UBOGI, KDO SO

Ubogi, kdo so?

Sprejela sem, da sem prišla sem, kjer zastopam uboge sveta, nezaželene, neljubljene, zanemarjene, invalidne, slepe, gobave, alkoholizirane ljudi, ki jih je družba zavrgla, ljudi, ki so pozabili, kaj je človeška ljubezen ali dotik sočloveka.

Vidite globoko bolečino, globoke občutke tistih nezaželenih, neljubljenih, zanemarjenih, vse te razdrte domove in vse grozne občutke obupa.

Skozi delo je sedaj mnogo ljudi prišlo v stik z umirajočimi, gobavimi, bolnimi, revnimi in nezaželenimi.

Pred nekaj tedni je v svoji sobi umrla samotarka. Našli so jo potem, ko so vdrli vrata. Mačke so že žrle njeno telo. Poskušali smo ugotoviti, kdo je ta ženska bila, vendar nihče, niti bližnji sosedi niso poznali njenega imena. Poznali so le številko sobe. Zato sem vprašala: »Zares poznamo naše uboge, zares poznamo svoje lastne?« Morda se v naši družini lastni otroci počutijo osamljeno, nezaželeno, morda žena, morda mož, lastni starši, morda se oni počutijo nezaželeni in zanemarjeni v lastni družini. Morda se v naši skupnosti nekatere sestre počutijo nezaželene, neljubljene. To je velika revščina, pa se tega zavedamo?

Sebe je naredil lačnega, nagega, brezdomca, bolnega, zapornika, osamljenega, nezaželenega in rekel je: »To ste storili Meni.«[1] Lačen je naše ljubezni in ta ljubezen je lakota naših ubogih. To lakoto moramo ve in jaz najti. Morda kar pri nas doma.

Ker je danes poleg revščine, materialnega uboštva ... ko ljudje umirajo zaradi lakote, od mraza, na cestah, še velika revščina zaradi nezaželenosti, neljubljenosti, zanemarjanja, pomanjkanja bližnjih in pomanjkanja nasmehov, kar se dogaja ostarelim in to imenujemo samotarstvo. Kot pri sestrah, ki delujejo na področju Harlema, so oni [najbolj ubogi] nula, so samo tam, nihče jih ne pozna, znana je le številka njihove sobe, nihče pa jih ne pozna, da bi jih ljubil in jim služil.

Se zavedate, da se morda prav na tej prelepi, veliki univerzi,[2] vaš kolega počuti osamljen, bolan, nezaželen, neljubljen?

To je čudovito Božje darilo za naše sestre, da so lahko 24 ur dnevno skupaj z bolnimi, umirajočimi, invalidnimi, nezaželenimi, lačnimi, žejnimi in brezdomci: [z Jezusom] v zavrženih, gobavih, alkoholikih, narkomanih – ta prisotnost.

Sestre sedaj v 352 hišah skrbijo za najbolj uboge med ubogimi, nezaželene, neljubljene, prizadete, pohabljene, osamljene po vsem svetu. Tudi v državah, razvitih državah še vedno ostaja obupna osamljenost, zapuščenost, ki pomeni veliko trpljenje.

---

[1] Prim. Mt 25,40.

[2] Semenišče v Libanonu.