NEVOŠČLJIVOST

NEVOŠČLJIVOST

»Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali.«[1] Ena od stvari, ki umažejo naše srce je nevoščljivost. Rad bi uničil to, kar ima nekdo drug – s pritoževanjem, godrnjanjem (»Zakaj jaz, zakaj ne ona?«), kritiziranjem – s samimi sadovi napuha. Napuh ima toliko vej, da nikdar ne vemo od kod bo prodrl v nas... [Nevoščljivost je, če] sem žalostna, ker je drug dober. Je kaj takšnega tudi v mojem srcu?

---

[1] Mt 5,8.

NAŠA JEZLJIVOST

NAŠA JEZLJIVOST

Naša življenja morajo biti povezana s Kristusom, ki živi v nas. Če ne živimo v prisotnosti Boga, ne moremo iti dalje. Še ene stvari primanjkuje – tišine. Ko se znajdeta skupaj dva, se začneta pogovarjati. Brez tišine pa ne bosta dobra molivca. Nadzorovati moramo tudi našo jezljivost. Jeza pomeni nadutost. Zaradi Božje ljubezni moramo nadzorovati jezljivost. V dobrih, urejenih družinah se ne dogaja, da bi se razjezili in ugovarjali. Tudi tu se to ne bi smelo dogajati.

PREDSODEK

PREDSODEK

Vzdržite se predsodka, ki pomeni usmeriti svoje misli proti nekomu, ki je mogoče vaš nadrejeni. Zelo žalostno je, ko to postane del mojega življenja. Nagnjenost k predsodkom je nas vernih nevredna. Godrnjanje, večno nezadovoljstvo – kakšno zlo je to! Če ne boste pazile nase, lahko postanete plen godrnjanja, ki je zelo nalezljiva bolezen. 

NERGANJE

NERGANJE

Sestra, ki nerga ne more moliti. Na obrazih sester lahko vidite, da jih nekaj skrbi. Ko sem hotela izvedeti za vzrok, je šlo vedno za nerganje, nesporazume, opravljanja. Če se to zgodi, ko ste štiri ali ko vas je šest, bo življenje v skupnosti postalo težko; kaj šele, ko je skupnost velika. Tako kot gredo Američani na [zdravniški] pregled, "Ali imam raka," moramo me na pregled zaradi tega. Godrnjanje in kritika sta vedno sad nevoščljivosti. Nevoščljivost pa ni nič drugega kot prikrita oholost. 

LAHKO SE JE PRITOŽEVATI

LAHKO SE JE PRITOŽEVATI

Ne zavračajte ničesar, ne prosite ničesar in tako se nikdar ne boste pritoževale.

Pritoževati se je zelo lahko, biti srečen, ker si nekomu v oporo pa je zelo težko. Kaj vse izgubimo, ko godrnjamo; kakšna izguba energije. Kako smo neumne. Vse se moramo paziti tega, saj smo vse nagnjene k temu - naj ne bo to, kar nam je všeč ali to, kar nam ni všeč, merilo za naša dejanja. Ne pozabite, da smo prišle izpolnjevat voljo Njega, ki nas je poklical. Pazite nase, sestre. Nihče ne more opraviti tega dela namesto vas – učiti se morate biti srečne ob tem, ko vedno rečete »da« Bogu. Poskušajte reči srčni »da« Bogu v vašem življenju in ugotovile boste, da se Bogu vedno bolj približujete. 

ENKRAT IZGOVORJENE BESEDE

ENKRAT IZGOVORJENE BESEDE...

Sveti Filip Neri je bil prav tukaj v Rimu duhovni oče gospe z dolgim jezikom. Vedno ji je govoril, naj pazi na jezik. Nekega dne jo je, da bi ji to vbil v glavo, peljal k Svetemu Petru na vrh, in ji dejal, naj izprazni blazino, ki jo je prinesla s sabo. Blazina je bila napolnjena s perjem. Odprla jo je in perje je odplavalo naokrog. Potem ji je rekel: »Zdaj vzemi prazno blazino in zberi vanjo vse perje.« Ni jih mogla ujeti več kot deset. Rekel je: »To so besede, ki jih izgovarjaš s svojim jezikom.« To velja tudi za nas. Ko so besede enkrat izgovorjene, jih ne moremo več zbrati. Nikoli ne ponavljajte; nikdar ne govorite stvari, ki jih ne morete ponoviti pred Jezusom v tabernaklju. Kdor ne izreče, se mu kasneje ni potrebno popravljati.

ENO SLABO JABOLKO

ENO SLABO JABOLKO

Duša, ki je skromna in iskrena ... se ne bo ponižala s kritiziranjem, ki ga v duhovnem življenju imenujemo »rak srca«. Požre vso Božjo ljubezen, vso energijo, ki naj bi jo hranili za Boga. Je tudi najbolj nalezljivo. Naj ena sestra začne kritizirati in v zelo kratkem času ji bosta sledili dve, štiri, osem, deset . Ko smo bili majhni otroci, nas je mati želela naučiti, kaj nam stori slaba družba. Prinesla je košaro jabolk, med katere je namenoma položila eno slabo. Po nekaj dneh nas je poklicala okrog košare in videli smo [da] so se vsa jabolka, ki so bila še nekaj dni prej lepa, pokvarila. Potem nam je razložila kako eno slabo jabolko okuži vse ostale. Na isti način vse ostale okvari slaba družba. Kritiziranje ima podoben vpliv na duše. Zares velikodušna duša ne more nikdar podleči kritiziranju. Kot po pravilu, ljudje nikdar ne kritizirajo odprto, temveč to počno šepetaje. To je greh. Preden boste danes šle k svetem zakramentu, prosite Jezusa, naj vas obvaruje pred rakom kritiziranja. Kritika ni neuspeh, ni človeška slabost – je nekaj, kar se dotakne srca. Če smo se ji kdaj vdajale, se zdaj odločimo, da se ji bomo izogibale in prosimo Kristusa naj nas pred njo obvaruje. Da ne bi kritizirale, moramo biti ponižne. 

KRITIKA

KRITIKA

Prvo, najbolj neizprosno orožje je – jezik. Sedaj pa pomislite, kakšno vlogo je igral vaš jezik pri ustvarjanju miru ali nasilja? Resnično lahko ranimo, celo ubijemo osebo, samo z lastnim jezikom.

SPOŠTUJTE DRUG DRUGEGA

SPOŠTUJTE DRUG DRUGEGA

Biti moramo sposobni živeti v miru, v slogi in radosti. Kako? Spoštujte drug drugega. Če me je Bog izbral, je izbral vas. Če ljubi mene, ljubi vas. Če zaupa meni, zaupa tudi vam. Nikdar ne uporabljajte grdih besed za bližnjega. Ne poskušajte najti tistega, kar je slabo. Iščite tisto, kar je v drugih lepo. Papež Pavel [VI] je poskušal v bližnjem najti tisto, kar je najboljše. Morda smo ljubosumne, ker ima ona druga nekaj, kar mi nimamo. Zavist je neizprosna zadeva. Razbija skupnost. Globoko zakoreninjena ošabnost. Lepo vas prosim, imejte globoko zaupanje in spoštovanje druga do druge. Predvsem spoštovanje, to spoštovanje do bližnjega. Navadila sem se prikloniti se Jezusu v srcu druge osebe.

PAZITE NA SVOJE BESEDE

PAZITE NA SVOJE BESEDE

Vprašajte se, če ste svete. Že želite to zares zvedeti, preučite svoj jezik. Tam najdete vse največje grehe: laži, nerganje.[1] … Pa tudi lepe stvari: Božjo besedo. Skozi jezik namreč Jezus vstopa v vaša srca. Kako svet mora biti jezik. »Tišina srca Jezusovega, govori mi.« Ne vem, kako lahko molite – vse povprek govorijo ... jezik je tesno povezan s srcem. [Iz] polnosti srca jezik govori.[2] … Preseneča nas, kako je ljudstvo trpinčilo Jezusa: tepli so ga, pljuvali Nanj.[3] Nanj mečemo vse odpadke, kot bi metali v greznico, Jezus pa – niti besede. Vsakič, ko izgovarjamo grde , neusmiljene besede, to isto delamo Jezusu: »To ste storili Meni.«[4] Obupno... obmetavanje, pljuvanje – tu je prišla Veronika in Mu obrisala obraz. Pljuvanje našega Gospoda. »To ste storili Meni.« Kdaj? Sedaj. Mislimo, da nismo odgovorni za to, kar so Mu storili, vendar je prav to tisto, kar so Mu storili, to kar Mu delamo sedaj. Danes želim iti pred tabernakelj pogledat Jezusa. Kar ste storili tej sestri, tej ubogi osebi: »Pljuvam Nanj.« ...Vzemite to za svoje in videle boste, kako se bodo vse vaše navade spremenile. Prav zjutraj sem bila z Jezusom. Namesto besed ljubezni sem Mu dala umazanijo – greh je umazanija, Jezus nam je dal besede ljubezni. Če želite vedeti, če je vaše srce v redu, pazite na svoje besede...

---

[1] Prim. Jak 3,6-10.

[2] Prim. Lk 6,45.

[3] Prim. Mt 26,67; 27,30; Mr 14,65; 15,19; Jn 18,22-23.

[4] Prim. Mt 25,40.

LOČENOST OD JEZUSA

LOČENOST OD JEZUSA

Bog nas najbolje pozna. Pozna naše zmožnosti, njegovo vedenje o vsakem je popolno. V vsaki osebi je nekaj Njegove lepote. Narejeni smo po Božji podobi.[1] Njegova ljubkost je v vsakem, naj torej vidimo, kaj je Božjega v vsaki od nas. Da bi bile sposobne videti to lepoto, potrebujemo čisto oko in čisto srce. Ko smo neprijazne, prevzetne ali osorne se vprašajmo: »Zakaj sem danes osorna?« Nisem čistega srca. Nekaj me ločuje od Jezusa.

---

[1] 1 Mz 1,27; 9,6.

OČISTITE SVOJA SRCA NEUSMILJENOSTI

OČISTITE SVOJA SRCA NEUSMILJENOSTI

Katere izmed nas so resnično poslušale Božji glas v tišini srca? Iz polnosti srca usta govorijo.[1] … Večkrat sem ponovila, da o nasilju razmišljamo kot o streljanju z orožjem. Vsakič, ko prileti krogla... Želim, da to še posebej preučite. Ste slišale Božji glas? Je moje srce tiho? Če iz vaših ust prihajajo grenke, jezne besede, potem vaše srce ni napolnjeno z Jezusom. Iz polnosti srca usta govorijo in v tišini srca spregovori Bog. Želim, da očistite svoja srca vse trdosrčnosti, vse trpkosti, vse neiskrenosti, ki jo vidite in slišite.

---

[1] Prim. Lk 6,45.

KAKO MU NISMO PODOBNE

KAKO MU NISMO PODOBNE

Kako mu nismo podobne. Kako malo ljubezni, kako malo sočutja, kako malo odpuščanja imamo, da nismo vredne biti v Njegovi bližini – vstopiti v Njegovo srce. Kajti Njegovo srce je še vedno odprto, da nas sprejme. Njegova glava je še vedno kronana s trnjem, Njegove roke so tudi danes pribite z žeblji na križ. Ugotovimo: »So ti žeblji moji? Ta pljunek na Njegovem obrazu, je moj? Kateri del Njegovega telesa, Njegovega razuma je trpel zaradi mene?« Ne s tesnobo ali v strahu, ampak s ponižnim in skromnim srcem odkrijmo, kateri del Njegovega telesa je trpel zaradi mene, katere rane je povzročil moj greh. Ne hodimo same, temveč ponudimo roko Njemu. On je tu, da odpusti sedemdeset krat sedemkrat.[1] Odkar vem, me moj Oče ljubi, klical me je s posebnim imenom, dal mi je ime, pripadam Mu z vso svojo bedo, svojimi grehi, svojo slabostjo in svojo dobroto, moj Bog … da sem Njegova.

---

[1] Prim. Mt 18,21-22.

NEUSMILJENOST

Neusmiljenost

Ko sem neprijazen, neusmiljen je to zaušnica, ki jo dajem Jezusu - je poniževanje Boga. Za Jezusa je bilo najbolj mučno sprejeti takšno zaušnico.[1] Povežite Njegov križ s križem, ki ga nosite danes. Sem danes otrla kri z Jezusovega obraza?

---

[1] Prim. Jn 18,22-24.