ZAOBLJUBA UBOŠTVU

ZAOBLJUBA UBOŠTVU

Uboštvu sem se zaobljubila iz ljubezni do Boga, prostovoljno. Zaradi ljubezni do Boga se odrekam vsemu, kar je moje in ima denarno vrednost. Brez dovoljenja ne smem obdržati, imeti ali uničiti ničesar. Za stvari, ki so bile predane v moje roke, moram skrbeti. Sari ni moj – dan mi je le v uporabo za nekaj časa. Predstojnica mi lahko odvzame vse. Tega ne počne, ima pa pravico. Iz čiste ljubezni do Boga se odrekam pravici, da lahko uporabljam stvari, kot se mi zahoče. Prositi moram za dovoljenje. Godrnjati, ko ne dobimo lepih reči, je noro. Sestre včasih godrnjajo, če ne dobijo okusne hrane, ali pa če jim ni primerno postrežena. Ker hočemo biti uboge, jemo to hrano – bulgar in podobno. Moramo biti srečne, da smo uboge. Seveda nam to ni všeč. Rade bi, da bi nam bilo všeč, vendar je težko, nadnaravo pa nam je všeč.

Moramo ljubiti svoje uboštvo. Moramo biti srečne, da smo uboge, da nimamo stvari, da imamo v hiši najcenejše stvari. Zaradi ljubezni do Boga smo se odrekle vsemu. Bog naredi stvari čudovite – me se jim odrekamo. Nekatere sestre v drugih kongregacijah so mi povedale, da uporabljajo lepe reči, da bi dale drugim možnost zaslužiti denar. Ampak to ni za nas. Za loretske sestre je v redu, da imajo take stvari in ostale, da imajo lepe bolnišnice. One ne morejo delati kot v Nirmal Hridayu. One te stvari potrebujejo. Me pa moramo živeti na drugačen način, sicer ne bi mogle razumeti ljudi. Lahko vam povem, da imamo iste stvari, hrano in oblačila kot tisti v revnih četrtih. Nimamo ventilatorjev; lahko bi jih imele, ampak jih nočemo. Tako lahko čutimo tisto, kar čutijo reveži. Zakaj živimo v tako doslednem uboštvu? Ne morem služiti ubogim, če jih ne ljubim. Ljubim jih in jim hočem podariti mojo ljubezen. Odrekam se zaradi Božje ljubezni. To hočem, nihče me ni silil. Vsakič, ko rečem: »To hočem« to rečem in storim zaradi Božje ljubezni. Zrasla sem v tej ljubezni iz navdiha in domneve, od noviciata, mlajše redovnice do končne zaobljube [do] smrti.

Uboštvo pomeni tudi prositi za dovoljenje, skrbeti za stvari, pravilno krpati oblačila. Mati[1] in me, vse imamo iste privilegije, v polnosti živeti življenje v uboštvu. Želim živeti življenje Nazareta, da bi lahko ljubila uboštvo zaradi Jezusove ljubezni. Oklepati se uboštva je najboljši način, da pokažem Božjo ljubezen. Jezuiti v Rimu so na zboru povedali: »Družbo moramo popeljati [dol] do najbolj ubogih med ubogimi.« Uboštvo je privilegij. Naše sestre v Venezueli je razveselilo, ko so oddale lepe stvari, ki so jih imele na začetku. Moramo ljubiti uboštvo.

---

[1] Za mati Terezijo je bilo, kot je v navadi med redovnicami v Indiji, običajno, da je, ko je govorila o sebi, to počela v tretji osebi.