priprava potrebuje, kako so kot starši nenadomestljivi, torej, ti otroci imajo letos reden verouk tretjega razreda, kateheze priprave pa dobijo starši na štirih srečanjih. Vsaki krat po štiri liste, kjer so navodila za starše in otroke, ki jih potem obravnavajo doma, po predelanih osmih katehezah, sem imel pogovor s posameznimi otroki, zraven so bili tudi starši in ker so pokazali, da so otroci primerno pripravljeni, so na dan župnijske adventne spovedi tudi oni prvič prejeli zakrament sprave. Takšen pogovor bo tudi, ko bodo končali ciklus o sveti maši in obhajilu. Torej nekaj se premika mislim da starši ne samo pošiljajo otroke, ampak tudi sodelujejo vsak teden nekaj časa več preživijo skupaj. Kot skupina smo, torej teh pripravnikov staršev, si ogledali žive jaslic v Ligojni pri Vrhniki, sedaj v postu bomo šli skupaj na Mirenski grad, kjer bomo zadnji del šli peš in ob kapelicah molili križev pot, po prvem obhajilu v maju bomo šli se zahvalit na Sveto goro.

IZ FARNE KRONIKE.

V naši oddaji Iz življenja naših župnij radi pokukamo tudi v farno kroniko. Kaj skrivajo farne kronike vaših župnij? Mogoče gospod Aleš.

Ja, eden najpomembnejših ljudi je vsekakor bil Albin Kjuder, ki je bil rojen v Dutovljah, on je bil od 1924 pa do smrti leta sedeminšestdeset župnik in dekan v sosednjem Tomaju, ampak 1961-ega je papež Janez 23 imenoval za apostolskega administratorja slovenskega dela tržaško koprske škofije in slovenskega dela Reške škofije. Pravijo, da je bil zelo živahen, delaven na mnogih področjih, tudi njegove sadove se da videti, brati, uredil je namreč veliko knjižnico, zanimal se je za zgodovino in marsikaj zbral. No, iz Dutovelj je tudi znani duhovnik Bojan Ravbar, ki je bil poleg Boleta tudi ustanovitelj Ognjišča. Sedaj Bojan živi v Italiji, v kraju Loppiano in skrbi za duhovni center skupnosti Marijino Delo.

Duhovnikov o katerih bi radi še kakšno besedo rekli, pa je bilo seveda v teh župnijah še več. Gospod Špacapan, omenite vsaj nekatere.

Ja, rad bi omenil nekaj zadnjih duhovnikov, ki so lepo skrbeli za Dutovlje, Koprivo in Skopo najprej. To je najprej gospod Efrem Mozetič, ki je bil v teh krajih od leta 1975 do triindevetdeset, to je osemnajst let. Sedaj živi v duhovniškem domu v Šempetru pri Gorici. Od leta triindevetdeset do leta 2000 je bil gospod Lojze Šinkovec, sedaj župnikuje na Colu. On je popolnoma preuredil župnišče v Dutovljah, za njim je prišel gospod Franc Mislej, ki je bil tukaj samo nekaj mesecev, umrl je 1. marca 2001, do avgusta je potem skrbel takratni Sežanski kaplan Marjan Križaj, ki sedaj deluje na Ubeljskem in sosednjih župnijah. Na Velikem Dolu je do leta 1999 skrbel sedanji Komenski župnik Peter Černigoj. Od takrat pa se Veliki Dol upravlja iz Dutovelj. Avgusta 2001 pa je gospod škof poslal v te kraje mene.

(pesem)

Tu pri vas na krasu je najbolj živa skupina, skupina prostovoljk, ki delujejo v medžupnijski Karitas. Gospa Miranda Marjanovič, Vi ste voditeljica medžupnijske Karitas, pa Vas kar prosim, da nekaj poveste o Vašem delu.

V naši medžupnijski Karitas smo zbrane sodelavke iz župnij Veliki Dol, Skopo, iz Koprive in Dutovelj ter sodelujemo tudi s sodelavkami iz Tomajskega konca in sicer iz župnij Tomaj, Avber in Pliskovica. Na prvo ustanovno srečanje, začeli smo šele v letu 2006 organizirano delovat, se nas je zbralo sedem, danes pa nas je hvala Bogu osemnajst. Pri svojem delu lepo sodelujemo, se dopolnjujemo, seveda pod duhovnim vodstvom našega župnika Bogdana, ki nam v začetku vsakega srečanja pripravi krajšo duhovno misel. To je tudi eden izmed načinov naše duhovnosti. Poleg tega pa se za našo duhovno rast udeležujemo tudi seminarja vsako leto v Vipavskem Križu oziroma prav duhovna obnova je to, no, in potem seminarja pa v Postojni tudi enkrat letno. V začetku, ko smo začele, smo se zbrale, smo si postavile za cilj, da bi iz vsake vasi bila ena prostovoljka in mislile smo, da tako bi bilo najbolj, najlažje, najbolj pristno, najbolj konkretno, da bi tu odkrile neke potrebe po pomoči, no, in ker vemo, da tudi v našem okolju opažamo tako imenovano revščino, no, ker ni pa to samo materialna, oziroma najstrašnejša revščina je osamljenost in nezaželenost, in občutek, da si sam in da ni nikomur mar zate. V tem našem dajanju je temelj vsega to, da se mi zavedamo, da smo najprej sami obdarovani z dobroto, da jo lahko posredujemo dalje in da smo ljubljeni, da lahko ljubimo tudi druge. Če pa smo sami prazni, potem nimamo česa dati drugim. Ko mi obiskujemo, ob naših obiskih, ko dostavljamo hrano, ob raznih razgovorih čutimo hvaležnost posameznikov, ki jih obiščemo, vsekakor smo pa tudi mi sodelavci zadovoljni in istočasno hvaležni, da lahko kot je rekla mati Terezija dodamo samo kapljico v ocean, vendar bi bil tudi ocean manjši, če ne bi bilo te kapljice.

Kaj pa vse počnete, kaj vse ste recimo storili v preteklosti oziroma do zdaj?

Ja, v letu 2008 smo sodelovali pri aktivnostih škofijske Karitas in kraške dekanijske Karitas in sicer pred Veliko nočjo in pred Božičem obiščemo varovance doma upokojencev v Sežani, to so zelo prijetni obiski, ko gremo po sobah, se individualno pogovarjamo, potem istočasno oziroma pred Veliko nočjo in pred Božičem obiščemo tudi varovance socialno varstvenega zavoda v Dutovljah, tukaj so obiski malo drugačni, jih malo pogostimo, ker njim pač to veliko pomeni. Se malo poveselimo, s harmoniko, malo zapojemo in tako, potem se udeležimo vsakoletnega srečanja starejših in bolnih v Vremah, tam je sveta maša in potem se tudi ob koncu malo pogovorimo z njimi in poveselimo. Lani smo poskrbeli, da so štirje otroci z naših župnij letovali v Portorožu, sodelovali smo v akciji delitve šolskih potrebščin in zbiranja zvezkov za otroke iz socialno šibkejših družin in čez vse leto smo delili hrano, ki jo pridobimo iz intervencijskih zalog Evropske Unije in jih razdelili potrebnim pomoči ter smo tudi sodelavke v skladišču hrane oziroma oblačil v Sežani dežurale po predhodnem seznamu, ki ga dobimo iz dekanijske Karitas. Poleg tega smo pa v letu 2008 v naši medžupnijski Karitas v tednu Karitas izdali zgibanko o našem delu, kjer smo sodelavke pripravile krajše sestavke s katerimi smo predstavile naše delo in se istočasno tudi zahvalile vsem darovalcem iz naših župnij. V tem tednu smo tudi izvedli akcijo zbiranja spodnjega perila, pižam, nogavic za potrebe oskrbovancev iz socialno varstvenega zavoda v Dutovljah, ta akcija je bila kar uspešna in smo zbrali približno dvesto kilogramov takih oblačil. Vsako leto prvo nedeljo v decembru, po navadi, pripravimo srečanje starejših iz naših župnij, se zberemo v župnišču v Dutovljah, lani nas je obiskal sveti Miklavž in starejše obdaril z darilci, ki so jih izdelali otroci osnovne šole iz Dutovelj. Tako smo nekako pričeli s sodelovanjem z osnovno šolo Dutovlje z namenom, da tudi mladim približamo naše delo oziroma, da jim vzbudimo občutek za dobra dela in za pomoč. Dvakrat letno tudi zbiramo oziroma imamo voziček za živila v trgovini, ki pač kupci dajejo živila in potem jih tudi razdelimo med socialno šibkejše družine na našem območju.

Ja, to je pa res pestra dejavnost. Kakšni so pa vaši načrti za prihodnost?

Nadaljevali bomo s tem navedenim oziroma z že to začrtano, utečeno potjo. Razmišljamo pa še naprej. Radi bi poglobili še sodelovanje z osnovno šolo Dutovlje in še aktivneje sodelovali in se vključevali v delo s socialno varstvenim zavodom v Dutovljah. Sedaj v postnem času se pripravljamo na sodelovanje z bolnišnico oziroma z oddelkom za invalidno mladino v Stari gori. V tednu pred Veliko nočjo bomo namreč zbirali baterije za igrače s katerimi se njihovi otroci najraje in seveda tudi najlažje igrajo. K tej akciji bomo povabili tudi šolarje, osnovne šole Dutovlje s podružnico v Tomaju, ter vse veroučence iz naših župnij. Istočasno tudi v tem tednu pred Veliko nočjo bomo zbirali ostanke volne, sukanca in pripomočkov za vezenje oziroma druga ročna dela za potrebe socialno varstvenega zavoda v Dutovljah. Poleg tega bi radi v naši medžupnijski Karitas, to so naše želje pač, izpeljali kakšno malo večjo, širšo akcijo za katero pa se bomo verjetno morali povezati tudi z drugimi medžupnijskimi Karitas v naši dekaniji. Vse sodelavke, vsaka v svojem okolju, bomo čez vse leto, s še večjo vnemo pa seveda v postnem času obiskovale starejše, bolne, osamljene ter jim krajšale vsaj kakšno urico dneva, in potrdile da v svoji stiski niso sami. To so majhna dobra dela, to so naši kamenčki v mozaiku ljubezni.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Kako pa gospodarite, štiri župnije, to najbrž je kar zalogaj? Kot vem, imate župnijski gospodarski svet oziroma ima vsaka od teh župnij župnijski gospodarski svet. Kaj se tam dogaja, gospod župnik?

Torej skrbeti moramo za šest cerkva. Seveda v vsaki od štirih župnij je gospodarski svet. Zdaj, če omenim na kratko, kaj v posamezni župniji deluje, v Dutovljah so sodelovali pri obnovi cerkve, zadnja leta smo naredili zelo veliko. Popolnoma smo obnovili kamnito streho, kupili nova okna in vrata, obnovili električno zvonjenje, prav pred nekaj dnevi smo naročili cerkvene klopi, pred cerkvijo smo obnovili pil iz leta 1863 in leseni kip Matere Božje. Pohvaliti moram posebno vaščane Krepelj, ki so sami organizirali in zbrali denar za obnovo cerkve, zunaj in znotraj, dobili so tudi donatorja za obnovo dveh stranskih lesenih oltarjev, tudi oni sami so obnovili vaški pil. V Skopem so bili zelo zavzeti pri obnovi strehe nad prezbiterijem in popolni obnovi notranjosti cerkve in njene opreme. Pomagali smo si pri tem opravilu z denarjem, ki smo ga dobili od prodaje župnišča. Ob koncu obnove, leta 2005 smo izdali tudi posebno knjižico s podrobnim opisom cerkve. Torej, če govorimo o gospodarskih svetih, v februarju smo imeli v Dutovljah letos tretjič dekanijsko srečanje župnijskih gospodarskih svetov. Veliko je še nepoznanja, tudi s strani cerkvenih ljudi, pa zavajanje s strani nekaterih medijev glede cerkvenih financ. In zato smo duhovniki kraške dekanije čutili potrebo, da se srečujemo in da člane gospodarskih svetov seznanjamo z različnim stanjem. Do sedaj je bil vedno z nami tudi ravnatelj škofijske gospodarske uprave, gospod Vinko Lapanja, ki je tudi odgovarjal na praktična vprašanja.

Mogoče naštejemo še nekatere druge dejavnosti, ki so pri vas žive. Kateri so še sodelavci, pri bogoslužju, v cerkvenem življenju nasploh.

Torej, nekaj skupin imamo, v vsaki župniji je skupina žena, ki imajo nekako za geslo besede psalma: Gorečnost za tvojo hišo me polživa. To so čistilke in krasilke, ki skrbijo za lepoto cerkva. Tudi zanje pripravljamo v Dutovljah letna dekanijska srečanja v maju, kjer povabljeni gostje spregovorijo in praktično pokažejo marsikatero lepo in koristno stvar. Potem seveda imamo skupino bralcev Božje Besede, posebno v Dutovljah, po dva na mašo enkrat na mesec bereta Božjo Besedo in tudi zanje pripravljamo vsako leto v marcu dekanijska srečanja. Ta srečanja so pod različnimi vidiki. Ravno včeraj je bilo peto zanimivo, poučno srečanje, gost je bil odgovorni urednik Ognjišča magister Božo Rustja. Torej, imeli smo pa ta srečanja tudi pod svetopisemskim vidikom, liturgičnim, tudi praktičnim, tudi naša današnja spraševalka, gospa Zlata Krašovec je bila dvakrat med nami, lani pa je bil med nami gledališki igralec Gregor Čušin. V Dutovljah imamo petnajst članski cerkveni pevski zbor, v glavnem so to starejši, ki ga požrtvovalno že več kot šestdeset let vodi Herman Kjuder. Ob nekaterih priložnostih zapoje tudi otroški zborček. V Skopem je majhen ženski zbor, ki ga vodi Srečko Štoka. V Koprivi in na Velikem Dolu pa imamo ljudsko petje. Morda je prav, da omenim še to, na krasu obstaja dvajset let mednarodno gibanje Vera in luč, ki združuje Lučke, ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše in prijatelje. Najprej so se srečavali v Komnu, sedaj pa se peto leto v Dutovljah. Skupina šteje približno petindvajset članov, srečujemo se pa tretjo nedeljo v mesecu. Že ko je gospa Miranda govorila o sodelovanju s socialno varstvenim zavodom, je prav da tudi jaz to omenim. To je zavod, kjer živi približno sto petinštirideset oskrbovancev. Vsaka dva meseca imam tam z njimi sveto mašo, ta maša je zelo zanimiva, sodelujejo na njim primeren način.

(pesem)

Gospod župnik, mogoče še nekaj besed o župnijskih romanjih, jih kaj prirejate?

Zadnja leta ni bilo kakšnega velikega zanimanja za župnijska romanja. Udeležujemo se sicer poletnega dekanijskega romanja na Sveto goro zadnjo nedeljo v, smo se pa lansko leto z vaščani Krepelj bili na lepem romanju v krajih njihove zavetnice svete Notburge na Tirolskem v Avstriji. Lahko pa omenim morda nekaj posebnega, vsakoletna tako imenovana planinska romanja, kot človek, ki hodim v hribe od ranih otroških let si želim pokazati tudi drugim, tudi župljanom delček te veličine in lepote narave, cilj pa je vedno tudi maša, navadno v planinski kapeli. Tako smo lani jo imeli v kapeli Matere Božje v Tamarju, petindvajset udeležencev, najstarejša mama od gospe Mirande je bila stara štiriinsedemdeset let, najmlajši sedem let, torej nas je prišlo tja v Tamar peš iz Vršiča peš čez Slemenovo špico, ostalih deset pa iz Planice, predlani smo imeli mašo v kapelici Cirila in Metoda na Krvavcu, večina nas je do tja prišla preko planine Košutna in čez vrh Kolena, imeli pa smo mašo tudi v kapeli svetega Križa pri koči na Loki, potem ko smo se vrnili z Raduhe, ali pa na Ajdni nad Žirovnico, pa v kapeli na vrhu Matajurja.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Naša oddaja se počasi izteka in čas je, da Vas vprašam gospod župnik, zakaj bi se kot župnik teh štirih župnij posebej zahvalili Bogu, kje se kažejo sadovi truda vseh tistih, ki so bili pred Vami in Vašega truda in kakšno je upanje za prihodnost?

Torej, najprej bi se rad zahvalil prav zato, da smo sedaj v Dutovljah ravno sredi petnajst tedenskih delavnic Molitve in življenja, ki jih obiskuje sedemnajst ljudi, torej da se je začelo to duhovno, nekako, gibanje. To je prva stvar, za katero bi se najraje zahvalil. Potem pa bi se čisto preprosto zahvalil Bogu za Krašovce takšne kakršni so, pred štirinajstimi dnevi sem dobil v roko eno knjigo od Dušice Kunaver, kjer opisuje Krašovce in prosim, Aleš, preberi ta odlomek.  

Za Krašovca z dušo vezanega na svojo zemljo je kras, zato kras, ker je krasen. Kras je dežela z dvojnim svetom, s tistim na površini in s tistim pod njo. Lepota kraške zemlje je enako skrivnostna kot kras sam, na trdi zemlji je ostal kamen in ostal je Kraševec, skupaj sta kljubovala burji in mrazu, suši, napadom sovražnikov. V stoletjih sta oblikovala drug drugega. Krašovcu je ostala trma, kamnu je ostala trdota, vendar skrivnost krasa ni v trdoti. Trda je le skorja, pod njo se skriva mehka vsebina, od trdnem, kamnitem videzu krasa, svet mehkega skladja kraške gmajne, pod trdo izprano in razrito kamnito skorjo, svet podzemeljske lepote,  za trdim kamnitim zidom kraškega doma mehka domačnost, za trdo skorjo kraškega kmeta, potrpežljiva, vztrajna, vedra narava. Vse to je mehka trda ali trdo mehka podoba krasa, kraške zemlje in kraškega človeka.

Torej tako lepo je ona to opisala, in podobno vidim tudi jaz. Res je na zunaj tukaj bolj kamnita, trda, groba, skopa zemlja, od tod je tudi ime Skopo, pa tudi Kreplje, torej podobno se mi zdi, je pri Kraševcih, čeprav na pri pogled marsikaj zgleda plitvo, kamnito, trnjevo, zadržano, nestanovitno je tudi veliko plemenitega, trdnega, vztrajnega. Kmalu v prihode v te kraje so mojo pozornost pritegnile kamnite kolone pred hišami iz konca 18. in začetka 19. stoletja pa tudi kamniti vodnjaki, v teh krajih je bila zelo razvita kamnoseška dejavnost in poleg začetnic imena in priimka gospodarja in letnice zidave, je na sredini kolone povsod vklesan Kristusov monogram IHS in upodobljen Križani ali celo monštranca. Potem na mnogih starih hišah so še danes sline, majhni pili, kjer je bil križ in kip Matere Božje, torej Krašovci so morali biti zelo verni, da so ljudem, ki so prihajali v hišo ali pa šli mimo nje, na takšen viden način izražali, kdo so. Torej tudi verni. In morda tudi tukaj velja tisto, kar je že rekel Jezus: Če ljudje umolknejo, bodo kamni vpili. Torej po naših vaseh se veliko obnavljajo hiše, kamniti zidovi, poti, želim si, da bi se tudi življenje začelo obnavljati in tudi versko življenje in pri tem se skupaj trudimo.

Potem ko je Vaš gospod župnik tako lepo povedal, zakaj ima rad kras, je mogoče prav, da na kratko povesta, zakaj sta rada v župnijah, ki jima pripadata tudi vidva, gospa Miranda in gospod Aleš.

Hvaležna in vesela sem, da sem pri svojem delu v medžupnijski Karitas v pristnih stikih z ljudmi srečala veliko dobrih, poštenih, iskrenih ljudi in vesela sem, da lahko živim med njimi in skušam po svojim močeh, skupaj z vsemi našimi sodelavkami Karitas, pomagati da bi tudi pri nas ljudje živeli življenje vredno življenja.

Še vi gospod Aleš.

Ma, ja, jaz sem tudi ponosen, da sem Krašovc, če tako lahko rečem in ravno ti kamniti portali, res, ki jih je župnik omenil, me obdajajo z enim veseljem, da v bistvu so moji nonoti in none biti verni in so hoteli v bistvu to pokazati tudi nam bodočim rodovom in to se mi zdi eno od takih zanimivih stvari. In drugače pa tudi če nas je v bistvu malo glede na to, da smo mogoče manjša župnija oziroma na krasu, smo ugotovili, da je tudi procent nedeljnikov malo nižji, se mi zdi, da vseeno se da, se da s tistimi parimi ljudmi kar nekaj narediti in da se ljudje kar lahko žrtvujejo, da v bistvu to pozitivnost pokažemo in vseeno smo korajžni, no.

S temi lepimi mislimi o krasu, o Krašovcih, smo se, gospod Bogdan Špacapan, gospod Aleš Volk, Miranda Marjanovič in Zlata Krašovec, ki sem vodila ta pogovor približali koncu naše oddaje. Dajmo pa se, še preden končamo, zahvaliti zavetnikom župnij Dutovlje, Kopriva, Skopo in Veliki Dol. Sveti Jurij, prerok Elija, sveti Mihael, sveti Jakob.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.