KAR POČNETE VI, JAZ NE MOREM

KAR POČNETE VI, JAZ NE MOREM

Kar počnete vi, jaz ne morem, kar počnem jaz, pa ne morete početi vi, skupaj pa počnemo nekaj lepega za Boga in to je veličastnost Božje ljubezni do nas – da nam ponuja možnost, da postanemo sveti z deli ljubezni, ki jih počnemo, saj svetost ni razkošje za peščico. To je preprosta dolžnost za vas, za nas, tebe na položaju, na tvojem delu. Jaz in drugi, vsi mi pri delu v naših življenjih smo dali Bogu častno besedo... Morate vložiti ljubezen do Boga v živo delovanje. Ne samo, da moramo storiti, ampak da to radi storimo. Preko sebe, preko svojih rok delite tisto, kar Bog dokazuje svetu: Da On ljubi svet in da po vas še naprej daje Jezusa svetu. Po vas ... z delom, ki ga opravimo za gobavce, za umirajoče. Nikdar ne bom pozabila te čudovite priložnosti.

Ozrite se navzgor in glejte samo Jezusa in tam bo mir, radost, ljubezen, sicer bomo pregorele. Spoštujte globoko druga drugo, ne moremo spregledovati napak drugih – zato moramo Bogu dovoliti, da dopolnjujemo druga drugo. Kar ve imate, jaz nimam, [kar] jaz lahko storim, ve ne morete, skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga. Če želimo sveto Družbo, moramo potrebovati druga drugo... Potrebujemo čisto srce, da bi videle Boga druga v drugi - da bi razkrivale druga drugi kaj? Da me Bog ljubi.

NEKAJ PRELEPEGA ZA BOGA

Nekaj prelepega za Boga

Ljubezen, ki jo imamo za naše ljudi, je darilo, saj je Jezus rekel: »Karkoli storite enemu od teh mojih najmanjših bratov, to ste storili Meni«[1] Me smo z najmanjšimi ves čas. Ko ponudite kozarec vode, jo ponudite Jezusu.[2] On jo terja... Spominjam se, ko smo zadnjič s ceste pobrali nekega moškega; bil je poln črvov. Eno od sester sem vprašala: »Kako naj gre takšen v nebesa?« Začele smo vleči črve [ven], enega po enega. Sestri sem povedala: »Bolje, da ga zagrabiš pri ustih, da te ne ugrizne.« Odstranile smo vse. Vprašala sem: »Želite dobiti od Boga takšen blagoslov, ki vas bo odvezal vseh grehov?« Nekaj je prišlo na dan, sončni žarek, popolna radost. Zgodilo se mu je nekaj duhovnega in je po petnajstih minutah, brez črvov, umrl – upam, da ni ostal kakšen znotraj. Toliko smo jih tako pobrali z ulic. Ampak ena zelo lepa stvar: brez tožb, brez besed, sprejel je. Lahko smo videle njegovo bolečino, vendar ni izrekel niti ene tožbe. Verjetno je šel naravnost v nebesa. Sveti Peter je rekel: »Kako je s tabo, ki si imel toliko črvov?« Ker se nikdar ni pritoževal, si je zaslužil najboljše mesto. Nekaj lepega za Boga. Molite, da ne uničimo Božjega dela – pomagati ljudem odstraniti njihove črve.

---

[1] Prim. Mt 25,40.

[2] Prim. Mt 18,5; Mr 9,37; Lk 9,48.