25 MAGGIO Santa Maria Maddalena de' Pazzi, vergine (1566-1607)

24 MAGGIO Santa Giovanna, moglie di Cusa (I secolo)

23 MAGGIO San Giovanni Battista de Rossi, sacerdote (1698-1764)

22 MAGGIO Santa Rita da Cascia, religiosa (1381-1447)

21 MAGGIO Sant'Eugenio de Mazenod, vescovo e fondatore (1782-1861)

LETO C: BINKOŠTNA NEDELJA

 1. DEL PRIDIGE (2min 23s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (2min 24s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 59s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (51s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna.

V duhovništvu se najbolj veselim spovedovanja, hkrati pa me je tega tudi najbolj strah. Dobri mesec je še do mašniškega posvečenja, predavanja smo že končali, izpite smo razen cerkvenega petja že naredili, to me ne skrbi. Dokončati mi je potrebno še diplomsko nalogo. Tudi tega me je strah, kajti če je ne dokončam, se posvečenje prestavi na jesen, česar si ne predstavljam. Ko se usedem, da bi delal to kar Bog od mene hoče, to je diplomsko nalogo, in se v mojo glavo prikrade obilo skušnjav delati kaj drugega, šepnem tiho in kratko, a močno molitev, ki jo – če se le da – večkrat ponovim: »Pridi, Sveti Duh!« In pomaga.

Ta molitev izvira od naših srečanj v pripravi na spovedovanje, ko sem moral prvič sesti v spovednico. Spominjam se takrat, ko smo imeli izpit iz spovedovanja. Bilo me je strah, zelo strah. Ko mora vendar mladi, neizkušen človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz na tisti prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: na sebi imamo preveliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi se zmogli zoperstaviti toku sedanjosti, ki pelje v nič.

Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj.

Ali naj vseeno vstopim?

Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerem se sesipa današnji svet, ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku, ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled samo kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakrivaš oči in si govoriš, da so to samo slabe sanje, lahko greš vanj podprt z alkoholom  ali kako drugo drogo, ki te tako omami, da ne veš, kaj počneš, ali pa se zaveš, da sam pač ne moreš in da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, za katerega veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.«

Marsikdo bi ob tem odmahnil z roko, češ, to so neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, potem se prav kmalu zgodi, da mu stvari zbežijo iz rok. In ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznam: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam.

Ko si v največji temi, vsaj taka je moja osebna izkušnja, si povabljen, da stopiš v kapelo, pokličeš in prisluhneš. Spominjam se občutkov, ki sem jih doživljal tiste poletne dni v Kalkuti v Indiji. Misijon je potekal drugače kot smo si predstavljali in kot smo doma načrtovali. Stalne spremembe načrtov so v meni povzročale notranje napetosti. Poleg tega pa sem vsak dan gledal pretresljive dogodke na ulicah Kalkute. O svojih napetostih in stiskah sem se pogovarjal s slovenskim zdravnikom, ki je moč in ljubezen za svoje delo črpal iz duhovnosti Marijinega dela. Neki dan sem po končanem pogovoru z njim odšel v kapelo sester Misijonark ljubezni. Med molitvijo je prišla vame sila, danes bi temu rekel Sveti Duh, ki mi je dala jasno spoznati: duhovno veselje je moja pot. Življenje z Bogom je pesem mojega srca.

Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«

Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo.

Tako kot je prišel tistega dne v Kalkuto, ko sem bil v stiski, tako kot verjamem, da bo prišel v spovednico vsakič, ko ga bom prosil, da iz nje ne bom odhajal utrujen, ampak vesel in zadovoljen. Če so v zgodovini zmogli različni ljudje narediti mnogo dobrega, lahko tudi sam, vendar s pomočjo Boga, s pomočjo Svetega Duha. Kajti ko človek dela s Sveti Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše.

________________________________________

1!

20 MAGGIO San Bernardino di Siena, sacerdote (1380-1444)

19 MAGGIO San Pietro Celestino V, papa (1215-1296)

PREDSTAVITEV OB NOVI MAŠI IN IZKUŠNJE IZ LOPPIANA

Blaž Batagelj

Bog – moje upanje!

Prihajam iz Vipavske doline, natančneje iz vasi Kamnje, kjer je tudi župnijska cerkev svetega Mihaela. Gospod se me je bolj opazno dotaknil v času mojega šolanja v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Leta 1996 se mi je dan papeževega obiska v Postojni, ko sem bil tam kot ministrant, močno vtisnil v spomin. Ta dva dogodka – šolanje in papežev obisk – sta predvsem pripomogla k temu, da sem se po končani srednji šoli vpisal v bogoslovje. Po prvem letniku je Gospod že spet posegel vmes in izrabil moje zanimanje za umetnost, saj sem prav ob neki razstavi na Rakovniku navezal stik z Marijo Leskovec in tako smo leta 2007 skupina trinajstih mladih misijonarjev odšli v Indijo. To obdobje misijonarjenja v Indiji, s tremi duhovnimi pripravami prej in predstavitvami, ki so sledile po župnijah, je bilo najbolj intenzivno obdobje mojega življenja – to vedno bolj spoznavam. Tam sem spoznal dve duhovnosti, ki bosta oblikovali moje duhovniško življenje: ena je duhovnost, ki poje globoko v mojem srcu, druga duhovnost pa je klic k uresničevanju Jezusove oporoke: » Da bi bili vsi eno …«

Nagovarjajo me naši mučenci: Filip Terčelj, Ludvik Sluga, Lado Piščanc ... Prav moj novomašni križ je bil tudi novomašni križ Lada Piščanca (izdelal ga je Tone Kralj). Od vseh korpusov, ki jih je ta umetnik naredil, le-ta najbolj izraža trpeči izraz Gospoda, kot da bi Tone Kralj hotel napovedati duhovnikovo smrt, ki je sledila le dve leti po novi maši. Odkril sem ga, ko sem pripravljal diplomsko nalogo. Vseh teh stvari nočem razvijati v tem sestavku, saj moj namen ni samohvala, ampak opis poti mojega življenja, tri pikice na koncu seznama naših mučencev izražajo prav to ­­– da zgodba še ni končana in da so prav naši mučenci tisti, ki me spremljajo na začetku duhovniške poti. 

KRATKO POROČILO O DELU IN SPOZNANJIH PASTORALNE PRAKSE V MEDNARODNEM MESTECU LOPPIANU PO DVEH MESECIH

V skupnosti nas je 29 in je zelo pisana; smo praktično iz vsega sveta: Južna Amerika (Brazilija, Kolumbija), Afrika (Kongo, Nigerija, Egipt), Azija (Filipini, Burma, Indija) in Evropa (Nemčija, Madžarska, Švica, Belgija, Slovaška, Italija, Malta, Portugalska in Slovenija). Iz Slovenije je poleg mene še en duhovnik iz mariborske škofije, Marko Drevenšek, in pa Bojan Ravbar, ki ga dobro poznate. Ena prvih nalog, vsaj v prvih dveh mesecih, je bilo učenje italijanščine, ampak samo kot pomoč za bolj bistvene reči: izkušnja skupnosti škofijskih bogoslovcev, spoznavanje in poglabljanje duhovnosti Marijinega dela ter praktično življenje (torej, kako vse to živeti). 

Vsi ti aspekti so očitni v našem vsakdanjem življenju: vsak dan (med tednom) imamo dve meditaciji, katerima skoraj vedno sledi podelitev osebnih spoznanj in duhovnih izkušenj; potem je tukaj osebno delo (italijanščina, osebno poglabljanje duhovnosti ...); pomemben del vsakdanjega življenja pa je tudi učiti se živeti po krščanskem "modelu" (umirati egoizmu, v drugem prepoznavati Jezusa in ga imeti rad ...). Nenadomestljiv del je konkretno fizično delo, ki je v Marijinem delu zelo cenjeno. Jezus je živel kot delavec večino svojega življenja, hkrati pa je to prilika, ko lahko to, kar slišimo, pretvorimo v življenje. Jaz trenutno delam otroško pohištvo in izdelke iz lesa v tovarni Azur.

Naša skupnost je samo ena izmed skupnosti, ki živijo v Loppianu: tukaj so tudi redovniki in redovnice (tudi kontemplativne), mladi (nekateri želijo razširiti svoje duhovno znanje oz. obzorje, drugi pa študirajo na mednarodnem institutu Sofia), družine, moški in ženski fokolari ... Vseh skupaj nas je ok. 900. Z mnogimi od teh se dnevno srečujem pri sv. maši.  

dnevniški zapis 2.12.2011:
Na začetku meseca decembra smo se znašli pred dvema situacijiama: prva je kraja dokumentov enega od bogoslovcev, druga približevanje srečanja Gen's v Rimu. Spraševali smo se, kako lahko živimo ta dva trenutka. 
Z lučjo Jezusa med nami smo videli, da je ena konkretna oblika, ko lahko objamemo to situacijo, najti način za zbiranje denarja tako, da bomo lahko prispevali za stroške kongresa in stroške za ponovno naročiti dokumente. Ena možnost je bila prodaja piškotov in tort po koncu maš v Vivaiu. Skupaj smo videli to možnost in vsi smo se takoj strinjali s tem. Stavek iz evangelija: "Resnično vam povem, učenec ne bo izgubil svojega plačila," je razsvetlil našo izkušnjo. Ni bilo pomembno, koliko bomo zmogli zaslužiti, ampak ljubezen in narediti se eno z bližnjim v teh dogodkih. 
Priprava piškotov je bila zelo utrudljiva in je proizvedla velik nered v kuhinji. Bilo je že zelo pozno, da bi umili posode, oblike za tortice, kuhinjo, itd. ampak Beseda Življenja za mesec november nas je spomnila, da ne vemo ne dneva ne ure prihoda Ženina in vedno moramo pustiti kraj in stvari urejene s spoštovanjem do drugih, ki pridejo kasneje za nami. Z zadnjimi našimi močmi smo vse pomili in počistili. Čeprav z zadnjimi močmi, a z velikim navdušenjem. Ta teden, predvsem konec tedna je bil poln življenjskih izkušenj in izkušenj družine. Ljubezen v preprostosti zgradi mnoge stvari. 



dnevniški zapis 25.12.2011:
Pred Božičem smo imeli vsi zaposleni v AZUR-ju, tovarni pohištva, skupno večerjo. Po glavni jedi so me prosili, če lahko kaj zaigram na harmoniko. Z avtom sem se zapeljal jo iskat. A ko sem prišel, nisem mogel vstopiti v svojo sobo, ker so bila vrata zaprta. Moj sobrat, s katerim si delim sobo, je po pomoti vzel s seboj ključ. Šel sem iskat zamenjavo, a je nisem dobil. Ko sem se vrnil na večerjo, je bilo že vsega konec. Znati izgubiti, da bi se lahko srečal z Njim.

dnevniški zapis 16.1.2012:

To jutro je bilo zame na delu zelo težavno. Tri mesece sem delal z nekim fantom iz Brazilije, ampak sedaj je ravnokar odšel nazaj v Brazilijo in to jutro je bilo zame prvi dan, ko sem delal s fantom iz Filipinov. Želel sem delati kot sem vedno delal, to se pravi skupaj. Videl sem, da je on pripravil škatlo z odejo in prospekti skupaj, kar nisva nikoli delala s fantom iz Brazilije. Zato sem vzel ven te dve stvari, pri tem pa opazil, da je on zgrešil tip odeje. Poklical sem mojega odgovornega in mu razložil te stvari, pa tudi to mojo željo po delu skupaj. 

Vzel je nato eno škatlo iz drugega oddelka, brez da bi mi povedal. Tudi to je bilo zame zelo težko, bil sem namreč navajen delati drugače že tri mesece. 

Nato mi je rekel, naj napišem kodo S35 na naročilo, kajti škatla je prav ta. Nisem mogel narediti tega, kar me je prosil, kajti običajno ne gremo jemati škatel na drugi oddelek. 

Čutil sem odgovornost narediti kaj dobrega in želel sem se prepričati, če je res, kar mi pravi. Videl sem, da je škatla "ATTACCAPANNI 4 FUSTO", ki pride iz drugega oddelka, enaka tej, ki mi jo je on prinesel. Rekel sem mu: "Glej, ta škatla, ki si mi jo prinesel, nima te kode, ampak S645, ker je enaka tistile." On mi je odgovoril: "Ne, ni res," ampak s časom se je zavedel, da je zgrešil. Zaradi vsega tega, kar se mi je zgodilo, sem zgubil zaupanje vanj. 
S to mojo izkušnjo združeno z dejstvom, da sem od tistega dne bil kot odgovoren za skupino Gen's, sem se naučil dve stvari, skoraj program za moje življenje: Ne obstaja samo en način, kako lahko živimo odnose, ampak vsaka oseba, ki jo srečamo, zahteva različen odnos, ki je enkraten; treba je imeti zaupanje do tistih, s katerimi skupaj delamo. Tudi na samem delu smo se na koncu z našimi odgovornimi Markom in Mauriziem odločili, da od sedaj naprej vsak izmed nas vzame svoj list z naročilom in naredi to sam, z zaupanjem drug v drugega. 



dnevniški zapis 9.2.2012:
S sobratom sva pripravila obložene kruhke za moje kolege tukaj v Azurju, kjer vsak dan delam. Sam pa sem napisal ime na listek in skupaj vse dal v hladilnik. Naslednji dan, v torek, torej na dan mojega rojstnega dneva, jih je nekdo vzel in so jih pojedli za zajtrk. Bilo mi je hudo, do pogovora. 

dnevniški zapis 13.3.2012:

Vsi lahko pritrdimo, da je življenje, če ga živimo sami, zelo naporno. Vsi lahko doživljamo, da je življenje v skupnosti, živeto skupaj v odnosu z bližnjim lepše, da imamo potrebo, da živimo "skupaj".

A zakaj?

V tem tednu je bil eden dan zame še posebej zahteven. Počutil sem se zelo žalostnega, ker sem imel veliko problemov, bil sem v težavi in moja duša je bila resnično brez miru, brez upanja, brez Boga.

Imel sem težave doma, potem z zdravjem mojih staršev, tudi težave pri komunikaciji z mojim prijateljem, tudi v odnosu z nekaterimi drugimi osebami. 

Cel dan sem vedno razmišljal samo o teh problemih, ves dan je bil bolj zahteven, nisem želel iti na meditacijo, nisem želel delati, ta žalost je bila vedno večja. In vse to me je pustilo samega. 

Kasneje, bolj proti večeru je prišel k meni eden od sobratov, ki je začel govoriti z menoj, s preprostostjo in z nasmehom: "Kaj si delal danes?" me je vprašal. Malce sva govorila in čutil sem, da ta žalost počasi počasi zginja in prišlo je malček miru. Nato sem čutil, da moram govoriti z njim o vseh mojih problemih. Vse sem dal v občestvo z njim, vse tisto, kar sem čutil. On pa se je z menoj napravil eno. Poslušal me je umirjeno, z vso bratsko ljubeznijo. Čutil sem, da me spoštuje, da je zanj v tem trenutku Bog znotraj mene. Zaradi ljubezni se je tako spremenil ves moj dan, saj sem verjel in odkril, da je ljubezen Boga močnejša od mojih težav. Bog je prisoten tudi v vsakem človeku, v vsakem našem bližnjem. Na ta način smo videli, da z Njegovo ljubeznijo je zmogel osvojiti svet. In zato kdor prinaša mir, upanje, prinaša Boga. Vsak bližnji je darilo za nas. Zato ko smo skupaj, smo močni in Bog je med nami. 


dnevniški zapis 31.3.2012:
Naše življenje zaznamujejo ljubezen in predvsem rast v medsebojnih odnosih. Posledično bi lahko sklepali, da so zato naši medsebojni odnosi vedno boljši. Ampak se pokaže, da ni vedno tako. Razlike, ki naj bi odnos bogatile, nas večkrat ločujejo kot zbližujejo. 
Enkrat se je zgodilo, da me je nekdo prosil za uslugo, če mu grem iskat v delavnico kladivo. Ko sem prišel, sem opazil, da manjka moje kolo. Ko sem opazil, da ga ni, smo vsem velikokrat povedali in vprašali, če ga je kdo videl, a ni bilo odziva. Nato smo skupaj videli in sem ga šel prijavit na policijo. Tam so napisali dolg zapisnik. Bili so zelo prijazni. Rekli so mi, naj prinesem še sliko. Potem so mi pomagali, da smo še tam, kjer delam, dali obvestila. Čez približno štiri dni smo ga videli popoldne po enem srečanju v Loppianu. 
Zgodilo se je, da ga je brat, ki živimo skupaj dal svojemu prijatelju, ker je tako navajen, da dela v Egiptu, kjer je župnik. Tam je pač kultura drugačna, pa tudi sam živi v župniji in je tako rekoč sam sebi gospodar. 
Kolo je bilo zlomljeno. Moral sem ga peljati k mehaniku, mojemu bratu iz Egipta pa nisem povedal, da je bilo popravilo 100 evrov, ker sem videl, da mi je odnos, ki ga imam z njim bolj pomemben kot pa denar in čas, ki sem ga porabil za popravilo. Sedaj imam kolo v sobi. 
Razočaranja torej. Ravno tam, kjer po navadi mislimo, da ničesar ne moremo, tam notri je običajno ključ za spremembo. Dovoliti si priznati, da je tudi to ena od možnosti, da za nekaj ni rešitve, da je pač tako. 

MATI, BODIVA PRIJATELJA

Znala si dati mi srce in kri

kakor znaš le mati.

Bila si vedno polna nežnosti,

šele zdaj to vem.

Prvih mojih ljubezni,

vesela si bolj kot jaz

in z grenkobo mi praviš, da bliža se slovesa čas.

Veš, mati, danes rad bi tu ostal

ob ognjišču tvojem,

Vem, da, ko bom slovo jemal, zajokala boš.

V ognju druge ljubezni tvoj otrok postaja mož.

Zadnjikrat vzemi me v naročje.

Mati bodiva prijatelja!

18 MAGGIO San Giovanni I, papa e martire († 526)

17 MAGGIO Beata Antonia Mesina, vergine e martire (1919-1935)