MI SMO PRIČE

MI SMO PRIČE

Hindujski gospod, zelo visok častnik, me je nekoč vprašal: »Mar nas želite vse spreobrniti?« Rekla sem: »Seveda si želim deliti z vami zaklad, ki ga imam, Jezusa, toda spreobrnjenje mora priti od Njega. Moja naloga je, da vam pomagam delati dela ljubezni. Preko teh del ljubezni se soočite z Bogom in na vas je, za kaj boste ta zaklad, Njegovo ljubezen, zamenjali. Potem se ali spreobrnete, sprejmete Boga v vaše življenje, ali pa ne.« Tako mora biti naše življenje. Me, kot sodelavke, nismo samo zbirateljice denarja, to je najmanj pomembno, nismo nabiralke predmetov, me smo tukaj, da pričamo, da je Jezus prisoten v nas, da pričamo o Njegovi ljubezni in sočutju. 

PO 800 LETIH

PO 800 LETIH...

V Jemen, ... po 800 letih, so bile povabljene katoliške sestre in spominjam se, da sem na prošnjo premiera rekla, da sem pripravljena poslati sestre pod pogojem, da dovolijo, da pride tudi duhovnik, saj brez Jezusa pač ne gremo. Želeli so sestre, zato so dovolili, da pride tudi duhovnik. Kar je bilo najbolj izjemno, po 800 letih, saj tam ves ta čas ni bilo duhovnikov, ni bilo tabernakljev, ni bilo oltarjev, niti Jezusa, ko pa smo me prišle tja, je prišel tudi Jezus, tabernakelj, vse. Za gradnjo našega samostana so nam dali veliko parcelo, sestre imajo velik dom za umirajoče, in sam guverner je sestri rekel: »Sestra, pokažite mi, kako se zgradi katoliška cerkev.« Sestra je mislila, da bi ga prosila za kapelico – posebno sobo za Jezusa, zato mu je rekla: »Oh, težko je zgraditi katoliško cerkev, ampak zgradite nam kapelico, kjer bomo lahko imele Jezusa pri sebi.« Potem je ta človek pisal monsignorju H. in napisal, [da] je prisotnost sester prižgala novo luč v življenju njihovih ljudi. In ni nas strah priznati, da je oseba, ki umira na ulici, Jezus. Tisti lačni, nagi, tisti brez doma; ni nas strah nositi Jezusa, niti nas ni strah moliti rožni venec na ulici. Gledajo nas.

PRINESITE BOŽJO BESEDO

PRINESITE BOŽJO BESEDO

Mislim, da je Božja beseda, ki jo prinesemo v njihova življenja [osamljenih ljudi], ena najučinkovitejših sredstev, zatem pa še naša prisotnost. Naše sestre izžarevajo radost, sočutje in ko pridejo v domove osamljenih ali naših nezaželenih, neljubljenih ljudi, mislim, da izkusijo Božjo ljubezen preko sester, ki za njih živijo resničnost Božje ljubezni.

Kasneje, ko smo na povabilo predsednika odprle hišo v Mehiki, so naše sestre, kot je v naši Družbi v navadi, šle okrog in okrog in okrog in iskale, vse pregledale in hodile, hodile, dokler jih noge niso že prav pošteno bolele, da bi našle najslabšo četrt, kjer so potrebe največje, da bi od tam pričele z delom. V Mehiki pa je bilo uboštvo ljudi povsod tako veliko, kamorkoli so šle, bilo je na obrobju [Tijuane] ... je bila res zelo, zelo velika revščina. Ampak, na veliko presenečenje sester nihče ni prosil niti za oblačila, niti za zdravila, niti za hrano, razen »Nauči nas Božje besede.« Hudo me je pretreslo, da so ti ljudje lačni Boga – »Nauči nas Božje besede.«

PRINESITE JEZUSA

Prinesite Jezusa

Ko sem šla v Addis Ababo, z namenom, da bi tja pripeljala sestre, so mi govorili, da moraš biti bodisi nor, bodisi nekaj posebnega, saj ne moreš biti sprejet v Addis Ababi, še posebej, če si katoliški misijonar. Rekla sem: »Z Jezusom ni nič nemogoče...«[1] Hotela sem videti cesarja, potem pa sem preko nekoga videla njegovo hči. In njegova hči je, Bog vedi, kaj mu je rekla, uredila je, da sem lahko prišla do cesarja... Stal je pokonci, zelo lepo je kar tako stal pred misijonarko, da sem se počutila mnogo manjša, kot sem. Stal je tam kot kip in ko smo se posedli je vprašal: »Kako so usposobljene vaše sestre in kaj bodo počele?« Odgovorila sem: »Naše sestre bodo prinesle vašemu ljudstvu Jezusovo ljubezen in usmiljenje in ti ljudje bodo postali naši ljudje.« Pogledal me je in dejal: »To je zelo krščansko, to je počel Jezus. Pridite, zelo bodo dobrodošle.« V roki se mi je znašla [čudežna] svetinjica in sem mu jo dala. Pozabila sem, da je cesar, takrat je bil zame kot vsak običajen človek. Dala sem mu svetinjico naše Gospe. Vzel jo je, pogledal našo Gospo in rekel: »Mati Marija je upanje za človeštvo.« Potem se je obrnil k ministrskemu predsedniku in mu dejal: »Pustimo sestram priti in storimo vse, kar je mogoče in kar je potrebno, da bodo čim prej dobile vize.« V 14 dneh so sestre na letališču dobile vize za bivanje. Tako smo zdaj tam. Sestram je takoj, ko so prišle tja, priskrbel prostor za dom za umirajoče in podobno.

Takole je bilo: Zbodlo ga je, da sestre ne bi šle nekaj delat, socialno delo ali kaj podobnega. Me nismo socialne delavke. Pridemo, da podarimo Jezusa, hitimo tja, da podarimo Jezusa. Največji čudež je bil, da je bil ta človek tako pozitiven, ko so bili vsi ostali tako proti.

---

[1] Prim. Lk 1,37.