POTREBUJEM ODPUŠČANJE
Poglejte
na križ. Tam so moji grehi. Ko gledamo na križ, se zavemo, kako globoki so naši
grehi. Jezus je rekel sveti Marjeti Mariji [Alacoque]: »Moja ljubezen do vas ni
bila šala, temveč nekaj osebnega.« Križ v matični hiši ob stopnišču je čudovit
pregled vesti... Resnično gledate na križ? Ne v mislih – vzemite križ v roke in
meditirajte... Sem sočutna? Jezus je imel sočutje za vse grešnike. Tista
grešnica, ki je stala pred Jezusom – Jezus je ni obsojal.[1]
To je spoved. Tudi jaz potrebujem odpuščanje. Spoved ni nič drugega kot stati
pred Jezusom kot tista grešna ženska, ker sem se ujela v grehu...
V
naši Konstituciji imamo: "Vstal bom in šel k svojemu očetu"[2]
... Spoved – izraz naše potrebe po odpuščanju, ne malodušju. Spoved ni bila
ustanovljena na veliki petek, ampak na nedeljo po vstajenju, zato pomeni
radost. V Rimu so v eni od tistih obupno umazanih hiš naše sestre našle moža.
Osnažile so hišo in ga umile, on pa ni izrekel niti besede. Ko so postorile
vse, je rekel: »V moje življenje ste pripeljale Boga, zdaj pa pripeljite še
duhovnika.« Po šestdesetih letih je opravil dobro spoved. Vidite sestre, kako
čudovito – tisto skromno delo je v njegovo življenje privedlo Boga.
Da
bi ustvarili to povezavo potrebujemo duhovnika. Če glavno stikalo ne deluje,
ostane v temi celo mesto... Celo mesto negoduje, še posebej tisti s
klimatiziranim zrakom. Kako čist mora biti duhovnik, da polije dragoceno kri po
meni, da bi spral moje grehe... Nikdar ne smete podvomiti v besede »odpuščam
vam, osvobajam vas.« Tudi če je duhovnik slab duhovnik, ima moč, da vam
oprosti, da vas osvobodi. Morda to zahteva od nas dejanje ponižnosti, ampak on
je še vedno stikalo, povezava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar