ŽIVLJENJE V VERI
Biti
posvečene osebe je za nas privilegij. Zakaj me in ne drugi? Potem, ko sem bila
20 let sestra v Loretu, sem si pogosto zastavljala vprašanje: Zakaj, zakaj? Tu
je toliko nun, kako, da je Bog izbral ravno najbolj neumno, najbolj nemočno,
najbolj neopazno – in lahko bi izbral katero pomembno – to je skrivnost Njegove
ljubezni, to je privilegij. Bolj, ko se približamo Jezusu, bolje razumemo, kaj
je storil za nas. Zelo pogosto ne razumemo Njegove ljubezni, in samo ponavljamo
ljubim Te, ljubim Te, ko bi zelo pogosto morale dovoliti Njemu, da nas ljubi.
Moramo Mu dovoliti, da uživa v naši prisotnosti, ker nas ljubi, je močno
zaljubljen v nas in hoče našo popolno predajo. Hoče ljubeče zaupanje, On hoče
radost pripadanja Njemu. Nismo bile prisiljene. Na predvečer zaobljub smo imeli
letos 44 sester, ki so dale končno zaobljubo in 81 novink, ki so dale prvo
zaobljubo in na predvečer teh zaobljub, sem rekla sestram: Sestre, če čutite,
da ne bi mogle ljubiti Kristusa s celovito ljubeznijo, če čutite, da se ne morete
popolnoma predati v poslušnosti, potem ste srečno prišle in pomagala vam bom,
da boste tudi srečno odšle domov, ne dajajte pa zaobljub, ne poskušajte
prevarati Kristusa.
Bilo
je čudovito; vsaka od nas je šla pred sveti zakrament in se poglobila v to vprašanje:
mar zares želim popolnoma pripadati Njemu? In uporabljati človeška sredstva za
verno življenje v predanosti. Dokler se popolnoma ne predamo, ne moremo
doživeti te edinosti. Kot mož in žena, vedno razlagam, da je ljubezen med
sestro in Jezusom zakonsko življenje. V evangelijih beremo, da se mož in žena
odrečeta vsemu in se združita drug z drugim,
vez pa je vedno družina, otrok. Sad njune ljubezni, sad združenja je – enost.
Isto velja za nas. Ko se zaobljubimo, ko damo zaobljubo čistosti, zaobljubo poslušnosti,
se zavežemo Kristusu. Jezus in jaz postanemo eno in sad te enosti je delo, ko
nam ga je je zaupala Cerkev in zato morajo biti naša življenja popolnoma
zavezana Cerkvi. Nismo prepuščene, me pripadamo in Cerkev imenujemo mati Cerkev
in ... ne smemo se počutiti osamljene, saj imamo vedno nekoga in ta Nekdo je
Jezus, vedno je prisoten. Ostanite pri Meni in Jaz bom ostal z vami.
Kot
sem prebrala, vas nobena voda ne bo utopila – ni važno kakšne so skušnjave, ni
važno, kakšne so težave, voda vas ne bo utopila. Ogenj vas ne bo opekel.
Morda se pri delu lahko zgodijo strašne stvari, [vendar] vas ne bodo opekle.
Dragocene ste Mu. Dragocene smo Mu, to pozabljamo. Mislimo, da smo samo
številka v kongregaciji. Dragocene smo za Boga, poklical nas je po imenu. Z
dušo in telesom Mu pripadamo, Njegova pravica je, da nas uporabi. Zaobljuba
čistosti je največji dar, ki ga Bog lahko da človeškemu bitju, ta zaobljuba
poslušnosti. Ni nam treba skrbeti – nikdar mi ni bilo treba slepo ubogati, kot
sem morala ubogati tistih nekaj let, ko sem morala oditi, pustiti vse, oditi.
Povedala sem svetemu očetu, da razpadam na kose, da ljubim svoje sestre in da
želim biti z njimi. Ljubim uboge, želim delati z gobavci, želim biti z
umirajočimi,
in če je že moralo priti do tega –
je to zares dejanje slepe pokorščine in čutim, da je to tisto, kar daje milost,
ta predaja, ta poslušnost svetemu očetu, ta pokorščina Cerkvi. To je nekaj, za
kar moramo moliti, da bi kot vernice čutile potrebo in se vprašale, če zares
popolnoma, prostovoljno pripadamo Bogu na tak način, da nas lahko uporabi.
