LJUDJE, KI NIMAJO NIKOGAR
Včeraj
sem z neko sestro govorila o kraju, kjer so. Obiskujejo ta kraj, kjer so vsi ti
ostareli, ljudje, ki nimajo nikogar, ljudje, ki jih nihče noče. So samo tam.
Gledajo v prihodnost in odštevajo dneve do nedelje, ko bodo prišle sestre in morda
kaj postorile za njih. Jim morda naklonile kak nasmeh, jim malo zategnile rjuhe
na posteljah, jih samo malce privzdignile, jih počesale, jim porezale nohte,
majhne, tako majhne reči. Mi pa za njih nimamo časa, pa vendar so to naši
ljudje, naši bratje in sestre. Pričakujejo samo tisti dotik. Sestre so mi
govorile o dogodku, ko je bil tam mož, ki je cel teden čakal na prihod sester,
ker ni imel možnosti umiti si usta. Se zavedamo, da imamo takšne uboge? Se
zavedamo, da je on naš brat, naš lastni brat, saj pripada Božji družini?
Ustvarjen iz iste ljubeče roke našega Očeta? In tam je bil. Ko so šle tja teden
kasneje, je že umrl. Verjetno sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar