»PRIŠEL SEM POLN SOVRAŠTVA«
Nekega
dne je v naš dom za umirajoče, v pravi prostor, prišel nek mož. Dom je
razdeljen na moško in na žensko krilo, on pa je prišel naravnost v moško krilo.
Prav v tistem času so prinesli s ceste človeka s strašnimi poškodbami,
umazanega, polnega ličink in podobnega. Sestra ni opazila, da ta mož stoji za
njo. Tisto osebo je umivala, jo očedila. Način, kako se je dotikala pacienta,
način, kako je skrbela zanj... Tisti mož je gledal in gledal, potem pa odšel
ven, kjer pa je slučajno naletel name. Niti nisem vedela, kdo je, on pa je
govoril: »Prišel sem brez Boga, poln sovraštva, izpraznjen vsega lepega, ta
prostor pa zapuščam poln Božje ljubezni. Razumel sem, da Božja ljubezen prihaja
sem preko rok tiste sestre, skozi oči tiste sestre. Način, kako se je dotikala,
način, kako je ljubila, verjamem, da verjame v to, ker je tukaj Bog.« Odšel je,
ne vem, kdo je bil, kaj je bil, ampak hotela sem samo pokazati, da ni toliko
važno, koliko storimo, ampak koliko svežine vložimo v dejanja, ki zadevajo
vsemogočnega Boga in da je to ljubezen do Boga, da Bog še naprej ljubi svet
preko vsakega izmed nas, preko dela, ki vam je zaupano.
