OD KOD PRIHAJA RADOST

OD KOD PRIHAJA RADOST

»Da Mu ponudimo našo dobro voljo, naš razum, vse naše življenje v čisti veri, tako da lahko misli Svoje misli v naših glavah, opravi Svoje delo z našimi rokami in ljubi z našimi srci.« Lani sem potovala. Deset dni sem hodila od hiše do hiše. Zjutraj: »Kje sem?« Bilo je veliko žrtvovanje. Ampak to je popolna predaja. Od tod prihaja radost.

PREMAGOVATI VSE Z ŽAREČIM NASMEHOM

PREMAGOVATI VSE Z ŽAREČIM NASMEHOM

Poglejte tistega rojaka iz Pune, koliko pridevnikov je pridal k mojem imenu in to potem objavil v več velikih časnikih. V pismu, ki sem mu ga poslala, sem se mu za vse pridevnike zahvalila. Tudi Jezusu so vzklikali: »Hozana, hozana«, naslednji dan pa zahtevali Njegovo križanje. Moramo poskušati preseči vse, kar nas prizadene ali vznemiri z žarečim nasmehom. Spomnite se, kaj molite vsak dan: »Pomagaj mi razširjati Tvoj prijeten vonj, kamorkoli grem.«

SVETI IMAJO ISTE TEŽAVE

SVETI IMAJO ISTE TEŽAVE

Se spominjate zgodbe o Mali cvetki? V njeni skupnosti je bila neka sestra, ki je bila zares nadležna, tako, da se ji je izognila, če je bilo le mogoče. Potem se je odločila, da bo problem rešila tako, da se bo do te sestre obnašala prijazno in ljubeče... Kadarkoli jo je srečala, ji je namenila topel nasmeh. Potem je nekega dne ta sestra sveto Terezijo poklicala in jo vprašala: »Kaj je takšnega na meni, kar ti je tako všeč?« Nihče ni vedel, kako se je morala premagovati v svojem srcu. Vidite sestre, svetnice imajo iste težave in tegobe kot me, razlika je le, da so one sprejele trdne odločitve in se jih potem za vsako ceno držale. Biti moramo pripravljene z radostjo sprejeti, karkoli nam On nameni – hvalo ali grajo.

VZEMI TUDI GRENKOBO

VZEMI TUDI GRENKOBO

Neka sestra mi je povedala: »Želim se žrtvovati tako, da ne bom jedla sladkarij.« Rekla sem: »Ne. Bolje je, da ješ sladkarije tako kot vsi drugi, vzemi pa tudi grenkobo, če ti jo kdo ponudi.«

DELITE NJEGOVO TRPLJENJE

DELITE NJEGOVO TRPLJENJE

Postni čas se približuje... Sprejmite trpljenje, molitev, ponižanje zaradi klofut (- samo enkrat je želel vedeti »Zakaj si me udaril?«[1] Ni prenesel tistega udarca v javnosti). Prenašal je vse zunanje trpljenje – ko so Ga kronali s trnjem, ni rekel ničesar, križanje in tako naprej - ko pa so ga oklofutali, je vprašal »zakaj brez vzroka?« – in je sprejel.

Ko vas sestre oštevajo ali popravljajo, se počutite prizadete. Ko sestre pridejo k meni in rečejo: »rekla mi je to, storila mi je tisto« in podobno, jim postavim samo eno vprašanje: »Katera je bila vaša prva misel? Je bil Kristus ali ste bile ve?« Če niste dovolj duhovne, boste zamerile in vrnile. Če ne boste vrnile, boste šle in raznašale govorice ali pa boste v sebi ostale zagrenjene. Zadnjič je duhovnik pri svetem Lovrencu umrl od raka. Ni bil več zelo mlad in ko so ga našli, je bil že mrtev. Zagrenjenost je kot rak: raste in nas žre.

... [Kar] pozabljamo je, da ste ve in jaz neveste križanega Jezusa. Če sem nevesta križanega Jezusa, potem Mu moram biti v nečem podobna, nekako moram deliti njegovo identiteto, da pokažem, da Mu pripadam. Sveta Marjeta Marija [Alacoque] je bila lep primer. Imela je zelo boleče tvore. Nekaj jih je imela po obrazu, kjer so jih vsi lahko videli, druge pa je imela skrite po telesu. Razložila je, da so tisti na obrazu večji in bolj boleči, da pa jih laže prenaša, ker jih vsi lahko vidijo. Ona, ki je bila tako zelo zaljubljena v Kristusa je v svoji preproščini rekla: »Tisti skriti bolj bolijo, ker jih nihče ne vidi.«

Sedaj je čas, da delimo Njegovo trpljenje in če naj postanem dobra vernica, srečna vernica, sveta vernica, je to odvisno od tega, kako bom sprejemala to zbadanje, ki lahko uniči zvestobo do čiste ljubezni.

---

[1] Prim. Jn 18,23.

SPREJETI IN PONUDITI

SPREJETI IN PONUDITI

Seveda bodo v vaših življenjih skušnjave in trpljenja. Vsi moramo skozi to. Kolikor večjo ljubezen čutimo do Kristusa, toliko draže jo moramo plačati. Plačilo je včasih veliko ponižanje. V vlogi predstojnice mi je dovolj to, da me hvali toliko ljudi – to je dovolj ponižujoče. Ko pride do poniževanja, ga sprejmite in ponudite, nikoli ga ne zadržujte. Sprejmite ga in ponudite.

POVEJTE JEZUSU, NAJ ME NEHA POLJUBLJATI

POVEJTE JEZUSU, NAJ ME NEHA POLJUBLJATI

Želite si postati zares svete, sicer vas Bog ne bo mogel uporabiti zato, da sprejmete trpljenje in bolečino. Nekoč sem šla k osebi, oboleli za rakom, ki je trpela [tako] velike bolečine, da sem mislila, da se bo postelja podrla. Povedala sem ji: »To je znak, da ste prišli tako blizu Jezusu, da vas lahko poljubi.« Odgovorila je: »Povejte Jezusu, naj me neha poljubljati.«

JEZUSOV POLJUB

JEZUSOV POLJUB

Vse trpljenje in poniževanje in bolečina so samo Jezusov poljub – znak, da ste se tako približali Jezusu na križu, da vas lahko poljubi. Zato, otroci moji, ne bojte se. Da bi Njegova ljubezen bila resnična mora boleti, zato bodite zaljubljeni v Jezusa – Njegova ljubezen v vas mora boleti. 

PREBOJ SKOZI TEMO

PREBOJ SKOZI TEMO

Hrepenim po Bogu – hočem Ga ljubiti – ljubiti tako močno – živeti samo, da bi Ga ljubila – samo ljubila – In vendar ni drugega, kot bolečina – hrepenenje in nič ljubezni.

Prej sem lahko stala ure pred našim Gospodom – v ljubezni do Njega – v pogovoru z Njim – in sedaj – niti meditacije niso, kot bi morale biti – nič razen »moj Bog« – Včasih ne pride niti to. – Vseeno se nekje globoko v mojem srcu to hrepenenje po Bogu prebija skozi temo. Ko sem zunaj – na delu – ali ob srečevanju z ljudmi – tam čutim prisotnost - nekoga, ki živi blizu – v meni. Ne vem, kaj to je – ampak zelo pogosto; včasih vsak dan – ta ljubezen do Boga v meni postaja resničnejša. - Zalotim se, ko podzavestno govorim Jezusu najbolj čudne dokaze ljubezni.

Oče, odprla sem ti srce. - Nauči me ljubiti Boga – nauči me Ga zelo ljubiti. Nisem učena – ne vem mnogo o Božjih rečeh. - Hočem ljubiti Boga kot je in kar pomeni meni – »Oče moj«. … ljubila sem Boga z vso silo otroškega srca. Bil je središče vsega, kar sem storila in rekla.

Moje telo in duša pripadata samo Bogu. 

LJUBEZEN MORA BOLETI, DA BI BILA RESNIČNA

Ljubezen mora boleti, da bi bila resnična

Jezus pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.«[1] Misijonarka, mora umreti vsak dan, če želi pripeljati duše k Bogu. Mora biti pripravljena plačati ceno, ki jo je On plačal za duše, hoditi po poti, po kateri je On hodil, ko je iskal duše.

Želim biti skromna, torej moram biti pripravljena plačati ceno za to ponižnost. Ko je Marija sprejela, da bo postala mati Jezusu, se je morala zavedati, kako težko bo, ko bo Jožef opazil, da je noseča.

Če je vaša predstojnica neučakana – odpustite, pozabite! Za vas je to Božji dar. Če uporablja besede, ki vas prizadenejo, ponudite jih Jezusu, ponudite jih zanjo, plačajte zanjo ceno.

---

[1] Prim. Jn 12,24.