ŽUPNIJA VRTOJBA (11)

1. del

2. del

ŽUPNIJA VRTOJBA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili župnijo Vrtojba, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Anton Gleščič in njegovi sodelavci in sodelavka, in sicer: gospod Niko Miklavčič, gospa Martina Antonič Kogoj in gospod Pavel Černe. Z nami pa je tudi škofov vikar gospod Renato Podberšič. On sicer zdaj ne pripada tej župniji, je pa tam rojen in župniji ostaja zvest. Lep pozdrav vsem skupaj.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni.

Da bi izvedeli o tej vaši župniji, ki jo imate očitno tako zelo radi, čim več, je najbolje, da kar začnemo. Za predstavitev bom prosila kar gospoda Renata Podberšiča.

No, naša župnija Vrtojba je v bistvu razpotegnjena vas ob cesti Šempeter – Miren. Približno dva kilometra dolga. Na nadmorski višini 62 metrov. Griči so nekoliko več. En del se nahaja ob državni meji na Vrtojbenskem polju, en del je pa na Vrtojbensko – Biljenskih gričih. Skozi vas teče potok Vrtojbica, ki izvira v Stari gori in se primerno potem izliva v reko Vipavo. Naša župnija Vrtojba pa meni na naslednje župnije. Najbolj blizu ji je Šempeter pri Gorici, potem Bukovica, Bilje, Miren, to so vasi na slovenski strani. Na italijanski pa še slovenska nekdanja popolnoma vas Štandrež. 

Kdo pa je zavetnik župnije Vrtojba?

Ja, če gremo pogledati potem sedanji zavetnik je Srce Jezusovo, cerkev. V preteklosti sta bili dve vasi, ki se omenjata okoli 1200 in sta bila zavetnika v Gornji Vrtojbi sveti Jožef, v Dolnji Vrtojbi pa sveti Janez Krstnik. No, ti dve cerkvi sta bili med prvo svetovno vojno porušeni in po prvi svetovni vojni leta 1925 sedanja Srcu Jezusovemu, ki je obenem tudi tista, ki povezuje obe nekdanji vasi. Torej skozi vso zgodovino 700 let smo imeli dve vasi in prav ta cerkev jih je potem združila v eno. No, bi šel še malo na začetke naše župnije, če smem. To je: cerkveno smo spadali mi vedno dolga stoletja pod Solkan, ki je bila neke vrste prafara tam na Goriškem. Tudi Gorica, ki je sedaj v Italiji, je spadala pod to župnijo. Potem okrog leta 1430 se ta enotna župnija razdeli na več župnij in nastane tedanja župnija, tudi tedaj Šempeter in v okviru Šempetrske župnije dve podružnici Gornja in Dolnja Vrtojba. No, in potem, nekako pot proti samostojnosti župnijski je pa bila naslednja. Tam leta 1722 je jezuit Štefan Mozetič, ki je bil kaplan vojaške posadke na Goriškem gradu, ustanovil najprej kaplanijo, seveda ne še samostojno svetega Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi, potem pa prvi samostojni kaplan ali ekspozit je začel bivati v Gornji Vrtojbi leta 1832. Tri leta kasneje začel pisati samostojne matične knjige, krstne zlasti in seveda mrliške. In leta 1864 je, sta obe Vrtojbi postali vikariat, eden vikariat, ampak obe vasi, vedno odvisen od župnije Šempeter in potem seveda zadnji korak je bil narejen leta 1935, ko je Vrtojba postala samostojna župnija.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija Vrtojba ima torej kar bogato zgodovino. Kakšna pa je danes pa nam bo seveda povedal župnik gospod Anton Gleščič.

Ja. Naša župnija Vrtojba ima približno 2400 prebivalcev, vernikov to samo Bog ve. Nedeljnikov 250 do 300 vključno z nekaterimi, ki hodijo tudi v sosednje župnije: na Sveto goro in Mirenski grad, v Šempeter in tako dalje. Pastoralni utrip delovanja naše župnije, bi rekel tole. V poslanstvu župnije sodelujejo župnijsko pastoralni svet, 17 članov. Seje imamo petkrat na leto. Gospodarski svet, 13 članov. Seje imamo trikrat do štirikrat na leto. Katehetov imamo 8 oziroma 7. Ena je sedaj na porodniški. Štiri naši kateheti imajo končano katehetsko pastoralno šolo. Srečanja katehetov imamo šestkrat v šolskem letu. Srečanja staršev štirikrat. Letos je za verouk vpisanih samo 87 otrok. Seveda v poslanstvu župnije so prisotni še pevci, otroci, odrasli, bralci, enkratni delivci svetega obhajila, pritrkovalci, nekaj strežnikov in nenazadnje najbolj zvesta in v cerkvi vsak dan pri sveti maši aktivno sodelujoča molitvena skupina. Glede praznikov in običajev: kot povsod tudi pri nas poudarjamo pomen duhovne priprave na verske praznike, sveto spoved, sveto obhajilo, krščansko praznovanje praznika, kronano z dobrimi deli ljudem v stiski. Z več skupne molitve po družinah. V adventnem božičnem času kot marsikje otroci pripravijo adventne venčke, naj bi potem doma družine se zbirale k molitvi. Imamo prvoobhajance, družine naredijo jaslice v cerkvi. Potem imamo otroško polnočnico na sveti večer ob sedmih. Tisto je lepo obiskana. Pridejo tudi starši. Potem v božičnem času sledi mala in velika božičnica, to ko pojejo tukaj na Goriškem otroški zborčki, mladinski in odrasli božične pesmi. Velika božičnica je na Mirenske gradu, mala božičnica pa različno po župnijah. Imamo ob božiču tudi blagoslov otrok na praznik svete družine. Potem v mesecu decembru pade god svete Lucije 13. december, ko je pa dan posvetitve naše župnijske cerkve Jezusovega Srca, ki letos prav ima svojo obletnico 85 let od zgraditve in posvetitve. Župnija pa je stara 75 let. V postno velikonočnem času imamo eno posebno srečanje v Vrtojbi pri kapelici. Rečemo tam domačini 'Pil', in sicer vsako leto 18. marca ob enajsti uri, ker takrat je bilo leta 64 na isti dan veliko bombardiranje, tam letalski napad na Goriško letališče in je bilo okrog 150 mrtvih in čez 300 ranjenih. Zato se zbiramo ta, pride tudi nekaj mož iz Italije iz bližnjega kraja Vilesse. Kratki molitvi četrt ure, dvajset minut, potem pa malo družabnosti imamo. To se nadaljuje, daruje tudi sveto mašo za pokojne žrtve tega napada. Tam je torej prošnja molitev za mir. Pride velikonočni čas. Še prej imamo, torej začetek velikega tedna na Oljčno nedeljo. Pol kilometra iz župnijske cerkve, rečemo na placu se zberemo k blagoslovitvi oljk, potem je pa procesija v cerkev. Potem obredi kot je za oljčno nedeljo. Velika noč kot največji praznik. V glavnem je v cerkvi, če je primerno lepo vreme, gremo tudi okrog cerkve, ma zdaj že nekaj let nismo šli, ker pride teren lahko tudi moker. Pa imamo mini procesijo vstajenjsko po cerkvi. Pride srečanje bolnikov na binkoštni praznik. In takrat pri tisti sveti maši, kjer posebej karitativni delavci sodelujejo imamo tudi bolniško sveto maziljenje. Sledi potem družabnost pred cerkvijo. Na praznik svete Trojice še povabimo mlade družine k sodelovanju pri sveti maši in še enkrat blagoslov majhnih otrok. V mesecu juniju je pa naš glavni, torej naš župnijski praznik Jezusovega srca. Praznik cerkve in župnije. Navadno pride mašnik od drugod. Imamo procesijo okrog cerkve, če je primerno vreme s štirimi oltarji, sicer pa tudi z dvema ali pa čaščenje v cerkvi sami z ozirom na vreme. Neka posebnost v naši cerkvi je takrat se postavijo zastavice. To so take zastavice, na katerih so gor napisane litanije Jezusovega srca. Posamični vzklik. To je zelo neka posebnost za našo cerkev. Potem pritrkovalci poveselijo se z zvonovi in nas povabijo v cerkev in še sledi kaka druga družabnost. Čas med letom, tukaj bom poudaril romanja, ker je napisano. Moram priznati, da zadnja leta smo malo opešali, vendar posamezni naši verniki gredo na romanja tudi s kakšnimi drugimi skupinami od blizu in daleč. Sicer pa naši župljani. To je pa tudi treba poudariti radi romajo na Sveto goro družinsko tako. In potem imamo tudi nekaj mož iz Vrtojbe, ki že desetletja skrbijo gor za red na tej naših veliki Božji poti, Sveti gori. Češčenje oziroma molitev pred Najsvetejšim imamo na prvi četrtek, prvi petek in prvo nedeljo v mesecu. Večurno češčenje pa je v župniji zadnjo nedeljo v mesecu oktobru. Potem s krajevno skupnostjo in občino kaj večjega: ni napetosti, imamo kar dobre odnose. Občani in krajani sodelujejo požrtvovalno pri raznih skupnih akcijah in prireditvah.

(pesem)

Gospod Renato Podberšič, Vi ste velik ljubitelj in zato tudi poznavalec zgodovine vašega rojstnega kraja Vrtojbe, zato bom kar Vas prosila, da pokukate v farno kroniko in nam odkrijete tiste najpomembnejše ljudi in dogodke, ki so v njej zapisani.

No, zgodovina je vedno nekakšne korenine so v njej. In brez korenin drevesa ne moremo razumeti, tako da tudi za Vrtojbo velja to dejstvo, da nas nekatere stvari učijo , kaj je naša župnija še po tolikih stoletjih. Treba je reči, da za starejšo, najstarejšo zgodovino naše župnije in še prejšnjih vikariatov in podobno nimamo prav veliko gradiva preprosto zaradi tega, ker v 1. svetovni vojni je bilo župnišče in s njim vred tudi arhiv župnijski požgan in seveda so se stvari poizgubile. Ampak vseeno dve taki pomembni stvari bi iz naše pretekle zgodovine omenil kot pomembni. Zgodovina je dejstvo raznih bratovščin. Danes se nam zdi nekako tuja zadeva to, ampak bratovščine, ki so jih ustanavljali laični ljudje, ne duhovniki so imele pomembno vlogo. Recimo so skrbele za cerkvena popravila, zaradi tega so imela tudi nekaj premoženja, potem so prispevale za nove zvonove. In tudi denarno so pomagale ljudem v stiskah. Prva taka bratovščina je bila svetega Pavla v Dolnji Vrtojbi leta 1535 že. Potem bratovščina svetega Andreja prav tako v Dolnji Vrtojbi 11 let kasneje in svete Barbare, ki je potem se združila skupaj v bratovščino svetega Andreja. V Gornji Vrtojbi sta bili neznano kdaj, ampak tudi starejši bratovščini svetega Ota in prvi novi cerkvi svetega Jožefa potem je nastala tudi bratovščina svetega Jožefa. Skupaj sta se združili v bratovščino svetega Ota. Te bratovščine vemo, je tudi drugod ukinil avstrijski cesar Jožef drugi leta 1785, ampak recimo kot eno zanimivost je treba omeniti, da še danes obstajajo popisi lastnine, imetja teh bratovščin in tam je dragoceno tudi to za študij krajevne zgodovine, recimo noter so imena Ledinska, toponimi raznih njiv in predelov vasi, ki še danes jih tako imenujemo kot takrat. To se pravi, da je to res en velik vir informacij za našo starejšo zgodovino. To bi bil en tak pomemben dogodek v zgodovini naše župnije in morda drugi tak pomemben še danes ima veliko več teže kot ta prvi dogodek, pa je gradnja nove cerkve leta 25 okrog katere je bilo že tam 1870-ega borba, da bi namesto povečati prejšnji vikariatski cerkvi svetega Jožefa in svetega Janeza Krstnika, je bila težnja pač, da bi ju povečali, ker je prebivalstvo naraščalo, ampak prav zanimivo je, kako se zgodi v zgodovini, da gostilničarja, ki sta bila soseda obeh cerkev sta nekako preprečila s somišljeniki, da že takrat nismo prišli do nove cerkve. No, prva vojna je potem. Ker smo bili ravno na fronti in je bila cela vas popolnoma porušena, razen ene hiše, je potem povzročila, da so zaradi zaslug enega kraškega vikarja, to je bil Franc Švara takrat v Vrtojbi, prišla do ene cerkve, ki je povezala obe vasi v eno vas in obenem tudi združila to versko življenje, tako da danes govorimo o enotnem življenju.

IZ FARNE KRONIKE.

Med temi pomembnimi dogodki v župniji pa seveda so tudi pomembni ljudje, kajti dogodke nosijo in peljejo naprej ljudje. Bom samo nekaj takih osebnosti, ki so bile pomembne za naš kraj in župnijo omenil. Eden takih prvih, kar nam jih zgodovina pove, je bil Marko Polič, duhovnik iz Zgornje Vrtojbe, ki je dosegel bakalavreat iz teologije, torej neko stopnjo teološkega študija, ki sicer je bil župnijski vikar v Šempetru, 1649 do 69, ampak obenem je bil tudi prvi redni spovednik klaris, redovnic v Gorici do svoje smrti leta 1669. Še bolj pomemben ali velik človek je bil Jožef ali pater Otokar Cejan, kapucin iz Zgornje Vrtojbe tudi v letih 1843, 1930 je živel in je bil sodobnik in tudi mladostni tovariš Simona Gregorčiča, našega pesnika goriškega in obenem tudi kasnejšega škofa Janeza Krstnika Flapa. In kot gimnazijec ali nekje na koncu gimnazije skupaj z dvema duhovnikoma in nekaterimi ljudmi leta 1967 ustanovil slovensko čitalnico v Vrtojbi, ki je bila potem nekje motor vsega kulturnega in tudi v marsičem tudi verskega življenja v kraju. Kasneje je potem poučeval v bogoslovju v Avstriji, v Lipnici. Bil je velikokrat tudi gvardijan raznih samostanov, tako v Škofji Loki, potem v Vipavskem križu in kot v Celovcu seveda tudi in od leta 22 do 24 pa zadnji slovenski guardijan kapucinov v Gorici. Potem jih je fašizem pregnal in od takrat niso več imeli slovenskega gvardijana, predstojnika samostana torej. In umaknil se je potem v Celje, kjer je tudi leta 30 umrl in tam je pred smrtjo sestavil nekrolog ali popis štajerskih kapucinov, torej štajerske province. Bil je znamenit pridigar, lektor, guardian, definitor, pa naravi zelo bister, po značaju vesel. Torej 61 let je bil duhovnik in je učakal starost 85 let. Potem en tak nekoliko manj znan je bil duhovnik Janez Gorkič, salezijanec iz Dolnje Vrtojbe, umrl je leta 1990, torej ni dolgo tega. Bil je posvečen leta 34 v Torinu in vse svoje življenje je preživel kot voditelj in učitelj novincev, salezijancev. Umrl je pa v Lanuviju pri Rimu. Potem ena taka znamenita figura, lik duhovnika je bil Izidor Zavadlav, rojen 1909-ega. Umrl pa 46-ega. So ga namreč umorile bomo rekli komunistične oblasti takrat. Župnik je bil na Gorenjem Polju. Zelo pokončen človek. In na nagrobni spomenik, bil je namreč, in je pokopan v domačem kraju Vrtojba, so mu zapisali: Zahrbtno umorjen, žrtev nasilja na braniku luči. In leta 2000 je bil uvrščen z drugimi slovenskimi duhovniki in laiki na seznam mučencev za vero. Upamo tudi, da bo morda nekega dne proglašen za blaženega in kasneje za svetnika, ker je res dal življenje za vero. Potem taka pokončna figura, lik duhovnika je bil doktor Kazimir Humar, ki je umrl leta 2001, rojen 1915, prelat iz Dolnje Vrtojbe. Dolga leta stolni vikar v Gorici, ampak zanimiv je tudi, ker je bil v ožjem krogu ustanoviteljev tednika Slovenski Primorec in leta 49 Katoliški Glas, danes je to Novi Glas. Potem mladinske revije Pastirček. Goriške dekliške Marijine družbe. Poučeval je verouk in tudi slovenščino na Goriških srednjih šolah. Potem je bil pobudnik ustanovitve slovenske skavtske organizacije na Goriškem in tudi njen asistent dolga leta. Omenil sem že Franca Švara, ki sicer ni bil Vrtojbenc, bil pa službeno v Vrtojbi. Vikar od 1920 do 34. On je bil zaslužen, torej za gradnjo te naše cerkve in je tudi sosednjim župnijam pomagal graditi med prvo vojno porušene cerkve. Obenem pa je tudi bil dejaven na področju zadružništva in pri obnovi porušenih vasi po prvi svetovni vojni. Umrl pa je zanimivo v Istri, na Moščenicah, leta 34 kamor se je zatekel, ker je bil bolan. No, znamenit župnik je bil pri nas Bernardin Godnič tudi, od leta 1947 do 77. On je dal poslikati župnijsko cerkev slikarju Tonetu Kralju v letih 54 do 61. Potem organiziral je pet ljudskih misijonov. Zelo zaslužen je pri obnovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, saj je v Vrtojbi dal postaviti prvi oltar obrnjen proti ljudem ali k ljudem in tam je bilo tudi prvo slovesno somaševanje na primorskem, ki ga je vodil takratni še koprski škof doktor Janez Jenko. Bil je zelo aktiven na katehetskem področju, saj je v letih 57 do 62 na ciklostilu razmnoževal prve slovenske povojne katekizme, poznamo naslove: krščanske resnice, nauk za prvo obhajilo, zgodbe Svetega pisma Stare zaveze, krščanski nauk za drugo skupino in tako naprej. Seveda, ta mož je marsikaj pretrpel tudi na lastnem hrbtu bomo rekli, saj so ga tedanje oblasti, občinske in druge napadale po časopisju, slovenski poročevalec, pa tudi zasliševali so ga velikokrat, obdavčevali, tako da je moral velikokrat kakšne stvari prodati, med temi tudi ciklostilni stroj pa tudi 'lambreto', motorno vozilo, ki ga je imel. Skratka: on je pustil naši župniji največji pečat, če govorimo o tem polpreteklem obdobju. Med zaslužne može štejemo tudi našega dolgoletnega organista Željka Bagona. Umrl je leta 2003, ampak je bil od leta 1928 do 79 zborovodja in potem organist pa od leta 26 do 85 pri našem cerkvenem zboru, in to, kar imamo danes, odrasli cerkveni zbor, je nekako še njegov sad in sad njegovega dela. Zelo zaslužen je bil, da je pod fašizmom učil tudi na cerkvenih pevskih vajah svetne pesmi in s tem držal nekako slovensko kulturo in ljubezen do jezika pri življenju. Tudi njega so potem pod komunizmom močno preganjali in na primer leta 47 je bil blizu njegove hiše v Dolnji Vrtojbi postavljen tak slavolok ob državnem prazniku in ponoči ga je nekdo zažgal prav nalašč, da bi seveda oblatili cerkvene ljudi. In Željko je bil pred tem, da ga tudi ustrelijo zaradi tega. Zelo velike politične pritiske je doživljal. In še zadnjega omenim. Jožefa Nemca ali po domače Pepita, ki je bil dolga leta cerkveni pevec, pritrkovalec in je vzdrževal naše zvonove. On je bil izredno tudi navdušen za pritrkovanje na Sveti gori in je dolga desetletja organiziral z drugimi Vrtojbenci in iz sosednjih vasi prav pritrkovanje za glavne svetogorske praznike.

(pesem)

Gospod Renato Podberšič nam je povedal kako je bilo v župniji Vrtojba včasih. Kako pa je danes nam bodo pa povedali ostali naši gostje. Najprej bom prosila Vas, gospa Martina Antonič Kogoj, da poveste, kako je v pastoralo mladih v župniji Vrtojba.

Ja. Z veroučenci se srečujemo pri rednem verouku enkrat tedensko. Kateheti, ki smo z njimi se trudimo, da bi jim predstavili vero dejansko skozi način, da je vera dejansko način življenja, ki si ga izbereš. Večkrat slišiš, da si verouk jemljejo kot en dodaten krožek, kot dodatno obveznost, poleg vseh ostalih, ki jih že imajo. Mi pa jim skušamo prav to približati, da se morajo odločiti za Kristusa, da morajo izbrati drugo boljšo pot, čeprav je včasih ta najbolj težka. To se predvsem vidi po tem, ko se pripravljajo na zakrament svete birme in večkrat slišimo, da je prav po birmi največ osipa, vendar mi smo veseli vsakega posameznika, ki tudi po birmi vztraja na tej poti in se vključuje naprej v mladinsko pastoralo. Zadnja leta se precej povezujemo z mladinsko pastoralo Mirenskega gradu in sama skupaj z Nikotom jih voziva te otroke tudi potem vsakih 14 dni na Mirenski grad, kjer imamo te skupna srečanja

Pesmi, ki smo jih v naši današnji oddaji že slišali pa tudi tiste, ki jih še bomo, so zapeli prav vaši sovaščani. O tem, kako se v Vrtojbi poje pa nam bo nekaj povedal gospod Niko Miklavčič.

Ja v Vrtojbi imamo kot po navadi v vseh župnijah bi rekel mešani pevski zbor in zdaj že nekaj let tudi mladinski oziroma otroški pevski zbor. Kar se tiče odraslega mešanega pevskega zbora, ki poje večinoma vse nedelje v cerkvenem letu, pojejo zdaj pretežno starejši pevci. Kar nekaj jih je takih, kot je že omenil gospod Renato, ki jim je bil zborovodja in organist pokojni Željko Bagon, čigar stoletnico rojstva pa smo se spomnili ravno letos. Tem pevcem pa se pridružujejo tudi nekateri mlajši pevci, ki pojejo v obeh svetnih mešanih pevskih zborih. Sedaj nas že vrsto let vodi zborovodja in organist Zdravko Leban. Zasedba zbora in tudi dejstvo, da vaje niso ravno redne, narekujeta tudi izbor teh skladb. Pojemo tista dela iz klasičnega slovenskega repertuarja, ki so zboru v bistvu dostopna. Morda je tukaj pozitivna plat tega stanja ta, da se pogosteje v cerkvi oglaša tudi ljudska pesem, ki ji pritegnejo tudi ljudje, med katere se je že preselilo nekaj starejših pevki in so na nek način vez med korom in cerkveno ladjo pri maši. Mogoče je glavna odlika tega zbora tudi zvestoba pevcev in občutek pripadnosti temu plemenitemu poslanstvu. Mnogo pevcev je tudi drugače povezanih z župnijo, saj jih najdemo med kateheti, v župnijskem svetu, med bralci, čistilkami in krasilkami. Gotovo ne manjka tudi priložnosti, da so duhovno nagovorjeni. Zbor v bistvu ne poje izven župnije, so pa pevci sami dejavni tudi izven Cerkve, saj skoraj da ni prireditve v vasi, med katerimi jih ne bi srečali v kakršnikoli vlogi. Ti pevci se predvsem zelo radi družijo, saj še danes po mnogih letih organizirajo dve srečanji in sicer na god svete Cecilije, in na praznik vseh svetih. Na vse svete zvečer se najprej zberejo v cerkvi in med desetkami rožnega venca pojejo pesmi, ki spominjajo na minljivost tuzemskega življenja ter vlivajo krščansko upanje na večno življenje. Mislim, da s svojim služenjem so pevci ob duhovni koristi doživeli veliko lepega, da jim teh žrtev sigurno ni žal.

Omenili ste, da deluje pa tudi otroški zbor. Mogoče lahko poveste kaj tudi še o tem zboru?

Ja, ta zbor zdaj že devet let vodi zborovodkinja Mojca Maver Podberšič. In sicer vaje ima enkrat tedensko, enkrat mesečno v bistvu namesto cerkvenega pevskega zbora sodelujejo pri otroških oziroma mladinskih mašah. Pripravijo tudi vsakoletna srečanja kot so miklavževanje, pa otroška polnočnica. Radi zapojejo pa tudi bi rekel na povabila, to pomeni, recimo prazniku svete birme na vsaki dve leti, ob prazniku prvega svetega obhajila, za krstna slavja. Z veseljem se pa odzovejo tudi ostalim povabilom in v kraju in zunaj kraja. Recimo z društvom žena oblikujejo materinski dan, sodelujejo mogoče pri predstavitvi knjig, zapojejo ob kakšnih obletnicah. So pa tudi nastopali že zunaj naših meja. Dvakrat so razveselili rojake v Reziji, sodelovali na mali Cecilijanki v Gorici in v Palmanovi. V tem zboru je tudi zraven dovolj dobrih pevcev in tudi dovolj dobrih instrumentalistov, ki jih Mojca zelo rada vključi, da popestrijo pesmi ali se predstavijo kot solisti. Mislim, da je zelo vesela, da nekatere pevke vztrajajo že od vsega začetka. Tako da sedaj tak zborček je že razdeljen na dva, in sicer na otroški zborček v katerem pojejo otroci do četrtega razreda in v mladinski, v katerem pojejo tudi nekateri fantje. Zbor že od vsega začetka na klavirju oziroma na orglah spremlja Gregor Spačal in vedno poskrbi, da so naše pesmi še bolj obogatene. Imamo pa tudi veliko kitaristov, ki se pa tudi menjajo. Želja vseh nas je ta, da bi pevci vztrajali še naprej in v življenje ponesli lepe spomine tega druženja ob petju.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod Pavel Černe pa nam bo povedal, kako pa v Vrtojbi deluje Karitas.

Karitas v Vrtojbi je bila ustanovljena 1992-ega leta. Zajema tam okoli 8 stalnih članov in 12, 13 prostovoljk, večina so to ženske. Mi tokom leta dvakrat v Velikonočnem času in v Božičnem času obiščemo starejše občane in invalide in jih skromno obdarimo. V Velikonočnem času damo v voščilnico eno oljčno vejico, ki jo župnik blagoslovi in v božičnem času pa eno smrekovo vejico v voščilnico. Spet eno skromno darilce. Sodelujemo pri srečanjih, ki so vsaki mesec v Novi Gorici, ker spadamo pod območno Karitas Nova Gorica. Sodelujemo pri mašah, ki so v domu Gradišče nad Prvačino vsako prvo soboto v mesecu, tako da se menjamo. Ko smo dežurni v Solkanu delimo obleko in obutev in tudi v cerkvi pomagamo, cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici pomagamo pri delitvi hrane, ko pride kamion iz Evropske skupnosti in tako. Ob binkoštih pripravimo sveto mašo in sodelujemo pri sveti maši in potem po maši pogostimo te starejše ljudi, ki pridejo, lahko tudi jih pripeljemo, če nimajo prevoza svojega. Udeležimo se romanja na Ponikvo in Klica dobrote v tednu Karitas in ostala romanja in predavanja, ki jih območna Karitas ali Slovenska Karitas pripravi.

Malo prej je gospod Podbersič povedal, da je pravzaprav državna meja med Jugoslavijo in Italijo zarezala v vaše območje in da nekako ste ostali nepovezani z župnijo Štandrež. Zdaj meje ni več. Ali se to sodelovanje kaj obnavlja, lahko govorite o kakem povezovanju?

Tu je treba malo videti korenine, ne. Štandrež in Vrtojba sta bila močno recimo povezana v preteklosti, ker so se nekateri naši ljudje poročali v Štandrež in iz Štandreža pa k nam. Ali je šlo za dekleta ali za fante, kakorkoli je bila ta nekje izmenjava. Potem meja je nekako naredila cenzuro, je zaprla ta prostor. Sedaj po meji, po padcu meje, odkar smo tudi v Evropski skupnosti, je pa veliko stikov zlasti na kulturnem področju. Recimo ena taka skupne mirovne manifestacije so potem izmenjava tudi dramskih skupin: naši so že igrali v Štandrežu in štandreški gledališčniki tudi v Vrtojbi. Morda bi se tukaj dalo na področju prav župnijskega življenja kaj več napraviti. Tukaj je še premalo sodelovanja, vendar je to pogojeno tudi z ritmi župnije, ki jo ima ena in druga, nedeljske maše. Izven praznikov pa je seveda težko karkoli drugega. Ampak tukaj je še dosti prostora. Recimo ideje so, da bi tudi do kakšnega skupnega muzeja prišli, nekje prav tik meje opuščena 'kravlja' vojaška iz preteklosti, iz časa Jugoslavije. In obe vasi imata prav kmečke korenine. Sedaj seveda je že industrializirano to področje in pomeščanjeno.

Še gospod župnik?

Bi dodal, da v novoletnem času, takrat ob silvestrovemu, imamo tudi 'baklado'. Naši krajani gredo tja z baklami in Štandrežci pridejo sem in tam na meji, ki je še vedno uradna meja, ne, se srečajo. In potem je tam ena molitev za mir, pa družabnost, a ne.

(pesem)

Ko se naša oddaja prevesi globoko v drugo polovico, po navadi spregovorimo še o tem, kaj je tisto, kar imate v svoji župniji najrajši. Zakaj ste zadovoljni, veseli, da ste župljan oziroma župljanka prav župnije Vrtojba oziroma župnik tam? Ali pa, ker imamo danes tudi gospoda Podbersiča: Kaj je tisto, kar Vas zmeraj znova potegne, privlači v vaši domači vasi? Najprej bom dala besedo gospodu župniku Antonu Gleščiču.

Jaz pa spomnim na besede psalmista, ki je zapisal: Bog mi je res naložil pokoro, ni me pa še izročil smrti. Namreč v zadnjih šestih letih sem imel trikrat močnejši srčni napad in dvakrat lažji in hvala Bogu, hvala Bogu za molitve vernikov, za vse darove, za sodelovanje, za vsakršno pomoč. Pri meni je do sedaj bila gospa Milka Rovtar, gospodinja, ki je pa zdaj zbolela, je oslepela in je v Šempetrski bolnišnici in tudi njej se zahvalim, naj ji Bog vse povrne, kar je dobrega storila za nas, mene in potem dva kaplana, tudi gospoda škofa Janeza Jenka, ker je kuhala vsem v Izoli, ko smo bili še tam v službi. Na prehodu v tretje tisočletje smo v Vrtojbi imeli dva sveta misijona, leta 95-ega in 2005. V naši župniji, kar je veliko veselje, se je rodil v tem času en duhovni poklic, in sicer pred tremi leti je naša krajanka: Maja Vodopivec vstopila v karmeličanski samostan Sora pri Medvodah, in sedaj nosi redovno ime sestra Marija Faustina Božjega Usmiljenja. Naredila je že prve zaobljube. Letos, 24. oktobra, do tega dne, je imela naša Vrtojba najstarejši zakonski par v Sloveniji, takrat je namreč 24. oktobra umrl v sto petem letu življenja mož Alojz Zavadlav. Žena še živi v sto drugem letu življenja. To je ena taka posebnost za naš kraj. Sadovi skupnega truda in veselja vernikov in župnika so tudi nekatere nove gradnje in obnovitvena dela v župniji in tudi razne pridobitve. Temelj vsega so novi zvonovi. Pravkar je imel gospod Renato srebrno mašo, leta 93-ega, je dal tudi pobudo, da bi vendar Vrtojba dobila nove zvonove in začelo se je zbiranje. V dveh letih smo nabrali. Tudi občina je nekaj prispevala in so sedaj lepi, novi zvonovi v našem zvoniku. Potem je bila prepleskana zunanjost cerkve, zvonika, nova klančina, stopnišče in zid pred cerkvijo, nov veliki tlak pred cerkvijo. Nova učilnica in kapela v župnišču. Te novogradnje so se vršile po načrtih domačina, arhitekta, našega domačina, Mateja Vinazza. Seveda z darovi vernikov, pa tudi s prispevki občine. Za urejenost prostora pred cerkvijo pa smo dvakrat prejeli tudi medobčinsko priznanje. Znamenja upanja zame kot župnika: ugotavljam, da verniki, ki sedaj prihajajo v cerkve, v teh razkristjanjenih časih, prihajajo bolj iz osebnega prepričanja, in ne koliko iz tradicije kot v prejšnjih časih. In še vidim: so mladi, ki sicer v mladosti se odtujijo Bogu in cerkvi, pa kasneje kot starši, se preko svojih otrok zopet približajo in to je za duhovnika in vse nas vir velikega veselja.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Podobno vprašanje še za vse ostale. Mogoče najprej gospod Niko Miklavčič.

Mogoče jaz bi izpostavil podobno kot je že župnik rekel, živimo v težkih razkristjanjenih časih, ampak mogočen vir življenja in izziv, ki ga vidim še v tej župniji, kljub, bi rekel, težkim časom, je ta, da ob vsem sodelovanju, ki ga dajem in vsem prostem času, ki ga na nek način dajem tej župniji, še vedno vidim ljudi, ki so veseli, ki so verni, ki so polni upanja v neke nove čase in ki živijo za Kristusa.

Gospa Martina Antonič Kogoj.

Tudi jaz bi poudarila to, da živimo po evangeliju, da se križa ne ustrašimo in da ga sprejmemo in verujemo v večno življenje v Kristusu.

Gospod Pavel Černe.

Jaz bi na karitativnem delu poudaril to, da še so, stalno so stiske v vasi in vidim, da tudi drugi vidijo te stiske in da nas obvestijo. Skušamo lajšati te stiske, ki so različne.

Kaj pa Vrtojba pomeni za Vas, gospod Renato Podbersič?

Jaz gledam na svojo rojstno vas in seveda s tem tudi na župnijo predvsem kot na kraj od katerega sem veliko prejel v življenju, da ne govorim, da so tam moje korenine, da je tam še moje sorodstvo, domača hiša, v katero se rad vračam, so pa tam bili mnogi ljudje, s katerimi sem v življenju od otroštva pa do danes imel in imam še stike in se čutim kot veliki obdarjenec svojega kraja in svoje župnije, zato čutim, da moram temu svojemu kraju in župniji tudi vračat.

Ko gledam tako iz razdalje sedemdesetih kilometrov iz Kopra do Vrtojbe, namreč toliko približno, gledam malo tako kritično, kajti nekdanja kmečka vas je v sedemdesetih letih začela usihati in danes govorimo o industrijski in moderni miselnosti. Ne živijo več ljudje od zemlje, razen tako bi rekel, za domače potrebe in tudi oznanilo je potrebno postaviti čisto na nove temelje, ampak to ne velja samo za Vrtojbo, ampak velja tudi za vso našo škofijo in za Slovenijo. Nekako smo v tem prehodnem obdobju, kjer se mi zdi, da ne znamo še zagrabiti nove izzive, ki jih narekujejo: oddaljenost ljudi med seboj, to se pravi človeških odnosov ni več resnih in se rahljajo, potem ne znamo povezovati vere z življenjem, ki je nekako nastal kot en prepad: Veren sem do neke mere, bodisi iz navade. Če nisem poglobil svoje vere, jo ne znam povezovati z vsakdanjim življenjem, ker mi gre dobro, kakor da ne potrebujem več Boga. In mislim, da tukaj je v naši župniji še veliko takih možnosti, kajti imamo eno dediščino, ki nam je dragocena. Okrog leta 1530, 50, tam okrog iz zgodovinskih virov vemo, da se je močna skupina Uskokov naselila v Vrtojbi in seveda tudi nekaterih drugih primorskih vaseh. To se pravi, smo mi potomci Uskokov, bomo rekli, in imamo neke gene, ki nas s temi Uskoki povezujejo. Smo bolj družabni, smo eksplozivni, imamo veliko energije, in tukaj se mi zdi, da je nek element, neka sestavina, no, na kateri bi lahko gradili, tako da prednosti imamo veliko, možnosti tudi, samo zavihat rokave in delat v Božjem imenu.

Župnija Vrtojba je posvečena oziroma njen zavetnik je Srce Jezusovo. Na največjem od vaših zvonov pa piše, gospod župnik?

Srce Jezusovo, Kralj, in središče vseh src. Usmili se nas.

Tako bomo končali tudi našo oddajo. Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src.

Usmili se nas.

ŽUPNIJA VOGRSKO (1o)

1. del

2. del

ŽUPNIJI KROMBERK IN VOGRSKO.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili kar dve župniji in sicer župnijo Kromberk in Vogrsko. Razlog za takšno odločitev je seveda to, da je gospod župnik Cvetko Valič zadolžen za pastoralo in za vse drugo kar župnikom pač gre v obeh župnijah. Lepo pozdravljam v našem studiu zdaj gospoda župnika Cvetka Valiča, gospoda Vojka Pavlina, zgodovinarja iz Kromberka in gospo Mirjam Komjanc, lep pozdrav vsem skupaj.

Pozdravljeni. Dober dan. Lepo pozdravljeni tudi z naše strani.

Najbolje bo, da kar začnemo. Gospod Vojko Pavlin, zgodovinar ste in Kromberk je kraj, ki ima svojo bogato zgodovino.

Ja, Kromberk gotovo ima bogato zgodovino, pri čemer mislim, da je najprej v začetku treba poudariti, da se je kraj v starejših časih imenoval drugače, namreč Stran je starejše ime, staroslovensko ime za ta kraj, ki je bil kasneje na osnovi plemiške družine Koronini, ki so bili posestniki od sedemnajstega stoletja naprej, se je preimenoval v Kromberk po plemiškem predikatu, ki ga je ta družina, kasneje tudi grofovska družina Koroninijev nosila. Torej staroslovensko ime Stran zelo lepo geografsko opredeljuje ta prostor, kajti kraj se nahaja na straneh Vipavske doline, ki se izteka proti Soči, proti Goriškemu polju, drugo kar je pri tem treba poudariti je, da poleg Kromberka tvori župnijo Kromberk tudi bližnja vas Loke, torej samostojna vas, tako da gre za dve vasi, dve soseski, ki sta se izoblikovali od srednjega veka naprej s svojim sakralnim središčem. V Kromberku je prva cerkev, zelo stara cerkev, gotska cerkev, srednjeveška cerkev, posvečena najprej Mariji, kasneje v sedemnajstem stoletju se je patrocinij zamenjal in je bila posvečena sveti Katarini. Zelo znamenita cerkev, ki lahko nosi celo kontinuiteto iz antičnih časov, kajti na sveti Katarini, nekateri pravijo temu tudi Kekec po znamenitem gostišču, ampak pravilo je dejansko gre za grič svete Katarine ali Katarinin grič. V antičnem času torej je ta prostor bil naseljen in je bilo zagotovo tam eno veliko, veliko naselje, morda se je imenovalo Siliganum v pozni antiki in morda je tam stal tudi grad, vsekakor je stalo gradbišče in zelo verjetno, tukaj citiram arheologa Draga Svoška, ki je kopal na tem področju, je tukaj verjetno stala cerkev že v antičnih časih, samo na žalost tam sledi ni več, ker so ob gradnji planinske koče pravzaprav teren zravnali in je vprašanje, če bi se tam kaj našlo. Torej verjetno gre za nekaj podobnega kot pri Tonovcovemu gradu pri Kobaridu, za podobno naselitev, tako da se na tej osnovi lahko sklepa, da je sakralni prostor stal tam že dolgo nazaj. Kasneje so potem zgradili seveda cerkev, ki je bil glavni sakralni objekt v Kromberku, v Lokah, ravno tako gre za gotsko cerkev, je pa posvečen sveti Mariji Magdaleni, tako da se celo vas Loke včasih kar imenovala vas svete Marije Magdalene. Kar se tiče razvoja župnije, seveda je treba takoj poudariti, da je ta prostor vezan na zgodovino Solkana, na pražupnijo Solkan, ki je pač gotovo ena najstarejših tovrstnih inštitucij v tem prostoru, saj je pravzaprav obstajal celo prej kakor Gorica sama, kar se župnije tiče, župnijske organizacije tiče. Seveda Kromberk je dolgo časa do najnovejših dni delil zgodovino s tem krajem, tako da so solkanski župniki oskrbovali tudi ta prostor. Samostojna župnija se je izoblikovala šele v dvajsetem stoletju, najprej je nastal vikariat leta 1872, potem ko so zgradili novo cerkev na čisto novem področju, geografsko nekje vmes v centru, v središču obeh vasi, Kromberka in Lok, kajti obe prej omenjeni cerkvi sta se nahajali na robovih župnije. Torej potem, ko je bila cerkev zgrajena, je prvi vikar prišel iz Solkana, to je bil Josip Bajc, ki je začel tako s pastoralnim, kakor tudi s šolskim delom, zanimivo je, da je začel maševati in verjetno tudi poučevati v samem gradu Koroninijevih v Kromberku preden je nastala šola in preden so mu zgradili vikariatni dom, tako da je s pastoralno dejavnostjo seveda močno povezana tudi šolska dejavnost v samem kraju. Župnija je pa potem nastala leta 1935 po dekretu nadškofa goriškega Margottija, takratni vikar Vinko Vodopivec je postal tudi prvi župnik v Kromberku.

Še farni zavetnik.

Farni zavetnik cerkve je Marija tolažnica žalostnih. Čaščenje, Marijino čaščenje je v kraju zelo starodavno, kakor rečeno: prva cerkev je bila tudi Marijina cerkev in že takrat je bil osmi september, to je mali šmaren zelo pomemben dan, kakor se vidi iz starih katapanov, ki so ga slovesno praznovali in ta tradicija recimo je živela dolgo časa in tako da tudi ob izbiri novega patrocinija verjetno so se ravnali deloma tudi po tem razvitem Marijinem čaščenju v kraju in so jo posvetili torej Mariji tolažnici.

V sami župniji Kromberk je še cerkev svete Trojice, ki je pokopališka cerkev, tudi precej stara, seveda med prvo svetovno vojno je bila porušena kot vse druge cerkve in je bila pozneje obnovljena in pa ostanki cerkve svetega Gabrijela nad Škabrijelom, zato se tudi hrib tako imenuje, ne, ki pa je propadla že po ukinitvi s strani avstro-ogrskega vladarja Jožefa drugega.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

No, ko smo se takole poučili o župniji Kromberk, vas bom gospod župnik, gospod Cvetko Valič, prosila še, da poveste nekaj besed pa o Vogrskem.

Ja, Vogrsko je pa dejansko zelo stara župnija, saj je gotovo obstajala že leta 1493, kar dokazujejo tudi dokumenti. Posvečena je torej cerkev sama in župnija svetemu Justu, tržaškemu mučencu, tukaj v bližini je bil doma in tako ga tam častijo, verjetno tudi pod vplivom grofov, ki so tam živeli in iz katere rodbine izhaja tudi prvi goriški nadškof, ko se je ustanovila Goriška škofija, odnosno nadškofija. Drugače je pa sama župnija sicer majhna. Ima okrog osemsto petdeset, osemsto osemdeset prebivalcev, to se pravi ni tako velika, ampak je bila pa res iz starodavnih dni in tudi ljudje so še sedaj zelo povezani in je res bolj podeželska župnija, medtem ko Kromberška župnija, ki ima približno dva tisoč petsto do tri tisoč ljudi. Zakaj se ne ve, koliko ljudi točno je bilo, ker ne vem stalno se priseljujejo in odseljujejo, tako da je bolj dinamična župnija. No ta, torej župnija Vogrsko je bolj podeželska, medtem ko za Kromberško bi lahko rekli, da je bolj primestna ali celo že mestna župnija. Na samem Vogrskem sta bila dejansko dva grajska dvorca, en gred, kjer je sedaj osnovna šola še zmeraj in pa dvorec, tako imenovani dvorec, grajski dvorec v dolini, ki je tudi obnovljen in čudovito služi svojemu namenu kot reprezentančna stavba in tudi ima dvoranico in tako za take slovesnosti bi rekel. Potem samo Vogrsko je imelo tudi več cerkva, danes ima samo eno, župnijsko cerkev svetega Justa, tržaškega mučenca, on začetka pa najstarejša cerkev naj bi bila cerkev svetega Primoža na hribu, ki mu danes tudi rečejo Primož. Potem je bila druga cerkev, ki je bila zgrajena v dolini ob pokopališču, tudi svetega Justa, potem kapela znana je bila v starem gradu, katere oltar je prenesen v župnijsko cerkev kot stranski oltar Matere Božje in pa cerkev svetega Justa v dolini, torej ob pokopališču, ki pa je potem bila porušena in se je namesto nje zgradila sedanja župnijska cerkev na gričku, kakor je pač sama vas in župnija Vogrsko sestavljena iz gričkov in majhnih dolinc.   

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod župnik Cvetko Valič, že prej ste rekli, da so ti kraji nekako prepišni, ljudje prihajajo, odhajajo, se preseljujejo, skratka, ni zelo veliko ljudi, ki bi stalno tam živeli in še nekaj je zanimivo, tudi Vi pravzaprav se prišli šele pred kratkim, tako da se šele spoznavate. Pa vseeno, kakšni sta ti dve župniji v Vaših očeh, kaj je za njiju značilno, kakšni so problemi s katerimi se kot župnik tam spopadate in kaj recimo ste pa zadovoljni, da je tako kot je?

Ja, skoraj malo preveč vprašanj ste nastavili. Namreč, jaz bivam v teh župnijah, stanujem sicer v Kromberku, upravljam pa tudi Vogrsko, šele od leta 2006, to se pravi, res se šele razgledujem po župnijah, ampak mislim, da stik z ljudmi imam, poleg tega sem že dvakrat obiskal vse ljudi, ko obiskujem ljudi in blagoslavljam hiše kot se reče ali domove ali družine, tako da nekaj že poznam, ampak seveda, priznam da sem še daleč od tega, da bi poznal v globino tudi način razmišljanja ljudi, potem da bi jih vse poznal po imenu in tako dalje, ne. V glavnem, trudimo se. Lahko bi rekel, najprej ohranjati to, kar so že moji predniki, duhovniki, bodisi na Vogrskem, bodisi v Kromberku samem delali in vzpostavili na verske in pastoralnem področju. Nekateri pravijo, ja, samo ohranjati, to je veliko boljše in tudi lepo, če imaš kaj ohranjat, da to ohranjaš in na verskem in moralnem področju ohranjati to, kar je dobro, se mi zdi zelo važno. Druga stvar je seveda, iskati novih prijemov, iskati novih poti do ljudi, do otrok, ja, tukaj se trudimo, gotovo ne v svoji moči ali pa sam, ampak tudi s pomočjo sodelavcev, da bi nekje se vedno bolj čutili med seboj povezani. Pri Vogrskem čutim, da je ta podeželska župnija bolj nekje strnjena in da ljudje bolj držijo skupaj, da se bolj zavedajo svoje pripadnosti, da so Vogrini kot se po domače reče, medtem ko pri župniji Kromberk čutim tukaj malo ovir. Zakaj? Zato, ker je veliko priseljencev, ki nimajo še tistega čuta pripadnosti kraju, kaj šele župniji. In tukaj čaka še veliko dela, gotovo, tako da, ne vem, z enim optimizmom gledamo naprej. Upam z Božjo pomočjo, da se bo še kaj velikega ali pa vsaj pametnega napravilo.

(pesem)

Že pri predstavitvi župnij, gospod Cvetko Valič, ste rekli, da si pač prizadevate na vse mogoče načine, da bi pač življenje v župniji bilo čim bolj živahno, na nekaterih področjih ste uspeli, na nekaterih se še trudite. Katero področje bi ocenili za recimo najbolj urejeno, kje ste dosegli največ?

Torej, gotovo na liturgičnem področju, če tako rečem, ne, bogoslužja, bogočastja in tega so stvari urejene in potekajo lahko bi rekli, da iz navade, da držimo stvari in njih peljemo naprej, hvala Bogu. Tako recimo gotovo veliko damo na to češčenje recimo naše Matere Božje ob njenem godu kot Marije Tolažnice žalostnih, potem praznovanje velikih praznikov kot so Velika noč, Božič in druge stvari, ki so sicer povsod, ampak to je mislim, da res na višini, tako v Kromberku kot tudi na Vogrskem, na Vogrskem še posebej dajo na Rožnovensko Mater Božjo, katere kip imamo tam in jo posebej častijo in jo tudi v procesiji nosijo po vasi, tako da to je nekaj posebnega in to procesijo spremljajo tudi torej godci, godba na pihala. Tako da to je nekaj posebnega. Drugače pri oznanjevanju pri verouku recimo stvari tečejo kot je prav, ne, želel bi si gotovo, da bi še več otrok prihajalo k verouku, priznati pa moramo, da tudi nekateri si izberejo tudi zaradi raznih obveznosti, recimo ne vem, športnih in drugih, da namesto v Kromberk prihajajo k verouku v Novo Gorico pri Kristusu Odrešeniku ali na Kapelo ali v Solkan. Nič hudega, saj ni toliko daleč in če jih že starši pripeljejo z avtomobilom, ne zgubijo veliko, če zapeljejo še dva kilometra naprej, tako da jim ustrežejo tudi v njihovih izbirah raznih drugih dejavnosti. Nismo nič nevoščljivi drugim župnijam, če nam pomagajo v tem. Seveda kot župnik bi si želel, da bi tudi otroci še bolj pa tudi njihovi starši še več sodelovali, recimo pri maši, potem za versko vzgojo, pri verouku samem ali pri raznih slovesnostih, ki se pripravljajo, ampak dejstva so taka kakršna so in moramo biti tudi veseli za vse kar je lepega in dobrega. In tega ni malo.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Kaj pa karitativna dejavnost? Gospa Mirjam, boste Vi morda malo povedali o tem, kako pa pri vas deluje Karitas, od kdaj delujete, kaj vse počnete.

Ja, naša župnijska Karitas se je porajala iz izvoljenih članov v župnijski pastoralni svet, takrat ko so se izoblikovale skupine za oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost. Tako pa smo v Marijinem mesecu maju v letu 2000 ustanovili župnijsko Karitas, ki je bila takrat sestavljena iz petih Kromberških žena in enega moža. Danes nas je v skupini deset stalnih prostovoljcev, ob občasnih akcijah pa se pridružijo tudi drugi ljudje dobre volje.

Tudi otroci včasih.

Tudi otroci, še posebno pri obiskih ostarelih na domovih. To je v adventnem in postnem času. Nekako poskušamo motivirati kandidate za birmo, da se z nami nekako podajo do teh ljudi, jim izdelajo voščilnice in gredo z nami na krajši obisk. Ker se je ravno zaključil mesec maj, bi rada povedala, da smo članice naše Karitas zelo zavzete oziroma bogati nas sodelovanje pri šmarničnem branju v domu upokojencev v Novi Gorici. Tam je v kletnih prostorih čudovita kapelica in ko pridejo ti starejši ljudje na vozičkih in ko se vidi vse te njihove preizkušnje in težave in ganjenost in njihovo zahvalo: Hvala, ker ste bili z nami, pa tudi če je bilo to slaba ura, ko prepevamo, beremo šmarnično branje.

Takrat verjetno človek kar pozabi na svoje tegobe, kajne?

Pa še kako. Pa še kako.

To se pravi, da zdajle v maju je bilo kar živahno, ste vsak dan pravzaprav odhajali?

No, to sodelovanje pri šmarničnem branju v domu upokojencev je povezano z župnijami na mestnem nivoju, tako da smo razporejeni. Prvi teden so bile iz župnije Kapela, Nova Gorica, Solkan in sedaj zadnji teden smo zaključili Kromberžani.

Gospa Mirjam, omenili ste, da Karitas sodeluje tudi na medžupnijski ravni. Kako poteka to sodelovanje?

Ja, župnijska Karitas Kromberk pa ravno tako Vogrsko sta povezani v programe Goriške območne Karitas. Ta se razteza čez Šempetrsko in Novogoriško dekanijo, tako da se srečujemo enkrat mesečno v prostorih pri Cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kjer se pač zmenimo za nadaljnje delo. Tako imamo reden razpored v skladišču obutve in oblačil, potem Vogrsko sodeluje pri sveti maši v domu upokojencev na Gradišču, skupaj pa bomo tudi odšli na romanje, ki bo konca meseca avgusta v Švico.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

V naši cerkvi Marije Tolažnice za starejše enkrat letno organiziramo srečanje s sveto mašo. Takrat je tudi možnost prejema zakramenta svete spovedi in bolniškega maziljenja. V preteklih letih smo to izvajali na Rokovo nedeljo v mesecu avgustu, s prihodom novega župnika gospoda Valiča pa smo prestavili malo v jesenski čas, tako da so zdaj dve leti v mesecu septembru. Precej starejših se udeleži tega srečanja, ker po sveti maši sledi druženje s skromno zakusko, ki pa vedno poteka v sproščenem, prijateljskem vzdušju. Lani smo gostili tudi moški pevski zbor, Kromberški Vodopivci, ki je še dodatno popestril to snidenje.

Omenili ste Kromberške Vodopivce. Seveda poznamo Vodopivce, ta znani akademski pevski zbor, vi v Kromberku pa imate tudi svoje Kromberške Vodopivce in kdo drug jim dirigira kot prav Vi, gospod Vojno Pavlin. Povejte malo o tem zboru, pa potem mogoče tudi o ostalih zborih, ker to niso edini kromberški pevci.

Tako rečeno, Vodopivec je toliko pustil za sabo, da je med vaščani zmeraj, tudi ko je bila pevska suša, živela želja kakorkoli peti, peti in peti in ta želja je med domačini stalno prisotna, petje je nekaj kaj je skorajda položeno v zibelko mnogim, celo tistim, ki ne morejo peti v kraju in se prijemljejo za glavo, tako rad bi pel, pa ne morem. Tako da želja po petju je, moram reči, pri mnogih ljudeh v kraju zelo velika. Zbor je obstajal, mešani zbor, v kraju Kromberku in Lokah tja do sedemdesetih let, do srede sedemdesetih let in vodil ga je organist in tudi prijatelj lahko rečem Vinka Vodopivca, Lojze Pavlin iz Lok. Potem je pa zbor razpadel in je bila pevska suša na tem področju nekako do srede devetdesetih let, takrat je pa priskočil na pomoč Franc Bogalin, zborovodja doma iz Ljubljane, ki je pa poročen s Solkanko, tako da je poznal ta kraj, prihajal tudi na obisk večkrat in mi tle pomagal pri nastanku moškega sestava, ki je potem z neko odločno prekinitvijo par let se postavil na noge leta 2002 in od takrat deluje tam nekje petnajst do dvajset nas je, šteje ta pevski sestav in deluje pač predvsem v kraju pri raznih prireditvah, pri raznih tudi srečanjih primorskega značaja Primorska poje, Goriški zbor in podobno.

Poleg teh Kromberških Vodopivcev pa imate tudi cerkvene zbore.

Ja, v župniji že vrsto let delujeta dva zbora, tako je otroški pevski zbor pod vodstvom organistkinje Ingrid Germed, ki ima vaje redno tedensko, tudi sodeluje pri svetih mašah, meščani pevski zbor pa vodi organistkinja Irena Zelinšek.

Oba zbora imata daljšo tradicijo vsekakor, dolgo tradicijo oziroma da se popravil predvsem gre seveda za starejši zbor, za zbor odraslih, medtem ko mladinski zbor, otroški zbor je stvar verjetno pokoncilskih časov, prej seveda ni obstajal že po naravi stvari. Si izmenjujeta delo ali pa molitev na ta način, od nedelje do nedelje, ne, ali včasih tudi kombinirano, včasih sami, odvisno od posameznih praznikov in podobno. Otroci so zelo pridni in radi pristopajo, čeprav je več deklet kot fantkov, kar je značilno za vse zbore.

Kaj pa na Vogrskem tudi kaj pojejo?

Ja, na Vogrskem tudi, problem imajo z organisti. Na žalost je bi rekel veliko ljudi, ki obvladajo razne inštrumente, saj je tam znana godba na pihala Vogrsko, potem znan tudi moški pevski zbor Lijak, ki tudi včasih zapoje, recimo pri srečanju starejših ali ob kakšni drugi priliki, ki je tudi zelo častitljiv, še iz devetnajstega stoletja naprej, pravijo celo da je drugi najstarejši moški pevski zbor v Sloveniji. Drugače pa pojejo pevci na koru, pojejo akapela kot se reče, to se pravi na suho. So pridni, za praznike jim priskočijo na pomoč drugi organisti, katere prosijo za pomoč in tako da je kar lepo, se trudijo. Naredijo pač seveda, ne moreš napraviti iz nič ne vem kaj, ampak delajo pa iz srca in to me veseli. Otroškega zbora sicer tam ni, je tudi malo otrok, tudi pri verouku je malo otrok, tako da tukaj vidimo še veliko dela pred seboj.

(pesem)

Prostor v veliki meri oblikujejo ljudje, župnijo pa še prav posebno. Tudi za Kromberško župnijo je gotovo gospod Vinko Vodopivec eden tistih za katerega se je vredno potruditi in pogledati v farno kroniko. Gospod Vojko Pavlin, boste Vi povedali nekaj o tem velikem možu, velikem Slovencu, glasbeniku, duhovniku?

Vsekakor. Vinko Vodopivec je ne samo znan vsem Primorcem, verjetno tudi Slovencem širše, pojem Vodopivstva v pevskih krogih je zelo dobro znan in seveda v tem smislu je Vinko Vodopivec dal velik pečat kraju tako v pastoralne smislu kakor tudi seveda na tem kulturnem področju, posebej še glede na to, da so duhovniki nekdaj za razliko od današnjih dni pač nosili tudi to breme, ne samo pastoralno, ampak tudi recimo na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih, šolskem in podobno. Razen tega je tukaj treba poudariti, da je Vinko Vodopivec bil najdalj časa duhovnik v našem kraju, saj je deloval od leta 1907 pa vse tja do leta 1952, torej gre za ogromno, zelo dolgo obdobje petinštiridesetih let, skoraj celo življenje je preživel v našem kraju, do svoje smrti. Bil je sicer doma iz Ročinja, vendar ga je pot potem vodila v razne kraje, deloval je tudi potem preden je prišel v Kromberk tudi v Črničah, pa v Grgarju, pa še kje, samo za krajši čas, potem se je pa ustalil pri nas, ustanovil je tudi kulturno, katoliško kulturno društvo v kraju, deloval je tudi na področju godbe na pihala, sam je pisal ogromno tako cerkveno glasbo kot tudi posvetno glasbo, ustanovil je zbor, tudi več zborov v kraju, je zares pustil ogromen pečat, ogromno dediščino, ki še danes, to je pravzaprav za nas mlajše, ki ga nismo poznali skorajda malo nenavadno kako ta tradicija, kako ta čut, ta, to bogastvo še zmeraj živi v ljudeh, pri starejših seveda še toliko bolj, ampak se je prineslo tudi na tiste, ki so bili takrat še zelo majhni in so ga ohranili v dobrem spominu, pa čeprav je včasih pri verouku tako malo za šalo malo za res kadar kdo kaj ni znal, kadar kdo kaj ni vedel, mu je kar rekel: Oj ti buše, po domače, a ne. Zakaj, kako tega ne znaš, ti buše.

Buše, to bi pomenilo teliček, ne.

Ja, v tem smislu. No, številne so še druge anekdote seveda na ta račun, no, treba je pa seveda tudi povedati, da ne bi bili krivični do vseh ostalih, ki so tukaj delovali manj časa, vendar vsak je po svoje dal velik pečat kraju, kakor rečeno prvi kaplan, prvi vikar Josip Bajc, ki je oral ledino, ne, mislim, da morda tukaj še premalo to poudarjamo, saj je pravzaprav postavil tako cerkveno življenja kakor šolsko življenje v kraju in mislim, da je ta dejavnost njegova tukaj izjemnega pomena in morda tudi premalo znana v samem kraju, seveda že dolgo časa tega, ampak postavil je temelj na katerem so potem ostali gradili. Potem tukaj je treba izpostavit morda tudi Josipa Godniča, ki je bil župnik tudi še pred prvo svetovno vojno, vikar, se opravičujem, vikar pred prvo svetovno vojno, čeprav je bolj znan v Grgarju, kjer je deloval dalj časa. On je bil tudi eden redkih, tistih redkih, posebej tudi med Slovenci, ki je obiskoval tudi Frintaneum na Dunaju, to znamenito ustanovo visokošolsko za duhovnike, iz katere so potem izhajali tudi recimo škofje po vsej avstoogrski monarhiji, po Vodopivcu, tudi to je tukaj potrebno omeniti, so župnijo nekaj časa oskrbovali frančiškani iz Kostanjevice od leta dvainpetdeset naprej, in mislim, da od leta enainšestdeset potem pa tudi kapucini iz Svetega Križa, najdlje časa je deloval pater Roman Motore, ki je bil zadnji v tej vrsti redovnih župnikov v kraju po odhodu patra Romana leta triindevetdeset, je zopet prišel škofijski duhovniki, in sicer naprej Stanko Medvešček, ki je tudi deloval dolgo časa, vse do leta 2006, ko je prišel današnji župnik gospod Cvetko.

Tako.

IZ FARNE KRONIKE

Kraj, vaš kraj pa je zelo zaznamovala tudi prva svetovna vojna. Kaj se je takrat dogajalo?

Gotovo, kraj je bil v prvi svetovni vojni popolnoma porušen, skoraj da ni bilo zgradbe, razen redkih izjem, ki bi stale ob koncu vojne po konci. Pač, mimo je potekala soška fronta od leta petnajst do sedemnajst so divjali zelo hudi boji, ki so vzplamteli predvsem leta sedemnajst za časa enajste ofenzive, ko je Škabrijel, ta gora smrti, kakor so jo tudi poimenovali terjal na tisoče življenj, tako italijanskih vojakov kot seveda tistih, ki so se vojskovali v avstroogrskih enotah. Prebivalci kolikor niso bili v vojaških enotah, so se morali kot civili izseliti v razne kraje v notranjost tedanje avstroogrske, tako v Lipnico, v Vagno, ali so bili razkropljeni po drugih deželah na Dolenjskem in drugod, tako da je bilo zelo težko tudi vikariatni urad tedanji na čelu z Vinkov Vodopivcem se je izselil v Cerknico in prav tedaj so nastale znamenite Žabe, tedaj je prišel na to idejo Vinko Vodopivec, ko jih je poslušal med sprehajanjem v tistih notranjskih krajih, kjer je deloval tudi kot zborovodja in organist.

Je moral biti res en prav tak poseben človek ta naš Vinko Vodopivec, da je v tistih časih vojne znal prisluhniti tudi žabam in narediti en takšen hudomušen, vesel napev, ki človeka kar dvigne, ne, iz še take potrtosti.

Zdi se, da je bil tudi to eden izmed razlogov, veljal je sicer za zelo strogega, za delavnega, hkrati pa tudi zelo veselega človeka in verjetno tudi na ta način poskušal se izviti iz tedanjih neizogibnih tegob.

(pesem)

Omenili ste katehezo, omenili ste otroški pevski zbor, to se pravi, da tudi za mlade se v župniji kar nekaj dogaja, tako pa je recimo z birmanskimi skupinami, kako se oni pripravljajo na birmo?

Torej pri nas bodisi na Vogrskem kakor tudi v Kromberku samem, izvajamo to pripravo, če tako rečem, ali uvajanje v zakrament svete birme dvoletno, ker je to urejeno medžupnijsko tudi in tudi program sam pripravljamo skupno, samo pripravo pa vodijo starši. To so posebne enote ali lekcije, če hočemo, ki jih pripravimo za adventni in postni čas, kjer starši zbirajo svoje otroke v skupinah, jim predstavijo določeno tematiko, se z njimi pogovorijo, skupaj nekaj ustvarjajo, rišejo, pišejo, se pogovarjajo in tako, vidim da so najprej bili sami kandidati za birmo zelo skeptični, kako bodo naši starši z nami, saj smo jih že siti vsak dan, potem pa so bili kar zadovoljni, so rekli: O, tako se pa običajno ne pogovarjamo doma. Tako da je zelo pozitivno to vplivalo in mislim, da je to zdravo bodisi za otroke same, ki ravno v tisti dobi odraščajo in se osamosvajajo, kakor tudi za starše, da čutijo tisto svojo odgovornost za te otroke, ker dejansko sedaj pred birmo jih tako rekoč pošiljajo v svet, da postajajo samostojne osebnosti, tako da tukaj vidim eno lepo bodočnost tudi, da bi se še malo potrudili, ravno kaj dva tedna nazaj smo imeli tudi prvo sveto obhajilo v Kromberku, letos na Vogrskem ni bilo drugega obhajila. In tudi lepa izkušnja, kako smo se vse leto še posebej poleg verouka pripravljali na to prvo obhajilo, najprej so bili starši malo skeptični: Kaj je treba še posebej ura priprave. Potem pa ko so videli, da to poteka ne tako strogo kot običajen verouk, ampak da je to, da so lepa doživetja skupaj z otroki vred, so bili tudi starši zadovoljni in tako da je bila to ena lepa slovesnost, ki so jo bili veseli otroci sami, pa tudi starši.

Gospod župnik, imate dve župniji in to nekako v osnovi na nek način kar različni župniji. Kako delate v eni, kako v drugi? Kaj povezujete delo med njima?

Ja, gotovo je to velik napor, naj priznam takoj od začetka, kajti prej so bili vedno župniki samo v eni župniji in to je bilo veliko lažje, če tako rečem, ne. Župnik je oznanil: V nedeljo bo maša ob tej uri, pred mašo je prišel pravočasno, tako da je bil tudi razpolago za sveto spoved, za pogovor, po maši se je ustavil, so se kaj pogovorili, ljudje poklepetali, kar je zelo važno, družabnosti danes vedno primanjkuje. No sedaj seveda maša tukaj, čez eno uro maša drugje. Župnik mora takoj bežati in tako dejansko nima časa in to se tudi pozna, meni mi je žal, ampak ne morem pač na dveh mestih istočasno biti. Nekako imamo urejeno tako, da v ponedeljkih in pa v sredah imam tudi mašo na Vogrskem, kjer sem tudi na razpolago, torej če kdo želi za kakšen pogovor, ob ponedeljkih imam na Vogrskem tudi verouk, ostale dneve pa sem v Kromberku.

Ja, za konec besede blažene Matere Terezije, ko pravi: To kar delamo, je le kaplja v ocean, toda če tega ne bi storili, bi bila v oceanu kaplja manj.

To je bilo naše gostovanje v župnijah Kromberk in Vogrsko. V našem studiu so bili z menoj gospod župnik Cvetko Valič, gospod Vojno Pavlin in gospa Mirjam Komjanc. Hvala lepa vsem trem, da ste se odzvali našemu vabilu in povedali nekaj o svojih župnijah.

Hvala Vam za povabilo in da smo smeli in mogli priti in predstaviti nekaj svojega dela.

Župljanom obeh župnij seveda želimo veliko uspešnega dela tudi v prihodnje, veliko Božjega blagoslova, da bi živele, postajale vedno bolj trdne, vedno bolj močne.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske svete maše v Kromberku so ob deveti uri, na Vogrskem pa ob desetih trideset. Med tednom so maše vselej ob devetnajsti uri in sicer ob ponedeljkih in sredah na Vogrskem, ostale dni pa v Kromberku. Farni praznik v Kromberku je navadno prvo nedeljo v septembru, saj sta v tem času tako praznika Marije Tolažnice četrtega septembra, kot mali šmaren, osmega septembra. Na Mali šmaren je bila namreč posvečena cerkev, ki je bila po prvi svetovni vojni na novo zgrajena. V Loka je slovesno dvaindvajsetega julija na god svete Marije Magdalene, na praznik Svete Trojice pa je maša v cerkvi svete Trojice. Cerkev svete Katarine pa je bila leta 1959, torej precej po drugi svetovni vojni, žal porušena. God farnega zavetnika župnije Vogrsko, Justa tržaškega je tretji november, župnija pa je bolj vajena obhajati praznik Rožnovenske Matere Božje, ko pripravijo tudi zelo slovesno procesijo.

V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župniji Kromberk in Vogrsko. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Kraševec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert Volk.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

ŽUPNIJA ŠEMPETER (9)

1. del

2. del

ŽUPNIJA ŠEMPETER.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Dragi prijatelji, dober večer. Veseli me, da skupaj praznujemo praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Sveti Peter nima samo ključev nebeškega kraljestva, ampak je tudi ključ do nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij, srečali se bomo namreč z župnijo Šempeter pri Gorici.

Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam šempetrskega župnika Janeza Kržišnika.

Dober večer.

Gospo Klementino Abolnar.

Dober večer.

Gospo Maro Pižent.

Dober večer.

In gospo Sonjo Mozetič.

Dober večer.

Župnija Šempeter leži v občini Šempeter Vrtojba, na meji z Italijo, v neposredni bližini kraja, kjer je po drugi svetovni vojni zraslo mesto Nova Gorica. Gospod Janez Kržišnik, kakšni so pravzaprav začetki župnije?

Najbolj zanimivo je to, da se Šempeter ne imenuje pri Novi Gorici, ampak pri Gorici, ker smo v neposredni bližini Stare Gorice in zato je ostal ta naslov Šempeter pri Gorici. Šempeter ima v zadnjem času že tudi status mesta. Župnija Šempeter se omenja že leta 1425, cerkev pa že leta 1200, torej imamo kar dolgo zgodovino. Sedanja cerkev je posvečena 17. Novembra leta 1929 na ruševinah prve svetovne vojne, posvetil jo je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. Letos torej obhajamo osemdesetletnico posvetitve sedanje župnijske cerkve.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Kot smo rekli, Šempeter je veliko naselje, skoraj že mesto. Kakšen je pravzaprav obseg župnije in morda število vernikov, gospod Janez?

Torej, Šempeter je mesto, ta status ima, šteje pa sedaj okrog štiri tisoč prebivalcev. Župnijo na poseben način zaznamuje prisotnost bolnišnice in duhovniškega doma, in mimo tega skoraj človek ne more iti, mi v župniji. Ob nedeljah se zbira pri maši okrog štiristo petdeset vernikov, več ali manj, od nedelje do nedelje so tudi velike razlike.

IZ FARNE KRONIKE.

Gospod Janez, kdo so tisti ljudje, ki so župnijo Šempeter v zgodovini posebej zaznamovali?

Trenutno pripravljamo ob osemdeseti obletnici posvetitve župnijske cerkve prav knjigo o župniji Šempeter in bo o tem kaj več povedano. Omenil pa bi župnike, ki so oblikovali podobo župnije po prvi svetovni vojni. Leta 1928 je prišel za župnika v Šempeter gospod Alfonz Berbuč, ki je izpeljal gradnjo župnijske cerkve, delo arhitekta Maksa Fabianija. On je bil župnik v Šempetru vse to smrti leta 1957, celih devetindvajset let, za njim je prišel v Šempeter gospod Albert Metlikovec, znan predvsem po katehetskem delu, tudi na škofijski ravni. V Šempetru je bil župnik deset let. Za njim pa je prišel v Šempeter gospod Dušan Bratina in bil župnik v Šempetru enaindvajset let, do svoje zlate maše 1988. On je še vedno med nami kot župnik v pokoju in pri svojih petindevetdesetih letih še vedno vsak dan mašuje v cerkvi. 1988-ega leta je prišel za župnika v Šempeter gospod Jože Pegan, s svojo mladostno zagnanostjo je v enajstih letih skupaj z župljani uredil veroučne prostore in mnoga druga obnovitvena dela. Za njim pa sem leta devetindevetdeset prišel jaz in skušam nadaljevati dobro zastavljeno pastoralno delo.

(pesem)

Bogata pa ni samo po velikosti vaša župnija, ampak tudi po različnih dejavnostih, po pestri pastoralni ponudbi.

Župnija je res živa in precej dejavna po sodelovanju laikov v župniji. Veroučencev je okrog sto petdeset, približno polovico otrok v kraju hodi k verouku, prve štiri razrede učijo katehistinje. Poleg rednih srečanj za starše, smo oblikovali v župniji tudi posebno skupino staršev, ki jo vodi gospod Slavko Rebec, rektor Škofijske gimnazije v Vipava in se srečuje mesečno. Neposredno pripravo na prvo spoved in sveto obhajilo oblikujem za prvoobhajance skupaj z njihovimi starši. Pripravo na birmo oblikujejo poleg rednega verouka v birmanskih skupinah birmanski animatorji in skupaj z njimi tudi starši birmancev.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Več o delu z veroučenci nam boste predstavili Vi, gospa Mara Pižent, Vi ste katehistinja v župniji Šempeter, je tako?

Ja, tako je. Cilj oznanjevanja je privesti tiste, ki jim oznanjamo k Jezusu, k domačnosti z Jezusom Kristusom in kateheza je tisto oznanjevanje, ki naj bi odmevalo in je na nek način gibalo, anima župnije, in se mi zdi, da v naši župniji se trudimo, da bi bila kateheza resnično živa, dinamična in da bi otroke nagovorili in da bi se jih dotaknilo. Poleg redne kateheze pa otrokom nudimo med veroučnim letom še veliko drugih možnosti, dejavnosti, v katere se lahko vključijo. Če začnem s Slomškovim bralnim priznanjem, ki ga sama zelo spodbujam, ker se mi zdi zelo pomembno v današnjem času, ko so otroci bombardirani, če tako rečem, z vsemi mediji, da se znajo pravilno odločati in da se znajo odločiti za dobro knjigo. In k temu Slomškovo bralno priznanje gotovo pripomore. Potem druga taka dejavnost je Mavrično priznanje, kjer otroci celo leto sodelujejo z revijo Mavrica, pišejo, rišejo, pošiljajo svoje prispevke, zbirajo stare molitve, kar se mi zdi zelo pomembno in spodbudno, no, za otroke, in potem vse to zaključimo z mavričnim romanjem na Sveto goro. Otroci potem so povabljeni tudi k pevskemu zboru, k ministriranju, k raznim delavnicam v adventnem in postnem času, pa tudi Karitas je vedno vesela, če priskočijo na pomoč. To so tiste dodatne dejavnosti, ki so otrokom na voljo med veroučnim letom, ki pa zahtevajo od otrok in od staršev marsikatero odpoved. Potem v počitnicah je pa poskrbljeno za tisto lepše, ko je v župniji oratorij, za kar skrbijo mladi animatorji in takrat je v župniji živ žav, se mi zdi pa pri oratoriju, vsaj meni tako, bogastvo prav ta skupina animatorjev, ki se na oratorij pripravlja in potem oratorij izvede. Se mi zdi, da župnija, ki ima skupino animatorjev, je bogata župnija.

To se pravi, gre za aktivne srednješolce in študente?

Tako, ki so vključeni v skupino animatorjev, ki pripravlja oratorij.

To je neke vrste že samostojna mladinska skupina bi se reklo hkrati?

Torej, pri nas lahko doživljamo eno prehodno obdobje iz tiste tradicionalne oblike mladinske pastorale, mladinske skupine in podobno, v aktivnem udeleženju mladih v župniji, ko se v resnici čutijo nagovorjeni, ko so lahko animatorji tako oratoriju ali kot birmanski animatorji, pa tudi recimo kot voditelji lahko pevskih zborov, organisti, pritrkovalci, tudi strežniki, še v srednji šoli pa študentje in podobno, delivci obhajila, pa tudi raznih drugih prireditev, recimo jasličarji, Božičnice in podobno.

No, v počitnicah imajo poleg oratorija potem otroci še možnost udeležbe na duhovnih vajah, ne, potem strežniki imajo počitniške dneve v Lokovcu, to je nagrada za celoletno zvesto služenje in pa pevski zbor zaključi svoje delovanje izletom skupnim, ne.

Kako poteka to oznanjevalno delo preko kateheze? Najbrž ima glavno besedo župnik ali kako se dogovorite glede dela?

Ja, v župniji smo trenutno štiri katehistinje in gospod župnik in Jezus, ki je glavni katehet, ne. In zbiramo se enkrat do dvakrat mesečno na srečanjih, kjer usklajujemo delo, načrtujemo, povezujemo, planiramo, predvsem pa so ta srečanja pomembna za duhovno obogatitev katehetov.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Kot smo slišali imate v župniji Šempeter pri Gorici štiri cerkvene pevske zbore. Kar dva odrasla mešana, mladinski in otroški pevski zbor. Gospa Klementina Abolnar, kako je pravzaprav s petjem v Šempetru?

Ja, kot je že bilo rečeno, delujejo v naši župniji štirje zbori, otroški, mladinski zbor vodita Ingrid Praznik in Martina Merljak. Za orgelsko spremljavo pa poskrbi Matjaž Černic. Oba zbora sta nepogrešljiva pri družinskih in veroučnih mašah, pri otroški polnočnici, ki je prav posebno oblikovana in tudi obiskana nad pričakovanji. Otroški, mladinski zbor sodelujeta tudi pri krstnih bogoslužjih, prazniku prvega svetega obhajila, večkrat jih povabijo tudi na poroke, sodelujejo na božičnicah, tudi na dobrodelnih koncertih in še bi lahko naštevali. Oba zborčka rada sodelujeta tudi na prireditvi ob materinskem dnevu, ki je namenjen prav mamam celotne župnije Šempeter in tudi vsem mamam v našem mestu, saj so povabljene prav vse na proslavo ob materinskem dnevu v Šempetrsko kinodvorano. Prireditev je zelo prisrčna in zelo lepo sprejeta. Sodelovanje pri maši pa mnogokrat popestrijo, kot smo že prej rekli, mladi glasbeniki s spremljavo na različne inštrumente, najbolj so pogosta godala, flavta.

Poleg teh dveh pa delujeta še dva odrasla pevska zbora.

Ta sta v bistvu mlajši in starejši župnijski mešani zbor. Mlajši mešani župnijski zbor sestavljajo v bistvu sestav petindvajsetih pevcev, zdaj vodi ta zbor Ingrid Kragelj, so pa od ustanovitve tega zbora leta 1988 vodila ta zbor najprej Bogdan Brecelj kot ustanovitelj in od leta 2006 do leta 2008 še Tjaša Rotar. Približevati se Bogu, ga častiti, občutiti ubranost in lepoto ter biti ljudem v veselje, to je težnja našega zbora, sodelujemo pri bogoslužju, dejavni pa smo tudi v kulturnem življenju Šempetra. Pojemo vsako prvo in tretjo nedeljo pri nedeljski maši. Tako smo se dogovorili z zborovodjo starejšega pevskega zbora, ki je Alenka Peric, in torej pojemo prvo in tretjo nedeljo pri nedeljski maši in za vse večje praznike kot so Vsi sveti, Kristus kralj, seveda na polnočnico, na Božič, na Veliko noč, na Binkošti, birmo kadar pač je in seveda za praznik farnega zavetnika svetega Petra. Za vse ostale praznike med tednom pa pojemo skupaj s pevci starejšega župnijskega zbora. Zdaj mogoče bi še predstavila še naš starejši župnijski mešani zbor, ki redno poje drugo in četrto nedeljo v mesecu kot sem pač že prej povedala vodi ta zbor gospa Alenka Peric, pri orglah pa ji pomaga Matjaž Černic.

Gospa Klementina, Vi ste tudi članica župnijskega pastoralnega sveta. Kaj je skrivnost delovanja župnijskega pastoralnega sveta v vaši župniji?

Ja, župnijski pastoralni svet se v skladu z rokovnikom, ki smo ga sprejeli ob začetku leta, se sestaja vsak drugi mesec v letu, seveda razen med poletnimi počitnicami se ne sestajamo. Tisti mesec, ko ni seje župnijskega pastoralnega sveta pa se sestajamo po skupinah, oziroma komisijah in posvečamo skrb za duhovno rast s tem, da obravnavamo posamezno temo, ki nam jo gospod župnik vnaprej priporoča v branje in premišljevanje. Pregledamo realizacijo zastavljenih nalog, ki jih je imela posamezna skupina in načrtujemo delo za naprej, predvsem s predlogi, ki jih potem obravnavamo na župnijskem pastoralnem svetu. Dvakrat letno imamo tudi skupno sejo župnijskega pastoralnega sveta in župnijskega gospodarskega sveta, kjer obravnavamo poleg pastoralnih tem tudi gospodarske teme in načrte, ki zadevajo celotno župnijo. Kot veste, kot verjetno tudi v ostalih župnijah sestavljajo župnijski pastoralni svet tri skupine, to je bogoslužna skupina, oznanjevalna skupina in dobrodelna skupina. Bogoslužna skupina je bolj usmerjena pač v bogoslužje, oznanjevalna pač skrbi za oznanjevanje evangelija in dobrodelna pač skrb za posameznika.

Ko smo omenili gospodarski, župnijski gospodarski svet, povejte nam gospod župnik, kakšni so tisti pravzaprav stroški, ki župnije Šempeter nosi?

Župnijski gospodarski svet prevzema odgovornost za vse obnove v župniji, lansko leto smo na novo pozidali konico zvonika, za to zahtevno delo je bilo potrebno pridobiti sredstva tudi z občinskega in državnega sklada. Letos pa nadaljujemo z deli pri cerkvi z ureditvijo kanalizacije in pločnikov. Da bi tukaj našteval, koliko smo porabili soldov, se mi ne zdi smiselno, rad bi predvsem to poudaril, kako župnijski gospodarski svet prevzema vlogo v župniji odgovorno in sem jaz tukajle tisti kot župnik zraven, ne pa kot tisti, ki bi vodil oziroma skrbel za gospodarske zadeve v župniji.

In kakor gospodarski svet poskrbi, da so stavbe na mestu, da zvonik stoji, tako tudi pri Karitas skrbite za to, da ljudje dobro živijo in da jim je lepo na zemlji. Gospa Sonja Mozetič, Vi ste predstavnica Karitas v Vaši župniji?

Ja. Začetek našega delovanja sega v leto 1988, to je že pred uradnim začetkom organiziranega delovanja Karitas pri nas. Stalnih sodelavk je petindvajset in nekaj občasnih. Naše delo vodi in povezuje Mirjam Možina. Skrbimo tudi za duhovno življenje. Vemo, da če želimo komu pomagati, moramo nekje nabrati moči. To dobimo ob rednih mesečnih srečanjih pod duhovnim vodstvom našega gospoda župnika in razna romanja in predavanja. To bi rekla, tisti osnovni duhovni del da nas nekje bogati in da lažje delamo in pomagamo.

Če se ne motim, je srčika vašega dela prav bolnišnica v župniji in duhovniški dom?

Bolnišnica in duhovniški dom so nekje naše dejavnosti, ki niso značilne za vse župnije, posebno bolnišnica. V pritličju imamo kapelo in naloga naših sodelavk Karitas je, da gremo eno uro pred mašo povabiti bolnike po oddelkih, po sobah, gremo do vseh bolnikov, najprej se predstavimo sestri in potem povabimo. Če so pa bolniki, da njihovo zdravstveno stanje težje in da rabijo spremstvo, jih tudi spremljamo in potem zopet pripeljemo do sobe. Včasih izrazijo željo, da bi jih obiskal duhovnik in to mu tudi sporočimo. To smo nekako ena vez med bolniki in duhovnikom. Poskrbimo tudi za praznike. Ob Božičnih in Velikonočnih praznikih razdelimo in voščimo, okrog petsto voščilnic razdelimo in z obogateno vsebino teh voščilnic skrbi ena naša sodelavka Ivica. Bi rekla, v teh srečanjih z bolniki doživimo izredno dosti, mnogi nam zaupajo svoje zgodbe, mislim svoje preizkušnje v bolezni in lahko rečem, da odhajamo domov z drugačnim pogledom na življenje. Vidimo, da se ljudje z enim zaupanjem nekje izročijo prav v najtežjih trenutkih, bi rekla, Bogu. Potem imamo, ob bolnišnici imamo še duhovniški dom, kamor prihajajo bolni duhovniki in tisti, ki preživljajo jesen življenje. Vsi so v skrbi in delu naše Karitas, za vse poskrbimo. Oni pa v znak hvaležnosti darujejo svoje molitve, trpljenje in svete maše. Naloga sodelavk Karitas je tudi, da smo pozorni do bolnikov doma in v bolnišnici in da obvestimo domačega duhovnika, če je kdo bolan in gre v bolnišnico. Tu smo zopet tista vez, bi rekel, med temi našimi župljani in duhovnikom. Sodelujemo in smo vključeni v številna dogajanja v župniji, tako so razna srečanja, praznovanja, oratorij, čiščenje in krašenje cerkve, čiščenje veroučnih prostorov, adventne delavnice in še in še je tega, bi rekla, pri vsaki reči nekje pridemo zraven, da nekaj pomagamo. Mnogokrat za organizacijo različnih akcij, ki so res pogoste poskrbi naša župnijska gospodinja Sonja, ker je nepogrešljiva. Mesečno se pri nas srečuje tudi skupina za samopomoč, to so abrahamovcki, ki jo vodi psihologinja Ana Mučič in skupina Vera in luč za Goriško območje. Ta povezuje otroke z drugačnimi potrebami, njihove starše in prijatelje in to pod duhovnim vodstvom gospoda župnika.

Niso vsi duhovniki tako zelo odprti za razna gibanja kot je gibanje Vera in luč in ste Vi že prej imeli, gospod Janez, stik s tem gibanjem?

Ja, zanimivo je, da sem se jaz pridružil Veri in luč že v prejšnji župniji, ko so iskali nekoga kot duhovnika, da bi to skupino vodil na Pivškem in sem rekel tem mlajšim sodelavkam Vere in luči: Veste, če boste šli zdaj iskati še naprej, bo lahko rekel tako kot jaz zdaj, jaz za to nisem sposoben, in sem takrat sprejel vlogo in dejansko sem povezan z Vero in lučjo že dvajset let in več, tako da to delo z otroci z drugačnimi potrebami, z njihovimi starši, na poseben način človeku daje en izziv, ko odkriva, kako se Bog razodeva tem malim, ki so bili svoj čas tudi v Cerkvi bolj postavljeni ob stran, ampak poleg te skupine Vere in luči sem jaz čutil vedno kot duhovnik eno posebno karizmo, kakorkoli, z delom z bolniki in zato sem recimo v tej župniji na poseben način nagovorjen, ki imam tudi še bolnico, pa duhovniški dom kot upravitelj in podobno, da sem, da svoje sposobnosti lahko kar dobro nekje izkoristim v župniji.

(pesem)

Gospod Janez Kržišnik, zakaj bi se kot župnik župnije Šempeter posebej zahvalili Bogu?

Vesel sem, da sem kot duhovnik v polnosti zaposlen. Bolj kot v prejšnjih župnijah, in da imam v župniji veliko sodelavcev. V župniji je toliko duhovnega dela, da praktično nimam časa za dejavnosti, ki niso nujno duhovnikove. Pri tem resnično rad sprejemam pomoč župljanov, ki so pripravljeni pomagati in tudi kvalitetno in strokovno opravijo zaupane naloge. Na poseben način morem razvijati svoj čut za ostarele bolnike in invalide. Rad obiskujem oblike, tako v bolnišnici kot po družinah, Pri tem so mi člani župnijske Karitas prav gotovo v pomoč. Delo z bolniki mi prinaša poseben blagoslov tudi za drugo delo v župniji in dekaniji. Vesel sem tudi za odzivnost mladih v župniji, mladi ostajajo v župniji kot sodelavci, kot animatorji, strežniki, pritrkovalci, pevci, izredni delivci obhajila, jasličarji in podobno. Iz naše župnije je kar nekaj duhovnih poklicev, trenutno trije duhovniki in štiri redovnice. Med njimi sta dve, ki sta se odločili za redovno življenje tudi v času mojega župnikovanja. Župnija ima precej tradicionalnih oblik vernosti, vendar vedno bolj odkrivam odzivnost za osebno in angažirano vernost. Nič ni samoumevno. Tudi za Boga in za pot vere se mora vsak sam odločiti. Vedno bolj odkrivam, da je odločitev staršev za krst otroka začetek poti vere, marsikoga prav ta korak spodbudi, da uredi svoj zakon. Odgovornost za vzgojo svojih otrok morajo starši prevzeti nase. Če ga hočejo vzgojiti v veri, mu morajo stati ob strani s svojim zgledom. Če ne uspemo pridobiti družine za pot vere niti v času verouka tja do birme, ostaja družina zunaj evangelizacije, kaj še, da bi starši učinkovito posredovali odločitev za vero svojemu mladostniku. Ko tako predstavljamo živost župnije, bi lahko rekel, da je v župniji veliko dobrega, celo idealnega. Po drugi strani doživljamo vsi skupaj, da je v nas veliko slabosti, nepopolnosti, a Bog je tisti, ki rast daje in z velikim zaupanjem zremo v prihodnost župnije, Cerkve v Sloveniji.

S tem smo se približali koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Z vami sem bil Bor Seušek. Gospod Janez, bi naše poslušalce še povabili morda na kakšen poseben dogodek, praznovanje je praktično mimo.

Ja, na poseben način, svoje župljane najprej, pa tudi tisti, ki so nam blizu, na misijon, ki ga pripravljamo ob osemdeseti obletnici posvetitve cerkve. To je tisti teden pred praznikom Kristusa Kralja, in tudi k molitvi za uspeh misijona. In v tem bi želel, da bi vsa župnija vedno bolj dihala in čutila, da se pripravljamo na pomemben dogodek, ki pa mora tudi živeti v našem življenju. Sveti Peter.

Prosi za nas.