ŽUPNIJA SOLKAN.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovani poslušalci in
poslušalke, nocoj se bomo v oddaji Iz življenja naših župnij srečali z župnijo
Solkan. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam gospoda župnika Vinkota Paljka.
Ja, dober večer.
Gospo Marto Bevčič.
Dober večer.
In gospo Majdo Šturm.
Dober večer.
Gospod Vinko, kje
pravzaprav župnija Solkan leži, marsikdo se še ne znajde v tem.
Ja, bi rekel tako, ne, kot
vsak župnik ali kot vsak prebivalec svojega kraja, bi rekel, v središču sveta.
Dobesedno, ker tam kjer živimo, tam je središče sveta, ne, tam je tudi vsa
Božja pozornost namenjena prav nam, ker smo v središču njegove Božje ljubezni,
tako lahko rečem čisto mirno, da Solkan je v središču sveta. Drugače pa se
reče, da je to na Goriškem, tam prav kjer se stika Goriška in Soška, bi rekel,
Goriška je bolj pokrajina, bolj razširjena dolina, ne, Soška pa vemo, je bolj
ozka dolina, prav na začetku Soške doline, tam je Solkan, ne. Zelo posrečen
kraj, kjer gotovo izbran že v zgodovini kot pomembno strateško središče,
strateška točka, v zgodovini se je to imenovalo Castelum Silicanum in je bilo
malo gor na vzpetini, tam kjer je sedaj hrib svete Katarine ali kot po drugi
svetovni vojni kot se je uveljavilo ime Kekec, pozneje pa se je pa življenje
preselilo dol v dolino dejansko tam kjer je še sedaj Solkan. Ivan Gradnik, ta
naš briški pesnik, ko je hodil tam skozi Solkan, ne, mu je prišla, mu je prišel
navdih zelo lep, da je napisal eno pesem o Solkanu, ki dobro razloži, kje se
nahaja Solkan: »V ozadju procesija cipres, na desno višje sveta Katarina, na
levi hrib svetega Valentina in Sveta Gora se dviguje vmes.« In potem se vpraša:
»Mar so prinesli semkaj kos nebes?« Ker so vsi ti hribčki, ne, se v te
vzpetine, posvečene Bogu, Božjim osebam, Božjim prijateljem, Mariji, ne, in
svetnikom in angelom in so cerkvice po vseh teh bile, na Sveti Gori je še, ne,
po teh vzpetinah, ne, in zato je, zato so ta krajevna imena, ne, tudi po teh
svetih osebah.
Iz teh podatkov je videti,
da ima Solkan bogato zgodovino. Kakšni so pa začetki župnije?
Ja, začetki župnije niso
prav definirani, niso prav določeni, nimamo ene listine, ki bi govorila prav o
ustanovitvi te župnije, vsekakor kristjani so bili v tem naselju že v antiki.
Skromne najdbe pričajo o tem, na primer iz četrtega, petega stoletja, to pomeni
vsaj pred tisoč šesto leti so gotovo bili že kristjani v Solkanu, ker so našli
pred kakšnimi štiridesetimi leti oljenko in ta svetilka ima, ta oljenka ima krščanske
simbole. Kdaj je prav župnija nastala? Zdaj najstarejši pisani vir o Solkanu je
iz leta 1100, osemindvajsetega aprila, ko je cesar Oton tretji podaril
patriarhu Janezu polovico v fevd, ne, polovico naselij in imetja, v tej listini
sicer ni omenjena župnija, vendar nekatere po pravici sklepajo, da je v tistem
času, to pomeni že pred tisoč leti, okrog leta tisoč, da je bila tudi že
župnija, recimo o tem govori tudi ime svetnika, ne, kateremu je posvečena naša
župnijska cerkev, sveti Štefan, izvedenci, ne zgodovinarji, ki se na to
razumejo tudi potem sklepajo starost župnije, ne, oziroma pražupnije kot je bila
Solkan, tam okrog leta 1000, ne, cerkve, ki so posvečene svetemu Štefanu segajo
prav v tisto obdobje.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod Vinko, povejte nam:
Kakšen je obseg župnije Solkan danes in približno število vernikov.
Ja, sedaj je ozemlje Solkanske
župnije, je res v tem, omejeno na to staro središče, po eni strani mejimo na
Novo Gorico in na vse tri Novogoriške, ostale Novogoriške župnije kot so
Kostanjevica, potem konkatedralna župnija Kristusa Odrešenika in Kromberk.
Potem proti hribovitemu delu pa je Grgar in potem proti severu pa mejimo na
Deskle. Seveda, tisto, kar je pa, nam je ostalo, če se malo pohvalim, biser in
srce pa je le ostal, sta ostala v naši Solkanski župniji, in to je Sveta Gora.
Ozemeljsko Sveta Gora še vedno spada v Solkansko župnijo, čeprav je samostojna,
samostojno središče, ki ga upravljajo že vrsto let frančiškani, že kmalu od
Marijinega prikazanja v 16. stoletju. Smo zelo veseli, ne, da Sveta Gora je še
vedno ozemeljsko v naši župniji in smo zato ponosni. Potem, koliko je zdaj
vernikov, prebivalcev po zadnjem štetju nas je v Solkanu tri tisoč dvesto
sedemdeset. Seveda prav katoličanov gotovo nas je manj kot tri tisoč. Po
prebivalcih bi rekel verjetno polovico, okrog polovica, samo ne vem prav točno,
ma recimo polovica, da je prav domorodcev, ki imajo stare rodovine prav doma iz
Solkana. Po drugi svetovni vojni pa se je zgodilo, da se je v Solkan jih veliko
preselilo iz drugih krajev. Zdaj prav točno koliko nas je katoličanov, ja, med
dva tisoč in tri tisoč gotovo, koliko nas na zunaj izraža vero, okrog deset
procentov.
(pesem)
IZ FARNE KRONIKE.
Kateri so tisti pomembni
ljudje, ki so župnijo Solkan posebej zaznamovali?
Ja, malo že sama
zgodovina, kot sem jo že prej omenjal, so pa potem, gotovo so nekateri ljudje,
ki so izšli iz Solkana in so pomembni, ne samo za naš kraj, ampak tudi širše,
bodisi sploh za dobro človeštva ali pa slovenskega naroda. Na teološkem
področju bi omenil tri brate, prav tri rodne brate v 17. stoletju, ki so šli k
jezuitom in so bili vsi trije zelo delovni, celo profesorji matematike, eden
med njimi je bil tudi misijonar v Carigradu, pisali so se Čefarin, potem iz
konca 17. stoletja je zelo znan Janez Marija Žbogar, ki je živel, barnabit, je
živel na Dunaju in potem v Pragi, tam je bil teolog Praškega nadškofa in je
1698-ega izdal, bi rekli, en teološki leksikon Teologia Radicalis, je prav po
abecednem vrstnem redu obdelal krive vere, herezije, ki so se kdajkoli v
zgodovini krščanstva pojavile, ne, in potem razrešitev teh herezij, teh krivih
ver. Potem, če gremo malo bližje, gotovo je tak najbolj vreden cvet, ki je
vzbrstel iz Solkanske župnije škof Jože ali Josip Srebrnič, ki je bil
dolgoletni škof na otoku Krku. Prej pa je bil teološki profesor v Gorici in v
Ljubljani. Za kulturno in družbeno življenje so pa pomembni nekateri, ki so
izšli prav iz Solkana, bi omenil dva zdravnika, ki sta s svojim prizadevanjem
in s svojim iznajditeljstvom gotovo pripomogla, da je zdravstvena znanost
napredovala, to sta bila Marko Plenčič, prej v 17. stoletju in potem v 20.
stoletju pa Rihard Jug. Potem na slikarskem področju je znan iz prejšnjega
stoletja Milan Klemenčič, ki se je rodil v Solkanu in je utemeljitelj
slovenskega lutkarstva, potem še en tak, ki je naredil kaj dobrega za slovenski
narod je bil Andrej Komelj, plemeniti sočebran, ki je prevajal iz nemščine v
slovenščino vojaško izrazoslovje. Potem je morda znan tudi filozof in alpinist
Klemen Jug. Vsaj nekatere omenim, gotovo tudi v tem hitrem pregledu gotovo tudi
kakšne izpustim. Leta 1947-ega je bila določena meja med Italijo in Jugoslavijo
in ob tisti priliki 15. septembra sta dve tretjini Goriške nadškofije ostale
brez škofa, sta prišle v Slovenijo, Jugoslavijo, in škofijsko središče s škofom
pa je ostalo v Italiji in takrat je Vatikan določil, ne, da bo prav z dnevom
razmejitve prevzame vodstvo, cerkveno vodstvo tega dela Goriške nadškofije, ki
ostane v Sloveniji, da to prevzame solkanski župnik. Takrat je bil en zelo
plemenit, zelo dober župnik v Solkanu, doktor Franc Močnik, ki je pa istočasno
že prevzel vodstvo tistega dela Tržaške škofije, ki je ostal tudi v Sloveniji,
na žalost slovenska oblast se ni strinjala s tem, s to potezo Cerkve in so
potem dali naročilo krajevnim oblastem, naj se rešijo tega duhovnika in so
potem tako naredili, da so en večer prišla ena skupina v župnišče oziroma v, ki
je postalo sedež apostolske administrature za Primorsko in so tega duhovnika,
apostolskega administratorja pospremili skozi Solkan in ga na koncu Solkana,
rečemo grdo: vrgli čez mejo.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Župnija Solkan ni bogata
samo po zgodovini, ampak tudi po sedanjem, verskem udejstvovanju in pastoralnem
delovanju. Ima župnijski pastoralni svet, gospodarski svet, verouk, to se pravi
katehista in katehistinje, zakonsko skupino, svetopisemsko skupino, ministrante,
celo pritrkovalce, skavti sodelujejo, ste rekli v…
Novi Gorici, kjer je tam
skavtska skupina.
Imate molitvene skupine,
sigurno tudi duhovna gibanja, sami ste najbrž član Marijinega dela, imate
pevski zbor, to se pravi ne samo navadna župnija, ampak polna župnija, bogata
župnija.
Morda še izredni delivci
obhajila tudi, da se bogoslužje bolj lepše odvija, ne.
Nocoj je z nami gospa
Marta Bevčič, predstavnica župnijske Karitas v Solkanu. Gospa Marta, povejte
nam: Kako deluje vaš Karitas v Solkanu in pravzaprav, kaj je njegovo
poslanstvo?
Tudi v naši župniji imamo
župnijsko Karitas, tako kot v večini župnij naše škofije. Skupaj nas je med
osem in deset, srečujemo se v župnišču, kjer si pod vodstvom našega gospoda
župnika vlivamo novih moči za delo. On poskrbi za našo duhovno rast tako da
prebiramo kakšne odlomke iz Svetega pisma in iz naše revije Žarek dobrote,
enkrat letno se udeležimo tudi duhovne obnove za vse sodelavce Goriške Karitas,
ki se odvija v Vipavskem Križu, ta nas zelo obogati in spodbudi za nadaljnje
delo. Delovanje župnijske Karitas so vse raznovrstne potrebe v župniji, ko so
naštete v štirinajstih delih usmiljenja in so vse potrebne v župniji, vendar
večina dejavnosti posvečamo starejšim. Obiskujemo jih v domu upokojencev v Novi
Gorici in sedaj zadnje leto tudi v domu upokojencev pod Sabotinom v Goriških
Brdih, kjer domujejo naši starejši župljani. Za te obiske poskrbimo vsaj pred
prazniki, če pa nam čas dopušča tudi med letom. Prav tako obiskujemo naše tudi
naše začasne prebivalce Solkana, to so mlade mamice z otroki v materinskem domu
in zapornike v Solkanskem zaporu. Za praznik svetega Miklavža kot tudi pred
Božičem in Veliko nočjo jih tudi obdarimo z dobrotami, ki jih naši dobri
župljani v ta namen prinesejo v cerkev. Zelo dejavni smo predvsem za Miklavža.
Takrat obiščemo približno sto starejših ljudi po celem Solkanu, to naredimo v
poznih večernih urah, tiho in skrito, kot je to počel sveti Miklavž. Na vrata
jim obesimo skromna darilca, ki smo jih pred tem pripravili. To so orehi, suho
sadje, pa tudi Miklavževo voščilo. Potem v mesecu maju en teden pripravimo tudi
šmarnice v domu upokojencev v Novi Gorici, poskrbimo za to, da jih pripeljemo v
tamkajšnjo kapelico, jim prebiramo šmarnično branje in zelo veliko z njimi prepevamo.
Moram pa povedati, da ni vedno lahko, ampak ko te na koncu vprašajo, ali
pridite tudi jutri, ker nam je bilo tako lepo, sploh ne razmišljaš in kar
prikimaš. Ko vidiš, da si jim ti pomagal do te sreče, je ves tvoj trud
poplačan. Potem so tu Binkošti, ta dan poskrbimo, da naše starejše in oddaljene
pripeljemo v našo domačo cerkev. Tisti, ki imajo svojce, jih oni pripeljejo, za
ostale pa mi poskrbimo. Tega praznika se res zelo veselijo, saj se po maši še
nekaj časa zadržimo na dvorišču pred cerkvijo, kjer pripravimo nekaj peciva,
čaja ali kave in jih pogostimo. Nič se jim ne mudi, kar radi ostanejo, skupaj s
pevci tudi kaj zapojemo, tako da je ta dan res pravi praznik za celo župnijo.
Moram povedati, da se srečujemo tudi in da smo povezani tudi z drugimi
župnijskimi Karitas na Goriškem in sicer v Goriški območni Karitas. Na koncu
naj povem še to, da se zavedamo, da to kar storimo za naše starejše župljane,
storimo Jezusu. Tako piše tudi v Svetem pismu: »Kar ste storili enemu izmed
moji najmanjših bratov, ste meni storili.« To je tudi naše vodilo za delo, da
kar naredimo, naredimo iz ljubezni, iz ljubezni do bližnjega in iz ljubezni do
Boga.
Gospa Majda Šturm, Vi ste
nocoj z nami kot katehistinja župnije Solkan. Učite ves verouk sama?
Ne. Jaz imam verouk samo v
tretjem, četrtem in petem razredu. Ostalo imajo druge katehistinje in gospod
župnik.
Vi imate to prvo izkušnjo.
Kako otroci dojemajo verouk v vaši župniji? Se radi odzivajo, radi sodelujejo?
No, najprej bi mogoče
povedala, da obiskuje v naši župniji verouk sto štirideset otrok in poleg, kot
sem že povedala, je poleg gospoda župnika še šest katehistinj. Ko posebnost bi
omenila Jezusovo malo šolo, to je verouk za petletne predšolske otroke. V
mnogih župnijah so z uvedbo devetletke Jezusovo malo šolo pustili, ker so
šestletni otroci vključeni v prvi razred, pri nas pa smo jo ohranili. Obiskuje
jo več kot polovica otrok, ki gredo naslednje leto k rednemu verouku. Lepo je,
ker so zraven tudi starši ali stari starši, ki otroke pripeljejo. Večji razredi
so razdeljeni na polovico oziroma na manjše skupine bodisi zaradi velikega
števila otrok oziroma prekrivanja urnikov različnih dejavnosti, ki jih
obiskujejo učenci. Mlajši otroci sprejemajo in dojemajo versko sporočilo z
dušo, s srcem in vsem bitjem, verske resnice vpijejo resnično kot spužve,
starejši pa sprejemajo bolj razumsko, nekateri so zahtevni, kritični in
postavljajo veliko vprašanj. Tako pri našem poslanstvu, torej razen do ljubezni
otrok moramo imeti veliko ustvarjalnosti, iznajdljivosti in stalno moramo
spodbujati. Na primer: učenci četrtega razreda, lanski prvoobhajanci so
Jezusovi vitezi, to jim je spodbuda, da se navdušeno udeležujejo nedeljske
svete maše. Katehistinja jih občasno nagradi s simboličnim darilcem.
Kako pa verouk vključuje
otroke v življenje župnije in posebno v bogoslužje, v sodelovanje pri
bogoslužju?
Ja, najprej bi mogoče
omenila ministrante, kar pet jih je iz tretjega razreda letošnjih
prvoobhajancev, potem so tu naši birmanci, ki berejo prošnje pri maši in ob
letošnjih velikonočnih praznikih so sodelovali pri branju poročila o Jezusovem
trpljenju. Najbolj množično pa sodelujejo otroci pri bogoslužju s petjem.
Pesmi, ki se jih učimo pri verouku pojejo pri maši vsaj nekajkrat na leto.
Učenci, ki igrajo različne inštrumente: violino, flavto, klarinet, saksofon,
spremljajo petje oziroma igrajo skladbe tudi samostojno. Posebno poglavje so
naši kitaristi. To so birmanci, mladinci, katehistinje in nekateri starši, ki
popestrijo marsikatero mašo in velikim veseljem in navdušenjem igrajo ves mesec
maj pri šmarnicah za otroke. Seveda se otroci vključujejo v bogoslužje skupaj s
svojimi družinami, to pa je odvisno od vere v družinah, kar je približno
podobno v vseh župnijah.
Gospa Marta, Vi ste tudi
članica svetopisemske skupine. Tako pravzaprav potekajo ta srečanja?
Ja, v bistvu se srečujemo
vsako prvo sredo v mesecu. Ni nas veliko, smo pa zato zelo vestni in zavzeti,
saj se še ni zgodilo, da se ne bi srečali. Za srečanju prebiramo Besedo
življenja za vsak mesec, se o njej pogovarjamo in spodbujamo, kako jo bomo
živeli. Pri tem nam je v veliko pomoč gospod Vinko, ki nam določene stvari
razloži, da nam postanejo bolj razumljive in na naslednjem srečanju si zaupamo,
kako smo določeni svetopisemski stavek živeli. Doživljamo pa, kako nas to bogati
in povezuje v živo skupnost Jezusovih učencev.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Gospod Vinko, zakaj ste
kot župnik župnije Solkan posebno hvaležni Bogu in kaj Vam daje pri vašem delu
elan, upanje?
V Solkanu je možen pogled
na Sveto Goro in to ne samo tako zemljepisno, ampak gre predvsem za duhovni
pogled, za pogled zaupanja v eno, ki je naša mama, ne, ki skrbi za nas, ki je
vsa za nas, ki prihaja med nas, da se z nami veseli in da za nami deli naše
bolečine in naše trpljenje. Druga stvar, bi rekel, ki mi daje gotovo veliko
veselja je, bi izrazil z besedami Janeza Pavla drugega, da bi bila Cerkev šola
in dom občestvenosti, kot je družina, ta čudovita, Božja ustanova, kjer se
lahko človek ne samo spočne in rodi, ampak tudi odrašča, vzgaja res v človeka,
tako se mi zdi tudi na neverskem področju, gotovo so družine, te naše verske,
krščanske družine, ki nas vzgajajo v kristjane, ampak bolj konkretno, je še
bolj, je pa prav ta družina, je župnija, ne. Ko vidim, da se to uresničuje prav
konkretno v naši župniji, to me je gotovo, kot za vsakega drugega kristjana in
za vsakega človeka, gotovo tudi meni kot župniku največje veselje. To vidim, da
se ta medsebojna povezanost župnije uresniči prav v tej Jezusovi navzočnosti
med nami: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med
njimi. To, ko se, zlasti pri bogoslužju zgodi, ne, ker tam so še druge
raznovrstne Jezusove navzočnosti, pridejo še bolj do izraza. Ne, in potem je
to, bi rekel, kot najlepši izraz prav ta, prav otipljiva Jezusova navzočnost
med nami in vidim, da so župljani za to dovzetni, seveda, ker ne gre to, da
bodo samo kakšni posamezniki, to moramo biti vsi navzoči, za to, da se damo
Bogu na razpolago, da lahko on uresniči to svojo zamisel, ne, to Božjo,
človeško družino tukaj na zemlji, ne, to gotovo tudi meni kot župniku daje
gotovo največje veselje, največje zadoščenje.
(pesem)
DOBRO JE VEDETI.
Približali smo se koncu
današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Z vami sem bil Bor Sevšek, Nedeljske
maše so v župniji Solkan pozimi ob desetih in ob osemnajstih, poleti pa ob
desetih in bo devetnajstih. Sigurno bi radi povabili naše poslušalce v svoj
kraj, v ta lep košček slovenske zemlje, najbrž za praznik svetega Štefana.
Ja, takrat je še posebno
lepo, ker kot sem že prej omenil, imamo tudi blagoslov vode in soli, ne, in pa
zvečer po večerni maši je že več kot, že skoraj deset let, že skoraj dvajset
let je pa krajevna skupnost tudi sodeluje pri tem praznovanju farnega
Solkanskega zaveznika svetega Štefana, da krajevna skupnost priredi koncert z
Božičnimi pesmimi, Božičnimi melodijami.
Se vsem trem prisrčno
zahvalim in vam želim veliko blagoslova pri vašem delu.
Svetogorska Kraljica.
Prosi za nas.
Sveti Štefan.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar