Daj vinca, daj
lepa točajka!
Radi mezinca
ni ti mogoče.
Naj ga da majka.
Spi že ...
Pa oče. Tudi ...
Pa sinčka
skliči po vinčka!
Glej, kak se peni
kapljica zlata,
glej, kak mi vreje
kapljica živa,
kak se mi smeje
in nagajiva
pripoveduje
čarobne bajke
od kučamajke
in o princesi
dežele tuje.
Še, še prinesi
vinca iz hrama,
da ne bom jezen,
sicer ljubezen
hodi med nama,
pa čašo primi,
malo napij mi,
k meni prisedi
in me ne gledi
kakor hudiček! ...
Še en poliček,
ljubica moja.
Hôja, di, hôja!
Vidiš jo, vidiš,
od kod pa prideš,
ljubica mila.
Jaz sem pa mislil,
da si ti name
že pozabila,
da te, sem mislil,
drugi objame.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja!
Ná mi tu kito,
ná za spominek!
Vanjo so rože
tri mi povite:
Prva je roža
lep rožmarinek,
vedno zelen je;
naju zvestoba
bo vse življenje
trdna do groba.
Druga je roža
roža-gartroža,
lepa in rdeča,
najina srca,
vedno goreča.
Tretja cvetica
raste sred vrtca, lilija bela,
najina srca
vedno vesela.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja.
Aj, jaz pa pojdem
jaz pa pojdem
v belo gostilno,
da te pozabim,
da se tam silno,
silno napijem,
dnarce porabim,
vinca navžijem!
Bodi, točajka,
tako prijazna,
daj mi še vinca,
čaša je prazna ...
Kaj boš, točajka,
radi mezinca
mene jezila ...
Meni je sila!
Vrag vzemi tebe in uro,
kaj bom šel s kuro
spat? ...
Ti se vari,
da ne zavre mi
krvca po žilah.
Oj, oj nikari!
Pusti me, majka,
pusti, točajka.
Očka, saj grem, grem,
sinek, saj grem!
Hlapec in dekla
skupaj pritekla,
o saj že grem!
Oj, oj, že zunaj,
oj, oj, na cesti,
ti pri moj Dunaj,
luni kar dve sti
gori v oblakih,
da nikdar takih:
ena zelena,
ena rdeča,
ena se smeje
kakor nobena:
lica široka:
usta še večja,
druga se joka
kakor nikoli,
solze debele
kapajo doli.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja!
lepa točajka!
Radi mezinca
ni ti mogoče.
Naj ga da majka.
Spi že ...
Pa oče. Tudi ...
Pa sinčka
skliči po vinčka!
Glej, kak se peni
kapljica zlata,
glej, kak mi vreje
kapljica živa,
kak se mi smeje
in nagajiva
pripoveduje
čarobne bajke
od kučamajke
in o princesi
dežele tuje.
Še, še prinesi
vinca iz hrama,
da ne bom jezen,
sicer ljubezen
hodi med nama,
pa čašo primi,
malo napij mi,
k meni prisedi
in me ne gledi
kakor hudiček! ...
Še en poliček,
ljubica moja.
Hôja, di, hôja!
Vidiš jo, vidiš,
od kod pa prideš,
ljubica mila.
Jaz sem pa mislil,
da si ti name
že pozabila,
da te, sem mislil,
drugi objame.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja!
Ná mi tu kito,
ná za spominek!
Vanjo so rože
tri mi povite:
Prva je roža
lep rožmarinek,
vedno zelen je;
naju zvestoba
bo vse življenje
trdna do groba.
Druga je roža
roža-gartroža,
lepa in rdeča,
najina srca,
vedno goreča.
Tretja cvetica
raste sred vrtca, lilija bela,
najina srca
vedno vesela.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja.
Aj, jaz pa pojdem
jaz pa pojdem
v belo gostilno,
da te pozabim,
da se tam silno,
silno napijem,
dnarce porabim,
vinca navžijem!
Bodi, točajka,
tako prijazna,
daj mi še vinca,
čaša je prazna ...
Kaj boš, točajka,
radi mezinca
mene jezila ...
Meni je sila!
Vrag vzemi tebe in uro,
kaj bom šel s kuro
spat? ...
Ti se vari,
da ne zavre mi
krvca po žilah.
Oj, oj nikari!
Pusti me, majka,
pusti, točajka.
Očka, saj grem, grem,
sinek, saj grem!
Hlapec in dekla
skupaj pritekla,
o saj že grem!
Oj, oj, že zunaj,
oj, oj, na cesti,
ti pri moj Dunaj,
luni kar dve sti
gori v oblakih,
da nikdar takih:
ena zelena,
ena rdeča,
ena se smeje
kakor nobena:
lica široka:
usta še večja,
druga se joka
kakor nikoli,
solze debele
kapajo doli.
Hôja, di, hôja,
ljubica moja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar