POTREBA PO SPOVEDI
Tu
je gospa, ki je k maši hodila vsako jutro. Bila je pijanka, dokler ni nekdo
prišel v njeno življenje. Potem je naredila naslednji korak in prišla iz daljne
Amerike. Zdaj je tam vsako jutro, pride celo pred nami. Svoje nohte, ustnice,
lica naliči s precej rdečega ličila. Zanimalo me je, zakaj toliko barve.
Povedala mi je nekaj zares presenetljivega: »Mati, to je vse del
samodiscipline, ki se je držim. Odmerjen imam čas za lakiranje nohtov, za
pripravo ličila, da sem pripravljena za pot k maši. Ves čas moram biti
zaposlena.« Danes sem govorila z njo in jo pohvalila, ker se vsak dan udeležuje
maše, vendar, sem rekla, kaj pa spoved. Vprašala me je, čemu naj bi šla. Ni
čutila potrebe po spovedi. Izpostavila sem, da če gre k spovedi, gre tja kot
grešnica z grehom, od tam pa odide, kot grešnica brez greha. »Oh,« je rekla,
»potem želim k spovedi. Vendar potrebujem pomoč, da se pripravim..« Tako bo
nocoj prišla k čaščenju in ji bom pomagala pripraviti se na jutrišnjo spoved.
Ko je odhajala, je bila videti tako srečna, ker se je odločila, da se bo
spovedala grehov in je že doživljala svobodo, radost tega miru. Sprejela je, da
je grešnica z grehom in si zaželela Boga v svojem življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar