ŽUPNIJA PODRAGA

1. del

2. del

ŽUPNIJA PODRAGA.  

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Podraga, ki leži ob vznožju Vipavskega pobrdja. Podraga je značilna primorska vas s stisnjenimi uličicami, kamnitimi zidovi, kamni na strehah, no, ampak več o tem nam bodo seveda povedali gostje, ki so zdajle tukaj z mano v studiu. Pozdravljam gospoda župnika Bogdana Vidmarja, gospo Lilijano Vidrih Lavrenčič, tajnico župniškega pastoralnega sveta, gospo Biserko Pirič, katehistinjo, in Karin Rener, učenko drugega razreda verouka, ki bo tudi sodelovala v naši današnji oddaji. Prav prisrčno pozdravljeni, lepo, da ste se odzvali našemu vabilu.

Lep pozdrav tudi Vam. Pozdrav. Lep pozdrav.

Tako, kot sem že napovedala boste svoj kraj sami predstavili.

Bom kar jaz malo spregovorila. V naši vasi, kot ste že omenili v uvodu, je to vasica, ki leži v pobočjih Vipavskih Brd, lahko tudi rečemo v Zgornji Vipavski dolini, gručasta vas, ki se stiska okrog cerkve na majhni vzpetinici, rahlo odmaknjena od vasi, tako da čuva vaščane. Podraga je oddaljena dobrih pet kilometrov od Vipave, dva kilometra od Podnanosa, vendar ni ob glavni cesti, tako da moramo kar skreniti na stransko pot, da jo lahko poiščemo.

Kaj pa začetki vaše župnije? Najbrž segajo že kar daleč nazaj v zgodovino?

Samostojna župnija v bistvu je nastala pozno. Dokazano pa je tudi iz pisanih virov, da je v Podragi bilo, prebivalo verno prebivalstvo. Že pred več kot petsto leti naj bi nastala prva cerkev tam nekje v letih 1465 do 1480 naj bi jo sezidali domačini, to lahko dokazujemo samo z ostanki kamnoseških znamenj na sedanji cerkvi, ki pa je bila povečana, prvotno ali pa čisto na novo zgrajena v letu 1690. Medtem pa smo že dobili drugo cerkvico na vzpetini nad vasjo, ki je posvečena svetemu Socerbu, tako da je pač nastala približno dvesto let pozneje, za tisto prvo, prvotno cerkvijo v vasi. Slabih sto let za to cerkvijo, pa je bila zgrajena še na polju pod vasjo, še ena cerkvica, majhna, posvečena svetemu Urbanu. Vsekakor je že bila zgrajena pred letom 1750.

Farni zavetnik vaše župnije pa je?

To je pa sveti Mohor in Fortunat.

Tako, sta dva.

Tako, sta dva. Na stranskem oltarju imamo sveto Marjeto, na drugem stranskem oltarju pa seveda Brezmadežno. Zanimive so tudi vse tri oltarne slike, sveti Mohor in Fortunat je zdajšnja slika, ki je na oltarju. Je precej stara, niti ne vemo točno, kdo jo je napravil, bila pa je leta 1939 zamenjana z novo sliko, vendar je bila potem stara postavljena na svoje mesto. Podobna zgodba se je dogajala tudi s podobo svete Marjete. Pri vsem tem pa je še nekaj zanimivega, da na vseh starih zemljevidih je zapisana kot cerkev v Podragi sveta Marjeta, ne pa sveti Mohor in Fortunat. Kako je do tega prišlo pa ne vemo.

Ampak ste nekako sprejeli svetega Mohorja in Fortunata za svoja zavetnika, kadar je pa potreba se pa priporočite tudi sveti Marjeti in seveda tudi obeh drugih cerkvic ne pozabljate.

Ja, tako je. To je, od kar je bila cerkev svetega Urbana posvečena, kajti več let je bila zapuščena, 1974-ega je bila pa spet obnovljena in od takrat je vsako leto v njej maša ali prvotno je bila na nedeljo po godovnem zavetniku, zadnjih par let pa prav na tisti godovni dan, to je pa 25. maj.

Z lanskega leta se pa spominjamo lepe svečanosti, ker vam je uspelo obnoviti tudi cerkvico svetega Socerba.

Tudi sveti Socerb je bil večkrat, ne samo enkrat, porušen, zapuščen, pa zopet iz ruševin postavljen. Predzadnja obnova naj bi bila leta 1900, ki je potekala do 1902 in takrat je za nekaj let spet zaživela, vendar pa spet, podobno kot sveti Urban, po drugi svetovni vojni jo je doletela podobna usoda. No, in v lanskem letu smo obnovili to cerkev oziroma dokončali obnovitvena dela, jo slovesno blagoslovili in ponovno postavili njeno osnovno funkcijo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Ja, to je majhna župnija, približno tristo ljudi. No, v zadnjem letu so se priselile tri nove družine, tako da se morda nekoliko število prebivalcev veča in tudi se gradijo nove hiše, ampak vendarle je to majhna župnija. No, posebnost je tudi ta, da smo nekako moderna župnija, ker, čeprav sem imenovan za župnika, vendar ne bivam v Podragi, moje delo je v Vipavi, na Škofijski gimnaziji Vipava in v dijaškem domu, kjer preživim večino časa tako da so farani kot sirote brez staršev, nekako rečem, seveda ni tako kot v drugih župnijah, kjer je župnik stalno prisoten. Česar sem zelo vesel, so nedeljska bogoslužja, ki so zelo lepa, tudi z lepim sodelovanjem, predvsem bi pohvalil lepo petje, dober pevski zbor za tako majhno vas, ki ga vodi Nadja Bratina že dvajset let in se tudi sicer udejstvuje na glasbenem področju tudi v drugih zborih. Potem bralci, ministranti, strežniki, imamo tudi cerkovnika Jankota, pa gospa Darinka pere prte, to bogoslužje, redno bogoslužje se mi zdi zelo lepo, zelo prijetno in sem prav vesel, da ob nedeljah grem na župnijo in čutim pripadnost tej župniji in sem povezan po svojim močeh z ljudmi. Potem pa imamo tudi kakšne posebnosti, mogoče bolj moderne prijeme, mogoče križev pot na svetega Socerba, ki pride v postnem času in traja kar eno uro. Pa letos smo tudi, smo imeli tudi silvestrovanje na svetem Socerbu s sveto mašo in tudi zelo veliko ljudi se je tega udeležilo, tako da skušamo biti tudi nekoliko inovativni in ustvarjalni.

Kako pa bi ocenili ravno to dejstvo, da kot župnik ne bivate stalno v župniji? Ali se to kaj odraža v delu drugih sodelavcev?

Ja, moram zelo pohvalit, ljudje so zelo pripravljeni delati. Radi sprejmejo tudi razne naloge, izzive in s tega vidika moram samo pohvaliti.

Morda je čas, da zdaj prisluhnemo eni od pesmi, ki jih je zapel domači pevski zbor.

(pesem)

V preteklosti je prav gotovo tudi ta župnija imela svojo kroniko. Jo imate ohranjeno?

V župnijskem arhivu obstoja kronika župnije, vendar to je samo za starejši del, pisal jo je še župnik Gustav Kolar, ki je bil v Podragi do leta 1926. Pozneje pa se kronika ni več pisala, vendar pa je kar nekaj ohranjenih dokumentov, tako da se lahko tudi iz njih marsikaj izve o preteklosti župnije.

Kateri so tisti trenutki ali dogodki ali pa ljudje v vaši župniji, ki so jo najbolj zaznamovali?

IZ FARNE KRONIKE.

Če začnemo kar z začetkom, z ustanovitvijo naše župnije. Kajti prej je Podraga spadala v pražupnijo še v Vipavi, potem v kaplanijo v Šentvidu, današnjem Podnanosu in do samostojne župnije smo v Podragi prišli šele leta 1890. Zato pa so se morali Podražani boriti, to ni bilo tako enostavno v tistih časi. In ta boj je trajal v bistvu celih štirideset let, prvo prošnjo so napisali na cerkvene in na politične oblasti že leta 1851. Takrat je bila v Podragi ustanovljena tudi samostojna občina in se jim je zdelo, da jim kar nekako pripada tudi samostojna župnija. Seveda, za to so morali pripraviti tudi materialno podlago, zgradili so na novo, povečali veliko župnišče, v bistvu v taki obliki kot je še danes. So si pridobili svoje pokopališče in celo so pripravili v cerkvi samovoljno, brez dovoljena oblasti svoj krstni kamen, kar pa je takrat dvignilo kar precej prahu. Vendar še vedno ni bilo dovolj, da bi jim to samostojnost dovolili, zato so zelo odmevno v zgodovini in enkratno, ker drugod v Sloveniji, na slovenskih tleh, državnih se to ni zgodilo, so napisali peticijo, pod katero so se podpisali razen treh družin vse Podraške družine, seveda očetje za vso družino v pravoslavje. Baje da je bil že na poti v Podrago uniatski duhovnik, ne prav pravoslavni, ampak uniatski in takrat so se pa seveda oblasti zmigale in so dale dovoljenje, da se v Podragi ustanovi samostojna župnija in leta 1890 je v Podragi dobil funkcijo župnika prejšnji kaplan, ki je prihajal, oziroma vikar je bil to, iz Podnanosa. To je bil Frančišek Pleško. Za tem ga je potem nasledil Gustav Kolar, to je bilo tik pred koncem stoletja, leta 1899, in on je napisal takrat to zelo bogato kroniko, ki pa v bistvu ni kronika, ampak je bila pisana po spominih, pri tem pa je seveda uporabljal tudi vse dokumente in je to res natančno dokumentiral. Dobro leto smo bili potem v Podragi brez svojega župnika, spet upravljani iz Podnanosa, no, ampak leta 1928 pa je prišel v Podrago Franc Premrl, ki je po rodu iz bližnjega Vrhpolja, mlad duhovnik, dve leti je bil pred tem kaplan v Tolminu in je ostal v Podragi skoraj devetintrideset let, in naj tudi tukaj zdaj omenim, da se ga bomo prav letos spomnili, ker je dvajset let njegove smrti in osemdeset let odkar je prišel v vas za župnika, s posebno knjigo, ki ga bo predstavila kot duhovnika. In pa še eno zanimivo, zanimivost njegovo, to je bilo pa fotografijo, kot fotografa. No, in kot vemo potem je Francu, župniku Francu Premrlu sledil gospod profesor Otmar Černilogar, ki pa najbrž ni treba, da bi ga kaj prav posebej predstavljala, ker je vsem zelo dobro znan, in tudi on je dolgo časa ostal v Podragi, dvaintrideset let.

Pa bom vseeno prosila domačega župnika, da o svojem predhodniku pove par besed.

O gospodu Otmarju?

Ja, bil je poleg tega seveda, da je bil duhovnik in župnik, je bil profesor latinščine, grščine in filozofije v srednji verski šoli v Vipavi, pa tudi na teološki fakulteti je predaval. Predvsem je znan kot prevajalec Svetega pisma in pa poleg tega je bil pa navdušen planinec, pa še marsikaj, med drugim tudi predsednik planinskega društva Vipava, in ko se pogovarjam z možmi, ki so sedaj že odrasli očetje, se ga spominjajo, kako jih je kot fantiče vodil v gore in je bil zares pravi vzgojitelj in pedagog.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Da je župnija Podraga sploh postala samostojna župnija je bilo potrebno precej truda, kot smo slišali malo prej. Seveda se v taki župniji potem najbrž tudi zdaj, danes, marsikaj dogaja, pa vas kar prosim, gospa Biserka, da poveste tiste stvari, ki dajejo vaši župniji utrip.

Kar nekaj stvari se dogaja v naši župniji. Trenutno potekajo v župniji delavnice Molitve in življenja, za nami je adventni čas, v katerem smo v Podragi obudili tako lep nekdanji običaj in sicer Marija išče prenočišče. Boj da tega ni bilo v Podragi, saj triinosemdeset letna mama Rozka se ne spomni tudi iz svojega otroštva, ne, da bi se kaj takega dogajalo. Torej smo veseli, da je v adventnem čase se okrog Marijinega kipa zbirala bodisi družina, bodisi družina s svojimi prijatelji, znanci ali sosedi in so preživeli večer ob molitvi. Tudi mogoče nekaj zanimivega je v naši župniji, da si skušamo zapomniti nedeljski evangelij, torej najprej, da dobro poslušati, potem pa iz tega poslušanega, slišanega, živeti. Seveda smo ob letu Svetega pisma razmišljali, kako bi to Sveto pismo bilo ne le ena izmed knjiga na knjižnih policah, ampak da bi to postala knjiga našega življenja. Zato tudi pri najstarejši veroučni skupini vedno in redno poleg učbenika uporabljamo Sveto pismo in veroučenke prinašajo Sveto pismo redno k verouku. Tam smo nekje razmišljale, kako bi in kaj bi lahko še naredili in smo se domenili, da bomo nastavili en zvezek in ta bo iz nedelje v nedeljo potoval od družine v družino z namenom, da družina zapiše, kako je živela nedeljski evangelij. Seveda se to zelo lepo pretaka in skušamo družine postati Sveto pismo, da bi res bili morda prepoznavni za tiste, ki Svetega pisma ne poznajo, da bi postali mi Sveto pismo. Seveda je pot do tega dolga. Knjiga življenja je torej zvezek v katerega pišejo družine, kako so živele nedeljski evangelij in kako to počnemo oziroma kako je to naredila ena Podraška družina, bomo slišali sedaj, ko nam bo Karin, veroučenka drugega razreda prebrala, kako so v njihovi družini živeli nedeljski evangelij. 

Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite, slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij. Evangelij tretje adventne nedelje je v naju spodbudil razmišljanje za čim preprostejšo razlago le-tega najinima dvema otrokoma. V predprazničnem času se vse premalo zavedamo, da so nedaleč od nas tudi otroci, ki se na sprejem novorojenca ne morejo pripravljati, veseliti. Otroka sva spodbudila, da se nama pridružita pri izdelovanju in pisanju voščilnic z željami blagoslovljenih praznikov in pri tem nismo pozabili na ljudi, ki v centru za tujce v Postojni trenutkov adventnega časa in božiča ne morejo deliti s tistimi, ki jih imajo najraje. Skromnost, ponižnost, želje in hrepenenja se z njihovimi ne morejo primerjati in ker je za sprejem novorojenega tako dobro delo kot odpovedovanje, smo v naši družini še posebno z eno izmed voščilnici, tako imenovano osebno vizitko, prenesli kanček našega veselja v njihova srca. Priložili pa smo jim tudi dobrote, ki se nam jih ni bilo težko odpovedati.

(pesem)

Župnija Podraga je živa župnija. Pri njej je pa značilno tudi to, da se verniki ne zapirajo ozko v svoj krog, ampak ste odprti tudi do drugih ljudi in se odvijajo marsikatere druge dejavnosti. Gospod župnik, bi kar Vas prosila, da poveste kaj o tem.

Ja, tukaj je treba poudariti, da je kar veliko sodelovanja z drugimi društvi, z občino, s krajevno skupnostjo. Se pravi, da gre za dogajanje, ki ni prav zaprto v okvire župnije, naj omenim samo nekatere stvari, občina Vipava je postavila spomenik gospodu Otmarju Černilogarju, potem vsako leto krajevna skupnost pripravi miklavževanje, pa materinski praznik in Marjetno nedeljo, kjer tudi prihaja do sodelovanja med župnijo in krajevno skupnostjo. Krajevna skupnost ima dvorano v kulturnem domu, ki jo velikokrat uporabljamo tudi v okviru župnije za razna predavanja, imeli smo že tudi obiske misijonarjev, potopisne predstavitve in ob tej priložnosti se tudi krajevni skupnosti zahvaljujem za to velikodušnost. Potem s planinskim društvom Vipava, ki sem ga že omenil in je bil gospod Otmar predsednik tega društva, sodelujemo pri pripravi pohoda po Otmarjevi poti. Letos je bil že četrtič in tukaj prihajajo tudi druga društva na ta pohod, recimo društvo Most iz Gorice. Potem sodelujemo tudi z društvom Prijateljev poti svetega Jakoba, ki načrtuje Slovensko Jakobovo pot od Zagreba do Trsta in ta pot naj bi šla, bo šla upamo tudi skozi Podrago in za letos načrtujemo postavitev mozaične podobe svetega Jakoba, ki jo bo financiralo to društvo in tudi pohod od Zagreba do Trsta naj bi že letos potekal. No, v zadnjem času pa smo sodelovali tudi s pokrajinskim arhivom v Novi Gorici. Tukaj je zaposlena v tem arhivu, v tej ustanovi tudi gospa Liljana in po njeni zaslugi tudi je narejena publikacija o gospodu Francu Premrlu.

Izdali ste pa tudi že neke manjše knjižice o svetem Socerbu, pa o Otmarjevi poti, imate skorajda razvito neko založniško dejavnost, bi se reklo.

Ja, ja, to je pa zato, ker to sem razmišljal, zakaj se to dogaja, zato ker imamo za zavetnika Mohorja in Fortunata, ki sta zavetnika za tisk in mogoče ne toliko beremo knjige, ne, ampak jih pa pišemo. No, in v zadnjem času res je kar pet publikacij, če to omenim, smo izdali najprej, gospa Lilijana, ki je tukaj z nami v studiu izdala knjižico o svetem Socerbu, s tem se je začelo. No, in tukaj je bila pravzaprav spodbuda, smo videli, da to ni tak strašen problem, tudi po zaslugi, moramo reči, tiskarne Janežič, ker je gospod Janežič, Stojan po rodu iz Podrage in nam je tudi on dal podporo. Potem smo izdali eno publikacijo o Otmarju, pa zbirko pesmi Franeta Žgurja, tudi po zaslugi gospoda Jurija Rosa, tudi še drugih, ki so sodelovali, sedaj pa je planinsko društvo izdalo vodnik po Otmarjevi poti in letos, kot že rečeno, še nismo predstavili, je pa že natiskana po zaslugi pokrajinskega arhiva v Novi Gorici publikacijo o Francu Premrlu. No, glede tega kulturnega dogajanja bi še povedal, da je v vasi res neko ustvarjalo vzdušje, saj imamo tudi dva živeča pesnika, ki pišeta pesmi in vsake toliko tudi pripravita kakšne nastope, recitacije in ob tem se tudi otroci učijo te ustvarjalnosti, tako da mislim, da je vzdušje zelo pozitivno, zelo ustvarjalno.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Res živahno dogajanje v župniji, tako da se imate, gospod Bogdan Vidmar, verjetno za marsikaj zahvaliti Bogu v tej župniji.

Ja, jaz sem hvaležen Bogu predvsem za te odnose, ki so, taki kot so in se mi zdi, da je to zelo važen pogovor, komunikacija, razumevanje, tudi razumevanje tega, da nismo svetniki, da imamo napake in jaz jih imam kot župnik in sem vesel, da farani potrpijo z mano, ker sem tak kot sem in tudi, ker sem veliko odsoten. Potem sem hvaležen za to, da so ljudje aktivni, da čutijo z župnijo, pa tudi ne samo z župnijo, tudi z vasjo in širše, se mi zdi tudi, da so družine v Podragi mogoče tudi zato, ker je kraj malo umaknjen, mislim, da ni to edini razlog, da so družine še zdrave, tudi mladina sem vesel, da se vključuje v pevski zbor in druge dejavnosti. In to mislim, da je velik kapital, ena pripadnost vasi, zdravemu načinu življenja. Zahvalil bi se tudi za to, da je med nas prišla gospa Biserka, ki ste jo prej slišali. Je, kar, prinesla kar veliko novosti, veliko novih idej v našo župnijo. Vesel sem, da se tudi moški družijo, da so skupaj obnavljali svetega Socerba, da tudi drugače pridejo skupaj in da jim to nekaj pomeni. Omenil sem že mlade, pa bi še tudi žene, ki v glavnem med tednom, ko je maša, pridejo žene k maši, ampak sedaj tudi, so se odločile za delavnice Molitve in življenja, in se mi zdi, da gre za zelo res kvalitetno dogajanje, za duhovno življenje, in zato sem vesel tega in tudi Bogu hvaležen.

Med sadovi truda pa so tudi duhovni poklici, tudi tukaj imate kaj pokazati.

Ja, dva živeča duhovnika izhajata iz Podrage. Gospod Gabrijel Vidrih, ki je imel novo mašo leta sedeminsedemdeset, in je sedaj dekan, službuje kot dekan v Ilirski Bistrici. Leta sedeminosemdeset, se pravi deset let pozneje, pa je imel novo mašo gospod Bogomir Trošt, ki je trenutno župnik na Vrabčah in Štjaku, poleg tega pa profesor latinščine na škofijski gimnaziji Vipava in je nasledil pokojnega gospoda Otmarja Černilogarja.

Morda je čas, da zdaj prisluhnimo eni od pesmi, ki jih je zapel domači pevski zbor.

(pesem)

V oddaji Iz življenja naših župnij smo tokrat predstavili župnijo Podraga, gostje v studiu so bili gospod Bogdan Vidmar, gospa Lilijana Vidrih Lavrenčič, gospa Biserka Pirič, veroučenka Karin Rener in njena mamica Barbara. Z njimi sem se pogovarjala Zlata Kraševec, za tehnično izvedbo oddaje sta poskrbela Andrej Gropajc in Bojan Jurišič.

DOBRO JE VEDETI.

V župniji Podraga so nedeljske maše običajno ob deveti uri, maše med tednom pa niso redne. Med farnimi prazniki naj omenimo najprej god svetega Mohorja in Fortunata, ki ga praznujejo v nedeljo po dvanajstem juliju. Tudi na god svete Marjete, ki goduje dvajsetega julija v Podragi nikoli ne pozabijo. V nedeljo po njenem godu je namreč Podraška nedelja, družabno srečanje faranov, rojakov in prijateljev ob cerkvici svetega Urbana. Običajno je na ta dan tudi nogometna tekma med staroselci in zeti. Na god svetega Urbana, petindvajsetega maja, v nedeljo, ki mu sledi, je maša v cerkvici, ki je posvečena temu svetniku. Zadnja leta se tam zbirajo tudi po trgatvi, da bi se zahvalili svetemu Urbanu, zavetniku vinogradnikov. V cerkvi svetega Socerba pa je sveta maša na dan godu svetega Socerba, to je štiriindvajsetega maja in v nedeljo, ki temu sledi. Poleg tega naj omenimo še pohod po Otmarjevi poti, ki je vsako leto v nedeljo po Svetih treh kraljih. Na četrto postno nedeljo je ob štirinajsti uri križev pot pri svetem Socerbu, prvo nedeljo po Velikem Šmarnu ob poldne, pa je Podraška maša pri svetem Hieronimu. K vsemu temu pa dodajmo še aktualno vabilo. V nedeljo, desetega februarja letos ob sedemnajsti uri bo v dvorani kulturnega doma v Podragi predstavitev knjižice, ki govori o nekdanjem Podraškemu župniku, gospodu Francu Premrlu. Ob koncu naše današnje oddaje priporočamo župnijo Podraga njenima zavetnikoma Mohorju in Fortunatu z molitvijo, s katero se nanju v tej fari tudi običajno obračajo.

Sveta zavetnika Mohor in Fortunat. Vajina mogočna priprošnja pri Bogu naj nam pomaga, da bomo z dobroto premagovali zlo, z ljubeznijo sovraštvo, z bratsko ljubeznijo razdeljenost, z mirom nasilje, z upanjem obup in odločanjem za kulturno življenje, kulturo smrti.

Nebeški Oče, na priprošnjo naših zavetnikov in v moči Svetega Duha naj vedno izpolnjujemo tvojo voljo in vedno zaupamo v tvoj načrt vstajenja. Tudi takrat, ko se znajdemo v bolezni, osamljenosti, stiskah, težavah in skušnjavah. Dobri Oče, pomagaj nam, da bomo tvoji pričevalci in bomo z veseljem sprejemali žrtve, ki jih zahteva apostolsko poslanstvo. Naj nam naša zavetnika Mohor in Fortunat izprosita milost, da se ne bomo bali v javnosti pričati za sveti evangelij.

Oče, pomagaj nam, da bomo drug drugega vzgajali v veri, da bo vsakdo izmed nas usposobljen za to, da prisluhne tvojemu klicu, tudi tisti člani našega občestva, ki jih morda kličeš v duhovne poklice, v duhovniški, redovniški ali misijonski poklic.

Vsemogočni Oče, daj da se bomo skupaj s sveto Marjeto, s svetim Urbanom, s svetim Socerbom, z vsemi svetniki in z vsemi ljudmi, s katerimi se srečujemo v tem življenju, srečali na večni gostiji v nebesih, vse to te prosimo po Kristusu našemu Gospodu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA, HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.