VELIKA NOČ 7. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

SEDMI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KAR JE V LJUBEZNI, JE SHRANJENO V VEČNOSTI. 

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav še v zadnjem dnevu našega radijskega misijona. Pred nami je misijonski nagovor sedmega dne o temi Kar je v ljubezni, je shranjeno v večnosti.

No, naša rdeča nit v teh dneh je se začela z nekim bivanjskim vprašanjem: Kako je to, da je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga Očeta do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej zgodovini, da nam je tuje, da nam je biti s Kristusom težko, nam ni preprosto, ni enostavno, ni avtomatsko, ni naravno, se moramo mučiti za to, pozabljamo na Kristusa. In to se mi zdi, da je dosti bivanjsko vprašanje, da to doživljamo. In smo potem videli odgovore. Eno prvo stopnjo odgovora smo videli, da pač se lahko oddaljujemo od Kristusa, zato ker po začetnem navdušenju, ko mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, nekaj enkratnega, spektakularnega, na koncu vidimo, da se pravzaprav Kristus človeku približa v svojem vsakodnevnem življenju na zelo banalen, skromen, celo ubog način in to uboštvo Kristusa in to preprostost in to dejstvo, da je on preprosto en izmed nas in da to ni nič spektakularnega in nič čarobnega, nas to nekako ne zanima več, kakor da smo zdvomili, kakor da smo se majčken prehitro navdušili in se začnemo umikati temu. Potem smo videli, da drugi dan, da je en odgovor na to vprašanje: Zakaj je težko biti s Kristusom; v tem, da je pač Kristus prišel na zemljo, poslan od Očeta, da bi nas se dotaknil z Očetovo ljubeznijo in nam jo razodel, ampak da je pač oblika te ljubezni v zgodovini Velika noč. To pomeni tridnevje, to pomeni križ. To pomeni dramatičen vidik ljubezni. In zato pač človek pričakuje neko odrešenje na tak zelo čaroben, čudodelniški način, potem pa vidimo, da odrešenje prihaja preko tega, kar je najbolj šibko, kaj je najbolj zlomljeno, nalomljeno in dejansko mi organiziramo naše življenje z naporom, kako bi si izognili križu, zato se zna zgoditi, da se nikoli ne srečamo z odrešenjem, ker odrešenje se je razodelo na križu. Tretji dan smo videli, da ta naš napor, ne, da bi se izognili Veliki noči, dejansko sproži v nas cel proces malikovanja, ko si ustvarjamo, postavljamo, kujemo in klešemo in ulivamo vseh vrst malikov in ideologik, ideologij, ker bi sami sebe radi prepričali, da mi boljše vemo, kaj je za nas dobro, da se zaupati Bogu je neka negotovost, njegova Velika noč še ni garancija, da bomo tudi mi vstali, še ni zadosti argument za to, je zato ustvarjamo neko svojo trmoglavo ideologijo, lahko tudi zelo religiozno, ampak dejansko brez ljubezni, brez Velike noči. Zato, ali gremo v neko posladkanost ali pa lahko tudi v neko zelo kruto agresivnost in celo pod pretvezo in pod etiketo religioznosti. Potem smo četrti dan videli dejansko temeljna stvar glede tega vprašanja: Lažnivo podobo Boga. Padec Adama in Eve, ker sta nasedla skušnjavi in sprejela neko lažnivo podobo o Bogu, o Bogu kot nedarovalcu, kot egoistu, kot nekomu, ki je ljubosumen nase, na svoje stvari in jih noče darovati. Poln samega sebe, ne, in zato se človek odloči, da se odmakne od Boga in se znajde kakor mladika, ki je padla s trte, začuti strah pred smrtjo, začuti, da bo smrt prišla, da je zelo blizu, da bo umrl. In začne se bramba samega sebe, brani samega sebe na vsako moč in je celo pripravljen uničiti vse, ubiti drugega, da bi sebe nekako rešil. Popolnoma oslepi in ne zna več prebrati stvari, zgodovine, dogajanje v svobodi, ampak ves čas bere vse stvari kakor obrnjen proti sebi. Začne se ene vrste kult zla, popredmetnosti. Človek se odtrže od Boga, ki je oseba in se naveže na neko drevo, ki je simbol predmetnosti, ne, in potem smo peti dan videli, kako je Bog reagiral na to. In smo videli, da se je napotil za človekom, da je šel ga iskati v grob. In da je šel v grob je moral umreti in ga potegniti ven iz groba. In da je umrl, se je preprosto dal ljudem v roke, zato da bi nas, nam pokazal, kako nas ima rad. Kako nas ima za vredne svojega zaupanja in nam se da v roke in smo videli tudi kakšen odlomek bolj precizen iz tega velikonočnega trenutka, da smo še bolj od blizu spoznali to obličje Gospoda, ki s tišino, z molkom, z molkom odrešuje svet. Ko ne odgovarja, ker se daje, ne, in smo videli, da praktično dve obsodbi nad Kristusom pokrijeta točno tretje in četrto poglavje Prve Mojzesove knjige, ustvari se spet odnos z Bogom in s človekom. Potem smo včeraj gledali reakcijo človeka in smo videli našo grešnost. V Veliki noči se dokončno razodene naša grešnost, naša resnica. Berdiajev pravi, na križu se razodene Bog človeku, pred križem pa človeku Bogu, ne. Na križu pa se v Kristusu tudi novi človek razodene Bogu kot sin, pred križem pa stari človek spozna svojo resnico. Resnica hlapca, sužnja, ne pa Sina. In smo na podobah Judeža in Petra opazovali to razodevanje človekove resnice, ki se zaključi s kesanjem svetega Petra, z njegovim jokom, s pogledom, ko se sreča s Kristusom, ko ga je zatajil. In takrat, ko ni imel nobene obljube več pripravljene, nobene možnosti, da bi sam sebe rešil, dejansko Peter doživi odrešenje, njegov krst. Te solze so ga oprale, to je bil krst. Spoznal je pravo podobo Boga. Spoznal je da ni, da ni res to, da mora on služiti Kristusu, ampak da mora preprosto pustiti, da je enkrat res ljubljen, ne zato ker je toliko dober in odličen in ker je Peter, ker je prvi, ampak zato, ker to, da bi on bil prvi, to je njegova največja zabloda. In ko se razodene, da ta ošabnost nima nobene vsebine, takrat pade Peter dol, takrat se zlomi in se zjoka. Se pravi, videli smo včeraj, kako je odrešenje dejansko zadelo človeka in kako se je človek prepustil temu odrešenju. Danes smo pa videli, kaj se zgodi s človekom, če dejansko sprejme Kristusa, odgovori, se mu zaupa, se izroči, se spravi z njim v odnos, se njemu svobodno preda in zaveže; kaj se z življenjem človeka zgodi, če živi v smislu Velike noči. To bo pa današnje razmišljanje.

(pesem)

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi. Vznemirili so se in obšel jih je strah, mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: Zakaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge, ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: Imate tukaj kakšno jed? Ponudili so mu kos pečene ribe, vzel jo je in vpričo njih pojedel.

(pesem)

Da odpremo nekoliko duhovno-teološko ta odlomek, ki smo ga zdaj poslušali, se mi zdi, da bi nam lahko pomagalo, če bi se spomnili na Vladimirja Solovjova. Vladimir Solovjov je veliki ruski filozof, mislec, teolog, pesnik, vizionar. Umrl je tisoč devetsto in je gotovo eden največjih krščanskih mislecev. Recimo, Hans Urs von Baltazar, kot nemški teolog, je zapisal za Solovjova, da je skupaj s Tomažem, svetim Tomažem Akvinskim največji mislec, krščanski v drugem tisočletju krščanstva. Ta Vladimir Solovjov je v svojem življenju imel razne obdobja glede vere, ampak zanimivo se mi zdi to, da je na, proti koncu življenju, življenja zapadel v neko vrsto malodušje, ne bom rekel ravno črnoglednost, ampak gotovo so ga obhajale zelo težke misli in umaknil se je malo ven iz Moskve, blizu Sergejevega pasada, kjer je imel eno dačo in je tam pisal dosti težke in črne misli in razmišljanja, no, in neke noči je zaslišal en ogromni, kakor eno grmenje, kakor nekaj ogromno močnega, bučanje zunaj, bobnenje, da je odmevalo, in je postal pozoren, in ko je ta tretjič zaodmevalo, kakor da bi mogočno zagrmelo, je jasno prepoznal, da je pač odgovor mase, množice, ogromne množice vernikov, ki so šli v procesijo vstajenja in odgovarjajo na klic, na oznanilo: Hristos vos kres, vo istine vas kres. Kristus…

Kristus je vstal, resnično je vstal.

Resnično je vstal. In ko je ljudstvo, to, mi vemo, da v carski Rusiji, kakor tudi zdaj, takoj po osvoboditvi, če se spomnimo, so bili nekaj milijonov ljudi, ki gre k tej procesiji, ne, in če si mi predstavljamo, da nekaj milijonov ljudi zavpije na ves glas v odgovor: Resnično je vstal; to zagrmi. In Solovjov je padel na tla, pokleknil in se dejansko zazrl v eno najglobljih skrivnosti, nje: Kje sem bil do zdaj, da tega nisem razumel? Namreč, on se je zelo soočil s tem, da je, da se v cerkvah praktično samo ženske, ne, bodisi v katoliški, pravoslavni ali pa pri protestantih, v glavnem so ženske v cerkvi, moških ni. In on pravi: Zakaj? In ugotovi, da pač je v oznanjevanju ogromno tolaženja in ogromno nekih takih stvari odmaknjenih od življenja. Potrpite, saj bo boljše, na drugem svetu bo lepše, kaj se bomo borili, kaj se bomo trudili, saj bo, tam bomo dobili, bo lepše in tako, in on pravi: Ta tolažilna, lažniva tolažilna eshatologija, se pravi nauk o posmrtnem življenju je pravzaprav uničil veliki del krščanstva, po njegovem mnenju. In on pride celo do tega, da pravi: Če nekdo resno dela, če nekdo resno ustvarja, z ljubeznijo, recimo, nekdo si zgradi eno hišo s ljubeznijo, za ženo, za otroke, za tako naprej. In zdaj bo nekdo mu rekel: Kaj se trudiš, saj boš potem dobil eno lepšo hišo v nebesih. Po Solovjovu to ne bi bilo mogoče razmišljati. Zakaj? Ker za tistega, ki je to z ljubeznijo delal, ni nobenih lepših hiš. In on ni mogel sprejet te, tega abstraktnega razmišljanja v krščanstvu, ne, tako čustveno ali pa intelektualistično nekaj idealistično krščanstvo. In v tisti noči se je njemu razprla ena najglobljih skrivnosti Jezusa Kristusa. On je spoznal, da je Kristus pravzaprav, po vstajenju ni šel nikamor. Ni šel v noben drugi svet, ampak se je vrnil v Galilejo, kot je rekel, prišel bom v Galilejo. Kakor da bi se nazaj obrnili na prvo stran evangelija in začeli znova in brali vse v luči vstalega Kristusa. In Solovjov spozna to, ne, njemu se to prikaže tudi intelektualno logično. Rusi pri pogrebu pojejo ta čudovit, himno, ne, o vječni pamjati, o večnem spominu. Jasno, zdaj smo mi to razumeli čisto psihološko, ne, tudi pri nas še ljudje rečejo, ne, na, na pogrebu: Živel boš v našem spominu. Jah, kaj bo to njemu pomagalo, ne, on je umrl, ne. Kaj češ zdaj ta naš spomin. Potem boš pa ti spil dva kozarca vina, pa pozabil to, kar si rekel, ne. Par mesecev, par let, pa je mimo. Ne, ne. V liturgiji, v bogoslužju, pogrebnem, ta vječna pamjat, to je Božja pamjat, to je Božji spomin. In ko se Bog spominja, stvari obstajajo. In kaj je Božji spomin? Kaj je tisto, kar ostane? Smo že obravnavali prejšnji dan pri Florenskemu. To kar ostane je ljubezen Svete Trojice, ne. To se ne da uničiti. Zato je biti deležen te ljubezni, pomeni: Stopiti v večni spomin, ne boš šel v pozabo, ker ta ljubezen ostane. In kako pa mi ljudje iz tega našega končnega sveta, s temi našimi kostmi in mesom in boleznimi in vsem tem, kako mi lahko pridemo in prekoračimo ta ogromen prepad, ki ločuje stvarstvo od Stvarnika, končno od neskončnega, časno od večnega. Kako lahko prekoračimo, premostimo ta prepad? V Jezusu Kristusu. Jezus Kristus je v Sveti Trojici in je pri nas. V njem mi deležimo in smo deležni te ljubezni med svetimi trema osebami, zato moramo priti do tega, da se doživimo sebe in srečamo sebe in spoznamo in, in z, dojamemo sebe v Jezusu Kristusu. Ja, kako bomo pa mi prišli do tega, da bomo doživeli sebe v Jezusu Kristusu? Smo pa že prej videli, ne, v teh dneh, da se ne splača kaj dosti sam postavljati v Kristusa, ker se bomo očitno postavili zraven Kristusa, ker se bomo postavili v našo fiksno idejo v Kristusu. Ampak je ena Božja oseba, ki ima prav to poslanstvo, da nas posinovlja, da v nas kliče Aba, Oče. To je Sveti Duh. On je edini, ki naredi Kristusa za našega Gospoda. In nas giblje h Kristusu, vodi h Kristusu, usmerja h Kristusu. Naš tok življenja se prelije tja. In ko mi pridemo tja, smo deležni tega večnega spomina. Se pravi, ko mi stopimo v Kristusa, mi zaživimo življenje Boga, in kadar smo tam, več ne gremo v pozabo. To se je dejansko zgodilo s krstom, pri krstu. Pri krstu smo mi stopili v Kristusa. Recimo, to doživljamo pri vsaki evharistiji.

(pesem)

Pejmo naprej. Se pravi vječna j'pamjat, klical, klical je pri pogrebu se kliče to, ne, večni spomin. In Solovjov dojame: Ma, dejansko je, je večni spomin, to je ljubezen Božja. In kadar smo mi deležni te ljubezni, dejansko prelijemo naše življenje iz te minljivosti v neminljivost. In on razmišlja: Če je Kristus na križu dejansko se do konca, celostno, predal ljubezni in tam se je izročil popolnoma Očetu in ljudem, potem je tam Kristus do zadnjega atoma, če tako rečemo, prežet z ljubeznijo. Se pravi, vsa človečnost Kristusova je v tistem trenutku izročena Očetovi ljubezni, zato je za Solovjova popolnoma logično, da je stopil v večni spomin, je zunaj pozabe. In zato je čisto logično, da je zdaj to telo, pride nazaj. In da ga mi vidimo. In da hodi z nami. Zakaj? Ker ljubezen ne mine. Ljubezen je edino, kar ostane. In on, ali pa recimo za njim Ivanov in potem vsa ta teologija spomina, tile odlomki povstajenjski so naravnost fantastični.

Ker Galilejo prestavljajo tudi v naš čas.

Jasno. Kdorkoli, kdorkoli zavije svoje življenje v ljubezen, ga je iztrgal smrti. Kaj je delal Kristus? Hodil je z učenci. Zdaj spet hodi. Kaj je delal? Jedel je ribe z njimi. Spet jih je. Zakaj on pokaže rane? Ker so največji dokaz vstajenja. Kristus je vstal, zato ker je umrl. Se sliši čudno, ampak če se vrnemo nazaj k tistemu stavku iz Markovega evangelija. Saj ga lahko preberemo, iz desetega poglavja, ko Kristus napove: Glejte, v Jeruzalem gremo in sin človekov bo izročen velikim duhovnikom in pismoukom. In res so šli v Jeruzalem in on je bil izročen velikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt, in so ga obsodili na smrt. Izročili poganom, so ga izročili poganom, zasmehovali ga bodo, in so se, in so se z njega norca delali, pljuvali vanj, in so ga opljuvali, ga bičali, in so ga bičali, umorili, in so ga umorili. To je res. To je res. In ta zadnji del stavka, po treh dneh bo vstal, tudi to je res. Ko sem nekoč bil še zelo mlad prvič pri enem obredu ruske pravoslavne Cerkve na Veliki petek, me je zelo zadelo to, ko sem videl, da je tam bil križ pokrit z enim belim povojem, lepim, z enim belim platnom, segal skoraj do tal, pred križem je bila Božja Beseda in ljudje so prihajali, se poklonili s čelom do tal in potem poljubili Sveto pismo. Zelo prepričljivo in zgovorno, Kristus je umrl, zemlja ga je zakrila. Na kaj se zdaj opre Cerkev? Na njegovo besedo. On je rekel, in kot pravi sveti Pavel: On je zvest, njegova Beseda je resnična. On je rekel in tako je storil. On je rekel, da bo umrl in res umrl, zato bo treba kri preliti, on je rekel, da bo bičan, je bil bičan, da bo izdan v roke in je bil izdan v roke. Torej, zdaj se Cerkev, kakor da bi se obesila na Božjo Besedo, tudi ta zadnji stavek bo resničen, in tretji dan bo vstal od mrtvih. In to kar kaže, da je res, ta Božja Beseda res, so rane. Zato tudi Marija Magdalena, v svojih himnah o Mariji se reče, jaz sem ga videla umreti, zato vam pričujem, da je vstal, ker je smrt Kristusa, čeprav se čudno sliši, največji argument njegovega vstajenja. Ker če je prvi del stavka res, in rane pričujejo za to, potem je tudi drugi del stavka res. Ampak pri Solovjovu ali pa Ivanovu recimo so te rane izredno važna stvar, ker to so pravzaprav dokaz totalne izročitve ljubezni. In če ga je Oče obudil od mrtvih, bi mu lahko tudi zacelil te rane, pa mu jih ni, ampak so ostale, prosojne in prozorne, napolnjene z lučjo, z dišavami. Zakaj? Ker te rane dejansko so tiste, ki bodo tudi Kristusa dale prepoznati. Ker Kristus se je fizično spremenil nekoliko, ker ga niso prepoznali, učenca v Emavs ga nista prepoznala, Magdalena ga ni prepoznala na vrtu, ne, do neke spremembe Kristusa je prišlo, ampak ko pa pokaže rane, je pa debate konec, ker to pričuje, da je ljubezen ta most med tema dvema svetovoma.

Gospod je, pravijo učenci v čolnu, ne.

Tako, ker ga po tem spoznajo. On je. On je. In pri tem razmišljanju Solovjov dejansko pride do tega, da prav to, ne, da je popolnoma logično, da se Kristus pojavi in počne to, kar je počel vedno. In vsak zdaj, ko stopi v Kristusa, je deležen tega življenja. Sem bral pri enem starem menihu, ki celo namiguje recimo na eno drugo podobo vstajenja v Svetem pismu, in to je v apokalipsi, v razodetju, ko govori o Materi Božji, o Porodnici, Veliki Porodnici. Zakaj? Ker tudi ona, s čim se je ona popolnoma dala prežeti z ljubeznijo? Z materinstvom. Torej, vstane kot mati. Kdorkoli se da v ljubezni, se da prežeti od ljubezni, bo presajen od tukaj v večnost. Justin Popovič ali pa Velemirovič, to so to, srbski teologi, imajo čudovite razlage, recimo Popovič, ko razlaga prvo Janezovo pismo, ko pravi Janez: Mi smo prešli iz smrti v vstajenje, ker ljubimo brate. Iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Popovič pravi: Prehod, ne, od tukaj v večnost je ljubezen. In povzame Solovjovovo misel, da ni večnosti, ki bi se začela na koncu mojega življenja. Potem ni večnost, če se začne, ampak večnost preprosto je. Jaz imam po vsakem trenutku mojega bivanja možnost vstopa v to večnost. 

Kako pa? Da postavim eno lestev in čez njo zlezem gor v to večnost. Vsako minuto mojega življenja. Ta lestev je ljubezen, ker ta ne mine. Kje pa je ljubezen uresničena? V Jezusu Kristusu. Se pravi, če jaz živim v njem, če je navezava živa, potem se jaz neprestano spravljam v Kristusa. In kot pravi sveti Pavel, je moje življenje skrito v Bogu po Kristusu. Dejansko imamo mi možnost, da vsak dan prenesemo nekaj našega življenja tja. In če bo tam, je iztrgano smrti. Včasih kakšen reče, ne, kakor da je zemlja nazaj sprejela Kristusovo truplo, tako kot smo že omenili, zemlja se je uprla temu. Nasprotno, zemlja hoče ubrati smer Kristusovega telesa, ker bi rada tudi vsa zemlja prišla, dejansko trpi v porodnih bolečinah, ker bi se rada iztrgala iz tega pomikanja proti smrti, se umaknila smrti in zaživela in ker zemlja vidi, da Kristusovo telo živi, ne, bi zdaj rada tudi zemlja prišla do tega. Zato se zemlja upre, da bi sprejela truplo, nasprotno: zemlja bi rada sledila Kristusovemu telesu. Samo jasno, da pri tem razmišljanju, ne, o vstajenju je zelo nevarno, da mi razmišljamo znotraj tega zemeljskega, tako v dolino zaprtega sveta, medtem ko je treba upoštevati resno razodetje in se ti odprejo novi svetovi, ker poglejte, sveti Pavel v pismu, v drugem pismu Korinčanom, pove nekaj zelo zanimivega o tem, kako bi mi radi prišli iz pozabe, iz smrti, iz minljivosti v neminljivost. In če mi to upoštevamo, kar bo on povedal, zdaj ko bomo poslušali, bomo videli, da nam odpira eno izredno konkretno, čisto nič romantično, nič idealistično in nič zasanjano, praktično vizijo, kako mi lahko preko vsakodnevnega življenja, brez posebnih ceremonij in ne vem česa, mi se pobiramo iz tega sveta v onostranstvo.

(pesem)

Vemo namreč tole, če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki jo niso naredile roke in je večna, zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar po vrhu obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je del poroštvo Duha.

(pesem)   

Torej, Pavel čisto jasno pove, da je možno, da se zavijemo v neminljivost in da neminljivost použije, v grščini čisto dobesedno bi bilo posrka, posrka minljivost. Se pravi, ne da si mi odpovemo telesu, ne da mi zanikamo telo, ne da se bomo mi osvobodili telesa, pa bomo nekam odplavali, to so vse stran poti naše vere. Odrešenje je prišlo v telesu. Ampak mi smo zapadli eni hudi zmoti, ko smo začeli razlagati, da je telo materialno, snovno, to je moderna vizija. Očetje ne govorijo tako, zato ker snov ne bo šla v nebeško kraljestvo, telo pa. Sveti Efrem Sirski ima celo eno čudovito podobo v svoji himni: Ko duše čakajo pred vrati nebes, ker ne smejo noter, ker še nimajo telesa. Ker čakajo na vstajenje, ker to je pa na končno, dokon, na koncu vsega: vstajenje. Se pravi, duše čakajo da bodo dobila telesa, ker brez teles ne morejo, ne morejo v nebesa. Se pravi, mi ne izgubimo telesa, ampak to telo je preneseno in spremenjeno v duhovno telo, v duhovni svet in postane duhovno telo. Mi smo zdaj fizičnega telesa, ampak pravi Pavel: Mi sami ne bi se radi slekli tega telesa, ampak bi radi, kakor da bi bili odeti, da bi se oblekli kar povrh. On prav reče: na, na povrh, da bi se povrh tega telesa oblekli z neminljivostjo, da bi to telo lahko bilo prenešeno v neminljivost. In on pravi: In to se zgodi. Se pravi, da vstajenje bo dejansko dogodek, ko se bo to telo, ki je nam bilo dano, da zaživimo na tej zemlji, pokazalo in prikazalo v tistem duhovnem telesu, ki ga mi gradimo s tem, da stopamo v Kristusu, v Kristusa, in da živimo z ljubeznijo. Ko se naše fizično telo namaka v ljubezni, takrat mi gradimo to duhovno telo. Če gremo še naprej pri svetem Pavlu, in gremo v petnajsto poglavje prvega pisma Korinčanom, bomo dobili tam eno pojasnitev tega, kako mi lahko iz fizičnega telesa, ki ga nosimo tukaj s seboj na zemlji gradimo duhovno telo v Kristusu in kako bo na koncu časov to fizično telo zaradi tistega duhovnega telesa priklicano nazaj iz zemlje in skupaj z vso zemljo se združilo s tem duhovnim telesom in se bomo mi prikazali kot vstali. To Pavel opiše v petnajstem poglavju prvega pisma Korinčanom.

(pesem)

Pa bo kdo vprašal, kako so lahko mrtvi obujeni, s kakšnim telesom pridejo? Neumnež. Kar ti seješ ne oživi, če ne umre in to kar vseješ ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo. Niso vsa živa bitja iz istega mesa, ampak je drugo meso pri ljudeh, drugo pri živini, drugo pri pticah in drugo pri ribah. So nebesna in zemeljska telesa, toda drugo je veličastvo nebesnih teles, drugo zemeljskih. Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo veličastvo zvezd. Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti, kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano. Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči Duh, toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršni je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršni je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

(pesem)

Tukaj Pavel nam čisto jasno pokaže, kako dejansko naj razumemo pravilno vstajenje. Se pravi, ko se človek rodi, dobi svoje telo, to oprijemljivo, zgodovinsko in si lahko zamišljamo zdaj tako, kakor da to seme, da je to telo eno seme in to seme mi položimo v zemljo. Ko sem rojen sem položen v zemljo. Če bo to seme znalo umreti, bo vzklilo novo. In ta, to zelenje, ki bo vzklilo, bo nekaj popolnoma drugačnega kot seme, ki je padlo v zemljo, ampak ničesar, v nečem pa bo podobno: ker iz pšenice pride taka bilka ven, iz enega drugega semena drugačna. Kakor so različna mesa, pravi Pavel, eno je riba, je žival, so različna mesa, se pravi, ena lastnost, ki je lastna temu telesu, se bo prepoznala tudi v tistem telesu, poveličanem, vstalem, zato ker je zrastla iz tega telesa. Ko torej jaz začnem živet, kakor da bi bil seme položeno v zemljo. Če jaz živim tako, da moje telo je v službi ljubezni in da preko ljubezni, jaz spravljam moje življenje v Kristusa, se pravi, da resno vzamem krst, da sem res vcepljen v Kristusa, potem je moja duhovna modrost v čem? Da znam umirati. Od modrosti umiranja zavisi, če bo vzklilo kaj. Če pa jaz hočem sebe šparati, po domače povedano, in se hranim in čuvam, da ne delam, da se ne trošim, da se ne izmučim, da ne umiram, potem bo to seme ostalo samo. In tako kot je položeno v zemljo, bo zgnilo, ampak nič ne bo vzklilo. Se pravi, dobesedno: Od moje sposobnosti umiranja zavisi moje večno življenje. Če jaz vem, da je ljubezen uresničena preko procesov umiranja, daritve. Da človek svojo osebnost in svojo osebo. Svojo najbolj specifično individualnost, to kar je ne, kar se ne da zamenjati z enim drugim, kar je res moje, kar sem jaz, če jaz spoznam, da jaz to rešim tako, da žrtvujem egoizem in individualizem, potem bom jaz res sebe rešil. Če pa jaz vztrajam pri logiki greha, da bom rešil stvari s tem, da jih zgrabim v pest in jih stisnem k sebi, potem pa mi jih bo tisti črv, o katerem govori Izaija v šestinšestdesetem poglavju, mi jih bo požrl. In jaz lahko tudi sebe stisnem tako, da me bo črv požrl kakor seme, če pa se postim za jed od te velike noči in se zaupam Kristusu in sprejmem, da sem s krstom vcepljen v njega in verujem, da je njegova pot, moja pot in da je njegova velika noč tudi moja velika noč, in da jaz deležim na njegovi veliki noči, potem pa je moje umiranje, moje odpovedovanje, moje žrtvovanje modrost življenja, ker moje seme klije. In ko bo pa moje fizično telo dozorelo in bom umrl in če ljubim se bom iztrošil, se bom res uničil, se bom umrl, potem je pa takrat vzklilo novo in tisto novo, ki je vzklilo je drugačno, jasno da drugačno, ampak je do tega prišlo preko tega telesa, preko tega semena, ki je moje telo, je prišlo, smo prišli do tega, da je vzbrstelo novo življenje. Tako razmišlja sveti Pavel. Če zdej to stvar skušamo razumeti še na en drugačen način, da bo nam bliže, potem bi mogoče celo tako lahko rekli, čeprav to se skoraj ne da reči, ker ni glih tako, ampak da si pomagamo razumeti. Ko mi živimo po ljubezni in iz ljubezni, ko živimo v Kristusu, mi spravljamo naše življenje v Kristusa. V to večna ja pamjat, v večni spomin. Kakor če si ti predstavljaš, da pogledaš svoje življenje samo z dejanji ljubezni, samo tisto razmišljanje, ki je bilo ljubezen, z ljubeznijo zaznamovano, in zdaj ti pomisliš, da si ti tak shranjen v Kristusu. Kakšen si? Svetal. Zakaj? Ker je samo ljubezen. Tvojo osebo prežeta z ljubeznijo. In to je to duhovno telo, ki ga mi gradimo v Kristusu, ker deležimo na njegovem telesu, zato ta podoba telo – Kristusova, pa mi udje pa vse to. Zakaj? Ker dejansko mi, ko smo z njem, živimo to njegovo usodo, če tako rečemo, ne. Medtem ko je jasno, da ko bom jaz umrl, bo to moje telo razpadlo vse, ampak ker sem tam že shranil moje odrešeno telo, poveličano, ljubezni polno, velikonočno telo, preko velike noči sem se spravil tja, bo ob koncu časov, ko pravi tam Biblija zelo lepo: Zatrobile vse trobente, angelov in apokalipse; se bo to naše zemeljsko telo spet spravilo skupaj s to podobo, ki je shranjena v Kristusu in s tem bomo mi spravili tudi nekaj zemlje, zato zemlja gre v to smer. Kako? Ker mi ne moremo ljubiti abstraktno. Mi ljubimo kako? Tako da vstanem in dam prostor tebi, ne. In že tukaj lahko naredimo en oklepaj zelo velik, ker po Ivanovu je to pravzaprav način, kako jaz doživim, da res grem v spomin. Ker ko bom prišel pred Gospoda, ne morem sam povedati: Ja jaz sem pa bil dober v življenju, ampak tam te drugi prepoznajo, to je že Efrem Sirski, to je stara stvar, to je evangeljska resnica. Mene Cerkev prepozna, če sem res duhoven bil, če sem res ljubil, če sem res Kristusovo podobo postal in njegova ikona. In ko bom tam bil, pravi Ivanov, kdo te bo prepoznal? Tisti, ki si ga ljubil. Če si ti dal prostor enemu, te bo tisti prepoznal. Bo rekel: Jaz tega poznam, ta mi je dal sedež, tega se spominjam. Se pravi, naše konkretno dejanje nas dejansko zapisuje v spomin in tam te skupnost, Honjekov pravi, v nebesa se gre skupaj, v pekel pa sam. Ker tam te bo skupnost prepoznala. Zato mi spravljamo to zemljo dejansko v večno življenje s tem, da ljubimo. Kako jemo? Začnemo z najbolj preprostimi stvarmi. Kako jemo? Lahko jem tako, da žrem, ali pa jem lahko z ljubeznijo. In se splača popiti kozarec dobrega vina z ljubeznijo in pokusiti nekaj dobrega pršuta z ljubeznijo, pomeni, da ga delim z drugim. Zakaj? Ker ga bomo tudi v Božjem kraljestvu potem pili, ker potem to ostane v večnosti.

(pesem)

Mi ljubimo s konkretnostjo, mi ljubimo s stvarmi, ki jih se dotikamo, s tem da zidamo, da delamo, zato je v času, ko se bolj in več dela kakor moli izredno važna ta vizija vstajenja. Da mi z našim delom, če smo v tej velikonočni viziji in da smo v tej navezavi s Kristusom, ne, da resno vzamemo naš krst, mi z našim delom dejansko ustvarjamo novi Jeruzalem. Novi Jeruzalem ni res, da je samo prišel iz neba dol. Novi Jeruzalem je sestavljen tudi z vsem kruhom vseh evharistij, ki jih je Cerkev darovala, z vsem stvarstvom, ki smo ga mi preobražali in spreminjali, zato ker vse kar je zajeto v ljubezen, bom tam dal tega novega stvarstva. Se pravi, zaradi Velike noči Jezusa Kristusa, zaradi njegovega vstajenja jaz vem, da se meni splača, če rečem čisto banalno, da živim v ljubezni in z ljubeznijo, in da znam umirati in se odpovedovati, ker tako bom živel za vekomaj. Če pa ne bom to znal, se bom pa zgubil. In zato sem mi zdi, da brez vstajenja smo mi čisto nesrečni, in brez vstajenja zapademo v eno ideologijo in moralizem. Kdo mene lahko prisili, katero etika mene lahko prisili, da bom jaz dober v življenju, medtem ko lahko si pa ti človek, ki si pokradel vse, ki uživaš noč in dan, ki ti vsi morajo služiti in na koncu bova na isti njivi pokopana ti in jaz, in te bodo isti črvi požrli kot mene. Jaz sem bi nor, sem se vsemu odpovedoval, bil ubogi in so se vsi z mano norca delali, ti si pa užival. Ne, ne, ne, ne, ne. Ni nobene etike, nobene morale, da bi me tako prepričali, da moram živeti drugače. Zakaj? Ker tisti črv bo spravil na isti nivo oba. Tistega z etiko in onega brez etike. Samo ena stvar je: Jezus Kristus in večni spomin. Če jaz vem, da če živim z ljubeznijo, sem šel onstran groba, in se mi odpre eno življenje, se mi odpre eno srečanje v Kristusu z vsemi tistimi, ki jih Kristus ljubi. To je tako močan argument, da mene danes na tej zemlji tukaj vodi k moralnim dejanjem, k etičnim dejanjem, duhovni drži, poštenemu življenju, h pridnosti, delavnosti, če je treba k garanju. Zakaj? Ker s tem se udeležujem in sem deležen odrešenja.

No, ob koncu, ker vsa že omenila tisto rusko besedo Kristus vas krese, mi je prišla na misel tudi zgodba, ki sem jo prebral pred časom, da je namreč nek ruski duhovnik prišel na zahod k nekemu nemškemu duhovniku, pa se je ta skorajda malce opravičil in je rekel: Samo eno rusko besedo poznam: Kristus vas Krese. Ta ruski duhovnik mu je odgovoril: O lepo, saj poznate najpomembnejšo rusko besedo.

Čudovito, ker je povedal čisto vse. Mislim, da kristjani moramo si zagledati življenje ne k grobu, ampak od odprtega groba ven, od odprtega groba ven.

Pater Marko Ivan Rupnik, hvala lepa za vse vaše besede, ki ste jih v teh sedmih dneh namenili poslušalcem radia Ognjišče.

No, hvala Vam in hvala vsem poslušalcem radia Ognjišče in Bog naj jih blagoslovi tam, kjer najbolj potrebujejo vstajenja.                             

VELIKA NOČ 6. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

ŠESTI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KESANJE IN POSVEČENJE IZGUBLJENEGA ŽIVLJENJA.

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav v šestem dnevu radijskega misijona.

Dober dan.

Tema danes, ki bo nagovarjala tako naju kot tiste, ki bodo radijski misijon spremljali, je: kesanje in posvečenje izgubljenega življenja.

Torej, če se malo ozremo nazaj in potegnemo rdečo nitko tega našega razmišljanja v teh dneh, tega našega popotovanja, potem mi smo začeli z enim bivanjskim vprašanjem: Če je Jezus Kristus Odrešenik človeštva, če je Jezus Kristus uresničitev Boga Ljubezni, zakaj je nam tako težko biti z njim? Ni enostavno. Zakaj se je težko spominjati na Gospoda? Zakaj postajajo druge stvari pomembnejše? In smo najprvo videli, da se lahko navdušujemo za Kristusa zelo površinsko, samo zaradi kakšnega vidika, potem, ko pa pride na dan njegova resnica, se pravi, da Gospod odrešuje nas v življenju, konkretnosti, v vsakodnevnem delu, garanju, v preprostih stvareh, da je njegov način in pot uresničevanja odrešenja zelo ubog, skromen, preprost, šibak. Te stvari nas nekako škandalizirajo, začnemo dvomiti, če je vse res tako in počasi malo po malo se odmaknemo od njega, druge stvari postanejo važnejše in se zgodi, da se ostane sami. Potem smo videli, da je en razlog ta, da je Gospod uresničil svoje odrešenjsko poslanstvo s križem, z neke vrste polomom, medtem ko sta rekla učenca iz Emavsa, mi pa smo upali, da bo on nas rešil, zdaj je pa sam propadel in nista razumela, da je pač Velika noč način s katero živi Božja Ljubezen v zgodovini, in ker se mi izogibamo križa, se lahko nikoli ne srečamo z odrešenjem. Zato smo tretji dan razmišljali, kako dejansko ta naša miselnost nas pripelje do neke trme, do neke neučakanosti, nepotrpežljivosti, ker dejansko nismo prepričani, da je Kristusova Velika noč zadosten razlog in dokaz tudi za našo. Zato smo bolj prepričani, da mi boljše vemo, kaj je za nas dobro, kaj mi moramo delati v življenju in kako se bodo naši programi uresničevali, ker nimamo potrpljenja in zaupanja, da če delamo nekaj dobrega, delamo zato, ker smo deležni Kristusa in deležimo dobroto na Kristusu in ljubezen na Kristusu in se stvari uresničujejo na Kristusov način. Ta trma nas lahko pripelje do pravega nasilja, tudi religioznega nasilja, ideološkega, ideološke religioznosti. Potem smo videli, da je pravzaprav korenina vsega tega v eni lažnivi podobi, ki jo je človek sprejel o Bogu, zaradi katerega je zapustil Boga, se naslonil nase, si hotel podvreči stvarstvo in si ustvaril eno popredmeteno kulturo, kjer ni več odnosov. Kjer je imeti več kot pa ljubiti, ne. In smo meditirali tretje in četrto poglavje pri Mojzesu, prvi Mojzesovi knjigi, kjer smo pač videli, da se konča z eno osamitvijo človeka, vsak stoji zase, hodi po svoji poti, človeštvo je razbito in umaknjeno od Boga. Potem smo pa videli včeraj odgovor Boga, kako Bog reagira in smo videli, da Bog se je izročil človeštvu v roke, zato da bi se nas dotaknil z novo ljubeznijo in da bi nas prepričal, da tista podoba, ki jo je skušnjava vrinila v človeka, je lažniva. In da je Velikonočni Kristus najbolj človekoljuben Bog in tudi najbolj svetal lik Boga. Videli smo, da praktično Kristusov pasijon, dve njegovi obtožbi, zato ker se je delal Božjega Sina, kakor so mu rekli, se pravi samo to dejstvo, da je on izrazil, izpovedal svojo identiteto: Jaz sem Božji Sin, je zapadel pod kazen zakona, ki je posledica Adamovega greha, ker se je Adam delal podobnega in želel biti enak Bogu, je prišlo do take katastrofe s tem, so naredili zakon, da kdorkoli bo to še poskušal, naj umre takoj. In Kristus je samo povedal, da on pa je Bog, in je zapadel pod to, ampak ko so ga začeli pa pljuvati in mučiti zaradi tega, je pa nam razodel, da tisto podobo, ki mislimo, da Bog je, ljubosumen, diktatorski, policajski, ne vam kaj vse, da to je vse lažnivo, Bog je neizmerno in neskončno dober, ker se nam je dal na tak način, ne, in potem še sprava s človekom, ko je pač bil obsojen kot zločinec in je vzel mesto Kajna, zločincev, Barabe in vseh ljudi, ki so si umazali roke s krvjo človeka. Zdaj se pa srečamo spet s človekom, Bog je odreagiral takole: kako se pa človek obnaša v Veliki noči? Kako je odrešenje potekalo, prav zares? Zdaj smo videli, kako je Bog dal sebe. Zdaj pa, kako pa človek to sprejema? Kako človek reagira? In si bomo tukaj pomagali z likom Judeža in Petra. Pa prisluhnemo najprvo Judežu.

(pesem)

Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi, in ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel: Resnično vam povem: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj je, me bo izdal. Prevzela jih je žalost in drug za drugim so ga spraševali: Saj menda nisem jaz? On pa jih je rekel: Eden izmed dvanajstih, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo zanj, da bi se ne rodil.

(pesem)

Torej, se je zvečerilo. To je ura noči. Kristus je sicer skupaj s svojimi učenci v trenutku, ko naj bi začel proslavljati in obhajati spomin Judovske Velike noči, sedi pri mizi, jejo in kot vemo v vseh sinoptičnih evangelijih, miza pomeni pravzaprav bližina, spoznanje, spoznavanje drugega. Človek se pravzaprav razodene, ko je. Človeka spoznaš, ko skupaj ješ. Omizje je zelo važno. Za spoznanje in za navezavo, za ustvarjanje skupnosti. Dejansko je zanimivo, recimo tako čisto v enem oklepaju povedano, ne, kako v tej moderni dobi, ko je zmagal individualizem, ne, kako je recimo ljudem nerodno jesti. Recimo, če se ti pelješ z vlakom, ne, pride ura kosila, zanimivo videti, kaj se dogaja. Recimo v deželah, kjer je še bolj živa ta človeškost, recimo na jugu Italije recimo ne, tam ljudje potegnejo ven vse pa jejo, ne. Bolj na severu, se človek kar skrije, ne. Zakaj? Ker se nekaj pokaže o človeku. Nekaj se razodene. Miza je torej to območje intime, spoznavanja in v tem lušnem vzdušju in po vrh vsega še prazničnem, ne, Kristus pride na dan z eno strašno besedo: Resnično, povem vam, eden izmed vas, potem še malo počaka in reče, ki z menoj je, tisti me bo izdal. Kaj je izdaja? Kaj pomeni izdati? Se mi zdi, da je vizija, ki jo je razvil v svojem teološkem razmišljanju Pavel Florenski zame ena najbolj pretresljivih razlag. On pravi tako, začne zelo na daleč, pravi: Kaj je resnica? Kaj je resnično? In nam pove: Resnično je to, kar ostane. Istina, isti, ne, ali pa astma, iz sanskrta, kar diha, ostane to, kar je živo, kar diha. Kaj diha, kaj ostane živo? On pravi, edina stvar, ki nikoli ne mine in nikoli ne prenese človeka okrog je zvestoba Očeta, Sina in Svetega Duha. Pravi: Vse drugo, prej ali slej se zlomi, sprevrže, strohni, ta Ljubezen pa ostane. Celo, če nekoga od teh ubijejo, ga Ljubezen postavi na noge in gre naprej. In kot pravi pastir iz Erme, po Kristusovem vstajenju so ga spraševali: Kje je Kristus? Pravi, hodi z nami. On je prišel na zemljo, pravi, zato da nas bi ljubil. Mi smo zaradi tega ubili, ampak ker se ljubezni ne da ubiti, on gre naprej in nas ljubi.

Teologija odnosov.

Ja, to je to. To se ne da uničiti. In Florenski pravi, edina skala zanesljiva, ki ne mine, je ta ljubezen. Ta ostane. Pravi: Kaj pa je laž? Pa si takole odgovori: Laž je pa to, kar se pretvarja, da je v odnosu, v resnici pa ni. In prej ali slej se bo razodelo, da ni. In ko se to razodene, se človek počuti izdanega, ker se je zanesel, da to kar danes je, bo tudi jutri in pojutrišnjem in čez deset let, potem se pa odkrije, da to ni res tako. In ti padeš v prazno. Ti misliš, da se boš na nekoga naslonil, pa tistega več ni. Se pravi, laž je to, kar se dela, da je, ma dejansko ni. In zdaj, če se vrnemo k Judežu, mi vemo iz drugih dokumentov, tudi zelo zanimivi so recimo iz zapisov, tempeljskih zapisov. Judež je načrtoval in pričakoval, da bo Kristus speljal ene vrste Judovsko Veliko noč, ne. Da bo pač on osvobodil Izraela od Rimske, Rimljanske sužnosti. Kristus je pa imel, v sebi vizijo Očeta, agapične Velike noči. Ljubezenske Velike noči. In se pravi, Judež je šel h Kristusu, ampak je imel svoj načrt s Kristusom in je hotel v ta svoj načrt vključiti Kristusa. Zato se pravi, se je delal, da je učenec, ma dejansko je imel s Kristusom načrt.

To je tisto eno vrste malikovanje o katerem sva govorila, ne?

Točno to. Točno to. To se pravi, naše vizije, moje vizije, ne, tudi glede Kristusa, premagano nad objektivnostjo Kristusa. Jaz ne priznavam Kristusa, jaz sem Kristusa vzel v enem zornem kotu, ki ga jaz potrebujem, ki meni zelo prav pride in zato grem tja, ne pa da bi ga v celoti priznal in ga sprejel takega in se k njemu privil, zavezal mu. Ne, ne, ne, ne. Judež je bil zavezan svojim, ideji. In v to idejo je hotel on spraviti Kristusa. Še celo to sem bral pri enem starem srednjeveškem pridigarju, da je ta poteza, da je se pomočilo kruh v skledo, v vino, da je to bila ena gesta, ena poteza iz starih časov, judovskih, ko so še Judje bili pod, pod Jakobovimi šotori in ko so bili v kakšni dolini in je šel tam mimo en popotnik in če so ga sprejeli v šotor in se je tam pri njih ustavil, je tisti šotor, tisti gospodar, tisti oče tistega šotora za tisti svoj čas vzel k sebi tega popotnika in mu dal varstvo. In sta to naredila tako, da sta pomočila v isto skledo en grižljaj kruha ali nekega, neke hrane in s tem sta si izrazila pripadnost. Se pravi, Judež, ne, Judež izvede pred Kristusom eno gesto pripadnosti, dejansko pa mu ne pripada, ampak moramo paziti, ker mi lahko zelo površinsko to razumemo in mislimo, da je Judež s tem, ko je pomočil v skledo, pokazal, da se je pač razodelo tem učencem, da je on tisti, ki ga bo izdal, ampak to ni res, ker to ni znamenje v tem smislu, da bi rekel, kdo je to. Tisti, ki ima rdečo jopo, tisti je. Poglejmo, kdo ima rdečo jopo in tisti je. Ne, ne, ne, ker so očitno vsi imeli roko v skledi, in zaradi tega to Kristus hoče reči, vsi prej ali slej pridemo do izdaje.

(pesem)       

Torej, Kristus mora nekako iti skozi to izkušnjo, da nobeno človeško razmerje vzdrži, ker dejansko ne more srečati človeka, ki bi mu bil sposoben biti zvest, ker to bo dejansko rezultat odrešenosti. Zato Kristus nekako razgali vse tiste oblike, simbole, ki smo človek, ki jih je človeštvo izdelalo tekom stoletij kot simboli zaveze, zvestobe. On dejansko razgali, da to je, drži nekaj časa, ampak dejansko ne vzdrži, zato recimo to pomakanje, ta obred pripadnosti na koncu se izkaže, da je brez vsebine dejansko. Kristus pravi: V redu, jaz grem v to izdajo, jaz bom izdan, ampak gorje tistemu, ki bo to naredil. In pove eno zelo kruto podobo, ne, da bi bilo boljše, da se mu da mlinski kamen in se ga vrže v vodo, ne. Kaj to pomeni? S tem hoče reči, da ko bo ta človek, ki bo njega izdal, se zavedal kaj je storil, bo za njega zelo hudo. Ta gorje ni v tem našem smislu: Gorje, če te dobim, ti bom že pokazal, ne, ampak gorje v hebrejščini, se pravi, ko bo on spoznal, da me je izdal, bo ga, bo za njega tako hudo, da ne bo zdržal. In dejansko Judež ni vzdržal. In če obrnemo stran Svetega pisma in pogledamo, kako se odvija naprej zgodba Judeža, vidimo, da Judež gre s svojim načrtom do konca.

(pesem)

In takoj, ko je še govoril, se je pojavil Juda, eden izmed dvanajsterih in z njim množica z meči in koli, ki so jo poslali veliki duhovniki, pismouki in starešine. Izdajalec jim je dal znamenje, češ, kogar bom poljubil tisti je, primite ga in ga previdno odpeljite. Ko je prišel je takoj stopil k njemu in rekel: Učitelj. In ga je poljubil. Oni pa so stegnili roke po njem in ga prijeli.

(pesem)

Torej, Kristus še govori na Oljski gori. Kaj govori? Vstanite, pojdite, pojdimo. Glejte, tisti, ki me je izročil se je približal. Torej, Judež ga je že izdal. Kristus je zelo vešč tega. Ki me je izročil, je že v pretekli obliki. Kristus še pripoveduje: Poglejte, tisti, ki me je izročil se je približal, je zelo blizu. Jasno, da učenci so zelo z debelimi očmi gledali, ne, ker oni niso razumeli. Kot smo prej rekli: To, da je nekdo pomočil, da je Judež pomočil z njim roko, to ni bilo znamenje razpoznavno. Zakaj? Ker je bilo preveč rok v tistem trenutku v skledi, ne, učenci se niso zavedali, tudi od drugih apostolov, evangelistov vemo, da so celo mislili, da Judež je šel nakupovati za uboge ali kaj takega. Učenci so gotovo debelo gledali. Kdo je, kje je kakšen, saj ni nobenega v tej noči. Kdo se, koga se vidi? V tistem trenutku se pokaže Judež, ki je pripeljal s seboj to množico z meči in koli.

Hordo bi lahko rekli.

Tako, tako. Jasno, vsa oblast je bila zraven, ne, poslani od vseh treh, ne, duhovnikov, pismoukov in starešin, ne. Zdaj je pa zanimivo, ker spet pridemo do enega simbola odnosov, zvestobe, in Judež mora tudi tega razgaliti v nekem smislu. Kristus mora iti skozi to izkušnjo nezvestobe, neresničnosti, laži človeka, nesposobnosti ljubezni. Judež pravi: Poglejte, dal vam bom znamenje. Tisti, ki ga bom poljubil, on je, njega primite. Zakaj mora to Judež povedati? Ja, ker če Judež ne bi povedal, da njega primite, potem ga gotovo ne bi prijeli. Zakaj? Ker če jaz pridem v eno skupino in nekoga poljubil, kaj sem s tem povedal? Ta je moj prijatelj. Torej njega ne bomo zgrabili, bomo zgrabili tistega zraven magari, ampak ne njega. Judež mora povedati, da poljub ni simbol, ampak je eno čist preprosto znamenje, ki mu mi damo tisti pomen, ki mu hočemo. Razlika med simbolom in znamenjem je zelo veliko. Ker znamenje pomeni, da se mi dogovorimo, da ko se vozimo po cesti na primer pridemo do enega križišča, kjer je eno znamenje enega trikotnika s špico navzdol, se pač moramo za trenutek ustaviti in pogledati na levo ali desno. To se mi dogovorimo in kdor se, tega dogovora ne pozna, znamenja ne razume. Simbol je pa tako močno združenje vidnega in nevidnega sveta, da se ta nevidni svet preko vidnega posreduje in tudi če ga jaz ne razumem takoj, se mi bo sam posredoval s tem, da me bo pritegnil, če hočemo rabiti malo bolj čudno besedo, ma zelo jasno, me bo zapletel s seboj, se bom začel ukvarjati z njim, ne, z vsebino, ki mi jo simbol ponuja in potem me bo simbol sam pripeljal do tega, da bom jaz to imenoval, to vsebino počasi. Zato je simbol zelo počasno razumevanje, ampak izredno močno in celostno, iz zelo živo, aktivno, ker moram biti aktiven pri tem, in recimo Vjačeslav Ivanovič Ivanov pokaži, pokaže prav kot primer simbola poljub, zato ker če človek poljubi nekoga, mu ni treba še zraven napisati deset strani obrazložitve v njegovem jeziku, kaj si hotel s tem povedati, ker poljub sam prepriča s svojim časom, s svojim ritmom, ampak prepriča, ker je pač simbol. Torej Judež s tem, da opozori: Tistega, ki bom poljubil, praktično reče, pazite, ker poljub ni simbol, ampak je znamenje. In znamenju damo mi pomen. In ker vi mislite, da poljub pomeni ljubiti, moram vas jaz opozoriti, da to ni res. Zame ta poljub bo pomeni: zgrabiti. Zgrabiti zase. In s tem razgali eno drugo zelo veliko duhovno resnico okrog ljubezni in glede ljubezni, da pač se človek zelo z lahkoto moti in sam sebe vara misleč, da ljubi, dejansko pa ne ljubi, ker se lahko prepričuješ, ne, v bis, da ljubiš, v bistvu pa grabiš in nosiš k sebi. To je tudi na tej čisto normalni človeški ravni, ljubezenski, zelo pogosto. Človek se zaljubi v nekoga, ker mu je nekaj na tistem človeku všeč. Če tisti človek slučajno tisto izgubi, kako pride v težko situacijo ta ljubezen, ta zaljubljenost. Ker je zelo močna prisotnost te trgovske miselnosti, ne: Jaz to jemljem zase, ne. Se pravi: tukaj se pred nami razgali ena velika tragedija na človeka, se pravi Kristus se je zaupal človeku, gre v svojo Veliko noč in Judež mu jo dejansko najbolj direktno pripravlja, ker bo pokazal Kristusu, da vse to kar zgleda, da je že zdravega, da je že v ljubezni, da je že v razmerju, da je že v prijateljstvu, da se že lahko zaupaš in zaneseš, vse to se bo pokazalo, da ni res. In v tem bo Kristusovo odrešenje, ko bo on postal žrtev te človeške potrebe, da bi nekoga človek imel, ne. No, in dejansko stavek, v nekaterih grških prevodih je to še močnejše, kakor recimo v našem ali pa v teh modernih jezikih, zato ker prav dobesedno pride tako: Je stopil k njemu, ga poljubil in potem je brez pike, ampak se kar nadaljuje: in so stegnili po njem roke, ki se spet pojavi ta podoba Eve in Adama, ko zgrabita, ko vzameta. In Kristus dejansko v Getsemaniju po ugrabitvi postane čisti predmet, čisti predmet in se neprestano ponavljajo iste besede, ga primejo, ga zgrabijo, ga vlečejo, ga potegnejo, ga peljejo, ga postavijo. On je čisti predmet. Se spomnimo, ko smo govorili o padcu Adama, kako je dejansko človekova kultura od greha naprej popredmetena. Razmišlja s kategorijami predmeta, stvari, ne pa oseb, obličij, svobodnih razmerij. To je za človeka najbolj odtujeno, za njegovo, mislim, za našo človeško grešno miselnost, ne. No, in če pogledamo še konec Judeža, ki nam ga opiše recimo evangelist Matej. Ko se je Judež zavedal, kaj se je zgodilo, je šel nazaj v tempelj in je nesel tiste denarje. Tistih trideset srebrnikov. In je mislil, da se bo tam kaj zmenil s temi. In so mu oni rekli: Veš kaj, to je pa čisto tvoja stvar. Mi pri tem nimamo čisto nič.

Mi smo ti pošteno plačali.

Tako je. 

In zanimivo, ne, da skušnjava, ki je v začetku tako vabljiva in prepričljiva. Kaj vse bo človek s tem dobil, kaj vse se bo zgodilo? Na koncu skušnjava pusti človeka samega. Povsem samega. In greh postane najbolj grozljiva samota. In Judeževa tragedija je ta, da je rekel, grešil sem pred to stavo, ker sem prelil nedolžno kri, torej, Judež se ni skesal. Judeža je zgrabila krivda, ma ne kesanje. V duhovnem življenju je zelo velika razlika med krivdo in kesanjem. Krivda raste v človeku recimo pred postavo, pred zakonom, pred pravilom, celo pred družbo, ker jo posplošimo. Kesanje je pa popolnoma duhovna drža, ki se zgodi, ko se človek znajde pred obličjem. To bomo videli na drugem liku, na svetem Petru. Judeža je pa ta krivda gnala z neko moro, z nekim begom od ljudi proč, v to nevzdržljivo samoto, ločenost, in zanimivo, ker je človek dejansko vztrajal pri eni svoji viziji, če hočemo reči, pri eni svoji strastni, egoistični misli, načrtu in ta se mu zdaj ni uresničil. Namesto, da bi priznal, se skesal te svoje trme, vztraja v njej in kot pravijo mnogi duhovni stari učitelji: Samomor, jasno zunaj bolezenskega stanja, je izraz najbolj krutega egoizma, in Judež je šel in se obesil. In je zanimivo, da so Judje rekli, da tam kjer se je Judež obesil, tisto je zdaj s krvjo umazano, s tem čudnim grehom, zato je boljše, da se to ukupi in se naredi tam pokopališče za tujce. To pomeni, da kar ni živeto v ljubezni, je res v nekem smislu usojeno smrti. In to je Judeževa zgodba.

Tudi tu je človeku, seveda.

Jasno, to je skrivnost človeka, zato se mi zdi, da je še toliko bolj važno, da se v krščanstvu, ne, o krščanstvu in v krščanstvu ne razmišlja z nekimi abstraktnimi principi in pojmi, ampak da se gleda duhovno in bivanjsko, zato ker je to velikanska skrivnost. V Vezlaju v tej čudoviti katedrali, gotski v Franciji, romansko gotski je ta prizor gor na enem kapitlju, kapitelju ali kako se reče, ki pride en moška figura in mnogi so v tej moški figuri prepoznali vstalega Kristusa, ki se vrne in Judeža sname z drevesa in si ga nada, nadene okrog vratu, kakor pastir izgubljeno ovco. To je zelo velika skrivnost.

(pesem)

Ob Judežu smo zdaj videli: ena reakcija človeka prav v uri Kristusove Velike noči, Človek je še vedno sposoben vztrajati pri tej svoji trmi, pri svojem načrtu in ne priznati realnost in resničnost Kristusa. Ne razmišljati v odnosu, z odnosom, z ljubeznijo, ampak s kategorijami, s stvarmi, z materialnostjo, s količinskostjo, vse to, kar meni omogoča eno samouveljavitev. Pa poglejmo zdaj še svetega Petra.

(pesem)

In Jezus jim reče: Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je, udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile, toda po svojem vstajenju pojdem pred vami v Galilejo. Peter pa mu je rekel: Tudi če se vsi pohujšajo, jaz se ne bom. Jezus mu odvrne: Resnično ti povem, preden po petelin nocoj, to noč dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.

No, tukaj pa vidimo Kristusa potem ko je še ustanovil evharistijo, ko je že spoznal in tudi obelodanil Judeževo izdajstvo, se napoti na Oljsko goro in pravi učencem: Nocoj se bo zgodilo nekaj zelo dramatičnega, mene bodo udarili, vi pa se boste razleteli kakor ovce, razkropili se boste in takrat se Peter oglasi in pravi: Ja, Gospod, to se pa ne bo zgodilo. Tudi, če se bodo vsi tile pohujšali, ne, jaz se sigurno ne bom. Od kod zdaj Petru taka gotovost? Od kod taka način razmišljanja, odgovarjanje Kristusu. Je treba iti malo nazaj in če obrnemo Sveto pismo in gremo recimo k evangelistu Mateju, vidimo, tukaj ena reakcija svetega Petra, ki je gotovo Peter ni dobro preživel. Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati, Peter je začel grajati Kristusa: Bog ne daj Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi. On pa se je obrnil in rekel Petru: Poberi se, za menoj Satan, v spotiko si mi, ker ne misliš na to kar je Božje, ampak kar je človeško. Peter, ko ga je Kristus poklical, ne, mu je rekel: Naredil te bom za ribiča ljudi in Peter je to sprejel, je bil vesel, ampak je verjetno nekaj po svoje razumel, verjetno je mislil, da bo to, kar so imeli vsi rabiji, vsi učitelji so imeli ljudi, ki so pripravljali njim tele shode, ne, da so pač zbrali ljudi skupaj, da je prišel potem učitelj in učil, in Peter si je verjetno razlagal, da bo to tako: ribič ljudi. In potem je hodil s Kristusom in se je tudi nad njim zelo navdušil, potem pa Kristus začne govoriti, da bo moral trpeti in da bo zelo mučen, in da bo na koncu ubit, in Kris, Peter pravi: To ne gre, ga pokliče na stran, pravi: Čuj, če boš ti tako govoril, bomo mi vse zgubili, ne, kdo bo šel še za teboj. Tebi se to ne sme zgoditi, ti si vendar Odrešenik. Tebe smo čakali, ne boš zdaj tukaj se odpovedal in kiksnil na tak način, ne. In pride do tega, da ne da bi on hodil za njim kot učenec, ampak hodi pred njim in ga graja, ga uči. Kristus pa mu reče nekaj tako krutega, Kristus mu reče, da je Satan, Satan. Tega Peter ni prebavil po domače povedano. To, da mu je Kristus in to po vrh vsega še tako, da se je k učencem obrnil, če bi vsaj samo njemu rekel na samem, ampak se je k učencem obrnil in rekel: Ti si Satan, postavi se za menoj. Jaz sem tebe poklical, da bi hodil za menoj, ne pa pred menoj. E, tega Peter ni prebavil in je iskal vsako priliko, da bi dokazal Kristusu, da se je Kristus zmotil, da o njem slabo misli, in da bo on sam presenečen, ko bo videl, kako je Peter dober. In dejansko, če se nazaj vrnemo, zdaj k tem odlomku, ki smo ga prej prebrali, ne, vidimo, da Peter se dokazuje, ne, in se pridušuje in pravi, ne, to se pa ne sme zgoditi, pa mu Kristus pravi: Pazi se, Peter, nocoj, ne, ker najprvo reče, danes, pol to je štiriindvajset ur, ne, pravi: Ne, to noč, se pravi še manj, ne, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. To ni ena igra besed: Dvakrat pa trikrat, ker takrat je bilo tako, da ob prvem petelinjem petju, ko so prvi petelini zapeli, ne, kot vemo, najprvo zapoje eden, potem odgovorijo po vasi vsi petelini, ne. Takrat se je veliki duhovnik zbudil, pri drugem petju je šel na dvorišče in opravil jutranjo daritev. Kristus mu pravi: Ko bo petelin zapel, ko bo šel duhovnik veliki maševati, darovati, boš ti mene že daroval, se boš od mene že odtrgal, me boš že zapustil. Ti boš mene dal v daritev. To je zelo močan stavek, ki mu Kristus reče, ne, zelo močan. Preden bo petelin dvakrat zapel, ko se bo šlo darovati, me boš ti že celo trikrat zatajil, ker trikrat pomeni dokončno zatajil, ne. Dokončno zatajil. On je pa še bolj vneto govoril: Tudi če bo treba umreti, se pravi, citira Kristusa samega, ne, Kristus je rekel, največje je, da daš življenje za drugega, tudi če bo treba umreti, Gospod, boš videl, jaz bom to naredil, zatajil te pa ne bom. Umrl bom zate, zatajil pa ne. In Marko doda eno zelo tragično frazo: Tako so govorili tudi vsi drugi. Se pravi: vsi. Tukaj pa zdaj vidimo že: Pri Petru gre za drugačnega grešnika kakor pri Judežu. Pri Judežu gre, Judež je bil dosti bolj inteligenten kot Peter, kot vemo, ne, je znal jezike, izobražen človek, ampak kot grešnik je bil pa zelo preprost. On je imel svoj načrt, in je vztrajal. Peter je, pri Petru gre pa za drugo reakcijo. On pa hoče dokazati, da je Kristusu potreben, da ga Kristus potrebuje. On hoče dokazati, da se je on naučil tega, kar je Kristus povedal in da je on zdaj to sposoben narediti. Se pravi, gre za precej bolj prečiščenega, delikatnega, našminkanega z vsemi šminkani, šminkami, grešnika, zato ker dejansko, če eden ni previden, bi rekel: Pa saj ima Peter prav, ne, saj ima Peter prav. Se pravi: on se hoče dokazati pred Kristusom, da on je stvari zastopil in zdaj jih bo tako živel. On noče priznati svoje šibkosti. Svoje potrebe po odrešenju. On hoče že reševati, pa še ni odrešen. To kar potem Makarij Veliki zelo dobro pove, pravi: Kako je siromašno oznanjevanje in pričevanje tistih kristjanov, ki bi radi recimo prepričali ljudi, kaj je med, pa ga še nikoli niso jedli, ne, kako oznaniti odrešenje, če nismo bili odrešeni. In zanimivo recimo, če čisto tako pogledamo sedanji napor Cerkve za novo evangelizacijo, tisto, kar je pravzaprav najšibkejši je, kako danes recimo evropskemu recimo slovenskemu človeku oznaniti odrešenje. Vse drugo: vrednote, moralo, teorije, razne razlage, težke, komplicirane, vse smo sposobni, akcije izvajati, vse sorte. Ampak kako prebuditi potrebo po odrešenju, da se človek zave, da je potreben odrešenja in kako mu ga približati? Zakaj je to verjetno tako težko? Zakaj to nam ne gre od rok? Mogoče, ne vem, mogoče je en razlog tudi v tem, ker smo zapadli v to skušnjavo, da bi bili radi kristjani, ampak brez odrešenja, ker smo se naučili, ker vemo, kakor je rekel en kardinal, ne, da je, da mislimo, da bomo kristjani z enim predavanjem, ne pa s krstom. Kakor da samo lahko nekaj naredimo. Se pravi, tukaj gre pri Petru prav za človeka, ki dejansko misli, da je dosti, da je razumel, ne, kakor človek, ko zgreši in se zaveda, da je zgrešil. Prva reakcija je: odzlej, odslej naprej pa ne bom več tako, zdaj pa vem, zdaj pa ve, da ne smem tako. Zdaj pa vem, da moram drugače. Nekaj časa, pa smo spet tam. Ampak še vedno rečem: Ja, sej zdaj sem se pa že, zdej se, zdej pa že dobro vem, ne, zdaj pa moram drugače, zdaj pa jaz. Od zdaj naprej pa več ne bom to delal. Ne, ni to, ni to. Izgubljeni sin je tudi sklenil, kaj bo naredil, ampak ko se je vrnil domov in ga je oče objel, se mu vrgel v objem, takrat se je izgubljeni sin spremenil. Ko so vsi njegovi sklepi padli v vodo, ker ga je preplavila ljubezen Očeta, ne.

(pesem)

Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel velikega duhovnika. Ko je zagledala Petra, da se greje pri ognju, ga premeri z očmi in reče: Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, z Jezusom. On pa je tajil: Ne vem in ne razumem, kaj govoriš. Nato se je umaknil ven proti veži in petelin je zapel. Ko ga je dekla opazila, je spet začela govoriti okoli stoječim: Ta je eden izmed njih. On pa je spet tajil. Kmalu nato so zraven stoječi Petru spet rekli: Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec. On pa se je začel zaklinjati in prisegati: Ne poznam tega človeka, o katerem govorite. Tisti hip je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je Jezus rekel: Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. In je planil v jok.

(pesem)

Torej, dejansko sta dva procesa, v prvem nadstropju je proces proti Kristusu, učitelju. Na dvorišču proti njegovemu glavnemu učencu, Petru. Kako se je držal Kristus smo že videli. Zdaj poglejmo, kako se drži Peter. Pride ena dekla k tem ognju, kdo ve, kaj se je grel tam Peter, kaj je bilo v njemu tako trdega in tako mrzlega, da se je moral tam greti. Pride dekla, v takratni kulturni že žena ni pomenila nič, dekla popolnoma nič. In pride ta dekla k Petru in mu pravi: Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom. Zanimivo: Si bil. Kakor da bi točno vedela, da ni več, dejansko. On pa je tajil. Ampak pazite, kako je tajil. Poglejte: Ne vem in ne razumem kaj praviš. Kaj pa pravi ona? Ti si bil s tem Nazarečanom. Ne vem in ne razumem kaj praviš. To pomeni, ne vem in ne razumem, kaj pomeni biti z Jezusom Nazarečanom. Se pravi, začne se odpirat resnica Petrova: Mi smo lahko kristjani, mi mislimo, da smo kristjani, mi mislimo, da smo s Kristusom, ker smo se naučili določene stvari, ker smo se zagreli za določene stvari, ampak dejansko se od njega, od njega ne pustimo imeti rade, ljubiti. Njemu hočemo narediti usluge, Cerkvi hočemo služiti, ljudem pomagati, ne, ampak ne pa obratno, te izkušnje, ne, te ni. In on tam preprosto pove: Ne vem, kaj to pomeni. Jaz sem bil tri leta z njim, ampak zdaj pa ne vem, kaj ti praviš, ne, ne vem, kaj ti praviš, noč, pa ne zastopim, kaj pomeni, ne. On ima pa čisto jasne: Ti si bil. Kaj pomeni biti z njim? In on je tajil. Šel je ven in je prvič petelin zapel, potem ga je dekla še enkrat zagledala in je tem, ki so bili zraven rekla, ta je izmed njih, izmed njih. Izmed koga? Apostolov. In Peter je tajil. Koga je zatajil? Cerkev. Apostole. Kot vidite, spet smo pri tretjem in četrtem poglavju Prve Mojzesove knjige, pretrgal se je odnos z Bogom: četrto poglavje, posledica: odtrže se odnos človek- človek. Prvi dan sem rekel, da so vsi naši odnosi utemeljeni, usidrani, ukoreninjeni v odnosu z Bogom. Se prelomi tisti odnos, se prelomijo tudi naši. Potem smo videli, da je Kristus vzpostavil odnos človek Bog in človek človek in tukaj zdaj vidimo Petra, ki gre točno po tej poti teh dveh temeljnih odnosov. Zanika Kristusa in takoj zataji svoje prijatelje, svoje součence, ki so hodili za Kristusom. Se pravi, on, ki bo postal skala Cerkve zataji Cerkev. Potem, ko bi vsaj bil tiho, ampak očitno je nekaj govori in ker je govoril v narečju, so tile rekli: Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec. Se pravi, res si izmed njih. Na koga gre zdaj tole. Res si izmed njih. Na koga leti. Ti, Peter si izmed njih. Ta drugi kdo so? Apostoli. O kom se ne govori v tem stavku? O Kristusu. Oni so govorili: Ti in njih. Res si ti. Ti si res od njih, zato ker si Izraelec. On pa se je začel zaklinjati, pomislite, zaklinjati in prisegati, da to pa nikakor ne. Ne poznam tega človeka. Katerega? O katerem govorite. Trenutek. O katerem človeku govorijo? Res si ti, Peter, izmed njih. In Peter pravi: Tega človeka, o katerem govorite, pa ne poznam. On misli, da se še gre za Kristusa, da govorimo o Kristusu, dejansko se govori o njem. In ker je zanikal Kristusa, je zanikal sebe. Človek je Božja podoba. Pomeni, brez izvirnika te podobe ni. In ker je on zanikal izvirnik. In ko je zanikal odnose, razmerja, prijatelje, s tem je uničil sebe. Svojo identiteto kot Božjo podobo. On zanika samega sebe. Tri stopnje Petrovega zanikanja, Petrove zatajitve. In takrat je petelin zapel ta drugič. In Peter se je spomnil. In verjetno se je spomnil ene besede, ki takrat še napisana ni bila, ki je napisal pozneje sveti Janez: Ljubezen ni v tem, da mi ljubimo Boga, ampak, da nas je on najprvo ljubil. Najprej nas je on ljubil. Še ko smo ljubljeni, lahko ljubimo, Peter pa ne prizna svojega siromaštva. Ne prizna svoje nebogljenosti, šibkosti, slabosti, on hoče biti heroj.

In kaj preostane? Jok.

Jok. V novem prevodu pravijo: Zlomil se je ter jokal. Zlomil se je. Ampak to je pa zdaj tisto kesanje, o katerem smo prej govorili. Kaj je kesanje? Če vzamemo kesanje kakor ga razlaga recimo sveti Teofan Zatvornik, je kesanje gibanje, ki spravi človeka v en sladki, topli jok, mehki, ki omehča srce. Ko pride v to mrzlo, v to egoistično, to zledenelo srce tak naval ljubezni, da srce ne vzdrži. Se ta led razbije. Očetje govorijo o tej razbitosti srca, ko se srce razdrobi in takrat se človek napoti nazaj v objem. Takrat ni postav, zakonov, pravil, takrat človek išče obličje. Z enim zelo šibkim sicer primerom, ampak da si pomagamo, bi lahko to takole povedali, ne, če en otrok naredi kakšno lumparijo majhno, ne, ga mama skrega in ker je tole otrok tri, štiri leta star, se ujezi, jasno reče, mama ti si grda, se obrne in gre ven iz kuhinje. Pol ga, takoj ga je strah, ker je na hodniku, čez trenutek pride nazaj čisto tiho v kuhinjo. Stoji na vratih, spodnje ustnice ven, ne, točno poznamo, kako izgleda. Mama takoj zapazi, da je v kuhinji, ampak naredi, kakor da ne vidi in čez nekaj trenutkov zasliši ihtenje. Malo močnejše, še malo močnejše in potem otrok pravi: Mama, saj nisi res grda. In steče k njej in se hitro pritisne k njej, To je pravilno gibanje kesanja. Kesanje te vrže nazaj v objem, te pripelje v objem. In za Petra je ta jok dejansko bil krst. Je bil dejansko krst. In Luka v dvaindvajseterem poglavju v enainšestdeseti vrstici pove eno, eno, eno, en, en detajl, ki je čudovit. Kristus s prvega nadstropja se obrne, se ozre na dvorišče, vidi Petra in pravi tam Luka, sta se srečala, ne, pogleda sta se srečala. Pogledal je Petra in pravi Luka: Takrat je Peter planil v jok. Ampak kdo ve, kakšen je bil pogled Kristusa, ko je pogledal Petra? Ko Peter, ko je bil vedno običajno navajen odgovoriti Kristusu na vsako stvar, mu takoj priseči, obljubiti vse, tokrat ni imel nobene obljube več. Peter je ostal popolnoma nag, osramočen do konca. V tem pogledu on ni imel nobene stvari več, da bi jo potegnil ven in Kristusu rekel, poglej, od zdaj naslej, odslej naprej bo pa tako. In to je za Petra odrešenje. Mi smo ljubljeni takrat, ko si z ničemer ljubezni ne zaslužimo. Takrat je to, kar pravi sveti Pavel, ki je doživel isto stvar, takrat smo res zastonjsko ljubljeni. Ne pa ker si zaslužimo. Dokler mi hočemo delati dejanja, herojska, zato da se potem opravičujemo, da nas nekdo mora ljubiti, ker smo si tega zaslužili, ker smo bili toliko pridni, ne pridemo ven iz svojega kotička. Smo še vedno v svojem okovu. Šele ko se ti popolnoma prepustiš, te ta pogled celega zajame in umije, tako močno, da ta pogled doživiš na svoji koži, fizično, ne, ko gre od kože do srca do mozga in te prečisti in očisti, takrat zate se zgodi ura odrešenja. Zdaj sem pa ljubljen tak kot sem, nihče noče nič, razen da me ljubi. Nihče ne zahteva nobenega koraka od mene razen da se pustim tako pogledati in od tega objeti. Da pustim, da me Oče, se vrže v objem. Da se mi vrže okrog vratu. To je edina stvar, ki me čaka in to je Petrova zgodba. Torej grešnik, trmast, ki misli, da bo vse znal in da bo vse naredil. Na koncu spozna, da potrebuje Gospoda, ko ni več imel nič drugega, razen neizmerno ljubeč pogled Jezusa Kristusa.

Pater Marko Ivan Rupnik, hvala lepa za današnji misijonski nagovor.

Hvala.               

VELIKA NOČ 5. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

PETI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: BOG NAS IŠČE IN NAJDE.

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav v petem dnevu radijskega misijona na radiu Ognjišče. Tema današnjega dne je: Bog nas išče in najde. 

Torej, v teh dneh smo iskali odgovor na vprašanje, Zakaj je težko biti s Kristusom. In smo videli prvi dan, da kljub temu, da je Gospod Jezus Kristus naš Odrešenik, da je najbolj popolna ljubezen do človeka, je vendar zelo težko biti z njim, misliti na njega, se ga spominjati, prav zato, ker se tudi nad njim navdušimo zelo na hitro in dejansko pa zelo površinsko in potem ko spoznavamo, da v vsakodnevnem življenju se Kristus uresničuje na preprost, skromen, ubog način, sredi najbolj banalnih stvari, nas to šokira in nekako začnemo dvomiti o njem in ga počasi zapustimo. Potem smo videli, da je biti težko s Kristusom predvsem zaradi načina, s katerim je prišlo odrešenje na svet, se pravi zaradi križa, zaradi šibkosti, zaradi neke vrste poloma, ki ga je Kristus s svojim križem doživel. Mi si zamišljamo odrešenje brez križa, brez Velike noči, ker pa je odrešenje prišlo po križu, se nam lahko dogaja, da ga ne srečamo, zato ker se izogibamo križa. Potem smo videli, da je ta naša miselnost, kako bi prišli do življenja, kako bi se odrešili, kako bi si zagotovili v življenju brez Velike noči, brez ljubezni, ena miselnost, ki nam omogoča, da opravičujemo sebe z nekim malikovanjem, z nekim navideznim religioznem svetom, v bistvu pa se trmoglavimo z neko miselnostjo, ki hoče uresničiti svoje načrte, svoje projekte, ampak brez Velike noči, se prvi brez ljubezni, brez Kristusa. Lahko pridemo celo tako daleč, da hočem živeti krščanstvo z vsemi etiketami, ampak brez Kristusa. Na koncu smo pa včeraj videli, da je dejansko začetek vsega tega v eni lažnivi podobi o Bogu, ki nam jo je skušnjava vrinila, človek jo je sprejel, razmišljali smo o padcu Adama in Eve in smo videli, da je razlog padca, oddaljitve človeka od Boga v bistvu ena lažniva podoba Boga, ki je nas pripeljala do tega, da smo se uprli Bogu, ga zapustili in smo se znašli kakor mladika, ki pade s trte. In jasno, da bo sok izgubila prej ali slej, ovenela in umrla in je ta strah pred smrtjo pravzaprav postal razlog tega, da naredim vse, da bi sebe rešil, tudi to, kar je Kajn naredil, da je človek ubije človeka, da zagotovi sebe. In tako smo včeraj zapustili človeka osamljenega, kakor pravi prerok Izaija: Vsak od nas je hodil po svoji poti. Ko smo zapustili Boga, smo se kar naenkrat znašli vsak za sebe. Padec od Boga, padec od človeka. Prekinitev odnosa z Bogom, prelom odnosa s človekom. Danes pa bomo pogledali, kako je pa Bog na to reagiral. Kakšna je Božja reakcija na to, da vidimo, kako ljubezen išče pot do tega človeka.

(pesem)

Začetek odrešenja je spet pri eni ženi. Sveti očetje velikokrat postavljajo skupaj Evo in Marijo. Stara Eva in nova Eva. Marija je bila tista žena, ki jo je Bog pripravil, jo je napolnil z milostjo, da je lahko živela odnos z Gospodom v popolnem zaupanju Bogu. Velikansko delo, če tako rečemo, ki se je zgodilo po Mariji, je bilo mogoče zaradi njenega zaupanja Bogu. Dejstvo, da je bila polna milosti, pomeni, da je imela ljubezen do Boga. Se mi zdi zelo zanimivo, kako na dan osmega decembra Cerkev postavi skupaj dva odlomka svetega pisma. Izvirni greh, se pravi, moment, trenutek, ko Eva prisluhne kači in potem oznanjenje, ko Marija iz Nazareta prisluhne angelu. Obe prisluhneta, obe se prepustita enemu navdihu, kot bi rekel Simeon Frank. Obe zaupate življenje tistemu navdihu, po Evi pride katastrofa na zemljo, po Mariji odrešenje. In sveti Efrem Sirski čudovito opisuje že v četrtem stoletju, kako je Gospod, kako je Beseda, kako je Bog stopil v Marijo preko ušesa. In Efrem govori o tem spustu Boga od Očeta, od Božjega naročja v Marijino, ne. Zato, ker je Marija dala prostor Bogu, na ikonah se to nekaj zelo lepega vidi, pogosto vidimo pri oznanjenju Marijo, ki nasloni, nagne glavo proti angelu. Kaj ta gesta pomeni? To se zelo lepo vidi iz vzhodnega bogoslužja, namreč mi ne moremo, če hočemo razumevati ikone, ne smemo začeti z nekimi likovnimi teorijami, ampak ikone nastajajo znotraj teologije in znotraj bogoslužja. V bizantinskem bogoslužju, ko recimo en diakon, pa en duhovnik, prezbiter, odpoje del svoje molitve, pogleda drugega in skloni glavo, kar pomeni, jaz sem končal, zdaj si ti na vrsti. In pri oznanjenju Marija skloni glavo proti angelu. Kaj to pomeni? Jaz se odpovedujem temu, da bi bila protagonist, glavna igralka kar se tiče življenja. To zadeva tebe. To si ti, Gospod. Se pravi, jaz se umaknem in dam prostor tebi in dejansko, ko pride angel in pravi Mariji: razveseli te, ker si našla milost pri Bogu. Odzadaj se začutijo še odmevi, ostanki recimo semitske ljubezenske poezije. Ker je v bistvu šlo za to, ne, najti milost pri nekomu pomeni, recimo en princ je poslal svojega služabnika v eno vas in je rekel: Pojdi k tisti ženi in ji reci, da je našla milost pri meni. Pomeni, meni je všeč. Meni je všeč, pa ne pomeni v semitskem svetu to, kar danes v sodobnem, modernem svetu, nekaj zunanjega, ampak ko jaz razmišljam o tebi, ali ko te gledam, se počutim kot doma. Zato, se pravi, našla si milost pri meni, meni si všeč, ker se jaz pri tebi počutim kot doma, se pravi, si mi dala prostor, da jaz lahko tam živim. Oznanjenje je dejansko ta dogodek, da je Marija sklonila glavo, se umaknila in dala prostor Bogu. In to je to globinsko zaupanje do Gospoda. Ti lahko narediš z menoj, kar želiš. To je najbolj čista vera. Priznati Boga do take mere, da ga priznam svobodnega, ker samo tako Boga vzamem resno in mu priznam, da je živa oseba. Da ni neka sila, neka energija, neka magija, neka ideologija, neka filozofija, neke čudne energije, abstraktne. Ne. Živa oseba, oseba je pa svobodna. To je najvišja teologija osebe, svoboda. Svoboda v ljubezni. Se pravi, Marija mu reče: Gospod, stori z menoj kar ti želiš po tvoji volji. To je maksimalni izraz vere. Priznam tebe in te priznam tako radikalno, da ti pri meni, v meni in z menoj lahko narediš, kar ti želiš. To je ta milostni začetek nove ere, nove dobe, ko je Bog preko rodov prečiščeval ljudstvo do te žene iz Nazareta, napolnjene z milostjo, da je lahko umaknila sebe in dala prostor Božji ljubezni. Zato je začetek odrešenja v tej ženi in zato jo mi še danes častimo in priznavamo kot edina. In se mi zdi, da je zelo važno, da ta začetek postavi v luč popolnoma novo kvaliteto človeka in žene same. Za nas kristjane je neločljiva zvezanost teh dveh pojmov, devica in mati. Ne samo devica, ne samo mati, devica in mati. Se pravi, združitev med človekom in Bogom se dogodi, na enem nivoju, popolnoma novem, tipičnem za Boga in človeka, ne pa med ljudmi ali pa v živalskem svetu. Če se človek ozira, kako je v kozmičnem svetu, od tam ne bo dobil elementov, da bi lahko sebe razumel v svoji resnici, se mora ozreti na Boga, od koder je tudi sam prišel. To se mi zdi ena taka prva točka, kar se tiče, kako nas Bog išče, ne, ta žena. Druga stvar, se mi zdi zanimivo, če bi, če se ozrnem, ozremo spet na bogoslužje, in recimo vzamemo četrto evharistično molitev, kjer dejansko v tistem delu spominjanja prehodimo komplet zgodovino odrešenja. Se pravi, evharistična četrta molitev ima veliko elementov iz Janezovega evangelija in se tale lok, ta parabola, ta pot odrešenja dejansko zariše takole: Človek je ustvarjen po Božji podobi, se pravi: je ustvarjen v Sinu. Človekovo mesto je mesto Jezusa Kristusa. Se pravi, v Božjem naročju, v objemu Svete Trojice. Potem se človek odtrže, Adam je šel po svoje, je vzel stvari in je šel po svoje, svojo pot, se je odtrgal in je mislil, da bo postal nekaj neverjetnega in je postal prah in je spoznal, da je, bo umrl, da je šibak in se je prestrašil in vse te stvari. Na koncu se boji srečati Boga, ni več sposoben vzdigniti pogleda in se srečati z Bogom. Ta lažniva podoba Boga, ki jo je on sprejel, bo zdaj postala pravi tiran, ki bo mučila Adama, da se ne bo upal srečati z Bogom, ker se ga bo bal, ker ve, da jih je polomil, on ve, da je naredil napako, on ve, da je zgrešil in ker je sprejel napačno podobo Boga, groznega Boga, ima pa zdaj še dosti večji razlog, da se z njim ne sreča, ker se boji, da ga bo pa zdaj kaznoval. To, sem mi zdi, da smo, se gibljemo na zelo konkretnih življenjskih duhovnih resnicah, ne, kako so te stvari resnične, ne, v življenju, ne. In se on še bolj umika od Boga. In na koncu, kam gre? Se skrije v grob, kot smo še rekli en dan. Se skrije v grob, zakaj? Ker je prepričan, da v grob pa Bog, ki je življenje, ne bo prišel. Gospodar in gospod življenja v grob ne bo stopil, ker to je kraljestvo mrtvih. In Adam se skrije v grob. Kristus v evangeliju pravi, da Bog pošilja za Adamom preroke in ga kliče nazaj, ampak nič, on gre naprej. Na koncu Bog pošlje svojega sina, in smo zdaj videli trenutek učlovečenja. On postane človek in znotraj človeškega obzorja, znotraj človeške zgodovine prehodi pot Adama, do groba. Če hoče Kristus v grob Adama, po nas, po mrtve, mora umreti. To je zmota Adama. On je mislil, da Bog, ker je življenje, ne bo prišel v grob. Ni nikoli pomislil, da je možno, da bo Bog umrl v svojem Sinu, v Kristus. Ti Kristus umre in stopi v grob. In to je ravno dogodek Velike noči: smrt, pokop in vstajenje. Kot bi rekel Olivier Clement, tudi zemlja se upre, da bi sprejela truplo Kristusa, Kristusovo truplo v zemlji ne zgnije, on ni nikoli strohnel. On se je vrnil. Zakaj? Ker je Očetov sin, ker je popolnoma prežet z ljubeznijo. In kdaj se je popolnoma pustil prežeti z ljubeznijo? Na križu, ko smo ga pribili. Takrat se je čisto izročil, in takrat je dejansko zagotovil nam, da če se čist popolnoma prežel z ljubeznijo, ne bo strohnel, ker ljubezen ostane na vekomaj in odpelje iz groba, kot pravi Efrem, opirajoč se na pismo Efežanom, Kristus se vrača z jetniki v Bogu, on vodi jetnike, jetnike smrti, zablode, lažnive podobe Boga, greha in Efrem Sirski je tukaj zapisal čudovite himne, kako Kristus osvobaja iz Šeola, iz kraljestva mrtvih, iz smrti Adama in vse potomstvo Adamovo. En nov eksodus, nov izhod iz kraljestva smrti nazaj, kam? V Sveto Trojico. V povezanost, v zvezo, v edinost, v ljubezen Očeta, kjer je človekovo mesto. No, če se zdaj ozremo bolj na konkretno in precizno, potem se moramo spomniti na Markov evangelij. Vsekakor zanimivo je pogledati, kako Marko zastavi štirinajsto poglavje. Pa prisluhnimo.

(pesem)

Bilo je dva dni pred velikonočno večerjo in praznikom opresnikov. Veliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga z zvijačo prijeli in umorili. Rekli pa so: Samo na praznik ne, da ne bo nastal nemir med ljudmi. Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k velikim duhovnikom, da bi ga izdal. Ko so to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denarja. In iskal je ugodno priložnost, da bi jim ga izročil. Prvi dan opresnikov, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: Kam hočeš, da gremo, in ti pripravimo velikonočno večerjo. Tedaj pošlje dva izmed učencev in jima reče: Pojdita v mesto in prišel vama bo nasproti moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: Učitelj sprašuje, kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci.

(pesem)

No, te vrstice, ki so v začetku štirinajstega poglavja, smo pač prebrali samo okvir, spustili smo ven maziljenje v Betaniji, zelo jasno pokaže ta miselnost Judovske literature, književnosti, ki je, deluje po vzporednicah, paralelno. Recimo, prva, prva trditev dejansko dobi svojo razlago v drugi potrditvi, tako da se vedno ustvarjata dve paralelni, dve vzporednici. Recimo, Marko začne in pokaže, da smo v času Velike noči. In kar je zdaj Kristus prišel storiti na zemljo sovpada dejansko z Veliko nočjo. Judovska Veliko noč, prva trditev, druga, Kristusovo delo sovpada s tem. Origen, veliki oče, cerkveni, v začetku krščanske dobe, v svoji knjigi o Veliki noči, postavi zelo jasno to, ne, Kristus s svojim odrešenjskim poslanstvo, je nam dostopen preko Judovske Velike noči. Če hočemo razumeti Kristusovo Veliko noč, je nam Bog pripravil kriterije, pojme, ključ branja z Judovsko Veliko nočjo. Zanimivo, da v prvih stavkih, v prvih dveh stavkih, se že znajde spet resnica izvirnega greha, Adamovega padca, ker je zanimivo, ne, veliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi ga z zvijačo, z zvijačo prijeli, smo ravno včeraj razmišljali o zvijači, o kači, ne, z zvijačo prijeli in usmrtili. In ta prijeli v mnogih kodeksih prevoda, grškega, je zelo groba beseda, prav to, da človek zgrabi, tako kakor je Eva zgrabila, kakor je Adam zgrabil, ne, se pravi, gre prav za to podobo, ne, da bi Kristus dejansko postal ta predmet, katerega človek grabi, ker misli, da se bo z njim kaj rešil, ne. In so rekli, ne med Veliko nočjo, da ne bo

…nemirov.

Nemirov, ne. Ampak s tem pa še bolj pokaže Marko, da gre za Veliko noč, da gre točno za Veliko noč. No, z druge strani pa vidimo Judeža.

Druga vzporedna zgodba o kateri ste govorili.

Druga vzporedna zgodba. Prihaja Judež, naproti tim pa pravi: Jaz ga vam pa dam. Jaz ga vam pa dam. Naslednji korak. Kristus pravi: Prav na dan nekvašenega kruha, smo tik pred Veliko nočjo. Ko so žrtvovali pashalno jagnje. Žrtvovali, ker slovensko je zelo težko prevesti ta stavek, ta beseda, ker gre za klanje, žrtveno zaklanje, ne, ta beseda. Se pravi, na dan, ko so Judje klali velikonočno jagnje, ampak to klali je prav žrtvovalno, ne, bogoslužno. Ko so oni klali velikonočno jagnje, Kristus reče svojim učencem, pojdite in mi pripravite Veliko noč. Tako da se jasno postavi to, kar bo potem povedal Pavel, da je ta velikonočno jagnje je Kristus. Ker točno na dan, ko so Judje klali velikonočno jagnje, se bo začela priprava, da bi zaklali Kristusa, če si dovolimo ta krut izraz, ampak da bi pokazali na to vzporednico, ne, da bi se…

Simboliko.

Ja, na to simboliko, da bi ga ubili. Se pravi, Kristusova Velika noč sovpade z Judovsko oziroma Judovska nam pomaga razumeti Kristusovo. Kaj je tipično zdaj za to judovsko Veliko noč? Za judovsko Veliko noč je tipično tole, da so se vse vrata zaprle. Kot pravijo, Izrael ni imel nobene šanse več v sužnosti v Egiptu, da bi preživel. Vsi prvorojenci, po katerih se narod prenese naprej, so bili pobiti. Vse moški v prisilnem delu, pravi: Konec Judovskega naroda. V eni taki mogočni državi, kakor Egipt, ta peščica Izraelcev nima nobene možnosti, da se reši. In ko je vse, ko so vse poti zaprte, ko je pred Judi samo še konec naroda, se oglasi Bog. Izbere Mojzesa, da bi izpeljal ljudi iz Egipta. Se pravi, ko je vse zaprto, Bog odpre eno pot. Ta pot, ki se odpre, je zunaj vsake logike, zunaj vsake logike. Kdo bi si predstavljal, da bo kri Jagnjeta, s katero so zaznamovali podboje vrat, da bo ta kri v tisti noči, ko bo angel pokončevalec šel čez Egipt in udaril prvorojence pri živini in ljudeh, da bo ta kri angela ustavila, da ne bo šel v Judovske hiše.

Varovala, ne.

Varovala. In da bo v tisti uri zmede, ko se bo Egipt prebudil v eni grozi, Mojzes odprl vrata in šel iz Egipta. In ko bo prišel na Rdeče morje, je spet konec, faraon za hrbtom, ki prihaja z vojsko, morje pred njimi, ampak takrat Mojzes razume, da tisto znamenje, ki mu je Bog dal, zaklano Jagnje, njegova kri, Jagnjetova na podbojih, je učinkovito znamenje, deluje. Zakaj? Ker oni so šli iz Egipta. Se pravi, tisto znamenje je učinkovito in če jih je takrat rešilo, bo zdaj še nekaj drugega Boga naredil, ker odrešitev iz Egipta se ni izvedla samo v tisti noči, ko so pobegnili iz Egipta, ampak ko bodo zdaj pobegnili vojski egipčanski, ampak zdaj se mora nekaj zgoditi z morjem. In Jagnje zaklano in njegova kri dejansko pomeni to odprto Rdeče morje. Mojzes je stegnil roko in morje se je odprlo. In prehod iz Egipta se je izvedel ko Mojzes pelje ljudstvo čez morje in potem zapre morje in odplakne Judovsko

… sovražnike.

Sovražnike, egipčansko sužnost. Se pravi, Velika noč, Judovska, je ena miselna struktura, če jo prenesemo na ta miselni svet, ki nam pokaže, da ko se miselno, logično zaprejo vse poti, deluje ena sila, deluje ena modrost, ki odpre poti tam, kjer jih ni. In s Kristusom se bo izvedlo enako. In ker je Judovska Velika noč bila pripravljena od Boga, zato da bi Judje spoznali, da edini Gospod je njihov Rešitelj, da bi se človek vrnil h Gospodu, zato je Gospod počakal, pravi Origen, da ko ni bilo nobene možnosti več, takrat je Bog posegel, da bi človek ja spoznal: edini naš osvoboditelj je Bog, vrnimo se k njemu. In zdaj, če se vrnemo k njemu, kje se bo to poznalo? Postali bomo ljudje zagotovljeni, bivanjsko gotovi. Zakaj? Ker smo že pri Bogu, ker smo zagotovljeni. Bog nas ne bo zapustil, Bog, ki je večen, Bog je naš osvoboditelj, Bog je naš dobrotnik, darovalec, se pravi, če smo pa zdaj zagotovljeni in zasigurani, potem se za sebe več ne bojimo. Kje se bo to poznalo? V skupnosti. Ker bomo postali ljudje skupnosti. 

No, kot vemo, Judje so šli čez morje in potem v puščavi so začeli spet si želeti žene drugega in blago drugega in se…

In tudi tistih štirideset dni, ko so čakali na Mojzesa, niso zdržali.

Niso zdržali in so prišli do največjega sramotenja Gospoda, ko so mu naredili malika in so zaplesali okrog zlatega teleta in rekli: Tukaj je Bog, ki nas je izpeljal iz Egipta: zlato tele. Torej, v tem smislu dejansko Judovska Velika noč doživi popoln polom. K Bogu se niso vrnili. Naredili so mu malika in med seboj so se sprli spet. Zato pa Bog pošlje svojega lastnega sina. Se pravi, ne več po nekem posredniku, ampak Bog osebno bo prevzel človeštvo in v imenu človeka naredil to, kar prej ni bil sposoben človek. In zdaj, ko pride Kristus, česa nas bo moral rešiti. Lažnive podobe Boga. Ker vidimo, da tudi v puščavi, ko so naredili zlato tele, gre spet za napačno podobo Boga, ne. In Bog zdaj pride in Velika noč Kristusova bo, da nas izpelje iz sužnosti lažnive podobe Boga, greha, ki je posledica tega in smrti, ki je plačilo za greh. Tri so stvari: lažniva podoba, greh, ki iz te sledi in smrt, ki je plačilo za greh. Kristus nas mora odrešiti teh treh stvari. In kako bo to storil? On je dal eno podobo. Tako kakor je bilo tam jagnje, je dal on eno novo Jagnje, je vzel kruh, ga dal, so jedli in ko so pojedli, če zdaj takole parafraziramo, da se razumemo, on dejansko pravi: Kaj ste naredili s kruhom? Pojedli smo ga. In kaj se zgodi s človekom, če poje kruh? Živi. Jasno. Zakaj? Ker človek živi, če je. Ampak, če smo, če človek živi s tem, da poje kruh, kaj se je pa s kruhom zgodilo? Uničili smo ga. To je moje telo. Jaz se vam bom dal v roke, vi me boste uničili, ampak s tem boste spoznali, kako dober je Gospod, se boste k njemu vrnili in živeli. Uničili boste mene, ampak boste živeli, ker boste spoznali: zabloda, zmota; in se boste vrnili h Gospodu, ne. Se pravi, Kristus s to podobo jasno pokaže, da tisto morje, Rdeče, ki je odplaknilo sužnost, Egipčansko, je njegov križ. Ker križ bo odplaknil lažnivo podobo, ker bo dokončno razodetje pravilne podobe Boga, tako norega v ljubezni, da se nam je zaupal v roke. Zanimivo, ker krst v začetku krščanstva, krst kot dogodek v katerem smo mi vcepljeni v Kristusa, umremo staremu človeku in zaživimo kot udje, kot vcepljeni v Kristusa, ne, ta sorodnost in podobnost s Kristusom v smrti in vstajenju, ki jo piše šesto poglavje Rimljanom, ki pravi, ne, ko smo krščeni smo podobni Kristusu v smrti, smo prav šli v smrt, smo umrli, tako kakor Kristus, in zato bomo z njim tudi vstali in tako. V začetku krščanstva je ta krstilnica bila v podoba, v podobi križa. Ene vrste bazen v podobi križa. Po stopnicah se je človek spustil v križ, se potunkal v vodo, umrl v križu, ne, kakor Kristus na križu, in potem vstal iz vode, so ga oblekli v belo oblačilo in je postal novi človek. Se pravi, prav res je križ ta voda, ki odplakne lažnivo podobo Boga. Da pride na dan novi človek, se pravi človek po podobi Marije iz Nazareta, device in matere, ki se je izročila Bogu, ki se mu je zaupala, ki nima več tega napačnega strahu pred Bogom. Ta novi človek, ne. In lahko prisluhnemo enemu odlomku iz pasijona in predlagam, da prisluhnemo evangeliju po Marku in sicer proces proti Kristusu.

(pesem)

Jezusa so odpeljali k velikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi veliki duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim prav na dvorišče hiše velikega duhovnika. Sedel je s služabniki velikega duhovnika in se pri ognju grel. Veliki duhovniki in ves veliki zbor pa so iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti. Veliko jih je namreč po krivem pričalo proti njemu, toda njihove izjave se niso ujemale. Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: Mi smo ga slišali, ko je rekel: Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami in v treh dneh zgradil drugega, ki ne bo narejen z rokami, a tudi v tem se njihovo pričevanje ni ujemalo. Tedaj je vstal veliki duhovnik in vpričo vseh vprašal Jezusa: Nič ne odgovoriš, kaj je to, kar zoper tebe pričajo? On pa je molčal in ni nič odgovoril. Veliki duhovnik ga je znova vprašal: Si ti Kristus, sin blagoslovljenega? Jezus pa mu je rekel: Jaz sem. Videli pa boste sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti z oblaki neba. Tedaj je veliki duhovnik pretrgal svojo obleko in rekel: Kaj potrebujemo še prič? Bogokletje ste slišali. Kaj se vam zdi? Vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. Tedaj so začeli nekateri pljuvati vanj, mu zakrivali obraz, ga tolkli s pestmi in govorili: Prerokuj. Tudi služabniki so ga bili po obrazu.

(pesem)

Torej, v tem dogodku, ki smo ga zdaj slišali, vidimo, da je Kristus bil pripeljan pred sinedrij, pred velikega duhovnika in so se vsi tam zbrali, vsi trije zbori, se pravi, starešine, pismouki in duhovniki, se pravi, ekonomska, ideološka in religiozna oblast. Verjetno ni bilo čisto tako, zato ker to je bilo že po sončnem zahodu in po Mojzesovi postavi, se po sončnem zahodu ne sme opravljati nobeno javno delo, Marko hoče s tem poudariti, da karkoli se bodo odločili v sinedriju, bo napačno, zato ker je ob napačni uri se sinedrij zbral. Zato bo se izkazalo, kar je rekel prerok Izaija: Kristus je bil obsojen s krivično obsodbo, ker je bila storjena ob uri, ko se ne bi smel sinedrij zbrati. Druga stvar zanimiva je, da se proces začne s tem, da iščejo priče proti Kristusu, medtem ko mi vemo, da je Judovski proces, sodni, se začel vedno s pričami obrambe. Proces pri Judih je bil nekaj zelo zahtevnega. Na zatožni klopi sta dejansko sedela dva. Kdor je tožil, tožilec in kdor naj bi bil obtožen. Oba sedita tam. Proces se začne s pričami obrambe. Če se najdeta dve priči, kakor pravi tretja Mojzesova knjiga, da morata biti dve priči, ki se ujemata, je proces končan. Ni bilo nobene druge faze, ker so zmagale priče obrambe. In kaj se je zgodilo? Tisti, ki toži, je zdaj obtožen. In tisti, ki naj bi bil obtožen, je zdaj svoboden. Se pravi, zato se pa Judje sami radi, si poravnali račune med sabo, ker so se bali iti v proces, ker je bilo nekaj zelo zahtevnega. Zdaj pa imamo mi dejansko na zatožni klopi, koga? Kristusa, ki naj bi bil obtožen in sinedrij, sinedrij predstavlja ljudstvo. Ljudstvo predstavlja človeštvo. Mi imamo zdaj na zatožni klopi človeštvo in Boga, Jezusa Kristusa. In zdaj se začne iskati priče proti Kristusu, se pravi proces je napačen. Bi ga morali začeti z obrambo, ne. In zdaj, ko se proces začne teh prič ni, se ne ujamejo, na nikakršen način se ne morejo ujeti. Kajfa posluša ta proces in se mu verjetno nič kaj preveč ne dopade. Zato ker priče, ki prihajajo, vsi hočejo dokazati, kaj je Kristus naredil in kaj je rekle in kaj je storil in kaj je naredil. In Kajfa se je verjetno zbal ene stvari. Da se lahko zgodi, da prideta dve priči in povesta en čudež Kristusov. Recimo dva gobavca, in ker goba je bila ozdravljena, recimo dajem kot primer, je bila ozdravljena samo od Boga po Mojzesovi postavi, zato pa je tudi Kristus poslal gobavce, pejte se pokazati duhovniku, ker če so duhovniki resni duhovniki, bodo takoj odkrili kdo je J, kdo je tisti, ki jih je pozdravil, ker samo Bog zdravi, in bodo vedeli, da sem jaz Božji sin, ne. Če zdaj prideta dva in rečeta: Ja, ampak naju je pa ozdravil on, bo pa zelo problematično. Zakaj? Ker bo sinedrij moral priznati, da je Kristus Bog. To je pa za Jude nemogoče. Za Staro zavezo po njihovem razumevanju je nemogoče kaj takega. In Kajfa se je začel bati, zato ker spor Kristusa z Judi o tem vprašanju, posebej pri Janezovem evangeliju, je zelo jasen. Nekajkrat Kristus pravi: Bene, dobro, vi hočete mene obsoditi, zato ker delam dobra dela. Zaradi katerih del me boste obsodili? Mar ne vidite, da tista dela, ki jaz delam, jih dela moj Oče. In ko je to rekel, so se judje še bolj razjezili. Ne samo zato, ker je delal taka dela, ampak ker se je delal podobnega Bogu. Še več, ker se je delal Boga. In teh dogodkov, ko Kristus hoče, ko so judje ga napadli zaradi tega, ker se je delal Božjega Sina po njegovem, po njihovem mnenju, Kristus premakne debato na dela. Kadarkoli so se judje razjezili pa so rekli: Ti moraš umreti, ker se delaš Boga, pa si človek, on je prestavil debato: Ne, pravi, poglejte kaj delam, pa boste videli. Zato se je Kajfa zdaj ustrašil. Zakaj zdaj ves čas debatiramo samo o delih, ker to je nevarno, tukaj se lahko zdrsne. Ustavi debato, gre v sredino in pravi: Ne tako, ampak a si ti ali nisi Sin Najvišjega. Se pravi, Kajfa je dobro poznal, kaj je Kristus govoril, ne, ker je šel, ga je direkt vprašal: Zdaj bomo pa vprašali o identiteti, ne o tem kar si govoril pa kaj si delal. To si sam premikal vedno debato na tja. Ampak zdaj te bom jaz vprašal direktno: A si ali nisi Božji sin? In Kristus je rekel: Ja. Sem. In citira eno sintezo med Danijelom, prerokom, sedmo poglavje in psalmom sto deset, in pravi: Videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega, na desnici moči, in priti z oblaki neba, se pravi, da skupaj dve stvari. Stvarnika vseh stvari in sodnika zgodovine. Kristus praktično reče: Jaz sem Božji Sin, ne samo to, jaz sem stvarnik vsega, kar je, in jaz sem tudi sodnik zgodovine. Jasno, da to je počlo v ušesih celega sinedrija, ne, in veliki duhovnik si je takrat pretrgal oblačilo, to je bila ena zelo važna stvar, zato ker judje so imeli navado, da kadar so se kregali, kadar so se med seboj sprli in se skregali, so si pretrgali oblačila, kadar niso več prenesli debate, ne, sem si strgal oblačilo in sem priznal, ne morem več, ne prenesem več, ne. In veliki duhovnik je to storil v tistem trenutku, ko je pred njim že stal novi veliki duhovnik, ki je Jezus Kristus, ki ga opiše pismo Hebrejcem. Se pravi, je kapituliral velikoduhovniško službo točno v tistem trenutku, ko je res bil pred njim že novi Veliki duhovnik.

(pesem)

Torej, pred Kajfom se nahaja novi veliki duhovnik, ki ne bo opravljal daritve za grehe najprvo svoje in potem za ljudstvo, kakor so prej delali veliki duhovniki Stare zaveze, ampak bo očistil vse človeštvo s svojo povsem nedolžno in čisto daritvijo. Torej, to je veliki duhovnik opisan v pismu Hebrejcem in starozavezno duhovništvo je s tem končano in Kajfa je to pokazal odločno s tem, ko je praktično kapituliral pred Kristusom, ko si je raztrgal oblačila. Takrat pa Kajfa se obrne k sinedriju in pravi: Kaj še potrebujemo prič? Ste slišali. Sam je izrekel bogokletje. In dejansko po Mojzesovi postavi, kdorkoli se dela enakega Bogu mora umreti, in ker je on rekel, da je sin Božji, da je dejansko sodnik živih in mrtvih in da je stvarnik vsega, zdaj mora umreti. Vsi so se strinjali, da zasluži smrt. Zanimivo, ne. Prej je bilo človeštvo razbito, razdeljeno, vsak je hodil po svoji poti, sinedrij se tudi ni moral strinjati, se niso prič, se niso ujemale, zdaj je Kajfa našel eno pot, po kateri so se vsi kar naenkrat zedinili, ker so dobili enega krivca. Človeštvo se poenoti, ko dobi nekoga, na katerega lahko zmeče vse. Ko se sinedrij odloči, da Kristus zasluži smrt, se pravzaprav poravna, to kar se je zgodilo v tretjem poglavju prve Mojzesove knjige, ko je človek prekinil odnos z Bogom. Zakaj je človek prekinil odnos z Bogom? Zato, ker je mislil, da je Bog ljubosumen, nevoščljiv, egoist, nedarovalec, zdaj se pa tukaj dogaja to, Kristus je rekel, da je Bog, je obsojen, ker je rekel, da je Bog in pravi evangelist, da so začeli ga tepsti, zasramovati, vanj pljuvati in se z njega norčevati. In veliki teolog, sem ga že citiral, Sergej Bulgakov pravi, da je to zasramovanje Kristusa pravzaprav razodetje Božje slave. Se pravi, najprvo imamo razodetje Kristusa kot Boga, on se razodene kot Boga. Potem ko se pa spravijo na njega z vso agresijo, se pa razodene resnično Božje obličje, Božja ljubezen, se pravi v Božjo slavo. In ker je Adam mislil, da je Bog ljubosumen in da ne daruje, imamo zdaj tukaj dogodek, da se Bog sam daruje, ne da daruje, ampak se daruje. V tistem trenutku, ko on pride obsojen in ga začnejo tepsti, on pokaže, da tisti razlog, ki je spravil Adama, Adama in Evo v greh je lažniv. Bog ni nedarovalec, Bog ne da samo daruje, ampak se daruje, Bog ni ljubosumen, ampak je sam sebe izničil, se pravi, mi doživimo točno poravnava tega, kar se je zgodilo takrat. Ker je Adam mislil, da bo postal kakor Bog in je po njem, po tem dogodku prišla taka katastrofa na svet, se je človeštvo odločilo, da kdor koli bo poskusil še kaj takega, mora umreti. Torej, posledica Adamovega greha je kaj? En zakon, da kdor bo še poskušal tako, mora umreti. Ko se reče večkrat v našem nauku, ne, da je Kristus umrl zaradi Adamovega greha ali pa da je za naše grehe umrl, kaj to pomeni? Nekaj zelo konkretnega. Se pravi, Kristus, ker je res Bog, je zapadel točno pod zakon postave zaradi Adamovega greha, da kdorkoli se bo delal Boga, mora umreti. Zdaj pride Kristus, ki je Bog, Božji Sin, samo preprosto pove svojo resnico, zapade točno pod ta zakon, ki je posledica greha in zato mora umreti. Se pravi, da je dobesedno Adamov greh tisti, ki obsodi Kristusa, ne, in se mi zdi zanimivo, ker Kristus ne reče nič, toliko da se je čudil Kajfa, ne: Pa kako, da ta nič ne govori, ne, a ne boš nič povedal. In se dejansko Kristus prepusti tej obsodbi, tako kakor jagnje kot gre v klavnico, kot pravi Izaija, ne. Kristus je čisto tiho. Zato ker on, če bi on spregovoril, in bi se začel braniti, če se spomniva, kaj sva rekla na začetku, da če bi se obramba Kristusa oglasila in bi zmagala, bi bil obsojen kdo? Tisti, ki toži. To je človeštvo. Ampak pravi Janez: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega sina in ga je dal za svet, ne da bi svet obsodil, ampak odrešil, in ne vem, če sem dosti jasen, Kristus odrešuje svet s svojim molkom, s svojo tišino, ker če bi odprl usta, bi bili mi obsojeni. On je tiho. Ta molk je zelo nasičen. Je težak, in kar pove, pove samo to: Jaz sem to. In to je zadosti, da zapade pod kazen zakona in je obsojen. Torej, prva obsodba Kristusa, ki je obsojen zaradi enoboštva, judovskega, v strogem, ozkem pomenu besede, poravna tretje poglavje prve Mojzesove knjige, se pravi, spet se vzpostavi odnos med človekom in Bogom. V petnajstem poglavju pri Marku pa vemo, da Kristusa spravijo pred Pilata, pred civilno oblast in to tujo. Pilat takoj razume, da gre za karkoli, ma gotovo ne za kralja, za kar ga obtožujejo, in za nobenega revolucionarja, in ga hoče rešiti. In ga da na izbiro. Imel je v zaporu Baraba, ta Baraba je bil zločinec, in ima Kristusa. In ker je Kristus bil zelo popularen in slaven in nedolžen človek je bil Pilat prepričan, da ga bo ljudstvo izbralo njega. Postavi na izbiro in se ljudstvo odloči za Barabo, ker je bilo pač našuntano, nahujskano, kar pomeni, da poslušati enostavno in preprosto ljudski glas, pravi Solovjov, ni še dosti, ker ljudski glas, če ne zna razlikovati in razločevati, je lahko zelo strasten in pod močnimi, močnimi vplivi. Dobro, zberejo Barabo. Bar Aba pomeni sin očeta. Jezus je pravi sin Očeta. In kaj se zdaj zgodi? Bar Aba, baraba, zločinec, podoba Kajna, prvega zločinca, Abelova kri je klicala maščevanje, ne, treba je poračunati zločin in Baraba, zločinec, Kajn gre v svobodo, Božjega Sina, Sinov Očeta, in Kristus vzame mesto zločinca. Pride do zamenjave. In kot sem v neki himni, vzhodni, nekoč prebral, se pravzaprav zgodi tole, Baraba, zločinec ima krivdo in človeštvo si meče krivdo drug na drugega, dokler ne pride Kristus, Jagnje Božje, ki jemlje nase greh sveta, se postavi pred tega zločinca in pravi: Zakaj ti pobiješ tega? Ja, ker so oni naredili to in to. Ne, to krivdo se vzel jaz nase, spravi se name in pusti tega v miru. Potem se obrne k drugemu: Zakaj se ti jeziš na brata? Ja, ker mi je to in to storil. Ne, njegovo krivdo sem vzel jaz, jaz sem Jagnje Božje, ki jemlje nase, spravi se name in živi v miru z bratom. Tukaj se zdaj razume, kaj pomeni, da je Kristus prišel, da bi prinesel življenje, ker življenje pomeni sprava. Ko smo mi v spravi, takrat živimo. Se pravi, z drugo obsodbo, ko je pa obsojen kot zločinec, pa Kristus poravna odnos človek človek, četrto poglavje Geneze, prve Mojzesove knjige. Če se zdaj na kratko, sintetično vprašamo, zakaj je Kristus trpel, kaj je Božji odgovor na človeško zlo in človeški greh, vidimo tole: Če je hotel Bog razodeti sebe, se je moral izročiti ljudem v roke, da je s tem pokazal, kako nas ima rad. To je za njega pomenilo mučeništvo. To pomeni smrt. Druga stvar: v Stari zavezi piše večkrat: Jaz sem Bog maščevanja, maščevanje pripada meni. Jasno, po Marksu in Froidu si tega sploh ne upamo več govoriti, ker razumemo stvari psihološko in sociološko, ne pa teološko. Ampak, kaj zdaj to pomeni? Greh Kajna kliče maščevanje, in maščevanje se meče drug na drugega kot krivdo. In se pobijemo in ni miru in ni življenja in Bog pravi: V redu, zdaj bom pa tako naredil, da bom nase prelil vso vašo jezo, ves vaš bes, sovraštvo, maščevalnost, vse boste zmetali name. Jaz sem Bog maščevanja, meni pripada maščevanje, se pravi, da boste vi živeli v miru, da boste vi živeli v spravi, se boste vrgli name. Se pravi, Bog odreagira na človekovo potezo, grešno, na človekovo upornost, samovoljnost s tem, da se najprvo da nam v roke, da bi pokazal kdo on je, in drugo, da  bi s tem, da vzame nase vse, kar je slabega in zla, omogočil človeku mirno življenje. Se pravi: Bog reagira na greh z ljubeznijo. S svojo veliko nočjo.

Pustimo naj te besede v nas dobijo pravo težo. Pater Marko Ivan Rupnik, Vam pa hvala za današnji dan.

Hvala.

(pesem)