KJE SO DANES NAŠI STARCI?
Mislim,
da se tu ljubezen prične. Prične se doma. Kje so danes naši starci? So v
domovih. Kje so nerojeni otroci? Kje? Mrtvi. Zakaj? Ker jih nočemo. Vidim
veliko, veliko bedo, da na zahodu, tu v tej državi,[1]
otroci umirajo, ker nas je strah, da bi nahranili, izobrazili še enega otroka.
Otrok mora umreti, še preden je rojen. Mar ni to velika revščina? Strah, da bi
morali prehraniti v družini ostarelo osebo pomeni, da mora biti ta oseba
odstranjena, pa čeprav bomo morali tudi mi enkrat srečati Gospodarja. In kako
bomo odgovarjali? Kakšen bo odgovor Njemu glede teh majhnih otrok, glede teh
ostarelih mater in očetov, saj oni so Njegova stvaritev, oni so Božji otroci.
Bog je vložil vso Svojo ljubezen v ustvarjanje človekovega življenja, zato
nimamo pravice, da bi ga uničevali, še posebej ne mi, ki razumemo, da je
Kristus umrl prav za to življenje, da bi rešil to življenje. Kristus je umrl in
podaril vse za otroka in če smo res kristjani, potem tudi za nas velja, kot je
rekel hindujec: »To je dajanje.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar