LETO C: 26. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (1min 44s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (2min 9s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (2min 8s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (1min 54s)

 _____________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 28s)

______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (2min 18s)

______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (1min 9s)

______________________________________________________

8. DEL PRIDIGE (2min 34s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Mar nimamo velikega bogastva? Vsak dan dobimo 24 ur, dovolj zraka, da dihamo, dovolj svetlobe, da lahko vidimo, na srečo tudi dovolj ali preveč hrane in pijače, streho nad glavo, če slučajno pada dež, da nas ne zmoči. Veste, v misijonu v Indiji imajo pločevinasto streho pri cerkvi. In kaj mislite, kako je slišati v cerkvi, kadar pada dež? Če kdo kaj govori, ali ga je slišati? Duhovnik. Ker tako udarja po tisti pločevinasti strehi, da ko se ljudje zberejo pri nedeljski maši, morajo počakati, da konča dež ali pa z vero opraviti sveto mašo, tudi če nič ne slišim. In kaj imamo še? Trdna tla pod nogami, da lahko stojimo ali sedimo. Mar nismo bogataši? Nihče nas toliko ne razvaja kot Bog sam, kakor pravi mati Terezija. V knjigi, ki sem jo prevedel z naslovom 'Kjer je ljubezen, tam je Bog', najdemo pod naslovom 'Nihče nas ne razvaja kot Bog sam' zanimivo zgodbo in bi jo rad delil z vami, ker se nanaša na današnjo Božjo besedo:

² Po svetu se širijo govorice, da mati Terezija razvaja ljudi s tem, da jim daje vse zastonj. Na nekem seminarju v Bangaloreju – to je mesto, veliko mesto, 40 milijonov ljudi na jugovzhodu Indije – v tem mestu na seminarju je vstala neka redovnica in mi v imenu celotne skupine rekla – to je zapis matere Terezije: »Mati Terezija, razvajaš uboge s tem, da jim daješ stvari zastonj. Izgubljajo svoje človeško dostojanstvo. Vzeti bi morala vsaj deset naya paisa – to je zelo malo, to je manj od nekaj centov – vsaj nekaj denarja od njih bi morala vzeti, potem ne bi prizadela njihovega človeškega dostojanstva.« Ko so vsi potihnili, sem mirno odgovorila: »Nihče nas toliko ne razvaja kot Bog sam. Poglejte čudovite darove, ki nam jih daje zastonj. Čeprav nihče od vas nima očal, lahko vseeno vidite. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog pobiral denar za vaš vid? Koliko denarja zapravimo za Šišu Bhavan – to je dom misijonar ljubezni za zapuščene otroke – da kupimo kisik za reševanje življenj, hkrati pa dihamo in živimo od kisika, ki nam ga ni treba plačati. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog rekel: »Delate štiri ure in za to boste dobili dve uri sončne svetlobe. Koliko bi nas potem sploh preživelo?« Rekla sem jim tudi: »Obstaja veliko združenj, ki razvajajo bogate, zakaj ne bi imeli enega, ki razvaja uboge?« Zavladala je smrtna tišina; na to ni nihče dodal niti besedice.

³ Še enkrat vam pravim, vas vprašam: Mar nismo bogataši kot bogataš v evangeliju? In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Otroci, ste že videli bisere? Kaj so biseri? Ali so to kamni ali so kot drva? So kot kamni. Se svetijo. Ja. In ta dragocenost bisera, ki jo najdemo takrat, ko ima kdo moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda.

Tega, kar delate vi, ki imate svoje družine, delate v različnih podjetjih. Vi, otroci, ki hodite v šolo vsak dan, pa sedite vsak od vas v določenem razredu, ali je to 4b, 6a, 8c, ki imate točno določene sošolce, prijatelje, se z njimi družite, … vsega tega, kar delate vi, jaz ne morem. Vsega tega, kar delate vi, jaz kot duhovnik ne morem. Tega, kar delam jaz, pa ne morete narediti vi, skupaj pa delamo nekaj lepega za Boga in to je Veličastnost te Božje ljubezni do nas – da nam ponuja možnost, da postanemo sveti z deli ljubezni, ki jih opravljamo.

⁴ Kaj so dela ljubezni v šoli? Ali se vam je že kdaj zgodilo, ko si bil ponosen, da imaš svoje barvice, wau, in potem, nekdo jih pa nima, in potem ta ponos pokažeš, da lahko samo ti s tistimi barvicami pobarvaš risbico. Se vam še ni zgodilo? Ali pa ko te je nekdo nekaj prizadel pri telovadbi, pa te je kaj spotaknil ali karkoli naredil in potem ga nisi hotel pogledati. Povsod lahko delamo nekaj lepega za Boga, da temu sošolcu oprostimo, da posodimo barvice. In to je zelo preprosta dolžnost, zato ker svetost ni razkošje za peščico, ampak zelo preprosta dolžnost za vas, za nas, tebe na položaju, pri tvojem delu. Jaz in drugi, vsi mi pri delu, v življenju, … In zapomnimo si: majhna dejanja z veliko ljubeznijo. Ne moremo narediti velikih stvari. Lahko gremo na Luno? Lahko gremo na kakšen planet? Lahko naredimo nekaj velikega, da se vpišemo v zgodovino? Ne moremo. Lahko pa doma mami rečemo: a ti pomagamo kaj pospraviti. Se nam ne da, potem pa vložimo vso svojo ljubezen, da gremo in pomagamo. Ali pa tatu, fantje, kaj uštimat v delavnici ali pa kaj kar potrebuje. Ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa v vsakdanje stvari, ki jih opravljamo, vnesemo ljubezen.

⁵ Bil sem na enem izobraževanju. Tam so me seznanili z raziskavami slovenske družbe o solidarnosti v njej, ki so zelo zanimive. Menda sodimo med najbolj individualistične družbe v Evropi. Probleme prepuščamo samemu sebi, deliti čas in dobrine nam je škoda. Tako danes niti ni toliko vprašanje, kdo je v priliki – če bi jo Jezus zdaj povedal nam – kdo je v priliki bogataš in kdo Lazar, ampak da je vsak od nas oboje. Vsi smo bogataši in Lazarji hkrati. Bogataš v imetju, v položaju, revež pa velikokrat v odnosih. Reveži v odnosih.

V priliki namreč ne nastopa samo en revež, temveč dva. Pa ne zato, ker ima eden tako veliko, drugi pa nič, temveč zato ker živita skupaj, pa sta drug od drugega tako narazen. Ker sta vedno bolj narazen. Ker sta sama: vsak s svojim bogastvom, oba revna.

Ne maram biti pesimist, a zdi se mi, da nečesa ne razumemo. Najprej tega, da pomeni biti človek pustiti človeka v svoje življenje, z vsem, kar je. Da pomeni človek hoditi skupaj, biti skupaj, živeti skupaj. Potem ne razumemo, da biti človek in biti del družbe pomeni deliti.

Ko je oče matere Terezije bil na smrtni postelji, ji je rekel: Punca, zapomni si eno stvar: vedno ko boš kaj imela, deli; to kar ti bo dano, daj še nekomu en košček. Ne, s tem, da ne znajo deliti, nimajo problema samo naši otroci, ki imajo vsak svoj računalnik, vsak svojo sobo.

⁶ S tem imamo največ problemov mi, ki nam je škoda časa, ki poskušamo kogarkoli prenesti žejnega čez vodo, ki nam je mar samo to, kar sega do meje našega dvorišča. Ne razumemo, da je človek največje bogastvo, ki ga imamo, da odžiramo sebi, ko odžiramo njemu, in da sem sam prav to, kar sem v ljudeh okoli mene. Jezus pravi, kar večkrat ponavljam: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi.«

Da bi razumeli, je treba zamenjati besede z dejanji in pravice z dolžnostmi. Da bi razumeli, si je treba priznati: tudi jaz sem revež, če te ni. Zase lahko rečem: hvala župnik Damijan, da si; hvala Silvij, da si; hvala Anica, da si. Tudi vi: če hočete razumeti, si morate najprej priznati: tudi jaz sem revež, če te ni – ti, ki si ob meni.

In kaj je recept, če le-ta sploh obstaja. To je R.H.P. virus, ki se počasi širi tudi po Tolminu in okolici. Njegov avtor je sam Bog, ki je po materi Tereziji svetu dal razumeti, da so tri besede ključne za to, da le ne bomo tisti, ki pripadamo človeštvu, ki vsake pol minute s samomorom terja novo žrtev. Mati Terezija je bila zgled žive molitve. Ona je videla Jezusa tam, kjer nas tudi nas opominja papež Frančišek, če hočete, da je treba Jezusa iskati v ubogih, v beguncih in tako naprej. In kako naj zdaj v svoje mlado življenje duhovnika, se sprašujem, prenesem ta močni zgled? Kje vidim sam v Sloveniji, v mojem Tolminu, našem Tolminu najbolj uboge?

⁷ Pri nas so stiske drugače kot tam v Indiji, iz kjer sem prišel k vam v Tolmin, a vseeno iz trenutka v trenutek ostaja predvsem močna povezanost z Bogom, ki jo je mati Terezija imela. To se mi zdi, da nam vsem prinaša. To je prav eno poglavje noter in pravi: »Ljubimo drug drugega. Ljubimo drug drugega tako, kakor ljubimo Jezusa. V Nazaretu so imeli ljubezen, edinost, molitev, žrtvovanje in težko delo. Še posebej pa so imeli globoko razumevanje in hvaležnost za druge ter pozornost do drugih. R kot razumevanje, H kot hvaležnost in P kot pozornost.

⁸ Da bi v bistvu ta virus okužil Slovenijo. Da bi bili bolj razumevajoči drug do drugega, hvaležni za to, kar nam je bilo dano, kar imamo, in pozorni drug na drugega, na tistega, s katerim živimo skupaj. Se mi zdi, da to se ne pozna v enih velikih stvareh, kot je mati Terezija rekla, ampak majhne stvari z veliko ljubeznijo. Mati Terezija je veliko častila malo Cvetko. Vsi vemo, kdo je mala Cvetka? Tudi otroci. Sigurno. Ena svetnica. Vsi jo poznajo kot mala Cvetka. Drugače se ji reče: sveta Terezija Deteta Jezusa ali sveta Terezija iz Lisieuxa. Ta teden goduje. In ona je rekla: prav majhne stvari z veliko ljubeznijo. In čeprav, ko je umrla, so njene sestre rekle: Kaj bo mati prednica povedala na pogrebu, saj ta pokojna sestra ni nič posebnega naredila. So potem ugotovili, da je v vsakdanje stvari vnesla veliko ljubezni.

Ko sem bil pri šolskih sestrah v Skriljah, pri sestri Darinki in Pavli Bajec, ki imata sedaj že skoraj 100 let, smo skupaj pripravljali tempere. One ne gredo v trgovino in kupijo tempere za v šolo, ampak jih pripravijo doma. In smo potrebovali jajca, rumenjak, … in potem moraš noro stepati. In oni dve sta me naučili, kaj pomeni majhna dejanja z veliko ljubeznijo. Zato ker, če hočemo mi pripraviti torto, rabimo stepsti tisto jajce. Samo če hočemo pripraviti pa tempero, moramo pa tisto noro stepati. Do norosti. In potem je rekla, še vedno se spomnim: noro stepati. Dale so mi možnost, da sem lahko v tisto majhno, vsakdanje dejanje vložil vso svojo ljubezen, ki jo premorem.

In se mi zdi, sam vidim največje svoje poslanstvo in vlogo, tudi moja diplomska naloga je bila v tej smeri, z mojimi sobrati, duhovniki. Se pravi, biti kot ena družina. Se pogovarjat, se obiskovat, si stati ob strani.

Amen.

________________________________________

1!

LETO C: 25. NAVADNA NEDELJA (ZA BOLNIKE IN OSTARELE)

 1. DEL PRIDIGE (1min 16s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 59s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 48s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (2min 21s)

 ______________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 33s)

 ______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (30s)

 ______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (2min 44s)

 ______________________________________________________

8. DEL PRIDIGE (2min 37s)

 ______________________________________________________

9. DEL PRIDIGE (2min 44s)

 ______________________________________________________

10. DEL PRIDIGE (1min 23s)

 ______________________________________________________

11. DEL PRIDIGE (1min 44s)

 ______________________________________________________

12. DEL PRIDIGE (1min 55s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Današnja Božja Beseda je zelo jasna in govori samo to, da kjer je naš zaklad, tam je naše srce. Najsibo prvo berilo, ki govori o denarju, pa drugo, ki se konča z besedami: 'Ne imejte med seboj jeze in prepirljivosti.' Če je moj zaklad pogovor z bližnjim, ubogim; če je moj zaklad sveta maša, tam najdem tudi svoje srce. Anekdota pravi, da sta bila dva dečka, deček iz kmetov in mestni deček, in sta šla po ulici. Na ulici je padel kovanec na tla. Deček iz mesta je rekel: 'Ali slišiš kovanec.' Deček iz kmetov pa je rekel: 'Ne, jaz pa slišim, kako lepo pojejo ptice.' »Kjer je naš zaklad, tam je naše srce.«

² V Indiji, kjer sem bil kot misijonar leta 2007 tri mesece skupaj z zdravnikom Markom Šimencem, tam sem spoznal sestre misijonarke ljubezni. Zanimivo mi je – tudi vi ste kdaj rekli v vašem življenju: Bog poskrbi – in tudi jaz v tistem trenutku sem rekel: Bog poskrbi. Sestre imajo tam sedem centrov. V enem od centrov so umirajoči, v enem matere, ki so ali posvojile ali donosile in potem oddale otroke, ali ločene matere, v enem so otroci, je kot sirotišnica. V glavnem gre za več različnih centrov. In ko je bila registracija, to pomeni vpis, sem rekel: 'Dajte me kamorkoli. Nimam nobene želje.' In potem me je sestra Mercy Maria dala v en center z imenom Daya Dan. To je center za invalidno mladino, šola za tiste otroke, ki se težje učijo. In rekel sem: »Bog poskrbi.« Zakaj? Zato ker sem ob koncu srednje šole vpisal študij defektologije, zato ker me je tako navdušilo to delo. Potem sem rekel: Aha, če hočeš postati duhovnik, pa ne bo šlo tako, potreben je namreč študij teologije. Ko mi je bilo kdaj težko v bogoslovju, sem si rekel: 'Pa zakaj nisem raje šel na defektologijo, ko sem si pa tako želel.' In Bog poskrbi. Tudi tam v Indiji je sestra rekla: 'Boš šel delati s temi osebami.' Tako da nič v življenju ni naključje. Tudi to, da sem v Indiji takrat spoznal dva tipa duhovnosti. Prva je duhovnost petja srca – to duhovnost lučkarji sploh zelo dobro poznate – in je nekako povezana z najbolj temnim dogodkom v mojem življenju.

³ V Kalkuti, to je mesto v Indiji, kjer je živela in delovala blažena mati Terezija, sem bil nekega popoldneva v popolni temi, v spraševanju, iskanju lastne identitete, čisto brez Boga, brez življenja, v veliki stiski. Takrat je stopil z menoj v pogovor slovenski zdravnik Marko, ki je bil z nami v misijonu. Pogovarjala sva se v kapeli misijonark ljubezni. Marko je fokolarin in torej moč za življenje in delo črpa iz duhovnosti Marijinega dela. Tudi to je ena od duhovnosti, podobna vaši duhovnosti Vere in Luči. Po tem pogovoru z njim sem ostal sam v kapeli. Nenadoma je vame prišel nekakšen sunek – danes bi temu rekel Sveti Duh – ki me je dobesedno stresel. V svojem srcu sem zaslišal jasen glas: »Duhovno veselje je moja pot.« Sam to duhovnost imenujem »Duhovnost petja srca«. To je veselje in petje srca, ki se na mojem področju izraža s harmoniko – npr. na silvestrovanju z brezdomci vsako leto, že šestič smo to leto pripravili. V to duhovnost srca ste me prav invalidi uvajali, drugi invalidi – jaz sem doma iz Vipavske doline, so me uvajali že v srednji šoli s svojo iskrenostjo, preprostostjo; s tem, da znate biti to, kar ste; s svojo vero, ki je iskrena, ne dvomi in postavlja vprašanja, ki so drugačna od naših. Predvsem invalidi ste mi pokazali, kako se živi življenje.

⁴ Lahko bi zato rekli, da je duhovnost petja srca zelo podobna duhovni izkušnji, ki sem jo srečal pri invalidih. Duhovno veselje sem doživljal pri vaših sobratih v Vipavski dolini predvsem preko glasbe na taborih – smo prišli pa sem, k vam skoraj – v Baško Grapo. Težko je opisati navdušenje, ki so ga pokazali za kakšno pesem. Najlepše kar se invalidu zgodi je, da skupaj zapojemo pesem. Podobno izkušnjo sem letos doživel ob novi maši v samostanu klaris. Ko duhovnik povzdigne Jezusa, lahko v očeh sester, ki zrejo svojega Odrešenika, prepoznanamo veliko ljubezen. Enak odziv je tudi pri bolnikih in invalidih, ko jim podarimo sebe in svoj čas. Hrepenijo po odnosu, da jih nekdo posluša, jim kdo kaj pove. To hrepenenje povzroči ljubezen in veselje, kar ti vračajo z očmi, s telesom, z vsem kar so. Občudujem tudi njihove starše oz. skrbnike. Velik zgled mi je mama Veronika. Naučila me je, kako sprejeti križ in to narediti z veseljem. Od kje dobi toliko moči? Zagotovo jo črpa iz ljubezni, ki premika gore.

Drugi tip duhovnosti je duhovnost edinosti Chiare Lubich oz. Marijinega dela. To je duhovnost, ki se ne izraža z besedami, ampak z dejanji. Spoznal sem jo ob zdravniku Marku, s katerim sem bil skupaj na misijonu. O njem lahko rečem, da je živel ljubezen. Spraznil je sebe, da je lahko poslušal mene. Prisluhnil mi je takrat, ko mi je bilo najtežje. Ob njem sem spoznal, da je življenje, ki ga je živel v misijonu, tudi moja pot. Njihovo duhovnost edinosti torej nisem spoznal preko literature ali pripovedovanja, ampak v praksi. Ta živeta duhovnost me je do sedaj še najbolj prevzela. Nikoli prej se nisem srečal z njo. Očitno sem moral iti prav v Indijo, da sem jo spoznal.

⁵ Z invalidnimi osebami sem se prvič srečal v 1. letniku srednje šole, ko smo hodili v Zavod za invalidno mladino v Vipavi. Psiholog Tomaž Torkar iz Zavoda je na naši šoli imel predstavitev dela z invalidi, in kmalu sem se njegovemu povabilu odzval tudi sam. Vsak je po kratkem pogovoru s Tomažem dobil prijatelja, ki ga je hodil obiskovat. Bilo mi je zelo lepo, osebno, zelo osebni stiki. Meni je za prijatelja dodelil Mateja.

Še vedno grem večkrat v Zavod, kadar sem kje v bližini. Kot sem že povedal, sem se zanimal in razmišljal tudi o študiju defektologije, vendar sem se zaradi Božjega klica odločil za teologijo.

V Zavodu sem pogosto igral harmoniko. Matej in njegovi sošolci so me prosili, če bi lahko igral na njihovih rojstnih dnevih. Na ta način sem dobil kar veliko prijateljev in znancev. Zaradi igranja s harmoniko v Zavodu sem bil tudi izbran za »Naj prostovoljca« na Vipavskem. Vprašanje je, kaj bi bilo z mano brez njih. Drug drugemu pomagamo.

Invalide sem srečaval tudi na romanju bolnikov in invalidov v Lurdu, a v glavnem na taborih v Koritnici v Baški grapi, ki jih organizira Tomaž Torkar. Tabori so del programa Zavoda in so tako v osnovi namenjeni invalidom. Omogočajo aktivno preživljanje poletnih počitnic, hkrati pa povezujejo različne generacije in poklice z invalidi. Vsaka skupina je na taboru sicer en teden, vendar sem ostal tam vsaj dva ali celo več tednov. Zelo radi so me povabili, ker igram harmoniko. So rekli: »Pridi, bo lepo, ko boš kaj zaigral. Bomo zapeli.« Vojaki so postavili šotore, v katerih smo spali. Vzdušje, ko smo iskali z detektorji kovine, je bilo krasno. Medicinske sestre so prišle s celimi družinami. Otroci so igrali nogomet. Potem smo zajezili potok Koritnico, se zabavali, se kopali, zvečer kurili taborni ogenj, tukaj na Mostu na Soči smo šli z ladjico, in še in še …

⁶ Vedno se bom spominjal Saše, ki je tak sonček. Zelo je imela rada pesem Sijaj, sijaj sončece. Pogosto sva jo pela skupaj. Je ena izmed tistih ljudi, ki gredo za svojim srcem kot smo slišali v evangeliju. In to je vera – prisluhniti svojemu srcu, da spregovori in zapoje ter ostati v tem duhovnem veselju. In tega ste me naučili prav vi - invalidi.

⁷ Mnogo ljudi se skorajda boji srečati z bolnikom ali invalidom ali starejšim. Ne vedo, kako bi se od druženju z njimi obnašali ali pogovarjali. Da sem se otresel teh predsodkov, so mi veliko pripomogli zaupni pogovori z Joškotom, ki sem ga spoznal na letovanju invalidov v Bibionih v Italiji. Ta letovanja s kopanjem v morju vsako leto organizira s. Edith, Marijina sestra. V skrb so mi dodelili Joškota, s katerim sva se takoj spoprijateljila. Z njim sem lahko takšen kakršen sem. Ni se mi treba pretvarjati. V današnjih časih je večkrat treba biti zelo previden pri izbiranju besed in izražanju čustev. Lahko se zgodi, da kdo zaradi tega celo izgubi službo. Z Joškom takšni zadržki odpadejo. Ko sem ob njem se čutim izpolnjenega, saj lahko res živim evangelij. Invalidi so mi vedno vračali to, kar sem jim dal.

Rad bi še povedal, da so se mi z bolniki zgodili trije čudeži: Prvi se je zgodil, ko sva v srednješolskih letih s sošolcem v sklopu akcije Postani moj prijatelj obiskovala nekega fanta. Zanj so rekli, da ne bo nikoli govoril. S sošolcem sva dobro uro počela neumnosti, tako da se je fant smejal. Vozila sva ga z vozičkom in tekala z njim. Zelo mu je bilo všeč, ko sem na njegov rojstni dan prinesel harmoniko. Bil je zelo ponosen, da njegov prijatelj zna igrati harmoniko. In prav to duhovno veselje, ki ga Sveti Duh prinaša v odnos, je povzročilo, da je fant spregovoril.

Drugi čudež sem doživel v Lurdu, kamor sem nekoč spremljal starejšega slepega človeka. Masiral sem mu nogo, imel pa je tudi plenice. Zadnji dan se je okopal v lurški vodi, ki jo je občutil zelo doživeto. Po kopanju je povedal, kako je Marija lepa. Pravil je, da jo je videl. Mislil sem si, kako sem neumen, da je jaz ne vidim, kljub temu, da nisem slep. Naslednji dan smo odšli domov. Dan po prihodu domov me je poklicala medicinska sestra Katarina, ki dela v Univerzitetnem kliničnem centru Soča. Povedala mi je, da se je gospodu zacelila zaklopka za uravnavanje urina in da odslej ne bo več potreboval plenic, ker lahko sam hodi na stranišče. Zdravniki tega še zdaj ne znajo pojasniti.

⁸ Z Lurdom je povezan tudi tretji čudež. Moja nona si je vedno želela iti v Lurd. Skupaj z bogoslovci smo se že četrto leto odpravljali na romanje v Lurd z g. Šlibarjem in z italijansko organizacijo Unitalsi. Doma sem o tem pripovedal tudi noni. V njej je zopet zagorela želja in rekla mi je: »Greva!«

Predno sva odšla na romanje, naju je obiskal g. Miro Šlibar z medicinsko sestro. Skupaj smo naredili seznam zdravil in vsega drugega, kar bo potrebovala na romanju. Tako sva bila prijavljena.

Leto pred diakonskim posvečenjem sem odšel v Loppiano, kjer sem opravil noviciat za Marijino delo. Februarja so mi v Loppianu povedali, da je moja nona odšla v bolnico. Zanjo smo mnogo molili in darovali za maše, jaz pa sem se prepiral z Bogom, kako lahko to dovoli, saj si je nona tako želela iti v Lurd.

Ko sem se vrnil domov, sem našel nono popolnoma spremenjeno. Rekla mi je: »Ne morem iti. Glej, kakšna sem!« Jaz pa sem jo spodbudil: »Nona, če ne boš šla zdaj, ne boš šla nikoli.« In sva šla.

Sedaj je boljša, kot je bila kadarkoli prej. Marija ji je dala prijateljice, veselje, korajžo, barvo.  Je nasmejana, vesela, boljše se počuti. Zelo sem vesel zanjo, saj je moja edina nona, ki še živi.

Moje prepričanje je zato, da se čudeži še vedno dogajajo.

Zame najprej pomenijo nepopisno veselje: nečloveško, nadnaravno, duhovno. Pogosto sem v stiku z invalidi, lučkarji … Vsakič se trudim, da se postavim v vlogo, kot da sem prvič. Človek se namreč navadi na dejstvo, da ste vi, Rok in ostali zbrani tukaj, veseli, nasmejani, da se veselite drug drugega. To so mali čudeži: veselje, da je nekdo podpisal spričevalo, da je učil verouk, da mu je dal nekdo možnost, da ga je nekdo poslušal. Takšna veselja mi bogatijo življenje. Vedno so me nagovarjali ljudje, ki si dovolijo pokazati svoja čustva in se tako pokažejo takšne, kakršni so.

⁹ Mati Terezija pravi, da ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa naredimo veliko majhnih. Tudi mala Terezija zagovarja t.i. malo pot. Tudi sam poskušam živeti to pot.

Spomnim se dogodka, ko še nisem bil duhovnik in sem bil na praksi v župniji v Sežani. Nekega dne se je zgodilo, da je v Domžale prišel glavni iz Marijinega dela. Želel sem iti na srečanje, vendar je bilo isto popoldne v župniji medžupnijsko srečanje. Župnik je to željo upošteval, vendar le pod pogojem, da grem s kolesom, in se tako malo razgibam – tistih štirinajst dni prej namreč nisem šel nikamor s kolesom. Sledilo pa je razočaranje, saj je zjutraj padal dež. V tistem trenutku sem se spomnil na mala dejanja ljubezni in dobil trdno prepričanje, da bo Bog že poskrbel. Smo rekli: Bog bo poskrbel. Odločil sem se, da grem k sv. maši. Po bogoslužju sem se odločil, da storim malo dejanje ljubezni. Vzel sem si čas za invalida in se z njim zapletel v prijeten pogovor. In res, ko sem prišel ven, je sijalo sonce, tako da sem se lahko s kolesom odpeljal tudi na srečanje Marijinega dela. Invalidi nam vedno dajo možnost za dejanje ljubezni – tako mimogrede.

Z invalidi sem navezal veliko prijateljstev in poznanstev. Toda bolj kot z invalidi vzdržujem stike z mladimi, s katerimi sem se spoznal v Bibionih, Lurdu, Baški Grapi. Običajno sem bolj odgovoren za mlade, zato imam več stikov z njimi. Z invalidi se družimo bolj priložnostno, kot npr. pred kratkim v Ankaranu, ko so tja prišle relikvije Janeza Boska. Skupaj smo peli ob harmoniki. Bog poskrbi, da se srečamo preko duhovnosti petja srca. Pridružili so se mi tudi na novi maši. In njihove prisotnosti na svoji novi maši se rad spominjam. Če jih ne bi bilo, bi jih zelo pogrešal. Z Nives, ki je na vozičku, sva na novi maši ogromno preplesala. Prisotnost bolnikov je imela tudi svoje sporočilo. Ljudje na novi maši, tudi otroci, so skozi njihovo prečiščeno veselje videli, da niso »bav bav«, ampak so to prinašalci luči.

¹⁰ Kot sem že omenil, se me je Bog na Škofijski gimnaziji v Vipavi dotaknil predvsem preko dela z invalidi. Upam si trditi, da so nekateri invalidi sokrivi, da sem postal duhovnik. Neka mlada invalidka mi je dala križ, ki ga že od 2. letnika bogoslovja nosim okrog vratu. V težki trenutkih se včasih spomnim njenih besed, ki mi jih je rekla, ko sem se nekoč peljal mimo nje s kolesom: »Vrti pedala še zame!« Tako kot ona moram imeti tudi jaz pogum in vztrajnost za premagovanje ovir, ki so mi postavljene v življenju. Bolniki ste mi dali pogum.

Svojo prihodnost vidim v Jezusu Kristusu, kateremu želim dati vse. Kot duhovnik imam nalogo, da povezujem različne generacije in da mlade usmerjam k stiku z bolniki, invalidi in starejšimi. Duhovnik ima po mojem prepričanju vlogo, da povezuje med seboj različne ljudi in generacije, saj sam ne more biti povsod. Tako vidim njih v svojem poklicu – tudi vas. Bolniki in invalidi bodo tako zaznamovali moje duhovniško poslanstvo. Predvsem preko povezovanja različnih generacij.

¹¹ Tudi moj novomašni križ nakazuje na moje poslanstvo z bolniki, invalidi. S tem križem sem povezan na zelo zanimiv način. Zase lahko rečem, da sem bil rojen zaradi duhovnika. K nam domov je hodil duhovnik g. Janko Tušar. Vedno je govoril, da še eden v hiši manjka. Zaradi njegovega vztrajnega spodbujanja sta se starša odločila še zame. Janko Tušar je dobil duhovniški poklic ob smrti duhovnika Lada Piščanca, ki je bil naš primorski mučenec. Leta 1944 je v Cerknem dal življenje za Kristusa, ker je pričeval zanj. Leta 1938, šest let prej, mu je umetnik Tone Kralj naredil novomašni križ. Ko sem delal diplomsko nalogo sem zbral 72 njegovih križev. Do zdaj pa sem odkril še tri nove, enega v Žabnicah, enega v Zagrebu in enega v Vinkovcih na Hrvaškem. In med vsemi temi ima prav Piščančev križ, ki je tudi moj novomašni križ, najbolj trpeče Gospodovo obličje. Kot da je umetnik intuitivno že slutil, da duhovnika čakata trpljenje in smrt. Če ne bi bilo Lada Piščanca, našega primorskega mučenca, duhovnika, ne bi Janko Tušar nikoli postal duhovnik, nikoli ga ne bi bilo k nam domov in mene ne bi bilo na tem svetu. Tako da nič v življenju ni zastonj. Vse v življenju ima svoj smisel.

¹² Bolniki in invalidi ste me naučili sprejemati drugačnost. Uvedli ste me v duhovnost male Terezije, ki je duhovnost upanja in ljubezni. Morda sem si tudi zato izbral novomašno geslo: »Bog - moje upanje.« Invalidi ste me naučili upati iz dneva v dan. Ne prenehate namreč upati, da vas kdo posluša, obišče in vas ima rad takšne, kakršni ste. Pri vas sem odkril res veliko vero in veliko upanja. Za vas je Bog edino upanje. V njem črpate pogum in moč za življenje. Razne bolezni v našem življenju so preizkusni kamni naše vere, pa tudi priložnost za graditev upanja.

Invalidi ste me naučili tudi močne volje, saj se morate pri spoprijemanju z življenjem krepko potruditi.

Učite nas verjeti v moč križa in resno jemati Jezusove besede: »Ne bojte se!« Govorite nam, da si moramo vzeti čas za vas, tudi za pogovor z najbolj zanemarjeno brezdomko. Včasih si sicer mislimo: »Kaj bom poslušal, ko pa ne morem nič pomagati.« Pri tem pa se ne zavedamo, da pomagamo že s tem, ko poslušamo.

Mati Terezija pravi, da bomo šele v nebesih spoznali, koliko ste naredili za nas. Dali ste nam namreč možnost, da vam lahko izkazujemo ljubezen in nas s tem tudi popeljali k Bogu. Jezus je namreč rekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših bratov, ste meni storili.« Jezus živi med nami tudi v vas. Vi ste naša bližnjica k Bogu.

Amen.

________________________________________

1!

LETO C: 25. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (2min)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 45s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 23s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (2min 19s)

 _____________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 18s)

______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (2min 27s)

______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (2min 2s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Najprej ene lepe, sveže pozdrave iz Stične mladih, kjer smo včeraj bili. Nekateri mladi, ki ste sedaj tukaj, ste tudi bili. Tisti pa, ki niste bili, vsi ostali prejmite lepe pozdrave od vseh mladih, ki smo včeraj preživeli dan v Stični. Bili je zelo zanimivo, zelo lepo. Pripravili smo tudi eno delavnico in pričevali o misijonih, gostili misijonarja ljubezni, ki živi po duhovnosti blažene matere Terezije. Father-a Steven-a, ki je doma iz Avstralije. Imel je nagovor za mlade pri maši, potem pri naši delavnici.

Glede današnje Božje Besede bi mogoče poskušal odgovoriti na nekaj vprašanj, ki vas begajo in vas navdajajo s strahom, da mogoče delate narobe. Danes smo poslušali Božjo Besedo, ki jo kot ministrant nikoli nisem razumel – te čudne besede: mamon, …

Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanskega. 

² Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj je za nas cilj, za kaj bi se sploh splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej.

Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli ali bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili za to premoženje. Če pa bi se za dodaten evro bili sposobni odreči čemurkoli, če bi zato postali deloholiki, potem bi bilo to pogoltno. Kaj je prav in kaj narobe? Imamo dve skrajnosti. Vse kar je narejeno z ljubeznijo, naj si bo hiša, ki jo sezidajo starši ali karkoli, tudi tozemeljskega, vse tisto ni v noben bran večnosti.

³ Ne bom pozabil kapucinskega patra, ki sem ga letos srečal v Kalkuti. Rekel mi je, ko je izšla enciklika, prva enciklika papeža Frančiška 'Luč vere', je rekel, da bo prebral samo tiste knjige, ki jih bo napisala moja nona. Zato, ker moja nona živi vsakdanje življenje, tisti tam v Vatikanu pa živijo življenje, ki je udobno. Nona si kuha, pere, vzgaja, vse to v ljubezni, … To njegovo govorjenje je pretirano, ampak sem ga začutil, da s tem hoče opozoriti, kako je pomembno vse tisto, od zjutraj, ko vstanemo, kako imamo urejene prostore, … življenje ene običajne osebe. Kot vidimo se po navadi vse skupaj reši tako, da se obesimo na eno ali na drugo skrajnost, ker je to najlaže in ker se v tem počutimo najbolj varne. Tudi s premoženjem je tako. Tako kot smo že takrat pri ozkih vratih rekli: V zrcalu moramo videti sebe in druge. In moramo delati ne preveč in ne premalo. 

⁴ In v tem precepu danes priskoči na pomoč Jezus z evangelijem. Ne zaničuje premoženja. Tudi ko pride stotnik k njemu, Jezus nikoli ne reče, da ni prav, da ima stotnik veliko premoženje. Edino bogati mladenič prek razgovora, ko ga vpraša: »Kaj naj naredim, da dosežem večno življenje. In potem reče: »Spolnjuj zapovedi.« Ta mu odvrne: »Jih že od svoje mladosti.« In šele potem: »Če hočeš biti popoln, prodaj kar imaš.« Jezus nikoli ne govori, da so vsi bogataši slabi. Tudi ne, da so vsi reveži dobri. Stvar, ki odloča o tem, se odvija na drugi ravni. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Stvar se torej razjasni, kadar vemo, kaj je pot in kaj je cilj. Kdo je v našem življenju gospodar in kdo služabnik.

Ima torej tako imenovano uboštvo kakšno zvezo s tem, koliko denarja nosim v svoji denarnici, s kako dobrim avtom se vozim in v kako lepi hiši prebivam? Ne. Ima pa tako imenovano uboštvo veliko zveze v tem, zakaj in za kaj ali koga imam vse to. Mi je premoženje samo v pomoč, da dosežem neki višji cilj, ali je premoženje moj cilj in izkoristim vse, da ga dosežem? Če je cilj pravi, bo tudi pot prava. In poštena in pravična.

Kot bi rekel sv. Avguštin: »In necesariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« V nujnih stvareh enotnost, v dvomu svoboda, v vseh pa ljubezen. Sv. Avguštin torej pravi: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« 

⁵ Sveti Frančišek je živel v 13. stoletju, to je 700 let nazaj. In takrat so živeli tudi njegovi posnemovalci in nekateri so bili še bolj ubogi od njega. Prodali so vse, jedli plesnive sire in podobno, a danes njihova imena niso znana, šli so v pozabo, čeprav so živeli uboštvo do te mere, da so trpinčili svoje telo. Niso pa vedeli, da »tam kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srca«.

Prejšnjo nedeljo sem imel ponovitev nove maše v Vipavskem križu ob njihovi šagri, popoldne pa sem obiskal Toneta Štrancarja. Prinašam vam njegove lepe pozdrave. Rekel mi je, da se vas vsak dan spomni in zmoli en rožni venec za vas. Zvečer pa sem imel mašo tukaj v Tolminu. Bila je mladinska maša, bolj naravnana na Svetega Duha, predvsem pridiga, saj začenjamo z mladinsko skupino. Treba je odpreti okna in prepihati, da se prezrači.

Me je pa ta teden nagovarjala predvsem Božja Beseda prejšnje nedelje o izgubljenem sinu. To bi rad podelil z vami. Tudi ko sem spremljal ta teden tekme naše reprezentance, je v mislih odmeval evangelij prejšnje nedelje. Ko smo gledali v sredo tekmo s Francijo, tisti, ki smo jo pač gledali. Jaz sem se takrat spomnil na tri leta nazaj, ko je bilo ne samo evropsko, ampak celo svetovno prvenstvo v Turčiji in naša reprezentanca je takrat v četrtfinalu zgubljala z gostiteljico prvenstva Turčijo. Takrat smo bili prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda. Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni, tako kot ta teden na tekmi s Francozi, in da jih nič več ne more rešiti.

⁶ Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje. Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo.

Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerjeno na uspeh, mi smo ustrojeni na uspeh in rezultate in če jih ni, se zlahka zgodi, da nad človekom obupamo, ne da bi se zavedli njegove resnične vrednosti, ki se skriva v trudu, v potu, v poti, v srcu.

To so izgubljene ovce, izgubljeni sinovi sedanjosti. Majhni, neprilagojeni, mladi, drugačni, slabotni … Pa da ne bom moraliziral, bi vam rajši povedal eno zgodbo:

''Dva zelo dobra prijatelja sta morala v vojsko. Nekega dne sta šla oba na fronto, a zvečer je eden od njiju ugotovil, da se drug ni vrnil. »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča, gospod,« je rekel svojemu oficirju. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat.« »Nikakor,« je rekel oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za moža, ki je verjetno mrtev.« Vojak je kljub temu šel in se čez eno uro vrnil smrtno ranjen, s truplom mrtvega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. Sedaj sem izgubil vaju oba. Povej mi, ali je bilo vredno iti tja, da prineseš truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »'Peter, vedel sem, da boš prišel.'« 

⁷ Zakaj se je bil izgubljeni sin - prejšnjo nedeljo smo poslušali ta odlomek - sposoben vrniti? Ker je vedel, da ga oče pričakuje in sprejema. Ker je vedel, da ni obupal nad njim. Ker ta izgubljeni sin ve, da ga čaka pred ekranom – ta Oče, stiska pesti in ve, da se bo začel spet boriti, pa čeprav izgublja za 30 točk. Kajti pravemu očetu ni pomemben uspeh, ampak zvestoba.

Tega vam ne pravim zato, da boste drugič drugače gledali tekmo. To vam pravim zato, da boste takrat, ko jo boste igrali, znali tudi drugim povedati resnico o Očetu, ki vztraja pred ekranom in ki ploska za vsak koš. Da bi zato, ker veste, da nekdo ni obupal nad vami, tudi vi ne obupovali nad drugimi. Da boste vedeli, da je poraz dober tudi zato, da se spet zavem svoje resnice: brez ljubezni nisem nič.

Želim vam, da bi znali vsak trenutek, vsako razočaranje tega tedna, bolečino, žalost ali veselje povezati z Jezusovim naukom? Pustite se prepustiti Božji Besedi, ki vas nagovori, naj zazveni v vas. Prosite svetnike, ta teden goduje tudi naš blaženi Anton Martin Slomšek, čigar nedeljo danes obhajamo, pa veliki pater Pij in ostali, ki se jih zdaj trenutno ne spomnim. Obljubljam vam, da bo takrat vsako razočaranje, bolečina, žalost, vsak trenutek eno samo veselje. In tega veselja vas resnično želim. 

Amen.

________________________________________

1!

LETO C: 24. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (1min 56s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 27s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 58s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (1min 46s)

 _____________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (1min 17s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Najprej prinašam lepe pozdrave. Danes sem bil na šagri v Vipavskem križu in potem sem šel na obisk k Tonetu Štrancarju v Ajdovščino, ki je bil vaš župnik 37 let. In sva dve uri govorila. Prišel je tudi župnik iz Košane Zdenko Štrukelj, zadnje pol ure. Tone mi je rekel: Lepo pozdravi vse. In reci, da vsak dan zmolim en rožni venec, za mlade in stare, za vse. Današnja Božja Beseda pa me nagovarja in sem nekaj zapisal ob njej.

V duhovništvu sem se najbolj veselil spovedovanja. Kot današnji sin, ki zapravi vse, potem pa se vrne k Očetu je spoved za nas vrnitev v Očetov objem. Hkrati pa me je bilo tega tudi najbolj strah. Dobri mesec je bilo še do mašniškega posvečenja – spominjam se tistih trenutkov, zelo močno so mi v spominu - predavanja smo že končali, izpite smo razen cerkvenega petja že naredili, to me ni skrbelo. Dokončati mi je bilo potrebno še diplomsko nalogo. Tudi tega me je bilo strah, kajti če je ne bi dokončal, bi se posvečenje prestavilo na jesen, česar si nisem predstavljal. Ko sem se usedel, da bi delal to kar Bog od mene hoče, to je diplomsko nalogo, in se je v mojo glavo prikradlo obilo skušnjav delati kaj drugega, sem šepnil tiho, a močno molitev – kratka, a močna – in to molitev sem, če se je le dalo večkrat ponovil: »Pridi, Sveti Duh!« In je pomagalo.

² Ta molitev izvira od naših srečanj v pripravi na spovedovanje, ko sem moral prvič sesti v spovednico. Spominjam se takrat, ko smo imeli izpit iz spovedovanja. Bilo me je strah, zelo strah. Ko mora vendar mladi, neizkušen človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz, takrat na prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: na sebi imamo preveliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi se zmogli zoperstaviti toku sedanjosti, ki pelje v nič.

Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj.

Ali naj vseeno vstopim?

³ Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerem se sesipa današnji svet, ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku, ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled samo kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakrivaš oči in si govoriš, da so to samo slabe sanje, lahko greš vanj podprt z alkoholom  ali kako drugo omamo, drogo, ki te omami, da ne veš, kaj počneš, ali pa se zaveš, da sam pač ne moreš in da potrebuješ iti k Očetu, ki te bo objel, ki te čaka. Da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, za katerega veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.«

Marsikdo bi ob tem odmahnil z roko, češ, to so neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, potem se prav kmalu zgodi, da mu stvari zbežijo iz rok. In ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznam: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam.

⁴ Ko si v največji temi, vsaj taka je moja osebna izkušnja, si povabljen, da stopiš v kapelo, pokličeš in prisluhneš. Spominjam se občutkov, ki sem jih doživljal tiste poletne dni leta 2007 v Kalkuti v Indiji. Misijon je potekal drugače kot smo si predstavljali in kot smo doma načrtovali. Stalne spremembe načrtov so v meni povzročale notranje napetosti. Poleg tega pa sem vsak dan gledal pretresljive dogodke na ulicah Kalkute. O svojih napetostih in stiskah sem se pogovarjal s slovenskim zdravnikom, ki je bil z nami in ki moč in ljubezen za svoje delo črpa iz duhovnosti Marijinega dela. Neki dan sem po končanem pogovoru z njim odšel v kapelo sester Misijonark ljubezni. Bilo je okrog dveh popoldan. Bil sem sam v kapeli, ker takrat ni nikogar, saj sestre kapelo uradno odprejo šele ob treh. Med molitvijo je prišla vame sila, danes bi temu rekel Sveti Duh, ki mi je dala jasno spoznati: »duhovno veselje je moja pot. Življenje z Bogom je pesem mojega srca.« Ta prvi stavek je bil zelo izrazit: »Duhovno veselje je moja pot.« Ta drugi stavek sem potem dodal: »Življenje z Bogom je pesem mojega srca.«

⁵ Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko si sam, samo pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«

Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo.

Tako kot je prišel tistega dne v Kalkuto, ko sem bil v stiski, tako kot verjamem, da bo prišel v spovednico vsakič, ko ga bom prosil – in prihaja - da iz nje ne bom odhajal utrujen, ampak vesel in zadovoljen. Če so v zgodovini zmogli različni ljudje narediti mnogo dobrega, lahko tudi sam, vendar s pomočjo Boga, s pomočjo Svetega Duha. Kajti ko človek dela s Sveti Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše.

Amen.

________________________________________

1!