OČE LAŽI
Me
smo tabernaklji živega Boga. Moramo ohraniti naša srca čista. Kako naša srca
postanejo nečista? Z nadutostjo, z lažmi, s sebičnostjo, z neodkritostjo,
posebej pa s pomanjkanjem iskrenosti. Pregledovala sem življenja tistih, ki so
zapustile Družbo in vedno je bil razlog pomanjkanje iskrenosti. Hudič je oče
laži.[1]
Ima neskončno potrpljenje. On je najbolj obupano bitje. Pove tisoč laži, da bi
ve izrekle eno in ima brezkončno potrpljenje, tako da čaka in čaka, dokler se
ne predate. Ve in jaz bomo utrujene, vendar on ne bo odnehal, prihajal bo s
skušnjavo, znova in znova. Dokler ne rečem »da« mi ne more do živega. Ne more
reči ničesar, dokler jaz ne rečem: »Hočem.« Mala cvetka je to zelo lepo razložila – obupanost in
nesrečnost hudiča. Sanjala je in videla v sanjah hudiča na sodu. Bil je zelo
močan in to malo dete je gledalo hudiča. In dalj kot ga je gledala, bolj je bil
prestrašen, drgetal je in ni vedel kam naj se skrije. Ko je ugotovila, da se je
boji, ga je šla pogledati od bliže. Nato je izginil in ona je napisala, kako
prestrašen in nebogljen je bil hudič. Ista zgodba velja tudi za nas. Dokler
nočemo, nam ne more narediti nič. To so neumni, ampak zelo življenjski primeri.
Skušnjave niso grehi. Greh nastane, ko to hočemo; zato sem vas včeraj učila
reči: »Tega nočem.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar