NAKLONITI MIR
Znova
in znova sem videla ljudi v naših domovih za umirajoče, potem, ko so se
spravili z Bogom... Ko sem bila zadnjič v New Yorku, kjer imamo v našem domu za
obolele od aidsa mobilni telefon, je poklical mlajši moški: »Mati Terezija,
mislim, da sem zbolel. Grem k zdravniku in če mi potrdi bolezen, bi želel priti
k vam in umreti z vami.« Rekla sem, da bo zelo dobrodošel. Naslednji dan je
poklical znova in rekel: »Da, imam ga.« Rekla sem: »Pridite takoj. Srečna bom,
če Vas bom imela tu. Pridite.« In je prišel. Vsa ta radost na obrazu tega
človeka, da je bil zaželen, da se bo lahko spravil z Bogom, da bodo tam
duhovniki, da mu odpustijo, mu pomagajo, da se pomiri z Jezusom. Tam ni bil še
dva tedna, ko smo ga pripravile na smrt. In imel je prelepo smrt, prelepo. Kar
je temu človeku lahko dal duhovnik, to radost, ta mir, tega mu ne bi mogel dati
nihče drug. Umrl je sveto, ker je bilo njegovo srce tako brezmadežno čisto.
Najbolj čudovite dogodke imamo v tistih domovih, v katerih se ljudje soočajo z
Bogom, iz oči v oči...
Ni komentarjev:
Objavite komentar