NAŠA OGROMNA ODGOVORNOST

NAŠA OGROMNA ODGOVORNOST

Malemu Sanilu, ki je danes star 21 let, je oče umrl, ko je bil star leto in pol. Iz obupa je njegova mati nekaj popila, mali pa je sedel ob njej, dokler ni umrla. Ko sem ga pripeljala v Shishu Bhavan, ni hotel jesti. Mislila sem , da želi umreti, tako kot njegova mati. Rekla sem [sestri]: »Poskušaj kaj storiti zanj.« Verjetno je bila podobna njegovi materi... saj je pričel jesti in si je opomogel. Pred nekaj dnevi je prišel k meni in mi rekel: »Hočem pomagati ubogim otrokom tako, kot ste ve meni.« Kakšno ogromno odgovornost nosimo: izbiramo ali naj gremo [služiti ubogim] čim kasneje, kot je to mogoče ali tem prej kot je mogoče, naj počnemo čim manj, kot je mogoče ali čim več, kot je mogoče.

VRAČANJE K BOGU

VRAČANJE K BOGU

Nedavno mi je pomemben mož iz Brazilije, ki je na visokem položaju, pisal, da je izgubil vero v Boga in v človeka, da se je odrekel vsemu, položaju in vsemu drugemu, celo gledanju televizije in da želi storiti samo eno – samomor. Nek dan je šel mimo trgovine, ko se mu je spotoma pogled ustavil na televiziji, kjer so prikazovali posnetke iz Nirmal Hridaya in sestre, ki so skrbele za bolne in umirajoče. Napisal mi je, da je potem, ko je videl tiste slike, prvič po mnogih letih, pokleknil in molil. Po tistem, ko je na televiziji videl, da Bog še vedno ljubi svet, se je odločil, da se bo vrnil v Božje naročje in da si bo povrnil vero v človeštvo. 

UPANJE

UPANJE

Ljudje prosijo za duhovno pomoč, za tolažbo. Izgubili so ves pogum, prestrašeni so, na meji obupa, mnogi naredijo samomor. Naša naloga je, da postanemo Božja ljubezen, Božja prisotnost – ne v besedah, ampak s služenjem, s konkretno ljubeznijo, s poslušanjem.

NAJBOLJ UBOGI MED UBOGIMI

NAJBOLJ UBOGI MED UBOGIMI

Najbolj ubogi med ubogimi so tisti, ki nimajo nikogar, ki nimajo nič, najsibo duhovno ali fizično. V bogatih državah je več lakote po ljubezni, tam je več osamljenih, ki se počutijo nezaželene, so prestrašeni, zagrenjeni v tem duhovnem uboštvu. Splav – duhovno in telesno uboštvo. Potem imamo ljudi, ki umirajo za košček kruha, ki jih zebe, ki nimajo doma, ki morajo spati na ulicah. Poznati moramo obe strani. So ljudje, moj brat, moja sestra. Tu moramo jaz in ve biti sposobne vložiti ljubezen do Boga v živo dejavnost. Ker vse hočemo ljubiti Boga. Prepričana sem, da imate globoko v vaših srcih to željo ljubiti Boga. In kako Ga ljubimo? Tako, da najprej vložimo to ljubezen v živo dejavnost pri nas doma. Ljubezen se prične doma in takoj zatem pri bližnjem sosedu. Sosed je lahko zelo uboga oseba. To je zelo lepa stvar.

LJUDJE, KI NIMAJO NIKOGAR

LJUDJE, KI NIMAJO NIKOGAR

Včeraj sem z neko sestro govorila o kraju, kjer so. Obiskujejo ta kraj, kjer so vsi ti ostareli, ljudje, ki nimajo nikogar, ljudje, ki jih nihče noče. So samo tam. Gledajo v prihodnost in odštevajo dneve do nedelje, ko bodo prišle sestre in morda kaj postorile za njih. Jim morda naklonile kak nasmeh, jim malo zategnile rjuhe na posteljah, jih samo malce privzdignile, jih počesale, jim porezale nohte, majhne, tako majhne reči. Mi pa za njih nimamo časa, pa vendar so to naši ljudje, naši bratje in sestre. Pričakujejo samo tisti dotik. Sestre so mi govorile o dogodku, ko je bil tam mož, ki je cel teden čakal na prihod sester, ker ni imel možnosti umiti si usta. Se zavedamo, da imamo takšne uboge? Se zavedamo, da je on naš brat, naš lastni brat, saj pripada Božji družini? Ustvarjen iz iste ljubeče roke našega Očeta? In tam je bil. Ko so šle tja teden kasneje, je že umrl. Verjetno sam.

VELIKO UPANJE

VELIKO UPANJE

[Je] upanje, veliko upanje... Ker Jezus je tam, mar ne? To je križ. Tih je – On živi in On nas ljubi in nas hoče – zato se je Jezus naredil kruh življenja, da bi nasitil našo lakoto po ljubezni[1] in potem se je naredil lačnega, tako da lahko zadovoljimo njegovo lakoto po človekovi ljubezni. Ker ga ne moremo videti, se Ga dotakniti, je naredil Sebe – bil sem lačen, bil sem nag, bil sem brez doma – da se Ga lahko vi in jaz dotaknemo, Ga nahranimo, Ga ljubimo v ubogih. In tako so ubogi postali upanje za rešitev človeštva.

---

[1] Prim. Jn 6,53-56.

REVŠČINA NA ZAHODU

REVŠČINA NA ZAHODU

Spoznavam, da je revščino na zahodu mnogo, mnogo, mnogo teže izkoreniniti, saj kos kruha ne more potešiti lakote srca. In naši ljudje, samotarji, kot jih kličemo, so lačni ljudje. Strah, trpkost, bolečina, osamljenost, občutek nezaželenosti, neljubljenosti, zanemarjenosti... Mislim, da je to grozna bolezen, mnogo hujša kot gobavost in jetika.

UBOGI SO VAŠI GOSPODARJI

UBOGI SO VAŠI GOSPODARJI

Ste eden od tistih, ki obsojajo reveže? Hočem, da se zaveste, da kljub temu, da ne zaračunavamo, ne živimo od zraka. Imamo hišo, oblačila, ki jih nosimo, štiri obroke in potrebno udobje. Ko vstanem niti ne pomislim: »Kaj bom danes jedla?« Imamo varnost in to je naše plačilo. Izračunajmo naše dnevne stroške, jih pomnožimo s 30 in poglejmo koliko nanese. Za tisto, kar delamo smo dobro plačane.

Sveti Vincencij Pavelski je rekel: »Ne pozabite, da so ubogi vaši gospodarji, vaši gospodje.« Kdo so ubogi, ki imajo prosti čas?

USTVARJENI ZA VELIKE STVARI

USTVARJENI ZA VELIKE STVARI

Čudno je, da je Bog uporabil nerojenega otroka, da bi najavil prihod Jezusa. Danes vemo in vidimo, kako ta nerojeni otrok trpi, nezaželen, neljubljen, odpadek družbe. Pa vendar je bil ta otrok rojen za velike stvari: da ljubi in da bo ljubljen. Bog je ustvaril tega majhnega nerojenega otroka za velike stvari. Ustvaril ga je po Svoji podobi, da bo ljubil in bil ljubljen.

BREZDOMSTVO NI SAMO POTREBA PO HIŠI

BREZDOMSTVO NI SAMO POTREBA PO HIŠI

Brezdomstvo ni samo potreba po zidani hiši. Veliko je ljudi: pijancev, narkomanov, ljudi, ki se počutijo nezaželeni, neljubljeni, odpadkov družbe. »Oh, ta je malo prizadet,« stran z njim, »Tisti je zelo neumen,« stran z njim. To, to je brezdomstvo in to morate videti, pogledati in nekaj storiti. Če vidite slepega prečkati cesto, to je brezdomstvo. Prizadeti – nagnjeni smo k temu, da se smejimo umsko prizadetim – ne smejmo se. Pojdite, poprimite, pomagajte, bodite prijazni, bodite sočutni... Jezus vam pravi: »Bil sem brezdomec in sprejeli ste me noter. Vzeli ste me za svojega. Ljubili ste me. Poskrbeli ste zame.«[1] To je dejavna ljubezen.

---

[1] Prim. Mt 25,31-40.

RAZDAJATI RADOST LJUBEZNI

RAZDAJATI RADOST LJUBEZNI

Sestre so našle precej ljudi, ki so pozabili, kaj je ljubezen, človeška ljubezen, saj niso imeli nikogar, ki bi jih ljubil. Zato pričnite razdajati radost ljubezni, najprej v vaši družini, pri bližnjih sosedih, morda v razredu, kjer je morda dekle, ki sedi poleg vas osamljena. Podarite ji nasmeh. Morda sedi v vaši bližini otrok, ki mu ni dano učiti se tako, kot je vam. Mu pomagate? To je lakota in to je prelep način, da s takšnim razdajanjem pokažete svojo ljubezen, da resnično ljubite Boga, da resnično ljubite svojega bližnjega.

NIKOGAR, DA BI JIH LJUBIL

NIKOGAR, DA BI JIH LJUBIL

Veliko, veliko je ljudi, starih, invalidnih, prizadetih, ljudi brez nikogar, brez nikogar, da bi jih ljubil, so lačni ljubezni. Morda je te vrste lakota prisotna v vaših domovih, v vaši družini. Morda je v vaši družini starejša oseba, morda bolnik. Pa ste kdaj pomislili, da lahko pokažete ljubezen do Boga tako, da podarite nasmeh, morda samo ponudite kozarec vode ali pa, da posedite in malo pokramljate. Veliko, veliko jih je v bogatih državah. Veliko jih je.

NEZAŽELEN, NELJUBLJEN, PRESTRAŠEN

NEZAŽELEN, NELJUBLJEN, PRESTRAŠEN

Ko sem z ulice pobrala osebo, lačno, sem ji ponudila krožnik riža, kos kruha. Potešila sem. Zadovoljila sem lakoto. Vendar je to oseba, ki je izključena, ki se počuti nezaželena, neljubljena, prestrašena, to je oseba, ki jo je družba zavrgla. To uboštvo je tako boleče, tako ... in to se mi zdi zelo težko. 

UBOGI, KDO SO

Ubogi, kdo so?

Sprejela sem, da sem prišla sem, kjer zastopam uboge sveta, nezaželene, neljubljene, zanemarjene, invalidne, slepe, gobave, alkoholizirane ljudi, ki jih je družba zavrgla, ljudi, ki so pozabili, kaj je človeška ljubezen ali dotik sočloveka.

Vidite globoko bolečino, globoke občutke tistih nezaželenih, neljubljenih, zanemarjenih, vse te razdrte domove in vse grozne občutke obupa.

Skozi delo je sedaj mnogo ljudi prišlo v stik z umirajočimi, gobavimi, bolnimi, revnimi in nezaželenimi.

Pred nekaj tedni je v svoji sobi umrla samotarka. Našli so jo potem, ko so vdrli vrata. Mačke so že žrle njeno telo. Poskušali smo ugotoviti, kdo je ta ženska bila, vendar nihče, niti bližnji sosedi niso poznali njenega imena. Poznali so le številko sobe. Zato sem vprašala: »Zares poznamo naše uboge, zares poznamo svoje lastne?« Morda se v naši družini lastni otroci počutijo osamljeno, nezaželeno, morda žena, morda mož, lastni starši, morda se oni počutijo nezaželeni in zanemarjeni v lastni družini. Morda se v naši skupnosti nekatere sestre počutijo nezaželene, neljubljene. To je velika revščina, pa se tega zavedamo?

Sebe je naredil lačnega, nagega, brezdomca, bolnega, zapornika, osamljenega, nezaželenega in rekel je: »To ste storili Meni.«[1] Lačen je naše ljubezni in ta ljubezen je lakota naših ubogih. To lakoto moramo ve in jaz najti. Morda kar pri nas doma.

Ker je danes poleg revščine, materialnega uboštva ... ko ljudje umirajo zaradi lakote, od mraza, na cestah, še velika revščina zaradi nezaželenosti, neljubljenosti, zanemarjanja, pomanjkanja bližnjih in pomanjkanja nasmehov, kar se dogaja ostarelim in to imenujemo samotarstvo. Kot pri sestrah, ki delujejo na področju Harlema, so oni [najbolj ubogi] nula, so samo tam, nihče jih ne pozna, znana je le številka njihove sobe, nihče pa jih ne pozna, da bi jih ljubil in jim služil.

Se zavedate, da se morda prav na tej prelepi, veliki univerzi,[2] vaš kolega počuti osamljen, bolan, nezaželen, neljubljen?

To je čudovito Božje darilo za naše sestre, da so lahko 24 ur dnevno skupaj z bolnimi, umirajočimi, invalidnimi, nezaželenimi, lačnimi, žejnimi in brezdomci: [z Jezusom] v zavrženih, gobavih, alkoholikih, narkomanih – ta prisotnost.

Sestre sedaj v 352 hišah skrbijo za najbolj uboge med ubogimi, nezaželene, neljubljene, prizadete, pohabljene, osamljene po vsem svetu. Tudi v državah, razvitih državah še vedno ostaja obupna osamljenost, zapuščenost, ki pomeni veliko trpljenje.

---

[1] Prim. Mt 25,40.

[2] Semenišče v Libanonu.