DVAJSET DEJANJ LJUBEZNI

DVAJSET DEJANJ LJUBEZNI

Nekoč sem bila tako utrujena od podpisovanja, podpisovanja, podpisovanja, bila sem tako utrujena od podpisovanja, da sem šla in preštela koliko je pisem z mojim podpisom. Naštela sem jih dvajset: »Bog vas blagoslovi, M. Terezija, MC.« »Od sedaj naprej,« sem rekla Jezusu: »vsakič, ko podpišem, prosim, upoštevaj dvajset dejanj ljubezni.« - malce goljufam. Od takrat, zaradi dvajsetih dejanj ljubezni, komaj čakam na podpisovanje.

PRAVA LJUBEZEN

PRAVA LJUBEZEN

Za vsemogočnega Boga ni pomembno, koliko dajemo, ampak koliko ljubezni vložimo v dajanje. Zato bi želela, če ste zares sodelavci, da storite naslednje. Morda prinesete rožico starim staršem, morda samo bolje pospravite posteljo, morda – morda samo pričakate moža z nasmehom, ko pride iz službe. Majhne stvari, majhne stvari. Morda, da pričakate otroka, ko pride iz šole, da ga sprejmete, mu daste spodbudo: Kako ste delali? Kaj ste delali? Ste bili pridni? Takih povezav ni več. Tako smo zaposleni, da nimamo časa več niti za nasmeh. Nimamo časa, da bi podarjali, niti da bi sprejemali ljubezen... Če ste pravi sodelavci, potem razumete, kaj govorim. Ljubezen se ne meri po tem, koliko naredimo; ljubezen se meri po tem, koliko ljubezni vložimo; kako nas boli v ljubezni.

MAJHNA STVAR Z VELIKO LJUBEZNIJO

MAJHNA STVAR Z VELIKO LJUBEZNIJO

Ko so otroci slišali, da grem v Etiopijo ... so prišli tisti majhni. Vsak je prinesel nekaj, prinesli so, kar so pač imeli. Morda je imel prvič v rokah kos čokolade. In je prišel k meni in mi rekel: »Mati, prosim daj ta kos čokolade za otroke v Etiopiji.« Tako majhna stvarca s tako veliko ljubeznijo. Prvič je imel v rokah čokolado, prvič jo je okusil, pa je vseeno premogel ljubezen in radost delitve.

NAPIŠITE VSAJ DOPISNICO

NAPIŠITE VSAJ DOPISNICO

Veste, da je v bolnišnicah veliko ljudi, ki nimajo nikogar, da bi jih obiskal, nihče jih ne gre obiskat – morda če bi vi ... šli na obisk. Morda bi lahko napisali komu vsaj dopisnico, morda slepemu prebrali časnik, morda prinesli vedro vode materi, ki je bolna sama v hiši. Majhne reči, pustite velike. Majhne stvari z veliko ljubeznijo.

VSAK OD NAS JE POMEMBEN

VSAK OD NAS JE POMEMBEN

Zadnjič smo šle v Jamshedpur.[1] Šle smo v veliko tovarno, kjer izdelujejo dele za letala. V enem kotu je sedel moški, ki je izdeloval majhne vijake. Šla sem k njemu in ga vprašala: »Kaj delaš?« Pogledal me je in rekel: »Delam letalo.« Vprašala sem: »Letalo?« »Da,« je rekel, »brez teh majhnih vijakov, letalo ne gre nikamor.« Vidite sestre, povezavo. Vsaka od vas je pomembna za Družbo. Prosite Jezusa znova in znova, naj vam pomaga to razumeti.

---

[1] Industrijsko mesto v vzhodni Indiji, ki ga pogosto omenjajo kot eno najčistejših indijskih mest.

PRINAŠATI BOGA

PRINAŠATI BOGA

Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije.

MAJHNE STVARI

MAJHNE STVARI

Poglejte Malo cvetko, kako velika svetnica je postala. V vsaki cerkvi, kamorkoli greste, po vsem svetu, boste nekje našli njeno podobo, sliko ali kipec. Zakaj? Ker je storila majhne stvari z izjemno ljubeznijo. Bila je tako preprosta, da so celo sestre v skupnosti, ko je bila bolna v postelji, govorile o njej. »Kaj bo mati prednica napisala o njej? Saj ni storila ničesar.« Slišala je, kar so govorile. Kaj bi porekle me? Me bi se pritoževale, godrnjale in postale slabe volje – kaj pa je storila ona? Rekla je: »Oh, kako res je. K Jezusu prihajam praznih rok.« One so govorile, ona je slišala, pa je bila vseeno prva proglašena za svetnico, prva, če izvzamemo mučence. Sveti oče danes razglasi precej svetnikov, zato se vam splača prej umreti. Ko pa se proglaša svetnike, morajo ugotoviti še veliko stvari, pa je vseeno sveti oče izrekel o Mali cvetki le en stavek: »Naredila je mnogo stvari z izjemno ljubeznijo.« Jaz še poenostavim: »...majhne stvari z veliko ljubeznijo.« V naših življenjih ne naredimo nič velikega. Način, kako odmolimo Očenaš, vstanemo, pokleknemo, zapremo okna, drgnemo ali pišemo, molimo.

POTRUDITE SE

POTRUDITE SE

Potrudite se biti sveti – ni dovolj reči: »Želim.« Morate se potruditi. Zvestoba do malih stvari z veliko ljubeznijo – manjša kot je stvar, večja je ljubezen – in videli boste spremembo. To malo zaupanje; zanemarite velike stvari. Ne glejte na velike stvari. Velike stvari lahko pridejo, lahko pa tudi nikoli. Kar je pomembno, da bi zares postali sveti – ta nežna ljubezen, to zaupanje do majhnih stvari z veliko ljubeznijo. Mala cvetka je bila razglašena za svetnico, ker je počela majhne stvari z izjemno ljubeznijo.

KOLIKO LJUBEZNI VLOŽIMO V DAJANJE

KOLIKO LJUBEZNI VLOŽIMO V DAJANJE

Za vsemogočnega Boga so najmanjša dejanja storjena Zanj, ogromna ... ampak za nas, ki vedno merimo, koliko smo naredili, v kolikem časa ... za Boga časa ni. Kar bi nam moralo biti pomembno je to, koliko ljubezni vložimo v podarjanje. Koliko ljubimo? Koliko smo se približali Jezusu?

MAJHNE STVARI Z VELIKO LJUBEZNIJO

Majhne stvari z veliko ljubeznijo

To so majhne stvari, vendar namenoma izbiram majhne stvari. So zelo majhne, vendar za Boga nič ni majhno. Ko so enkrat darovane Bogu, postanejo neskončne.