Čaščenje
V
naši Družbi sem opazila velike spremembe... Enkrat tedensko imamo dan spomina.
Vsak dan gremo vse ven, vendar vsak teden, enkrat tedensko – vsak četrtek –
ostanemo doma, ker imamo dan spomina. Na ta dan imamo spoved, duhovnik nam do
navodila, sledi ena ura čaščenja. Ko smo imele zbor leta 1973, nas je na tistem
zboru bilo 61. In ko smo se zbrale, se je zaslišal glas: »Mati, želele bi imeti
čaščenje [svetega zakramenta] vsak dan. Eno uro.« Rekla sem: »Ne, ni mogoče.
Preveč dela imamo, preveč različnih opravil, bolni, umirajoči, gobavi, otroci.«
Rekla sem: »Težko je.« Ne vem, kaj se je potem zgodilo, molile smo. Jaz sem
molila in molila in molila in uspele smo imeti čaščenje vsak dan, ne da bi delo
trpelo, ne da bi krajšale delo za uboge.
Lahko
vam povem, da je od takrat ljubezen do Jezusa večja in zaupljivejša, vse se
zares trudimo, da bi se zaljubile v Jezusa, in med nami je večja, precej večja
razumevajoča ljubezen. Še pomembneje pa je, da se je poglobila naša ljubezen do
ubogih. Bolje razumemo njihovo trpljenje, bolje razumemo, kako in kaj naj jim
nudimo in še več: imamo toliko čudovitih poslanstev. Prav zdaj imamo v
noviciatu, v naših štirih noviciatih, skoraj štiristo novink petintridesetih
narodnosti. Tako lepo je videti velikodušnost, ljubezen. Vedno govorim, da je
to sadež evharistije, Kristusove prisotnosti, našega čaščenja Njega.
Ko
sem bila na zadnji sinodi pri svetem očetu – morala sem se je udeležiti - sem
imela govor pred vsemi tistimi škofi in kardinali. Ni me bilo strah svetega
Očeta, temveč vseh ostalih. Najprej sem prosila svetega očeta: »Daj nam svete
duhovnike, potem bomo mi verniki in naše družine svete.« Ko sem se vrnila, sem
se pogovarjala s sestrami, kako do rasti v svetosti, kako pomagati duhovnikom
do svetosti, da bomo preko njih tudi me postale svete in smo odkrile, da to
lahko dosežemo skozi sveto srce. Naš Gospod je prosil sveto Marjeto Marijo
[Alacoque] za uro čaščenja na večer prvega petka
med 11 in 12 uro. Zato smo začele [na večer prvega petka] v januarju, to je
bilo četrtega januarja. V naši Družbi imamo že od začetka devetdnevnico pred
prvim petkom. Na vsak prvi petek smo se pripravljale devet dni. Tako smo
pričele s čaščenjem ponoči in na prvi petek ne kuhamo, ne obedujemo, postimo
se. Ta post imenujemo »post Misijonark ljubezni« in denar, ki ga prihranimo,
ker ne jemo, porabimo za popravila hiš ubogih.
