1. del
2. del
ŽUPNIJA BERTOKI.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci oddaje Iz življenja naših župnij. Tokrat vam bomo iz koprskega
studia predstavili župnijo Bertoki. Župnijo, ki leži prav blizu Kopra. Zdajle
smo z mano v studiu tamkajšnji župnik gospod Marjan Jakopič in njegovi tesni
sodelavci, Lojze Željko, Nevenka Brozina, Terezija Stopar, Herman Kocijančič in
njegov pomočnik, ki sobiva v tej isti župniji gospod Franc Prelc. Vsem prav
prisrčen pozdrav.
Pozdravljeni. Dober večer.
Po navadi začnemo kar s
predstavitvijo kraja.
Župnija Bertoki leži ob
spodnjem toku reke Rižane, meji na župnije Koper, Ankaran, Škofije, Sveti
Anton, Marezige. Obalni del župnije sega v Luko Koper. Začetek župnije sega v
leto 1635, kar izpričuje prvi zapis v prvi krstni knjigi. Župnijska cerkev je
posvečena Vnebovzetju Device Marije, ohranjena je listina in zapis posvetitve
cerkve iz leta 1676. 27. septembra 1676 je cerkev posvetil takratni koprski
škof Frančišek Zeno. Cerkev je bila pozneje še popravljena, večji poseg in
povečava se je vršila v letih 1929 do 1931. Velik zvonik ob cerkvi pa je bil
zgrajen šele leta 1934. Leta 1991 pa je bil ob cerkvi zgrajen nov župnijski
dom. V času dolgoletnega župnikovanja gospoda Jožeta Ličena, naj mu bo tu
izrečena zahvala za njegovo delo v tej župniji. Z ustanovitvijo župnij Škofije,
to je bilo leta 1960, in Ankaran, 1965, se je župnija Bertoki teritorialno
zmanjšala. Po številu prebivalstva danes spada med večje župnije v škofiji
Koper, okrog štiri tisoč tristo prebivalcev. Župnija številčno po prebivalstvu
narašča, zato razmišljamo o povečavi in obnovi cerkve, cerkvene stavbe.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
V župniji je večina
kristjanov, bolj zavzetih in rednih obiskovalcev nedeljskega bogoslužje pa je
okrog dvesto petdeset ljudi. Pastoralno je župnija vezana z župnijo sveti
Anton. V tej župniji delujeva sedaj dva duhovnika, župnik svetega Antona,
gospod Franc Prelc ali imenovan oče Franc, ki je tudi duhovni pomočnik v
Bertokih in tukaj prisotni župnik. V veliko pomoč, katehet, katehistinja,
sodelavci škofijske Karitas pod vodstvom Štefke Jerman in Vane Milanič,
pevovodkinja in organistkinja Ivanka Erjavec, ki letos obhaja šestdeset let
vodenja cerkvenega zbora in njen soprog Tone Erjavec, pa že dolgo let tudi
cerkveni ključar, pomaga župniku pri gospodarskih zadevah, brez njegove pomoči
bi tudi zvonovi že prenehali zvoniti. V veliko oporo v župniji je seveda tudi
družina Željko, posebej sem Bogu hvaležen za skupino družin s številnimi
otroci, ki vsi skupaj redno obiskujejo nedeljska bogoslužja in tudi med seboj
sodelujejo. Med njima sta sedaj nekdanja laična misijonarja, Herman Kocijančič,
pred nekaj leti laični misijonar v Zambiji, sedaj očka petih otrok v pričakovanju
šestega, in zdravnica Kaira Brozino, poročena v Kölnu, pred leti laična
misijonarka v Braziliji. Sedaj je mati treh otrok. Seveda ne smem pozabiti
bralce Božje besede pa ministrante, častilce in krasilce cerkve, v župniji
imamo svoja srečanja tudi skupina Prenove v Duhu, potem skupina Marijinega
Dela, skupina družin, molitvena skupina. Najbolj sem vesel pobude zakonske
skupine v okviru skupnosti družina in življenje, saj je uvedlo ob prvih petkih
v mesecu češčenje Najsvetejšega v cerkvi v Bertokih. In to cel dan, od sedmih
zjutraj do devetih zvečer.
Gospod župnik, tako ste na
kratko našteli pravzaprav zares živahno dogajanje v tej župniji, ki je stara
župnija lahko ugotovimo, če štejemo kdaj je nastala, je pa hkrati tudi mlada
župnija, ker prvič se prebivalstvo povečuje, kar ni povsod tako, in drugič je
tudi veliko mladih, kot sem lahko razumela. Mogoče preden preidemo na ta
živahni utrip župnije, še kakšen utrinek iz farne kronike, kakšen pomemben
dogodek, kakšen, kakšna pomembna oseba.
IZ FARNE KRONIKE.
Kar je bilo važnega ali
pomembnega po moji presoji, je v tem, zadnjih letih, je bil misijon v župniji
Bertoki, ki se je odvijal od šestega do petnajstega maja leta 2005 in to kot
priprava na novo mašo. In nova maša potem Alana Tedeška, ki je bil 3. julija
2005 obhajal to slovesnost. V župniji pa sta več let delovala monsignor Franc
Bole, direktor ognjišča, in magister Božo Rustja, odgovorni urednik Ognjišča.
Oba sta pustila veliko sled v župniji Bertoki, lansko leto smo se veselili
zlatega jubileja monsignora Franca Boleta tudi v župnijski cerkvi v Bertokih na
sam župnijski praznik Vnebovzetja Device Marije.
(pesem)
Tretji Božični večer se je
sicer že iztekel, ampak božični čas nekako še kar traja. Pa bi vas mogoče za
začetek vprašala: Kako ste letos preživeli Božič v župniji Bertoki, gospod
Lojze Željko?
Ja, vsako leto v župniji
Bertoki seveda pripravimo jaslice, te jaslice so običajno klasične, se pravi
mah, pastirčki, kakšna voda, ogenj, spomnim se, da sem te jaslice vedno
pripravljal z gospodom Ličenom, že trideset let, kar me je tudi navdušilo, da
to, bom rekel, tradicijo še naprej držim v župniji Bertoki. Seveda s prihodom
novega župnika gospoda Marjana, mi je dal to čast, da se komično rečeno, ne
vtika več v jaslice, ampak enostavno prepušča to nam, tako da tudi jaz poskušam
pridobiti sodelavce, ki bi bili pripravljeni pomagat pri jaslicah. Osebno je to
zame en velik in lep dogodek, tudi kot priprava na Božič, ker ni samo priprava
jaslic nekaj lepega, so tudi skrbi in to je tisto, kar me potem veseli, kot moj
dar župniji in ta dar želim tudi, da ohranijo drugi mlajši, in tako gre za
tradicija teh jaslic naprej v župniji Bertoki. Želim da jaslice bodo take, da
se otroci pri njih počutijo, čeprav to ni pravljični svet, ampak otroci ga
doživljajo kot nekaj mehkega, pravljičnega, ko se srečajo z jaslicami. To se mi
zdi, da je letos uspelo, ker smo jaslice pomaknili malo bližje otrokom, da se z
njimi igrajo, čeprav jaz nimam rad, da se premika kaj na njih, ampak to je
posebno doživljanje Božiča otrok.
Ker je z nami tule tudi
oče petih otrok, gospod Herman Kocijančič, ga bom kar vprašala: Kako so
njegovi, tisti, ki so že malo večji, doživljali te jaslice, kaj jim pomenijo,
te v cerkve in tiste doma?
Naši otroci se zelo radi
igrajo z jaslicami, tudi doma smo naredili jaslice, in tam najmanjša Mirjam,
ona je tak podre vse ovčke, tako da ležijo in tudi druge figure. Lansko leto je
bilo to bolj očitno, letos malo manj, v glavnem se tudi vživijo in pač so jim zanimive
zadeve, sploh v cerkvi jim je bilo zanimivo, da so lahko dajali račke oziroma
goske noter v vodo, da so plavale in potem so pobirali ven in tako nekako. V
glavnem tudi oni se nekako vživijo v ta svet Božiča.
Lepo. Torej, ne smemo
ostati samo pri Božiču, kajti tudi pred župnijo Bertoki je celo dolgo cerkveno
leto v katerem se bom verjetno marsikaj dogajalo, tako kot se je dogajalo tudi
že prejšnja leta in zdaj bomo malo poskušali opisati ta živahen utrip v vaši
župniji, pa bi mogoče začeli kar z zborom, ta je gotovo polepšal tudi Božično
bogoslužje. On njem nam bo nekaj povedala gospodična Terezija Stopar.
Torej, v naši župniji je,
delujeta nekako dva pevska zbora, saj imamo nedeljsko mašo ob osmih zjutraj in
ob enajstih. Ob osmih pojemo pevski zbor, sami se hudomušno poimenujemo kar Ta
stari, letos avgusta bo ta zbor tudi praznoval že štirideseto letnico
neprekinjenega delovanja. Kot je že prej gospod župnik omenil, je njegova
ustanoviteljica Ivanka Erjavec, ki je hkrati organistka in pevovodja in letos
tudi ona praznuje šestdesetletnico neprekinjenega orglanja in vodenja pevskih
zborov. Vsekakor smo se tudi mi kot zbor pripravljali tako na Božič, tako da
smo lahko tudi pripravili en krajši koncert pred samo polnočnico in potem tudi
kolikor toliko ubrano petje, seveda tudi mladi so se potrudili, ki so prepevali
pri otroški polnočnici, ki jo imamo tudi zdaj kar nekaj let zapovrstjo, to je,
in so sodelovali s svojim petje in tudi pri pripravi ene dramske igrice, ki so
jo uprizorili tudi v drugih župnijah. Smo zelo zvesti, redno hodijo pevci na pevske
vaje in tudi pojejo ob nedeljskih mašah, nekako lahko tudi rečemo, da nas člani
ne zapuščajo, večinoma so nas zapustili tisti, kot rečemo, ki so odšli prepevat
v nebesa.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Zdaj smo izvedeli nekaj o
jaslicah, nekaj o petju, k lepemu bogoslužju pa sigurno prispevajo tudi še
drugi, pa je zdajle priložnost, da rečemo nekaj še o strežnikih, krasilcih,
bralcih.
Tudi v župniji Bertoki
imamo nekaj ministrantov ali strežnikov, trenutno jih je šest ali sedem, ki
redno obiskujejo sveto mašo in ministrirajo pri njej. Večinoma so to mlajši,
seveda župnija za njih oziroma mi nekako želimo skrbeti za njih, tako da jih
popeljemo na kakšen izlet, enodnevni izlet, tridnevni izleti, s tem jim
izkažemo njim in staršem eno hvaležnost za to bogastvo, ki ga tudi oni dajejo.
Moram reči, da so res pridni, da radi strežejo, čuti se, da želijo to službo
opravljat, kar je velik ponos tudi župnije in tudi njih. V sklopu tega bi rekel
nekaj še o poučevanju verouka. V župniji je en katehet, to sem jaz, pa šest
katehistinj. To je tudi veliko bogastvo, menimo, za župnijo. Pri verouku se kot
vsaka župnija srečujemo tudi z nekaj težavami, opazi se, da je župnija, da je
življenje v župniji, čeprav ni mestna, popolnoma mestno. Veliko otrok, ki
obiskuje verouk in tudi sveto mašo, na žalost, ostanejo starši doma, kar je
velika težava za poučevanje verouka. Istočasno pa je lahko tudi velik izziv, da
se te starše pridobi. Pri verouku je dostikrat primer, ko se pokaže en majhen
uspeh. Oče, starši, ki nikoli niso molili, učenka pove, da jih je prosila in da
je tudi uspela, da vsak večer skupaj molijo. Torej, preko otrok lahko tudi
starše pripeljemo nazaj k, v Cerkev, skupnost.
No, ko smo že pri tem,
gotovo je tudi družina zibelka vere, pa bi o tem mogoče malo več spregovoril
gospod Herman, ki ste član, skupaj z ženo seveda, zakonske skupine.
Ja, moram reči, da mi smo
se leta nazaj vklopili v zakonsko skupino, in sicer v okviru gibanju Družine in
življenje, ki jo v Sloveniji vodita Dani in Vilma Sitar in potem smo nekako
pred tremi leti, se v bistvu s še drugimi zakonskimi pari odločili, da bomo
pač, ko smo imeli še, ko smo obiskovali to skupino pri svetem Marku v Semedeli
pri Kopru, da smo jo nekako prenesli tudi v svojo župnijo, tako da imamo sedaj
vsako drugo nedeljo v mesecu. In pač na to zakonsko skupino pride osem parov, s
tem, da zraven pripeljemo dvaintrideset otrok, kar je povprečno, štirje otroci
na družino, vsekakor pa smo hvaležni tudi prostovoljcem, ki v sosednji učilnici
nam pomagajo paziti otroke in jih v bistvu, se z njimi igrajo in pač veliko
ustvarjajo. Mi recimo pa v skupini se pač trudimo prepoznavat Božjo voljo s
pomočjo Božje besede, omenit pa moram tudi, da pred to zakonsko skupino imamo v
cerkvi še molitev za družine, ki jo vodi naš župnik, v bistvu k tej molitvi za
družine so pa tudi dejansko povabljeni tudi drugi ljudje, tako da nismo samo
zakonci.
Veliko blagoslova pa
seveda prinaša tudi molitev. Župnija Bertoki je župnija, kjer se kar veliko
moli, pa bi mogoče zdajle dali besedo gospe Nevenki Brozina, ki sodeluje v
Prenovi v Duhu.
Ma tako, moram malo, bom
rekla, povedat malo zgodovine, ker je ta skupina na obali trenutno samo v
Bertokih, povedat moram, da je Prenova v Duhu, to je en duhovni tok, ki se je
začel leta 1968 v Ameriki, v Pitchburgu, pravzaprav to ni nič kaj posebnega kot
razen to, da oživijo oživitev darov Svetega Duha, ki smo jih prijeli pri krstu
in seveda tudi karizme, ki so jih imeli že prvi kristjani in ki so potem, bom
rekla, skozi stoletja kar zamrli. Na obali se je ta Prenova začela
dvaindevetdesetega leta, torej imel je seminar gospod Tone Marinko, župnik iz
Črnuč in po tem seminarju so se formirale štiri molitvene skupine in ena od teh
seveda je tudi v Bertokih. Prenova v Duhu je za našo župnijo velik dar, kajti
zbirali smo se k molitvi enkrat tedensko in je srečanje trajalo dve uri, skupaj
s sveto mašo, s slavljenjem, s slavljenjem Najsvetejšega in blagoslovom. Kar je
velika prednost v tem, da tako molitveno skupino združujejo vse generacije,
tako da smo od začetka imeli matere z dojenčki, otroke, mlade, starejše,
odrasle in tako je še zmeraj, še danes se to, bom rekla, ponavlja na ta način.
V teh sedemnajstih letih, ko imam, te vztrajne molitve, je Bog obilno
blagoslovil našo župnijo, sicer ne morem reči, da si lahko privzamemo zaslugo,
ampak molitev prav gotovo odpre Božja vrata in tako da smo res kot je župnik
omenil, imeli nov duhovni poklic, misijonski poklic in številne katehiste kot
je tudi gospod Lojze povedal. V tej molitveni skupini, ki je sedaj, bom
povedala, da je živa, da se nenehno oblikuje in da pravzaprav zadnjo obogatitev
smo v Bertokih doživeli v letu 2007, ko so se vse molitvene skupine združile in
je to sedaj ena molitvena skupina v Bertokih. To skupino vodita dva duhovnika,
gospod Niko Rupnik in gospod Igor Lovišček, ki pa po sveti maši, ki jo ima
domači župnik, po prejemu zakramentov in skupni slavilni molitvi, duhovniki
tudi molijo nad posamezniki, ki za to prosijo. Karizma Prenove v Duhu je
ozdravljenje, ozdravljenje duše, duha in telesa. Ta skupina je odprta za vse
ljudi in bi tudi ta trenutek izkoristila, da vse povabim, da se nam pridružijo.
Imate pa pravzaprav lepo
posebnost, malo katera naša župnija ima možnost celodnevnega češčenja, seveda
en dan v mesecu. O tem celodnevnem češčenju na prve petke, ja, bo pa nekaj
povedal gospod Herman.
Dejansko bom rekel, da to
celodnevno češčenje so se nekako zgledovali po Medžugorju, nekako tisti, ki smo
bili v Medžugorju smo pač videli, kako se to časti, Najsvetejše in potem smo
nekako to, en tak zgled povzeli, če hočemo imeti celodnevno češčenje, da mora
biti prisoten vsaj en vernik vsako uro, ne. Pač, recimo človeško gledano lahko
ti nekoga povabiš, ne, samo je težko, da potem bom rekel, čisto človeško
dosežeš, da boš imel toliko vernikov, da ti vsako uro pride in da so sigurni.
Smo pač se odločili, da smo eno leto pred tabernakljem s prošnjo k pokojnemu
medžugorskemu patru Slavku Barbariču in potem po enem letu smo pričeli
obveščati ožji krog župljanov in smo nekako potem zapolnili ta celodneven,
celodnevno češčenje od sedmih zjutraj do enaindvajsetih. To smo pač začeli v
minulem decembru in odziv je bil zelo presenetljiv. Smo zelo veseli, da pač
prihajajo tudi drugi ljudje, ne samo tisti pač ki so se obvezali za to, tako da
recimo vsako uro je vsak tri do pet ljudi na enkrat, molitev pač želimo
darovati za potrebe naše župnije in tudi pač vsak osebno ima svoje namene.
(pesem)
Sadovi molitve so pa tudi
v naši odprtosti za druge in gotovo v župniji Bertoke je treba na tem mestu
omenit vsaj dve stvari, prva je delovanje Karitas, druga pa delovanje hiše
Karitas, ki ste jo v Bertoke sprejeli. Najprej bom zaprosila gospodično
Terezijo, da pove nekaj o Karitas.
No torej, župnijska
Karitas Bertoki je bila pravzaprav uradno ustanovljena novembra leta 1993 in je
štela osem članov. Prva voditeljica je bila takrat Nada Marsič, predsednik pa
takratni župnik Jože Ličen. Sicer pa že pred samo ustanovitvijo smo posebej
organizirano delovali z zbiranjem pomoči in obiskovanjem beguncev iz Dubrovnika
in okolice, ki so bili takrat nastanjeni v zdravilišču Debeli Rtič, saj je bila
takrat Hrvaška še v vojni. Takrat so se ljudje naše župnije izkazali kot zelo
odprtih rok in srca za te ljudi. Od same ustanovitve potem župnijska Karitas
deluje neprekinjeno in ima tudi redna mesečna srečanja članov. Sledi seveda
potrebam ljudi v naši župniji in potrebam časa v katerem danes živimo. Na prvem
mestu vsekakor je najprej skrb za lastno duhovno rast, kamor sodi seveda reden
obisk bogoslužja, osebna molitev, skupno druženje, udeležba na duhovnih vajah
in romanjih, sami sodelavci Karitas so predvsem mlajši upokojenci in njihovi
življenjski sopotniki. Tu bi radi predvsem poudarili, da ravno naša župnijska
Karitas izhaja res iz prepričanja, da je najvažnejši in najbližji sodelavec
karitativnega delavca ravno njegova družina in njeni člani. Ena temeljnih
dejavnosti župnijske Karitas je skrb za cerkev, njeno okolico in župnišče,
zlasti kadar so kakšna praznovanja organizirajo čistilne akcije in čiščenje
cerkve in okolice. Seveda k sodelovanju se povabi vedno vse župljane, tudi po
razporedu dežuramo v prostorih območne istrske Karitas, ki se nahaja v našem
starem župnišču in smo tako na razpolago potrebam brezdomcev, ki imajo tu svoje
zatočišče. Seveda en zelo velik pomemben del našega delovanja je tudi
odkrivanje potreb po pomoči, tako materialne kot duhovne narave. Predvsem pa v
sedanjem času ugotavljamo, da v naši župniji kot, mislim, po drugih župnijah ni
toliko neke materialne revščine kot pa v bistvu nekega duhovnega siromaštva.
Veliko je tudi osamljenosti, posebno pa še pri tistih starejših ljudeh, ki
nimajo nekega zaledja širše družine. Še posebej kot se je že prej omenilo, da
je naša župnija bogata z družinami, ki imajo več otrok, ki še s posebnim
veseljem se ravno poskrbi tudi za take družine in lahko rečemo, da imamo kar
štirinajst družin, ki imajo tri in več otrok. Seveda pa v župnijski Karitas
poleg rednih sodelavcev, ki jih je tako dvajset mož in žena, je tudi nekaj
sodelavcev tako imenovanih v drugem koraku, kamor se štejem tudi sama. In to so
pa v bistvu, smo župljani, ki se občasno srečujemo, organiziramo tudi različne
aktivnosti, pripravimo kakšna darilca, spominke, zlasti za recimo določene
tradicionalne aktivnosti kot so že postale zadnja leta, na primer kot je
srečanje ostarelih in bolnih meseca oktobra, organizirajo se tudi adventne
delavnice, seveda pa po potrebi tudi se sodeluje redno z lokalno skupnostjo.
Trenutno pa samo župnijsko Karitas vodi Štefka Jerman, njen predsednik pa je
gospod župnik Marjan Jakopič.
V starem župnišču pa počasi
nastaja oziroma je že do polovice prenovljena, malo pa tudi še ne, hiša
Karitas, kjer je našlo svoje zatočišče tudi skupnost Srečanje. In prav o tem
nam bo pa nekaj besed povedal oče Franc Prelc.
Morda je prav ta hiša
kriva, da živiva z gospodom Marjanom skupaj, ker so že pred leti pokazali do
naših potreb v župniji veliko pripravljenost, da to staro, zapuščeno župnišče
ovrednotimo, ker imamo tam tudi centre skupnosti Srečanje. To hišo smo predvsem
namenili za take probleme, ki se ne morejo reševat v okviru nekih župnijskih
Karitas, niti škofijskih ali celo slovenske Karitas, zato ker potrebuje prav
karizmatične voditelje in karizmatične programe. Ukvarja se namreč z ljudi, ki
so na nek način še vedno tabuizirani in izključeni iz nekega upanja, da bi
lahko znova zaživeli normalno življenje, da bi se iztrgali iz tega stanja, ki
je gotovo zelo hudo. Ampak veliki ljudje nikoli ne izgubijo upanja in zato so
zrastli prav mnogi taki programi v svetu s katerimi smo se tudi mi že v
devetdesetih letih srečali in ga prinesli v Slovenijo. Tukaj imamo enega od
pripravljalnih centrov prav v tej hiši in prva hiška, ki smo jo obnovili, je skoraj
v celoti posvečena sprejemanju, detoksiciranju in potem tudi z vsemi drugimi
zadevami, ki so potrebni, predvsem prve tedne, ko se nekdo ali neka družina
odloči za temeljito zdravljenje zasvojenosti od prepovedanih drog. To je en
program, drugi program, ki se tudi že nekaj let odvija v okviru naše škofijske
Karitas, je pomoč brezdomcem in mislim, da vsi mi v bistvu že tukaj vidimo, da
so nekateri kotički, kjer so se pač zaustavljali brezdomci prazni, zato ker
prihajajo mnogi sem in po nekateri se tudi odločajo bodisi za zdravljenje v
skupnosti Srečanje. V zadnjih letih, ko je nastala prav tukaj, bi lahko rekli,
organizirana oblika pomoči alkoholikom Vrtnica, ki jo je potem tudi škofijska
Karitas vzela pod svoj plašč, se pa nekateri odločajo za zdravljenje od
alkohola v dvoletnem programu, kolikor pri nas traja program.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Gospod župnik Marjan
Jakopič, kaj je tisto, za kar ste Bogu posebej hvaležni v župniji Bertoki?
Ja, v župniji Bertoki sem
jaz začel z boleznijo, ker gospod Bog mi je dal razumeti, da nisem jaz župnik v
Bertokih, ampak je nekdo drugi. Takrat ko sem bil v bolnici prvi mesec in sem
potem preboleval dolgo časa, je pravi župnik deloval, da so župljani sami se
začeli zavedati svojega poslanstva in tako da sem Bogu hvaležen prav za ta
začetek in tudi razumem, da bolj ko sam čutim, da sem nič ali da nisem tisti
jaz, ki živim, ampak jaz lahko živim, lahko delam, če, če je pravi odnos med
nami, ne, če je ta medsebojna ljubezen, razumevanje, potrpežljivost in da znamo
drug drugega upoštevati.
Po tej kar globoki misli
vašega duhovnika pa prosim še vas, vsak na kratko, za kaj ste zadovoljni, za kaj
ste Bogu hvaležni, da živite v Bertokih? Gospod Željko.
Ja, jaz sem v Bertokih že
od leta sedeminšestdeset, tako da je to poleg tega to moj domači kraj, moja
domača župnija. Najprej sem hvaležen zato, da sem ohranil vero, rad se vračam v
bertoško cerkev, ker čutim neko toplino.
Gospa Nevenka.
Jaz sem rojena v tej
župniji in prav res sem Bogu hvaležna za to, ker ko se spominjam svojega
otroštva, pa tam ko sem bila birmana, krščena, smo k šmarnicam prihajali jaz pa
gospa Marta Bertok, ki ji Bog daje dolgo življenje in je v domu ostarelih tu na
Markovcu in danes ko prihajamo k maši preko tedna je naša cerkev bogata, bogata
po številu ljudi in tudi se hvaležna recimo, ker vedno nam daje nove, nove
ljudi, ki so pripravljeni sodelovati v župniji. Hvaležna sem Bogu, recimo zdaj
trenutno že dve leti imamo mlado pevovodkinjo, ki vodi Ingrid Kozlovič, in ona
se je dejansko vedno več vsako leto pripravljena žrtvovat, da bi čimveč mladih
pritegnila, bo rekla, k petju, torej k izražanju molitve s petjem.
Terezija.
Jaz vsakič, ko me nekdo
vpraša, kaj v zvezi z vero in me vpraša, kolikšen del tvojega življenja pomeni
vera, težko odgovorim oziroma odgovorim: Ne morem razločiti in reči nek delež
ali v procentih, ker to pravzaprav je moje življenje, je moje vodilo za vse moje
ravnanje in glede na to, da izhajam iz te župnije, je to moja domača župnija,
sem ji hvaležna, da sem pravzaprav od rojstva lahko črpala vero najprej preko
petja, saj sem že kot majhna deklica hodila z mamo k harmoniju in tam poslušala
in po svoje prepevala in potem sama sledila temu, pa tudi seveda preko verouka,
prek katehetov, prek duhovnikov, da so me vodili po neki poti, ki prav gotovo
ni bila vedno brez ovir, ampak ravno te ovire, tudi nesoglasja, nerazumevanja
so me pripeljale do tega, da sem v svojem življenju dozorevala in še vedno
dozorevam, tako kot oseba in kot vernik.
Herman.
Ja jaz bi rekel zase, jaz
sem dejansko priseljenec, ker jaz sem pač bil Koprčan in bil pač rojen v Kopru
in dejansko svoje otroštvo preživel v Kopru, da dejansko zdaj trinajst let sem
v bertoški župniji in Bogu se zahvaljujem, da nekako ostajam še vedno orodje v
njegovih rokah.
Še oče Franc.
Jaz sem zadnji prišel v to
župnijo in sem župnik neke druge župnije. Gotovo da iz vseh teh dosedanjih tudi
besed lahko razberemo in jaz lahko samo še dodam, da je Bog tisti, gotovo, ki
je največje veselje, ampak jaz bi dodal še eno obliko Božje navzočnosti, zaradi
katere tudi stanujem v Bertokih, ker tudi pri svetem Antonu imamo evharistijo,
ampak tukaj verujemo tudi Jezusovi besedi z župnikom in še z nekaterimi
drugimi, da lahko ustvarjamo žive tabernaklje. Po Jezusovi oporoki, kjer sta
dva ali več, tako kot smo danes tukaj, zedinjeni v Jezusovi ljubezni,
pripravljeni dajat življenje drug za drugega, tam sem jaz sredi med njimi. In
to navzočnost Jezusovo želimo z Marjanom in s sestro Kristino uresničevati tudi
v župnišču in da prav iz tega jutranjega srečanja pri molitvi, meditaciji,
zajtrku gremo in ustvarjamo, želimo ustvarjat take majhne otočke, take majhne
cerkvice skrivnostnega telesa Jezusovega povsod, tudi v moji župniji, kjer sem
predvsem na delu, pri svete Antonu.
Kako močna zavetnica je
Marija Vnebovzeta župniji Bertoki je čutiti iz vsega dosedanjega pogovora, pa
vendar preden to našo oddajo zaključimo, izročimo župnijo Bertoki še enkrat v
roki njeni nebeški zavetnici. Marija Vnebovzeta.
Prosi za nas.
DOBRO JE VEDETI.
Še nedeljske maše. Urnik
nedeljskih maš, gospod župnik.
Nedeljske maše so ob osmih
zjutraj prva maša, in druga ob enajstih, med tednom pa imamo redno, če ni
kakšnih izjem, ob sedmih zvečer.
Ahm. In če bi kdo recimo
tu iz okolice ali pa tudi če je tukaj na obisku, si je kakšen petek, prvi petek
v mesecu zaželel kakšno uro v dnevu preživet pri češčenju, potem najbrž
povabljen v Bertoke.
Vsi lepo povabljeni.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar