JEZUS V EVHARISTIJI, JEZUS V UBOGEM

JEZUS V EVHARISTIJI, JEZUS V UBOGEM

Naj bomo, kot ona [Marija] polni gorečnosti, in pohitimo podariti Jezusa drugim.[1] Ko je pri oznanjenju[2] prejela Jezusa, je bila polna milosti. Naj mi, kot ona, postanemo milosti polni vsakič, ko prejemamo sveto obhajilo. Jezus, ki Ga je prejela je isti, kot tisti, ki ga prejemamo pri sveti maši. Takoj, ko Ga je sprejela, je pohitela in Ga dala Janezu. Tudi za nas velja, da takoj, ko prejmemo Jezusa pri svetem obhajilu, pohitimo in Ga dajmo našim sestram, našim ubogim, bolnim, umirajočim, gobavim, nezaželenim, neljubljenim itd. S tem bomo poskrbeli, da bo Jezus prisoten v današnjem svetu.

---

[1] Prim. Lk 1,39-45.

[2] Prim. Lk 1,26-38.

UPANJE NA VEČNO ZADOVOLJSTVO

UPANJE NA VEČNO ZADOVOLJSTVO

Bili ste izbrani, poklicani ste bile po imenu. Biti sodelavec, ne pomeni samo pridružiti se organizaciji, ne pomeni samo pripadati združenju, to ni samo poimenovanje skupine ljudi. Sodelavec je oseba, ki mora biti Božje sočutje in ljubezen danes. Bog je tako ljubil svet, da je dal Svojega sina[1] in danes daje svetu vas. Najprej vašim lastnim družinam, vašim družinam, vašim staršem in potem vas daje, kot dokaz, da On ljubi svet. Danes On ljubi svet preko sodelavcev. Zato ne boste samo številke. Mi ne potrebujemo številk. Bog ne potrebuje številk. Vendar je rekel: »Dajte mi svoje srce.« To srce mora biti sončni žarek Božje ljubezni v današnjem svetu, upanje večnega zadovoljstva, goreč plamen Božje ljubezni v današnjem svetu...V bistvu ste sodelavci samega Kristusa, in On želi, da ste popolnoma Njegovi, kjerkoli že ste, katerokoli delo počnete, da ste tam sončni žarek Božje ljubezni. V današnjem svetu je toliko teme in vi, sodelavci, bodite v njem sončni žarek. Tu je toliko brezupa, toliko obupa, toliko bolečine v svetu in sodelavci morajo predstavljati upanje na večno zadovoljstvo. Toliko je sovraštva, toliko ubijanja, toliko uničevanja na svetu, in sodelavec mora biti goreči plamen Božje ljubezni in sočutja in zato moramo moliti.

---

[1] Prim. Jn 3,16.

PRINESITE KRISTUSOVO PRISOTNOST, KJERKOLI ŽE STE

PRINESITE KRISTUSOVO PRISOTNOST, KJERKOLI ŽE STE

Pred nekaj časa so v Kalkuto v našo hišo prišli ravnatelji različnih osnovnih in srednjih šol ter so mi rekli: »Mati, mi bi pustili dela, ki jih počnemo v šolah in prišli delat z vami.« Odvrnila sem jim: »To je za vas hudičeva skušnjava, saj če vas hudič lahko odstavi, potem bo sposoben pokvariti vse mlade. Samo vi jim lahko zagotavljate Kristusovo prisotnost. Samo vi jim lahko prinesete Kristusovo svetlobo. Samo vi lahko za njih živite radost ljubezni. Samo vi jih lahko naučite, kaj je čistost, kaj je poslušnost, kaj je življenje ljubezni za drugega. Ostanite torej, kjer ste – vendar odprite šole našim ubogim, da revne četrti ne bodo več revne. Odprite bolnišnice, našim ubogim in ne bo nobene potrebe, da bi delali za nas. Me bomo k vam pripeljale ljudi.« Mislim, da smo se odlično razumeli, in jaz sem bila presrečna, saj so se mnoge šole odprle za naše otroke. Mnoge bolnišnice so poskrbele za naše bolne, in sem jim rekla: »Zaprla bom vse domove za umirajoče, če boste sprejeli naše umirajoče uboge v vašo bolnišnico. Zaprla bom vse šole, ki jih imamo za otroke iz revnih četrti, če jih boste vi sprejeli.« Tako sedaj mnogi duhovniki in redovnice sprejemajo naše otroke in skrbijo, da se naši otroci ne počutijo izključeni, saj so te šole plačljive, so šole za premožne... Zaradi tega smo jim dale malo denarja, 50 centov v vašem denarju oziroma 1 rupija v našem, da so lahko plačali šolnino ter tako sedeli skupaj z otroci, ki so plačali 100 rupij. Ti mali, [ki] so plačali samo eno, pa je to pravzaprav tudi bila šolnina, saj so nekaj le plačali. To je zato tako zelo lepo, ker je ustvarilo čudovite občutke med otroci. Otroci ne vedo, in se bodo počasi zavedli, da so to revni otroci, njihovi bratje, njihove sestre. In tu je čudovito deljenje med otroci – čudovito. In kako? Ker so sestre razumele, da bodo postale Kristusova svetloba, in da bodo, s tem, ko bodo pripeljale te otroke skupaj, delile radost ljubezni. To je način, kako se zdaj mnoge sposobnosti izenačujejo, zaradi tega medsebojnega stika med fanti in dekleti.

PRINAŠANJE RIŽA

PRINAŠANJE RIŽA

Pred nekaj časa je prišel v našo hišo moški in rekel: »Mati, tam je družina, hindujska družina. Imajo osem otrok in že dolgo niso jedli. Storite nekaj za njih.« Vzela sem nekaj riža in odšla. Ko sem prišla k njim, sem lakoto lahko videla v očeh otrok. Njihove oči so sijale od lakote. Dala sem materi riž in ona ga je vzela. Razdelila ga je na dva dela in odšla. Ko se je vrnila, sem jo vprašala: »Kam si šla?« Rekla je: »Tudi oni so lačni.« Tudi pri sosedovih so bili lačni. Kar me je najbolj zadelo, ni bilo, da jim je nesla riž, temveč, da je vedela, da so lačni. In ker je vedela, je delila. In do tega se moramo dokopati. Tisti večer nisem več nesla riža. Nesla sem ga naslednje jutro, to noč, pa sem jim pustila, naj uživajo radost delitve, ljubezni.

Da bi bila ljubezen resnična, mora boleti in ta ženska, ki je bila lačna, je vedela, da so pri sosedu tudi lačni. Zgodilo se je, da so bili sosedovi muslimani. Zato je bilo to tako ganljivo, tako resnično.

Ta ženska je ljubila Kristusa, kot so Ga ljubili tudi v muslimanski družini. Hindujci in muslimani so zelo različni, pa jih je vendar ljubila do bolečine. Bolelo je, da je odtrgala od ust lastnemu otroku, vendar je bila ljubezen do sosedov mnogo večja kot ljubezen do lastnih otrok. To moramo vedeti, mar to vemo v svojih družinah, kjer je morda brat, sestra, žena, ki se počuti nezaželen, neljubljen, izčrpan, ki išče malo pozornosti, malo naklonjenosti, mi pa nimamo časa. Ljubezen se začne doma. To je veliko uboštvo in mislim, da dokler ne začnemo ljubiti doma, v naših skupnostih, z ljubeznijo, s kakršno je Jezus nas ljubil, s kakršno je Njegov Oče ljubil Njega, ne moremo upati na mir. Zato so ubogi naše upanje za rešitev. Ubogi so upanje za človeštvo, ubogi so upanje za vas in zame, da bomo šli v nebesa, saj nas bodo po tem sodili pri poslednji sodbi. »Bil sem lačen in nahranili ste Me, bil sem nag in ste Me oblekli.«[1] Ne samo lačen kruha in riža, temveč lačen ljubezni, da bi bil želen, da bi vedel, da nekomu nekaj pomenim, da bi bil poklican, poklican po imenu, da bi poznali moje ime, da bi imeli globoko sočutje, lakoto. Danes je v današnjem svetu gromozanska lakota po tej ljubezni. Žeja po razumevanju. Pogosto gremo mimo naših bratov in sester; ne razumemo njihovih težav.

---

[1] Prim. Mt 25,31-40.

ON NI PRIMERJAL SVOJE LJUBEZNI

ON NI PRIMERJAL SVOJE LJUBEZNI

[Jezus] je tako ljubil svet in... Naredil Se je gobavca, to nesrečno prizadeto osebo na cesti je naredil Sebe, zato, da Ga lahko vi in jaz ljubimo, da lahko vi in jaz nasitimo Njegovo lakoto po ljubezni in zato je ob smrtni uri rekel, da bo vam in meni sojeno – ne po velikih stvareh, ki smo jih storili, ampak po tem, kakšni smo bili do ubogih: do lačnega, do moža, ki je pravkar vstopil skozi vrata, do osamljenega, do slepca, ki hodi dol po ulici, do osamljenih, do tako nezaželenega, neljubljenega prav tu, v naši družini. Morda imam starega očeta, betežno mati, morda bolnega otroka pa nimam časa. Tako sem zaposlena, nimam časa. Nimam časa, da bi podarila nasmeh. Moja pohabljena hči, moja invalidna žena, moj bolni mož, nimam časa in to je Jezus v prikriti bolečini. To je lačni Jezus prav v moji družini, moja sestra in mi nimamo časa. Nimamo časa niti, da bi se nasmehnili drugemu, pa nas Jezus vseeno ljubi z večno ljubeznijo. In Jezus je rekel: »Ljubite, kot sem vas jaz ljubil.«[1] Ne, On ni primerjal Svoje ljubezni z nobeno drugo.

---

[1] Prim. Jn 13,34.

DOSEŽITE MIR NA SVETU

DOSEŽITE MIR NA SVETU

Spominjam se, ko sem v božičnem času govorila gobavcem – skrbele smo za 158.000 gobavcev,[1] katerim sem govorila in rekla: »Vaša bolezen, vaše trpljenje ni kazen, je Božje darilo, izbrani ste, da delite Kristusovo trpljenje, izbrani ste, da lahko ponudite svetu mir, v zahvalo za vse, kar je Bog naredil za vse ostale in za vas.« Tako sem ponavljala, da so oni izbrani, da so še posebej ljubljeni; tam pa je, mislim, saj je bila velika gneča, pri mojih nogah sedel moški in me vlekel za obleko: »Povejte še enkrat, povejte še enkrat,« da sem morala ponavljati dvakrat, trikrat: »Vi ste izbrani, vi nosite mir, ker vas Bog ljubi, in to lahko uporabite, ponudite Bogu; sprejmite in ponudite Bogu in lahko dosežete mir na svetu.«

---

[1] Misijonarke ljubezni so takrat po svetu skrbele za 158.000 gobavcev. Mati Terezija je govorila skupini njih.

DELIVEC UPANJA

Delivec upanja

Kot ljubimo Boga, moramo ljubiti uboge v njihovem trpljenju. Ljubezen do ubogih je presežek naše ljubezni do Boga. Uboge moramo najti, jim služiti. In ko smo jih našli, moramo poskrbeti za njih v naših srcih. Našim ljudem dolgujemo največjo hvaležnost, saj nam omogočajo, da se dotaknemo Kristusa. Uboge moramo ljubiti tako, kot ljubimo Njega. Hindujec je povedal materi: »Vem, kaj počnete v Nirmal Hridayu, poberete jih s cest in odpeljete v nebesa.« Duhovnik z Irske je rekel: »Nirmal Hriday je zakladnica nadškofije.« Bog nas je izbral in nam dal privilegij, da delamo z ubogimi. Razlika med nami in socialnimi službami je v tem, da jim me nudimo širokosrčno prostovoljno službo zaradi Božje ljubezni. Na začetku, ko je mati pričela z delom, je dobila vročino in se ji je v sanjah prikazal sveti Peter. Rekel ji je: »Ne, zate tu ni prostora. Nobenih revnih četrti ni v nebesih.« »V redu,« mu je odvrnila mati: »potem moram delat naprej. Bom pripeljala ljudi iz revnih četrti v nebesa.«