PAPEŽ FRANČIŠEK IN VZGOJA

Ko sem se pripravljal na mašo, sem pomislil na življenje prvih krščanskih skupnosti in na mašo danes. In sem se vprašal, ali ne bi naša vzgojna prizadevanja po tej poti dosegla harmonije: ubranost vseh dečkov in deklic, ki so nam zaupani, notranje ubranosti, osebnostne skladnosti. Kakor rokodelci moramo pri tem posnemati Boga, »modelirati« moramo življenje teh mladih, da bomo dosegli harmoniko in jih iztrgali disonancam, razglašenostim, ki so vedno temne. Harmonija pa je svetla, jasna, harmonija je luč. Prizadevati si moramo za ubranost srca, ki raste in ki ga spremljamo na tej vzgojni poti. (…) Ko vidim ta tako relativni eksistencializem brez opornih točk, ki ga na vseh koncih ponujajo mladim, večkrat pomislim na njegovega buenosaireškega preroka: »Ni važno … vse je isto … vsi se bomo srečali v peči.« Ti otroci, ki ne poznajo meja in se zaletavajo v prihodnost, so torej pečeni! In bomo pečeni! In jutri bomo imeli pečene može in žene! 

(18. aprila 2012)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN VERA

Izkušnja vere nas povezuje z izkušnjo Duha. Ta pa nas usposablja, da gremo na pot … Nič ne nasprotuje Duhu bolj kot capljanje na mestu, zapiranje vase. Če ne stopamo po poti vere, se vrata zapro, zapre se Cerkev, v srcu upade pogum, strah in slaba volja pa »zagrenita« veselo novico. Če se krizmeno olje vere posuši in užaltva, glasnik evangelija ne »vžge« več, ker je izgubil pravi vonj in postal številnim kamen spotike in oddaljevanja. Kdor veruje, prejema tisto blaženost, ki prežema ves evangelij in vso zgodovino in odzvanja že z Elizabetinih ustnic: »Blagor ji, ki je verovala.« 

(9. junija 2012)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN TANGO

»Zelo mi je všeč tango in v mladosti sem ga rad plesal.« 

(leta 2010).

PAPEŽ FRANČIŠEK IN SPLAV

Splav ni nikoli rešitev. Da bi rešili obe življenji, jima moramo prisluhniti, ju sprejeti in razumeti. Spoštovati moramo slabotno in nezaščiteno človeško bitje, sprejeti ukrepe, ki bodo ohranili njegovo življenje, mu dovoliti, da se rodi, in mu nato ustvarjalno pomagati pri iskanju poti, ki ga bo popeljala do polnega razvoja.

(16. septembra 2012)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN SOCIALNO VPRAŠANJE

Sredstva obveščanja nas počasi privajajo na poslušanje in gledanje črne kronike o sodobni družbi, ki nam jo vsiljujejo s sprevrženim veselje. Privajamo se na to, da je povsod, tudi okoli nas in v nas samih. Drama na cesti, v mestni četrti, v naši hiši in, zakaj ne, v našem srcu. Živimo v sožitju z nasiljem, ki ubija, ki uničuje družine, neti vojne in spopade v številnih deželah sveta. Trpljenje nedolžnih in miroljubnih nas kar naprej biča; omalovaževanje pravic najšibkejših posameznikov in narodov ni prav daleč od nas; moč denarja nas demonizira kot mamilo; korupcija, trgovina z ljudmi – tudi otroki – sta skupaj z gmotno in moralno bedo veljavna valuta. Tej čudni simfoniji se pridružuje uničevanje poštenega dela, boleče izseljevanje in negotova prihodnost. Na tem obzorju ne manjka niti naših napak niti napak naše Cerkve. Najbolj osebne, ne pa tudi najmanjše oblike sebičnosti, pomanjkanje etičnih vrednot v družbi, ki uničuje družino, medsosedsko, vaško in mestno sožitje – vse to nam govori o naši omejenosti, slabotnosti in nesposobnosti, da bi spremenili ta dolgi seznam rušilne stvarnosti. 

PAPEŽ FRANČIŠEK IN RESNICA

»Resnica je, da sem grešnik, ki ga božje usmiljenje še posebej ljubi … Naredil sem neskončno veliko napak. Napak in grehov.«

(2010)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN PREPROSTI LJUDJE

Modrost »tisočev žena in mož, ki stojijo v vrsti za pošteno delo, za vsakdanji kruh, ki varčujejo, da si bodo počasi kupili opeko in obnovili hišo … Na tisoče otrok v skromnih jopicah na šolskih hodnikih in po ulicah, na poti v šolo in nazaj domov. Medtem se stari starši, prava zakladnica ljudske modrosti, zberejo skupaj in si pripovedujejo zgodbe.« Doživljali bodo krize in manipulacije; podcenjevanje bogatih jih bo stisnilo v kot, jim ponujalo samomor z mamili, negotovost in nasilje; jih skušalo s sovraštvom in maščevalnim besom. Oni pa, ponižni vseh stanov in družbenih slojev, se bodo zatekli k modrosti tistih, ki vedo, da so božji otroci, da Bog ni daleč, ampak jih spremlja s križem ter jih spodbuja z odrešenjem in majhnimi čudeži, vsakdanjimi uspehi; spodbuja, naj veselo uživajo v vzajemnosti in praznovanju. 

(25. maja 2011)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN POLITIČNA OBLAST

Ta »norost« zapovedi ljubezni, ki nam jo nalaga naš Gospod in nas podpira v našem načinu bivanja, nas tudi odvrača od drugih vsakdanjih »norosti«, ki varajo in uničujejo ter preprečujejo uresničevanje nacionalnega programa: to sta relativizem in oblast kot edina ideologija. Z izgovorom, da spoštuje razlike, se relativizem poenoti v prestopništvo in zapeljevanje ljudstva. Dopušča vse, samo zato, da ne bi sprejel vedenja, ki zahteva zrel pogum pri zavzemanju za vrednote in načela. Čudno, ampak relativizem je absolutističen in totalitaren. Ne dovoljuje razlikovanja, v ničemer se ne razlikuje od »molči« ali »brigaj se zase«. Druga laž je oblast kot edina ideologija. Če ideološki predsodki maličijo pogled na bližnjega in na družbo po meri lastne varnosti in strahov, edina ideološka oblast okrepi svoj preganjalski in predsodkarski ogenj, po katerem so »vsa stališča sheme moči« in vsi skušajo doseči prevlado nad »drugimi«. To vodi v razkroj družbenega zaupanja, ki pa je, kot sem že poudaril, korenina in sad ljubezni. 

(25. maja 2012)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN OTROCI

Pred nekaj dnevi sem krstil sedem otrok ene same žene, uboge vdove, ki je služkinja, imela pa jih je z dvema moškima. Srečal sem jo lansko leto ob prazniku sv. Kajetana. Rekla mi je: »Oče, v smrtnem grehu sem; sedem otrok imam in jih nisem dala krstiti.« To pa zato, ker ni imela denarja, da bi povabila botre od daleč, ali plačala slovesnost, saj mora kar naprej delati … Predlagal sem ji, da se vidiva in o tem pogovoriva. Slišala sva se po telefonu in potem me je obiskala. Rekla mi je, da ji ni nikoli uspelo poiskati in zbrati vseh botrov … Na koncu sem ji rekel: naredimo z dvema botroma za vse. Zbrali so se pri meni in po kratki katehezi sem jih krstil v nadškofijski kapeli. Po slovesnosti smo pripravili skromno pogostitev, kokakolo in obložene kruhke. Rekla mi je: »Oče, ne morem verjeti, pomagali ste mi, da se počutim pomembno.« Odgovoril sem ji: »Gospa, kaj imam jaz pri tem? Jezus vas je naredil pomembno.« 

(leta 2009)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN OBRAMBA ŽIVLJENJA

Tistim, ki so se zgražali nad Jezusom, ker je jedel z grešniki, je rekel: »Javni grešniki in pocestnice imajo prednost.« To pa je bilo v tistem času nezaslišano. Jezus jih je težko prenašal. To so bili tisti, ki so – da uporabim razumljivo besedo – klerikalizirali Gospodovo Cerkev. Naphali so jo – in to pravim z žalostjo v srcu – z goro predpisov. In če se komu to zdi kakor obtožba ali žalitev, mi oprostite. Toda na našem cerkvenem območju so duhovniki, ki otrok mladoletnih mater ne krščujejo, ker jih niso spočele v svetem zakonu. To so današnji hinavci. Ti so klerikalizirali Cerkev, ti božjemu ljudstvu zapirajo vrata odrešenja. In to ubogo dekle, ki bi lahko svojega otroka odpravilo, a ga je pogumno rodilo, mora zdaj od župnije do župnije, da bi ji ga kdo krstil.

(2. septembra 2012)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN NOVA EVANGELIZACIJA

Bog živi v mestu in Cerkev živi v mestu. Misijonsko delo ne sme zanemariti dolžnosti mestnega življenja – njegove kulture, njegovih sprememb – ko gremo iz njega, da bi oznanjali evangelij. To pa je sad istega evangelija, ki se poenoti z zemljo, v katero pada njegovo seme. Ni izziv le za moderno mesto, marveč je tudi za državo. Je in bo za vsako mesto, vsako kulturo, vsako miselnost in vsako človeško srce. Premišljevanje o učlovečenju, ki ga sv. Ignacij razvija v Duhovnih vajah, je lep primer pogleda, ki se nam tu ponuja. Pogleda, ki se ne bo spreminjal v mlakuži tistega dualizma, ki gre in se stalno vrača od diagnoze k načrtovanju, marveč se dramatično zaplete v mestno stvarnost in je z njo povezan v dejanju. Evangelij je sprejeta kerigma, ki nas spodbuja, da jo posredujemo. Oznanjamo z življenjem in sožitjem. 

(25. avgusta 2011)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN MARIJA

Da bi lahko po človeško vstopil v našo zgodovino, je Bog potreboval mater in (nastala je) Cerkev. To je mati, na katero se danes oziramo, hči našega ljudstva, služabnica, čista, od Boga samega; razsodna pripravlja prostor, da bi lahko Sin postal znamenje, vsak trenutek mu to omogoča, vendar ne kot gospodarica, ne kot glavna igralka, marveč kot služabnica; zvezda, ki zna ugasniti, da bi se razodelo Sonce. To je Marijino sredništvo, na katero se danes obračamo. Sredništvo žene, ki se ne odpoveduje svojemu materinstvu, sprejetem od začetka; materinstvu z dvojnim porodom, enim v Betlehemu in drugim na Kalvariji: materinstvu, ki hrani in spremlja prijatelje svojega Sina, edino oporo do konca dni. Tako Marija vztraja pri nas, »postavljena v samo središče tistega sovraštva, tistega boja, ki spremlja zgodovino človeštva na zemlji in samo zgodovino odrešenja« (prim. Odrešenikova mati, čl. 11). 

(7. novembra 2011)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN KRIZA

Znamenja razočaranja so zelo različna, a najočitnejše je »zaverovanost po meri«: zaverovanost v tehniko, ki obljublja vedno boljše stvari; zaverovanost v gospodarstvo, ki na vseh življenjskih področjih ponuja skorajda brezmejne možnosti tistim, ki se skušajo priličiti sistemu: čarobnost nižjih oblik verske ponudbe, po meri sleherne potrebe. Razočaranje ima skoraj eshatološke razsežnosti. Napada posredno in se izogiba vsaki dokončni odločitvi, namesto tega pa ponuja drobne čare, iz katerih dela »otočke« ali »zatišja«, ker ne premore upanja v splošni razvoj sveta. Posledica tega je, da se moramo odločiti za temeljno človeško zadržanje, ki odpravlja zaverovanost in razočaranje ter se sprašuje o poslednjih rečeh in vprašanjih: Ali nas v luči upanja pot navzgor vodi od dobrega k boljšemu, pot navzdol pa od slabega k slabšemu? Tedaj vznikne dvom. Si znamo nanj odgovoriti? Ali kristjani premoremo besede in kretnje, s katerimi lahko določimo smer upanja za naš svet? Ali smo kot učenca na poti v Emavs ali oni, ki so ostali v dvorani zadnje večerje, prvi, ki bi potrebovali pomoč? 

(8. maja 2011)

PAPEŽ FRANČIŠEK IN DRUŽBENA PRAVIČNOST

Pravičnost razveseljuje srca: ko je dovolj za vse, ko je očitna enakost, nepristranskost, ko ima vsak svoje. Ko človek vidi, da je dovolj za vse, občuti posebno zadovoljstvo. Srce vsakega posameznika se napolni in združi s srci drugih in nam daje čutiti Domovino, ki cveti, kadar vidimo "na prestolu žlahtno (plemenito) enakost", kot poje naša himna. Krivica, nasprotno, vse zasenči. Kako žalostno je, ko človek vidi, da bi nekaj lahko zadostovalo za vse, pa ni tako. (...) Če rečemo "vsi otroci", pomeni naša prihodnost. Če rečemo "vsi upokojenci", pomeni naša zgodovina. Naše ljudje vedo, da je vse več kot del, zato zahtevamo "kruha in dela za vse". Malopriden pa je, nasprotno, kdor zbira samo zase, za danes; kdor ima majhno sebično srce in misli le na to, kako bi poskrbel za stvari, ki jih ne bo mogel odnesti s sabo, ko bo umrl. Nihče ne bo ničesar odnesel s sabo. Še nikoli nisem videl v pogrebnem sprevodu selitvenega servisa. Stara mati nam je pravila: "Mrtvaški prt nima žepov."  

(Pridiga 7. avgusta 2012)