MORAMO ODRASTI

MORAMO ODRASTI

Ne mislite, da je dovolj, da se predate Bogu enkrat za vselej. Če vsak dan ne vadimo samokontrole, samoodpovedovanja, lahko postanemo živčne razvaline. Jezus je rasel v modrosti pred Bogom in človekom. Tudi mi moramo tako rasti.

DVA POLNA KAMIONA

DVA POLNA KAMIONA

Bog nas nikdar, nikdar ne bo razočaral, če Mu zaupamo in verjamemo Vanj. Nek teden, v petek in soboto, se je prvič zgodilo, da nismo imeli riža za ljudi. Mislim, da so sestre hranile 4000 ljudi dnevno in to tiste ljudi, ki enostavno ne bi jedli, če jih sestre ne bi nahranile – vendar nismo imele ničesar. Potem je v petek, ob deveti uri zjutraj, pripeljal eden, potem pa še drugi kamion, poln - poln kruha, [več] kot so ga kdaj v življenju videle. Torej vidite, sestre, Bog je pozoren. Nikdar nas ne bo razočaral, če Mu zaupamo, tudi če bi se poigral z ljudmi in bi morali zapreti šole. Vedno bo skrbel za nas. Moramo se držati Jezusa.

Spominjam se, ko smo šle prvič v Venezuelo. Sestre niso znale niti besedice špansko. Zvonile smo po ulici, da bi priklicale ljudi k maši, govorile z ljudmi... Prvi človek in nato še drugi, sta se počasi, počasi približala. Zdaj imajo več dela, kot ga lahko postorijo, cerkve so polne. To, kar počnejo novinke v Kalkuti, presega vsak razum. Zadnjič so v na novo odprti hiši sestre pripravljale 18 do 20 letne fante na prvo obhajilo. Prvo obhajilo jim je podelil sam škof. Prišel je od daleč. Ta mala plašna sestra jih je pripravila. Hodila je okrog in jih našla. Vidite sestre, če imamo popolno vero v Boga, česa Bog ne bi naredil po nas!

KO JE KRIŽ TEŽAK

KO JE KRIŽ TEŽAK

»… popolno zaupanje v Njegovo Božjo previdnost v vseh naših potrebah…« Bolj ste mi pomembni, kot trava, kot ptice.[1] Zapomnite si te besede. Jaz sem bolj pomembna. Niti sonce niti luna ne moreta sprejeti svetega obhajila – najsi sta še tako lepa, [jaz lahko.] Zame je ustvaril sonce in luno, drevesa, ptice, vse zame. Če On lahko da Svoje lastno telo, Svoje meso, kaj so vse te stvari v primerjavi s svetim obhajilom? V Manili, ob dvanajsti postaji križevega pota, po molitvi ob dvanajsti postaji, so zapeli »Ni večje ljubezni.« Želela bi, da to vi zapojete. Naučite se na pamet. Ko je križ težak, pojte sami sebi. Prišel je čas, da pokažem večjo ljubezen.

Biti odvisen samo od Božje previdnosti - in lahko vam povem, da v vseh letih, v katerih smo imeli opraviti s tisočerimi ljudmi, nikdar nismo bili prisiljeni koga odsloviti, ker ne bi imeli. Vedno smo imeli. Nikdar nam ni bilo ljudem treba reči: »Žal nam je, ne moremo vas sprejeti ali nimamo vam kaj dati.« Dobri Bog je bil zmeraj tu. Ta Božja previdnost je bila najbolj čudovita živa stvarnost te svobode, tega pripadanja Njemu, te ljubezni do Njega s celovito ljubeznijo.

---

[1] Prim. Lk 12,7.24.27.28.

BREZPOGOJNO ZAUPANJE

BREZPOGOJNO ZAUPANJE

Jezus je tako popolnoma zaupal Svojemu Očetu, da Mu je zaupal celo Svoje življenje in nalogo, za katero je bil poslan [v roke Svojega Očeta]. Vedel je, da bo Oče prinesel odrešitev, ne glede na popoln polom. Za vso človeško pamet je križanje popoln polom. Jezusovo zaupanje je brezpogojno. Sprejel je, da bo postal človek, kakor mi, v vsem, razen v grehu. Mi se ne zavedamo, kaj pomeni: »On, ki je bil bogat, je postal ubog.«[1] On, ki je »Bog od Boga, Luč iz Luči, rojen, ne ustvarjen, eno z Očetom, po katerem je bilo vse ustvarjeno ... rojen iz device Marije.« Stvarnik je odločil, da postane bitje, eden od nas, tak kot mi, odvisen od drugih, lačen hrane, potreben oblačil, žejen, da poteši Svojo žejo, počitka potreben, utrujen, kot mi... Eden z nami v vseh stvareh: Zakaj? Ker nas ljubi z brezpogojnim zaupanjem v Očeta. Izbral je, da bo rojen od žene, od device Marije, da bo prevzel človeško meso in kri. »Da bo živel v Nazaretu.«[2] »Lahko iz Nazareta pride kaj dobrega?« je spraševal Natánael.[3] Kristus je sprejel, da bo bival v tem popolnoma skromnem mestu, ki ni bilo na dobrem glasu, da bo delal kot tesar. »Ni to sin Marije in Jožefa?«[4] Veste, da Kristus v Nazaretu ni bil sprejet, ker je sprejel Marijo in Jožefa za Svoja starša.[5] Njegovih pridig niso sprejemali in so ga hoteli kamenjati, ker je trdil, da je Božji sin.[6] Odklanjali so ga. »Prišel je med Svoje in Njegovi Ga niso sprejeli.«[7]

---

[1] Prim. 2 Kor 8,9.

[2] Prim. Mt 2,23.

[3] Prim. Jn 1,46.

[4] Prim. Jn 6,42; Mt 14,55.

[5] Prim. Jn 6,42.

[6] Prim. Lk 4,28-29.

[7] Prim. Jn 1,11.

TEGA NAM NI POTREBNO VERJETI

TEGA NAM NI POTREBNO VERJETI

»Posledica naše ljubeče vere v Boga je vera v ... resničnost Jezusa, Sina Božjega, ki je postal človek, v resničnosti Njegovih naukov v evangeliju.« Verjemite, kar je rekel: »Izbral sem vas... Karkoli storite enemu od teh mojih najmanjših bratov, storite Meni.«[1] Tega nam ni treba verjeti, kot nam ni treba verjeti, da je dva in dva štiri. Mi to vemo. Takšni so nauki v evangeliju. Danes je veliko težav zato, ker ne verjamemo cerkvenim naukom.

---

[1] Prim. Mt 25,40.

LAHKO SE JE BREZPOGOJNO PREDALA

LAHKO SE JE BREZPOGOJNO PREDALA

»Tudi Marija je popolnoma zaupala Bogu.«

Ker Ga je poznala, Ga ljubila, se Mu je lahko predala popolnoma, brezpogojno. Če niste vedeli: v zgodovini Izraela so se vse ženske poročile z namenom, da bodo postale matere Mesije, vendar sta se Jožef in Marija odločila, da ostaneta čista. Skupaj sta se zaobljubila. Po pravilu so lahko židovski fantje in dekleta živeli po zaroki skupaj, Jožef in Marija pa sta se odločila, da bosta vedno živela kot brat in sestra. Zato je Marija po angelovem nagovoru vprašala: »[Kako je to mogoče, saj] ne poznam moža.«[1] Ko ji je angel vse razložil, vidite njeno predajo in zaupanje: »Glej, dekla sem Gospodova.«[2] Sprejela je sporočilo angela, da bo postala Božja mati, kraljica nebes in zemlje.

Bogu je popolnoma zaupala, da [lahko] naredi stvari v njej in po njej. Potem ni tekla naokrog in razglašala vsem: »Glej, Jožef, prišel je angel in mi rekel to in to.« Ne, Marija je molčala. Celo, ko je Jožef izvedel za njeno nosečnost po zunanjih znakih, ni povedala ničesar. Zaupala je Bogu, da bo posredoval. Jožef je zaupal naši Gospe. Ni mogel [misliti], da je šla in grešila, pa čeprav ni razumel. Tako se je odločil, da se je bo po tiho znebil. Posredoval je Bog in vse zgladil.[3] Glejte zaupanje naše Gospe in svetega Jožefa.

---

[1] Prim. Lk 1,34.

[2] Prim. Lk 1,38.

[3] Prim. Mt 1,18-21.

LJUBEČE ZAUPANJE V DOBREGA BOGA, KI NAS LJUBI

Ljubeče zaupanje v dobrega Boga, ki nas ljubi

Eno stvar prosi Jezus: da se naslonim Nanj, da Vanj in samo Vanj popolnoma zaupam, da se Mu brez zadržkov predam. Moram se odreči svojim željam pri prizadevanju za izboljšanje samega sebe. Tudi, ko gre vse narobe in se počutim kot ladja brez krmarja, se Mu moram popolnoma predati. Ne smem poskušati nadzorovati Božjih dejanj, ne smem preštevati etap na poti, na katero me On pošilja. Ne smem si želeti, da bi jasno videl svoj napredek na poti, niti da bi točno vedel, kje sem na poti do svetosti. Prosim Ga, da iz mene naredi svetnico, vseeno pa Mu moram pustiti prosto izbiro glede svetosti same, in še bolj glede sredstev, ki vodijo do nje.