ŽUPNIJE MOST NA SOČI, LOM IN VOLČE
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V
današnji oddaji vam bomo predstavili kar tri župnije, in sicer Most na Soči,
pravilneje se reče Sveta Lucija in župniji Volče in Lom, zato so zdajle z mano
v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Slavko Obed in dve njegovi
sodelavki ter trije sodelavci, in sicer Mojca Rejc, Danilo Pirih, Franc Žbogar,
Metod Fon in Erika Bizjak. Lep pozdrav vsem skupaj.
Dober dan. Dober dan.
Tri župnije, se pravimo,
da moramo kar pohiteti. Pa bi začeli mogoče z največjo župnijo Sveta Lucija. O
njej nam bo nekaj povedal gospod Danilo Pirih.
Kraj leži ob sotočju rek
Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za hidroelektrarno Doblar. Večini je ta
kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952, prej se je ta kraj
imenoval Sveta Lucija po zavetnici sveti Luciji, kateri je posvečena župnijska
cerkev. Ker pa tistim, ki so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945 ime
sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz tretjega
stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo. Bogate
arheološke najdbe uvrščajo sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske
naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi med osmim in četrtim stoletjem
pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno.
Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stoletja prvi zbiral, hranil in o njih
pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu
19. stoletja, tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli sedem tisoč
grobov. Na desnem bregu reke Idrijce so odkrili skoraj štirideset stanovanjskih
hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše
železnodobne hiše iz 5. stoletja pred Kristusom v krajevnem arheološkem muzeju
v osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše iz 3. stoletja po Kristusu pa lahko
vidimo v novem naselju. Prva cerkev svetega Mavra je omenjena v papeški buli
leta 1192 in je sedaj pokopališka. Zaradi naraščanja prebivalstva in želje, da
bi se duhovnija osamsvojila, ker je spadala pod prafaro Volče, so leta,
1584-ega leta izročili Čedajskemu kapitlju prošnjo, da bi na Mostu smeli zidati
novo cerkev. Dovoljenje je bilo kmalu izdano. Listina je v župnišču. In čez
šest let se je v njej že opravljajo bogoslužje. Posvečena je bila sveti Luciji,
med prvo svetovno vojno, septembra 1915 je bila porušena notranjost in nekaj
stopa, po vojni so obnovili najprej oltar, kor, klopi in orgle. Od leta 1927 je
začel načrtovati obnovo akademski slikar Tone Kralj, zato je danes bogato
poslikana. Tudi kipi v cerkvi so po Kraljevih načrtih. Pred smrtjo leta 1975 je
predelal obhajilno mizo v nov mašni oltar, ambon in podstavek za velikonočno
svečo z vstalim Križanim. Znano je, da je bi krstni kamen postavljen leta 1756,
kar je bilo prvo znamenje samostojnosti Svete Lucije. Župnija je bila
ustanovljena 1857-ega leta, torej pred sto triinpetdesetimi leti.
Tako. To je bilo nekaj
besed o župniji Sveta Lucija. Kaj pa Volče, gospod Metod Fon.
To prišel iz Goriške na
Tolminsko in v križišču v Ušniku zaviješ levo ter greš naprej proti Čiginju,
zagledaš najprej božjepotno cerkvico vrh Mengor, ki je posvečena Imenu
Marijinemu. Ko greš dalje proti Volčam in v serpentini nad vasjo zaviješ v ostrem
ovinku, se ti odpre, pred teboj se ti odpre Tolminska kotlina. Najprej zagledaš
Volče s cerkvijo svetega Lenarta, z visokim šilastim zvonikom na levo nekoliko
nad vasjo. Na desni se ti odpre pogled proti Tolminu, pred tem pa zagledaš na
Volčanskem polju cerkev svetega Danijela z romanskim zvonikom ločenim od
cerkve. Ta cerkev je najstarejša cerkev na Tolminskem in tudi ena najstarejših
v Sloveniji. Tu so se naši predniki prerejali v Božje otroke, tu so se zbirali
k bogoslužju, bili potrjeni v veri, ob njenem obzidju so bili pokopani kakor so
tudi še danes. Od tod so odhajali misijonarji in prvi Volčanski kaplani v
sosednje vasi in kraje, ljudi pridobivati za Kristusa. V zapisih monsignorja
Josipa Kralja, Volčanskega rojaka, Tolminskega dekana in šolskega nadzornika za
tolminsko najdemo podatke, da je bila cerkev svetega Daniela postavljena že
leta 891. V tem spisu pravi dobesedno takole. Ta cerkev velja od kar ljudje
pametujejo za najstarejšo v Soški dolini, omenja se za patriarha Valperta,
osemsto petinsedemdeset, devetsto ena, vrstnika svetega Cirila in Metoda in
dobrega znanca patriarha Carigrajskega Fotija v letu osemsto enaindevetdeset,
ko sta Solunska brata za vero trpela in je učeni in slavohlepni Fotij razkol
pripravljal, so imeli Volčani že svojo lastno hišo Božjo. Druga pa naša župnija
ima še več podružničnih cerkva, in sicer svetega Florijana v Volčanskih Rutih,
ki je bila zgrajena 1568-ega leta, kot prej sem omenil ime Marijino na
Mengorah, ki je bila zgrajena 1493, Marija Magdalena na Selih pri Volčah, ki je
bila zgrajena 1493-ega leta.
Gospod Franc Žbogar pa nam
bo predstavil še župnijo Lom.
Ko se popotnik zapelje
preko Kala nad Kanalom in potem naprej skozi temne bukove gozdove in pride na
skrajni severovzhod Banjške planote, zagleda pod seboj dolino in okoli nje lepo
pokošena snežeta. Po dolini in okoliških pobočjih so raztresene hiše, nekatere
hiše so same, druge so stisnjene po več skupaj, to so naselja Tolminski Lom,
Kanalski Lom, Dolgi Laz in Grudnica. To je ozemlje župnije Lom, na sredi te
doline je na manjšem gričku cerkev, ki je srce župnije. Cesta se nato razširi
in spušča proti sotočju Idrijce in Soče, kjer leži že prej omenjena vas Most na
Soči oziroma to je že kar malo večji kraj, kamor hodijo tudi naši otroci v šolo
in naprej proti Tolminu, zato mi bolj gravitiramo na Tolminsko, tudi občina je
Tolmin, bolj kot na samo Gorico. Župnija Lom se prvič omenja leta 1756, sedanja
cerkev je bila sezidana leta 1791, posvečena pa leta 1828, posvečena je svetemu
Primožu in Felicijanu, stara cerkev se ne vidi več, obstaja samo kraj, ki ga še
zdaj kličemo Pri stari cerkvi. Sedanja cerkev je spomeniško zaščitena, je edina
župnijska cerkev v predalpskem svetu, ki je pokrita s kamnitimi skrilmi, sicer
je to kar taka preprosta cerkev z glavnim oltarjem svetega Primoža in
Felicijana ter enim stranskim oltarjem posvečenim devici Mariji. Leta 1924, po
prvi svetovni vojni je bila malo poškodovana in potem si je leta 1924 tudi
nekoliko povečala, saj je bila za tiste čase premajhna. Župnija je takrat štela
več kot sedemsto duš. Sedaj pa jih je kar manj kot dvesto in upam, da se ne bo
še zmanjšalo.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Potem ko smo slišali vse
tri sodelavce gospoda župnika, kako so predstavili svoje župnije, si lahko
predstavljamo tudi sami, da gospod Slavko Obed ni župnik samo v treh župnijah,
ampak da je to v treh župnijah, ki obsegajo kar veliko geografsko območje. Pa
Vas sedaj vprašam: Kako vse to zmorete in kakšno je tam župnijsko
občestvo?
Jaz sem na Tolminsko
prišel pred dvaindvajsetimi leti, najprej za župnika v Dolenjo Trebušo, sedaj
sem pa že petnajst let pri sveti Luciji na Mostu. Najprej sem imel v upravi
župnijo Most in Lom, sedaj pa tretje leto imam v soupravi še Volče. Vse tri
župnije imajo približno dva tisoč petsto prebivalcev, Most blizu tisoč tristo,
Volče dobri tisoč in Lom kot smo že slišali slabih dvesto. Povezujejo nas
predvsem skupna praznovanja, najprej bi morda omenil Mengorski praznik. Mengore
dvanajstega septembra, to je tudi romanje vseh župnij oziroma širše Tolminske,
pa tudi od drugo pride veliko romarjev na ta dan. Potem je križev pot, ki je
zlasti sedaj v zadnjih letih oživel in tudi se nekako povezuje vse župnije, v
postnem času se vsako nedeljo popoldan zbiramo od tem, potem skupaj imamo
oratorij za vse župnije zdaj že nekaj let skupaj, vsak mesec se dobivamo pri
Karitas, ne samo te tri župnije, ampak celotno bi rekel Posočje, od Podbrda pa
tja do Bovca in še naprej. Potem duhovne obnove za otroke od šestega do
devetega razreda, to imamo tudi že več let za celo dekanijo. Potem bi omenil
tukaj še župnijske praznike, ko so v Lomu je sveti Primož in Felicijan, deveti
junij, v Volčah je sveti Lenart, praznujemo šestega novembra in trinajstega
decembra pri sveti Luciji kot že ime pove sveta Lucija, je pa tisti dan, trinajstega
decembra. Potem je tukaj še sodelovanje s krajevno skupnostjo, pa raznimi
društvi. Za vse svete imamo skupno komemoracijo po maši in potem blagoslov
grobov na Mostu, potem za svetega Štefana imamo tudi na Mostu pri sveti Luciji
blagoslov konj, na svetega Florijana praznik gasilcev, sodelujejo gasilci pri
maši in blagoslov gasilskih vozil.
(pesem)
Tako, ko smo spoznali vsaj
nekaj bežnih utrinkov iz vseh treh župnij, ki jih danes predstavljamo, se pravi
iz župnije sveta Lucija, župnije Lom in Volče, bi se pa mogoče ustavili še
malce nazaj v farne kronike. Gospod Metod Fon, že prej ste povedali ogromno
zgodovinskih podatkov, je ostala še kakšna stvar, ki bi jo potrebno posebno
omeniti, pa ne stvar mogoče toliko, dogodek, tudi kakšni ljudje.
Ja, kot sem že prej
omenil, je naša župnija praktično prafara, a ne, in je fara vseh far v Posočju,
to kroniko, pa tudi zgodovino smo nekako izdali ob praznovanju tisoč stoletnice
naše župnije v eno knjigo, ki se kliče podoba Volčanskih, Volčanske župnije in
noter je preveliko te kronike opisane in tudi zgodovinsko bi rekel, dobro
razčlenjeno, kako je potekalo od začetka te fare pa do bi rekel druge svetovne
vojne.
Torej, vsi tisti, ki jih
zgodovina Volčanske župnije podrobneje zanima imajo zdaj priložnost najti v tej
knjigi marsikakšen podatek.
Tako je. Jaz bi samo en
del prebral iz te kronike, tako da bova imela približno oris, koliko je bila ta
Volčanska prafara velika in bi na primer tu je podatek v tej knjigi, ki piše,
da leta 1596 je birmoval v Volčah istrski škof, birmancev je bilo nad tristo,
in sicer so bili iz Volč, Čiginja, Kozaršč, Sel, Kozmeric, Nemškega vrha,
Doblarja, Dreke, Loga, Loma, Mosta, Modreja, Modrejc, iz Topic, iz Bače in
Idrije pri Bači. Vsi ti kraji namreč spadajo pod Volčansko faro, to je bilo res
veliko, veliko ozemlje, ta kraj Dreka, to je v Beneški Sloveniji, ki je tudi
takrat spadalo pod župnijo Volče, takih zanimivosti je tej knjigi veliko in jo
priporočam, da si jo preberete, da boste spoznali veliko teh podrobnosti.
Novejša zgodovina bi pa rekel, se je začela tudi po prvi svetovni vojni, takrat
so bile vse cerkve porušene, posebno cerkev v Volčah, pa tudi Mengorska cerkev
je bila popolnoma porušena, in takrat je prišel v Volče za župnika Alojzij
Kodermac, doma iz Brd, ki pa je potem začel v Volčah popolno prenovo vseh teh
cerkva. Tako je ponovno zgradil cerkev na Mengorah, obnovil in popravil cerkev
svetega Lenarta v Volčah, pri svetem Danijelu je manjkala streha, so tudi
popravili, praktično takrat se je celotno obnovilo vse te cerkve po tem, po tej
prvi svetovni vojni, poslikal pa jih je Tone Kralj in njegova žena Mara.
Njegova žena Mara je naslikala tudi oltarno podobo v Mengorski cerkvi, ki
prikazuje Marijo z Jezusom v naročju in v ozadju celotno Tolminsko dolino. Zdaj
pa je v novejšem, še novejšem času, bolj novejšem času pa smo postavili na
Mengore križev pot, katero delo je patra Marka Ivana Rupnika in je zelo dobro
obiskan in kot je prej povedal gospod župnik Slavko, v postnem času vsako
nedeljo prirejamo, pač se moli križev pot na Mengore. Mengore so v širši
okolici znane tudi kot zbirališče puntarjev, velikega Tolminskega punta leta
1713, katerega voditelj pa je bil prav rojak iz Čiginja, Jakob Velikonja. Za
pomembne ljudi, ki so bili in so še bi rekel v Volčah lahko omenim, kot sem
prej rekel, monsignorja Kraglja, ki je pisal te zapiske in jih zbiral in tudi
določeni del kronike, potem prejšnji župnik Alojz Kodermac, ki je bil v Volčah
triinštirideset let, od leta dvaindvajset do leta 1965 in tudi dosedanji župnik
Milan Sirk, ki je prišel v Volče leta 1976 in se mu je nekako podobno zgodilo
kot prejšnjemu župniku Kodermacu, ki je prišel po rušilni prvi svetovni vojni,
on je pa prišel v Volče po prvem potresu 1976 in ga je nekako čakala podobna
usoda kot prejšnjega župnika pri obnovi in popravilu teh cerkva. Med temi
pomembnimi ljudi, ki sem jih naštel, se moramo spomniti tudi sedaj pokojnega
duhovnika Danila Cimpriča, našega rojaka iz Volč, ki je župnikoval po celi
Primorski bi lahko rekel in je pustil v vsaki župniji svoj dober vtis, pisal je
tudi svoje pesmi, posebno pa je bil navezan na naš kraj Volče in je velikokrat
jih omenjal pri svojih pridigah, pa tudi takrat ko se je pač bil bolan se je
vrnil in nam veliko pomagal v župniji in sodeloval z domačim župnikom.
Tudi v župniji Svete
Lucije se nekaterih prav radi spominjate, kaj ne, gospod Danilo Pirih.
Ja, seveda, a ne, bi
recimo, bi dodal, da imamo tako lepo cerkev svete Lucije, da ji rečemo lahko
pušelc so zaslužni tudi vsaj vsi zadnji trije župniki, gospodi, ki so službovali
v, pri nas, to je gospod Janko Premrl, ki je služboval od leta 1929-ega do
1968-ega leta, potem gospod Franc Govekar, ki je služboval od
oseminšestdesetega do leta 1995-ega, potem pa predvsem zdaj, sedanji naš gospod
Slavko, ki službuje od leta 1995 pa do danes.
IZ FARNE KRONIKE.
Po tem, kar nam je povedal
gospod Metod Fon si lahko predstavljamo, da je zgodovina župnij o katerih danes
govorimo zelo bogata. Mogoče še kakšna beseda o kakšni posebnosti, o kakšnem
posebnem trenutku ali pa človeku iz Svete Lucije, gospod župnik.
Ja, Sveta Lucija kot smo
že prej slišali, je spadala pod prafaro Volče in nekaj podatkov, čeprav je tam
na žalost župnijski arhiv zgorel 1706-ega, tako da imamo od za zgodnje obdobje
Svete Lucije le malo podatkov. Znana osebnost in prvi župnik je Tomaž Rutar, ki
je bil pri Sveti Luciji od 1835-ega do 1877-ega. Znan je predvsem tudi kot
zgodovinar za vso Tolminsko, potem drugi pomemben je Alojz Cadli, ki je spisal
v 19. stoletju kroniko župnije, potem pomemben še Jože Abram, zlasti kot
pisatelj, napisal je ljudsko igro zlatorog. Od pisateljev je najbolj poznan
Ivan Pregelj, čeprav je bil dolga leta po vojni zamolčan, ki je bil vodilni
pisatelj katoliškega kroga v prejšnjem stoletju. Mohorjeva družba je izdala
njegova dela v sedmi debelih zvezkih. Potem danes še živeči Joško Kragelj, kot
duhovnik, pisatelj in prevajalec, najbolj znana njegova knjiga so Moje celice,
potem danes živeči še Saša Uga, pisatelj in dramatik, Prešernov nagrajenec iz
leta 1998 in pa omenim tukaj še Marka Muniha, znanega dirigenta in pevovodja.
Je mogoče treba dodati še
kaj o župniji Lom?
No, veliko sta povedala že
Metod, pa gospod Slavko. Župnija Lom je razmeroma mlada župnija, tudi majhna,
bolj hribovska, ker so stalno in še zmeraj je veliko tam kmetov, prej pa so
bili pretežno kmetje, tako da kakšne take bogate, stare zgodovine, ne morem
reči, da jo ima. Vseeno pa moram omeniti vsaj sedajšnji utrip župnije, predvsem
deveti junij, ko godujeta sveti Primož in Felicijan. Takrat v župniji
pripravimo odhod, to je praznik za vse, tudi od drugo pridejo ljudje, vidim,
potem sveta birma, ki je vsako drugo leto, čeprav je tako majhna župnija, je
gospod škof vedno pripravljen birmovati naše otroke kar v domači cerkvi, seveda
moramo biti sami pripravljeni, da ta praznik naredimo na soboto ali pa kakšen
drugi delovni dan, ampak ni težav, vidim, da se v to vključi kar cela župnija
tako pri krašenju kot pri samem praznovanju, potem se mi zdi pomembno omeniti,
da je župnija Lom ena od redkih primorskih župnij oziroma krajev na Primorskem,
ki je postavila spominsko obeležje zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne. Od
pomembnih ljudi pa moram omenit pokojnega duhovnika Stanka Šarfa, ki je bil
zadnji stalni župnik v Lomu, tam je služboval od leta 1940 pa do leta 1976, ko
je umrl. Zakaj se mi zdi pomembno omeniti prav njega? Zato ker je doživel kar
dve veliki žalosti, razočaranje, ne vem kako bi rekel, prvo petinštiridesetega
leta, ko se je po končani drugi svetovni vojni z Loma ali pa vsaj se ni v Lom
vrnilo veliko mladih, ki pač niso bili všeč takratni oblasti in so morali
zbežati v cono A in potem dalje po svetu. Drugo pa spet eno tako veliko žalost
za celo župnijo pa leta oziroma tam v obdobju okrog leta 1955, ko je spet iz
župnije odšlo veliko mladih fantov in potem deklet za njimi preko meje v
Benečijo, ki je bila v Italiji in potem zopet v svet s trebuhom za kruhom. In
drugi tak pomemben mož, ki se je rodil v župniji, pa je Alojz Pavšič, ki je bil
najprej organist, zborovodja v Lomu, potem na Mostu na Soči, na koncu pa je bil
organist na Sveti Gori, dobil je tudi priznanje od papeža, sicer pa je bil to
znani fotograf, še zmeraj fotografska hiša Pavšič Zavadlav.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Tri župnije, vse tri z
bolj ali manj bogato zgodovino. Kakšen pa je današnji utrip v njih, bomo
izvedeli pa sedaj. Kako skrbijo za najmlajše, se pravi za otroke in mladino nam
bo povedala gospa Mojca, nekaj besed najprej o katehezi.
Kot katehistinja opravljam
to delo štiri leta, na mostu poučuje še ena katehistinja verouk in pa gospod
župnik, tako da smo praktično razdeljeni na, vsak na svojo triado. Jaz na Mostu
poučujem otroke od prvega do tretjega razreda, v župniji Volče pa od prvega do
petega. Ker tam višji razredi hodijo otroci v šolo v Tolmin, tako da tudi
verouk obiskujejo v Tolminu. Delati z otroki je to meni v veliko veselje, zato
sem se tudi odločila za ta korak, da sem opravila pač katehetsko šolo, to pa
zaradi tega, ker so otroci odprti, preprosti in se da z njimi lepo delati. Prek
vsakega se pokaže tudi odnos do vere, odnos do vrednot in do življenja na
sploh. Svoje delovanje v župniji sem si zastavila malo bolj široko, saj želim
poleg poučevanja verouka, otroke in seveda tudi njihove starše uvajati v živo
delo v župniji, ne, ker se mi zdi zelo pomembno, da je župnija res živa in tako
da imam tudi polno pridnih sodelavcev, ki mi pomagajo in so mi vedno
pripravljeni priskočiti na pomoč, da nam delo nekako steče, ne. Že samo
veroučno leto začnemo s sveto mašo, pri kateri sodelujejo otroci in starši.
Takrat pa pripravimo tudi razpored za sodelovanje pri bogoslužju za celo leto.
Pri tem se prilagajamo cerkvenemu koledarju in skušamo zaznamovati vse pomembne
praznike. V ta namen organiziramo razne delavnice, kjer izdelujemo vizitke,
adventne venčke, sodelujemo pri dobrodelni akciji Otroci za otroke v adventu in
posvojitev na daljavo v postu. Prav tako sodelujemo pri organizaciji raznih
praznovanj kot so miklavževanje, postavitvi jaslic, ob materinskem dnevu, ob
mesecu maju imamo zelo žive šmarnice h katerim otroci zelo radi prihajajo.
Letos smo se celo prijavili na tečaj in sedaj je prav nestrpno pričakujemo
poštarja, kdaj nam bo prinesel veselo novico. Ob koncu veroučnega leta pa že
par let sodelujemo tudi na te škofijskem dnevu, srečanju staršev in otrok na
Sveti Gori, kjer tudi že dve leti naši otroci zaigrajo eno igrico. V poletnem
času, tako kakor je že omenil gospod župnik, imamo oratorij, kjer so zbrani vsi
otroci iz vseh treh župnij in to se mi zdi tudi zelo pomembno, ker se prav
preko takih dogodkov tudi povezujemo med seboj starši pa odrasli. Ministranti
se v župniji srečujejo enkrat mesečno. Vsako leto v mesecu maju pa se udeležijo
tudi srečanja na dekanijski ravni. V župniji deluje svetopisemska skupina, kjer
se srečujemo dvakrat na mesec. Enkrat na mesec pa je prav na Mostu na Soči tudi
območno srečanje dekanijske Karitas. Sploh pa je župnijska Karitas zelo
dejavna, skrbijo za razdeljevanje hrane, ob začetku šolskega leta razdelijo
zvezke družinam z več otroki, v adventnem času obiskujejo starejše in bolne, ki
jih že po tradiciji razveselijo z adventnimi venčki. Pri nas se otroci že v
šestem razredu vključijo v daljno pripravo na prejem zakramenta svete birme. Ta
obsega duhovni vikend v Stržišču, ki ga vodijo dekanijski duhovniki ob pomoči
animatorjev. Osmošolci in devetošolci pa se srečujejo v okviru birmanskih
skupin, ki jih po navodilih gospoda župnika vodijo njihovi starši sami. Delo
bralcev in krasilcev je zelo dobro organizirano. Ker župnija zajema različne
okoliške vasi, je tako vsako nedeljo zadolžena ena vas, skrbijo pa za
bogoslužje, za čiščenje in za branje. Mogoče pa se vam bo ob tem mojem
naštevanju zdelo, da je naša župnija res živa in da vse poteka tako lepo, ampak
ni vedno tako. Včasih sem prav žalostna, ker čutim oziroma vidim mlačnost
staršev. Prav ti bi morali biti temeljni kamen, na katerega bi otroci zidali. V
takih temnih trenutkih mi daje moč prav molitev in pa misel na našega dobrega
učitelja. V priliki o sejalcu nam je lepo povedal, da je treba sejati ne da bi
se obremenjevali s tem, kam bo padlo seme. Čeprav se zavedamo, da bo del semena
padlo med trnje in kamenje, pa ga nekaj vendar pade tudi na plodno zemljo in ta
obrodi stoteren sad, zato bi za vse župnije, tudi za našo, želela, da bi se
zavedali, da se moramo prav vsi truditi in pripraviti veliko rahle in rodovitne
zemlje, kjer bo seme vzklilo, rastlo in obrodilo stoteren sad.
Že poprej smo slišali,
kako je omenil, kako zadovoljni so, da imajo v svojem kraju birmo gospod Franc
Žbogar, zdaj smo slišali, kako razmišlja o pripravah na birmo in o tem, kako
pri tem sodelujejo starši, katehistinja Mojca Rejc. Zdajle pa bom prosila gospo
Eriko Bizjak, da nam pa pove nekaj o tistih starših, ki pač ste starši
birmancev in kjer se trudite, da katehisti sejali na rodovitno prst.
Ja, res je, nekateri
starši se res skušamo po najboljših močeh potruditi, da bi našim otrokom čim
bolj posredovali to izkušnjo vere in ker je tudi moja hči letos birmanka, sem
se tudi sama vključila v to dodatno pripravo na sveto birmo in sicer to smo
morali kar gospoda župnika ubogat, tako je ukazal in to smo sprejeli, se pravi
za našo župnijo je zdaj to novost, da se starši aktivno vključujemo v to
pripravo, sicer smo sami voditelji teh birmanskih skupin, ki potekajo poleg
rednega verouka. Te skupine sestavlja šest birmancev in dobivamo se na
srečanjih, ki jih je v celem letu približno šestnajst. Vsak izmed staršev torej
pripravi dve ali tri srečanja, kjer se z otroki pogovarjamo o raznih temah, ki
nam jih je seveda vnaprej pripravil naš gospod župnik. Seveda pa teme lahko
svobodno oblikujemo in tudi sami izbiramo kraj, kjer se srečujemo. Tako se
nekateri zberejo doma, drugi v naravi, tretji v veroučni učilnici, kakor kdo
želi in tudi način, kako te teme obdelamo je svoboden in tako ima vsak izmed
nas možnost, da na svoj individualen način predstavi in posreduje otrokom svoj
pogled na versko življenje in svojo izkušnjo v zvezi z vero. Vsi birmanci potem
gredo pred sveto birmo še na skupno pripravo, tako kot je že katehistinja
omenila, v Stržišče, in enkrat mesečno tudi sodelujejo pri sveti maši. Za
starše pa so organizirana potem še predavanja, mislim, da so tri ali štiri,
kjer se pa lahko tudi starši srečamo, pogovorimo in dobimo tudi kako novo
izkušnjo.
Morda kakšna ocena teh
skupin iz vaše strani gospod župnik? Delujejo dobro?
Ja, to imamo pri sveti
Luciji in Lomu že več let in mislim, da je zelo pozitivna izkušnja, ker se
morajo vključiti prav vsi starši, tudi morda, če kakšen ni veren, pa vseeno
predstavi svoj pogled na vero in svoje prepričanje in tudi morda, zakaj ni
veren in zakaj misli, tako da mislim, da je to veliko bogastvo za, tudi za te
otroke, ne.
(pesem)
Je pa gospa Erika Bizjak
tudi organistka in voditeljica cerkvenega petja, pa nam bo zdajle nekaj
povedala o tem, kako se pa prepeva pri vas.
Ja, to je pa spet eno
posebno področje. Jaz moram reči, da pojem odkar se spomnim, mislim, da od
svojega petega leta, medtem ko zbore vodim pa v naši župniji tam nekje dvajset
let. No, moram reči, da petje v naših župnijah, v vseh treh župnijah katere
danes predstavljamo, je ena od dejavnosti, ki je zelo živa, čeprav je potrebno
za to, da se to stanje vzdržuje tudi veliko truda in volje, tako na organistov,
kot tudi pevcev. Na vseh treh župnijah imamo več pevskih zborov. Na Mostu na
Soči delujejo mešani, mladinski in otroški pevski zbor, v Lomu deluje mešani
pevski zbor in tudi mladinska skupina, v župniji Volče pa imamo tri pevske
zbore, mešani, dekliški in otroški. No, in prav vsi se trudimo, da bi čim bolj
polepšali nedeljska bogoslužja in vse te cerkvene praznike. Otroški pevski zbor
v Volčah sodeluje pri mašah nekajkrat v letu in tudi sooblikuje miklavževanje,
dekliški pevski zbor poje pri maši enkrat na mesec in za Božič pripravi
Božičnico pred polnočno mašo, vse ostale stvari pa potem sooblikuje mešani
zbor, ta je, bi rekla, najbolj reden, ne, pri petju. Vaje imamo enkrat na teden
in če bi zdajle seštela vse pevce v vseh treh zborih, jih je v Volčah okrog
petdeset in zanje skrbiva dve organistki. No, kadar so kakšne večje slavnosti,
takrat se pevci tudi združimo in zapojemo skupaj. Moram povedati, da je
tradicija zborovskega petja v naši vasi precej dolga. Tako kot so mi
pripovedovali starejši pevci je mešani zbor v Volčah deloval že v času med prvo
in drugo svetovno vojno. Tedaj je v naši vasi delovalo bralno in pevski
društvo, v katerem so se združili tako pevski zbor in tudi dramska skupina, pa
tudi tamburaški orkester. No, duhovni vodja in gonilna sila tega društva je bil
cerkveni organist in pevovodja Andrej Majnik in tako so torej isti zborovodja
in isti pevci vadili tako cerkvene kot tudi prosvetne pesmi. Med drugo svetovno
vojno so, ko so moški odšli v vojsko, so na koru pele le ženske. Po vojni se je
ta bogata tradicija mešanega zbora nadaljevala in še danes jaz mislim, da je
tako in da je zbor tudi danes zelo aktiven. Ravno tako kot nekoč tudi danes
skušamo skupaj s pevci odgovoriti na potrebe kraja, zato poleg tega, da pojemo
tudi pri mašah, zapojemo tudi na raznih drugih prireditvah v kraju. Skupaj s
pevci smo pobudniki prireditve Vaški večer, ki se je lepo vklopila v sklop
kulturnega vikenda. To je ena odmevnejša prireditev, ki v naš kraj privabi kar
veliko število obiskovalcev od vsepovsod. Ob takih priložnostih radi
predstavimo predvsem slovensko ljudsko pesem, pa tudi v svojo sredo radi
povabimo druge pevce, druge pevske zbore. No, povedati moram, da je naš
cerkveni zbor v zadnjem času navezal kar lepe stike s pevci iz Benečije. Tako
kot smo prej slišali, je bila Dreka del naše prafare in zdaj ko so te meje
padle, se moram reči, da predvsem na njihovo pobudo večkrat srečamo in zapojemo
prav na nekdanji meje, ki nas je dolga leta ločevala. Zapeli smo že tudi pri
njihovi praznični maši 15. avgusta, oni pa so prav tako že gostovali pri nas v
Volčah. Čutimo potrebo, da se pevci vklapljajo v življenje kraja, v življenje
župnije in tudi nam ni vseeno, kakšni so naši medsebojni odnosi, zato poskrbimo
tudi za družabno življenje, praznujemo rojstne dneve, enkrat letno pa
pripravimo tudi romanje. Še ena pomembna stvar, ki bi jo rada povedala v zvezi
s petjem v naših župnijah je ta, da se pevci vse Tolminske dekanije enkrat
letno združimo na Mengorah, to je drugo nedeljo v septembru in zapojemo pri
maši, ki poteka na prostem in to mašo doživljamo kot velik pevski praznik, kjer
res slovesno zadoni pesem združenih zborov. Naša želja je, da bi to pevsko
tradicijo, ki jo nadaljujemo, znali tudi ohraniti, kar ni vedno enostavno.
Predvsem mladi fantje in možje se vse težje odločajo, da bi sodelovali pri
petju, kar mislim, da ni samo posebnost naše župnije, to je verjetno tudi
posledica sodobnega časa, vzgoje in vrednotenja zborovskega petje. Upamo pa, da
se bo kljub temu našlo toliko navdušencev, predvsem med mladimi, da bi to
tradicijo, to dejavnost v naših župnijah ohranili.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Pri Sveti Luciji imamo
tudi pritrkovalsko skupino, kjer nas deluje približno sedem, osem, kakor kdaj,
kakšen krat tudi samo trije, ki poskrbimo, da so naši krščanski prazniki in
procesije ter prva obhajila in birme bolj slovesni. Če nas pa kam povabijo v
kakšno bližnjo faro, se pa tudi odzovemo in jim še tam polepšamo praznike.
Slišali smo marsikaj o
mladih, slišali smo o tem, kdo skrbi vse za lepoto bogoslužja. Slišali smo pa
uvodoma tudi že o tem, da tudi z gospodarskega vidika imate v vseh treh
župnijah kar nekaj dela, nekaj o tem nam bo povedal gospod Danilo Pirih.
V župnijskem gospodarskem
svetu poskrbimo za razna obnovitvena dela, ki nam jih nakaže domači gospod
župnik Slavko Obed ali pa kateri od treh ključarjev. V zadnjem desetletju smo
obnovili stopnice v zvonik, potem smo obnovili streho na cerkvi svete Lucije,
strehe na mežnariji in župnišču, prepleskali cerkev, restavratorji pa so
obnovili stropno in stensko poslikavo Toneta Kralja, sedaj pa zbiramo še
denarna sredstva za obnovo orgel.
Bi pri teh gospodarskih
zadevah tudi vidva kaj dodala? Gospod Franc Žbogar.
Kar se tiče same župnije
Lom, še dodatno bi lahko rekel, da je za našo župnijo zelo pomembno, da smo
lahko bi rekel, samoorganizirani. Veliko stvari se dogovorimo in tudi
napravimo. Ne bom rekel, da ravno mimo gospoda župnika, ampak z njegovo
vednostjo, ampak veliko stvari pripravimo, tako da najprej sami, potem on nam
da kar prav pa to naredimo. Tako smo na samem gospodarskem področju, lahko
rečem, zgradili pred dvema letoma en velik podporni zid pri cerkvi, ki se je
zrušil. Dela smo opravili po kar bom lahko rekel strokovno, tudi po oceni
strokovnjakov, pa za zelo majhen denar, drugo pa moram povedati, da se tudi v
Lomu pripravljamo na popotresno obnovo, nekaj bo prispevala država, tako da
zdaj bo kar en tak velik zalogaj in tudi svete maše so bodo mogle seliti iz
cerkve in upam, da nam bo kar krajevna skupnost priskočila na pomoč, pa
odstopila svoj prostor.
Še Volče, gospod Metod
Fon.
Zadnje čase, ker sem bolj
aktiven, bi lahko rekel o tej župniji, ma, vedno bolj spoznavam, kako pomembno
je delo v župniji tudi z gospodarskega vidika se župnija le gospodari z
določenimi sredstvi, z določenimi zemljišči, pa tudi z precejšnjo bi rekel
vrednostjo umetniško, ki je vgrajena v samih cerkvah. Tako se bomo letos lotili
obnove cerkve na Mengorah, ki bo kar lep zalogaj, tako da bomo našim zanamcem
pustili eno primerno in dobro vzdrževano cerkev. Do sedaj pa smo mogli kakor
sem prej omenil po potresu šestinsedemdeset, pa tam po potresu
oseminsedemdeset, vedno to popravljat in je kar treba veliko skrbi in tudi
dosti denarja pridobit, da se lahko vse to vzdržuje.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Tri župnije smo morali
danes predstaviti in seveda nam časa kar malo zmanjkuje, pa vendar ne bomo
končali oddaje ne da bi spregovorili tudi o tem, kaj vas v vaši župniji najbolj
nagovarja, za kaj ste Bogu najbolj hvaležni, da živite in delate prav v njej.
Najprej vprašanje za vas, gospod župnik Slavko Obed.
Ja, jaz sem že vesel, da
sem prišel v tak lep kraj. Se spomnim smo imeli srečanje pred ne vem kolikimi
leti sošolci novomašniki iz leta enainosemdeset in je bil na tem srečanju tudi
sedanji mariborski škof Marijan Turnšek in je rekel, kaj si se škofu tako
priljubil, da te je dal v tak lep kraj. Že ta kraj me navdihuje, ne, da sem
vesel tam med temi ljudmi, posebno pa ti ljudje vsak na svoj način, na primer s
starejšimi, čutiš eno res hvaležnost, ko jih obiskuješ za prve petke, ko se
srečaš z njimi, kako te prav težko pričakujejo in čakajo, potem starši, čeprav včasih
morda čutiš kakšno razočaranje prav od njih ali pa potem od mladih in otrok,
vendar pa se zavedam tega, da mi smo samo tisti, ki pomagamo v tem Gospodovem
vinogradu, ne, da Bog daje rast, mi smo pa samo tisti, ki mal kupujemo in
delamo na tem, da bi obrodilo svoj sad.
Isto vprašanje še za vse ostale.
Najprej gospa Mojca Rejc.
Jaz bi rekla tako, jaz, v
tej župniji sem samo enajst let in sem res vesela in hvaležna za to, da so me
tako lepo sprejeli, da lahko uporabim vse te darove, ki mi jih je Bog dal. In
ob tej priliki bi povabila vse, da naša cerkev, tista z malo začetnico, je
dosti velika, ki sprejme vse in tu se lahko res vsak pokaže na svojem področju
in vsak lahko je Bogu hvaležen, da ima veliko darov in tukaj jih lahko res kaže
in potem daje tudi naprej.
Gospod Danilo Pirih.
Jaz sem zelo zadovoljen,
da lahko sodelujem s tako krasnimi sodelavci v gospodarskem svetu, v
pastoralnem svetu, pri Karitasu, pri pritrkovalcih, predvsem pa z našim
gospodom Slavkom Obedom.
Gospod Franc Žbogar.
Jaz sem zelo zadovoljen,
srečen in rad živim na deželi. Kako je lepa naša narava, pa naj sije sonce ali
pada dež. V sami župniji pa sem, mislim, da me sedaj najbolj veseli to, glede
na to, da se je v preteklih letih župnija tako praznila, da vidim neko
bodočnost v naši mladini. V zadnjih dveh letih je bilo v Lomu sedem porok, od
teh šest cerkvenih in večina teh se je nastanila v naših krajih, v naši
župniji. To daje neko zagotovilo, da bo tudi še odmeval otroški smeh in jok po
naših krajih in družinah, hišah. Pa upam, da bodo tudi dobri župljani in radi
sodelovali s Cerkvijo.
Gospod Metod Fon.
Jaz bi rekel tako, da imam
občutek ali pa vsaj včasih si mislim, kaj me je tako privezalo bi rekel v to
našo vas Volče, pa tudi samo župnijo, saj že od majhnega sodelujem od
ministranta naprej bi rekel, stalno v tem delu župnijskem in tudi kraju samem.
Ne vem, ali me je povezala ta zgodovina njega, ali so me povezali sami krajani,
pa tudi sami ljudje, ki živimo tam na temu razpotju bi rekel v Soški dolini in
zato zelo rad delam, pa upam, da bom še, a ne, ker včasih je nihanje
razpoloženja malo labilno, potem se pa zopet popravi in vsak uspeh, ki ga
skupno dosežemo nam da novo voljo in novo moč, da lahko ustvarjamo naprej in z
vsemi sodelavci, ki jih je dovolj, tako da se lahko naredi marsikaj.
In še gospa Erika Bizjak.
Jaz moram povedati, da sem
si od zmeraj želela ostati v svojem domačem kraju in imela sem tudi to srečo,
da smo, da sem dobila tudi službo, kar je danes velik problem, tudi moj mož je
domačin in da sva si tukaj ustvarila družino, pognali smo korenine in sedaj smo
tu in moramo po svojih najboljših močeh sodelovati za dobro župnije, za dobro
kraja in ker smo rod puntarjev, smo trmasti in jaz verjamem, da bomo, če se
bomo trudili za to, to tudi dosegli.
Hvala vsem, da ste prišli,
hvala da ste predstavili te svoje tri župnije, preden pa se poslovimo, seveda
še priporočilo nebeškim zavetnikom teh krajev. Sveti Lenart, sveta Lucija,
sveti Primož in Felicijan.
Prosite za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar