TIŠINA

Tišina

Če samo govorimo, ne moremo moliti. Jezus v nas ni navzoč. Zato moramo ostati v tišini. Sestra, ki ohranja tišino, je sveta sestra. 

BOŽJA SKRB

BOŽJA SKRB

Nekega dne nismo imele več riža za pripravo večerje. Nato je prišla neka žena in prinesla riž. Povedala je, da je ob odhodu iz pisarne nekaj v njej reklo, naj gre k materi Tereziji in ji nese riž. Tako je prinesla riž. Rekla sem ji: »Prosim, oprostite mi, najprej bom izmerila, nato Vam bom povedala koliko vzamemo.« Bilo je ravno toliko riža kot smo ga navadno kuhale za večerjo, ne manj, ne več, do polovice skodelice natančno. Povedala sem ženi, kaj se je zgodilo in začela je jokati. Bila je hindujka. Rekla je: »Zamislite si, da me je Bog uporabil, ko mi je spregovoril v srcu. Po vsem svetu je na milijone in milijone ljudi, v Indiji prebivajo milijoni, a Bog se je ozrl prav na mater Terezijo.« Njegova nežna ljubezen – morate jo doživeti… kadar je težko, kadar trpite, kadar  se počutite ponižane.  

NIHČE NAS TOLIKO NE RAZVAJA KOT BOG

NIHČE NAS TOLIKO NE RAZVAJA KOT BOG

Po svetu se širijo govorice, da mati Terezija razvaja ljudi s tem, da jim daje stvari zastonj. Na nekem seminarju v Bangaloreju je vstala ena nuna in mi v imenu celotne skupine rekla: »Mati Terezija, razvajaš uboge s tem, da jim daješ stvari zastonj. Izgubljajo svoje človeško dostojanstvo. Največ kar bi jim lahko dajala je deset naya paisa[1], potem ne bi prizadela njihovega človeškega dostojanstva.« Ko so vsi potihnili, sem mirno odgovorila: »Nihče nas toliko ne razvaja kot Bog sam. Poglejte čudovite darove, ki nam jih daje zastonj. Čeprav nihče od vas nima očal, lahko vseeno vidite. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog pobiral denar za vaš vid? Koliko denarja zapravljamo za Shishu Bhavan[2], da kupimo kisik za reševanje življenj, hkrati pa dihamo in živimo od kisika, ki nam ga ni treba plačati. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog rekel: »Delate štiri ure in za to boste dobili dve uri sončne svetlobe. Koliko bi nas potem sploh preživelo?« Rekla sem jim tudi: »Obstaja veliko združenj, ki razvajajo bogate, zakaj ne bi imeli enega, ki razvaja uboge?« Zavladala je smrtna tišina; na to ni nihče dodal niti besedice.

---

[1] Manj od nekaj centov.

[2] Dom Misijonark ljubezni za zapuščene otroke.

OČE IN OTROK

OČE IN OTROK

»Oče me ljubi, želi si me, potrebuje me.« Taka drža je naše zaupanje, naše veselje, naše prepričanje. Lahko se zgodi karkoli: nepotrpežljivost, neuspehi, veselje; zmeraj si lahko rečeš: »Oče me ljubi.« Bog je ustvaril cel svet, a On je naš Oče. Ustvari v molitvi to notranje prepričanje: Oče in njegov otrok. 

BOG JE NAŠ OČE

Bog je naš Oče

Kako nežna je Božja ljubezen – nihče nas ne more ljubiti kot Bog. Ustvaril nas je po svoji podobi. Ustvaril nas je. On je naš Oče. 

BOŽJA LJUBEČA SKRB

BOŽJA LJUBEČA SKRB

Pred nekaj tedni sem doživela nenavadno izkušnjo Božje pozornosti do najmanjših bratov. K nam je prišel mož z receptom od zdravnika. Dejal nam je, da otrok – njegov edini otrok! – umira v revnih mestnih četrtih Kalkute in da zdravila ni mogoče najti nikjer v Indiji. Morali bi ga prinesli iz Anglije. Medtem ko sva govorila, je prišel drugi mož s košaro zdravil. Vrnil se je z nabirke na pol rabljenih zdravil, ki jih je pri družinah zbiral za revne. Po vseh revnih četrtih Kalkute imamo take premične klinike, ki hodijo od družine do družine in zbirajo na pol uporabljena zdravila, jih prinesejo nam, mi pa jih damo revnim. – In tu pred nami je bil, z iskanim zdravilom na vrhu košare. Če ga ne bi videla, ne bi verjela, da je v košari. Če bi mož prišel prej ali pozneje, teh dveh dogodkov ne bi povezala med sabo. Stala sem pred to košaro, strmela v stekleničko in v mislih ponavljala: »Na svetu je na milijone in milijone otrok – kako lahko Bog skrbi za tega majhnega otroka v revnih četrtih Kalkute: poslal je zdravilo, poslal je moža ravno ob pravem času, zdravilo je položil na vrh košare in poslal je tako količino, kot jo je predpisal zdravnik.« Poglej, kako dragocen je bil ta otrok Bogu. Kako skrben je bil do tega malega.

LJUBEZEN, NE BESEDE

LJUBEZEN, NE BESEDE

Bog nam je dokazal, da nas ljubi. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega sina Jezusa.[1] In Jezus je ljubil tebe, ljubil mene, in daroval samega sebe na Križu za nas.[2] Ni ga bilo strah ljubiti nas, in ljubil nas je do konca.[3] Odpovedal se je vsemu lepemu in bil resnično kot mi, človek. Podoben nam je bil v vsem, razen v grehu.[4] Ampak ljubil nas je nežno. Da bi se prepričal, da razumemo Njegovo ljubezen, da ne pozabimo, da nas je ljubil, postane brezdomec, ubožec, ki je lačen in nag. Govori nam: »Karkoli ste storili enemu od mojih najmanjših, ste meni storili.«[5] Pokaže nam, kako to storiti. Preden je učil ljudi, se je usmilil množice in jo nahranil. Naredil je čudež. Blagoslovil je kruh in nahranil pet tisoč ljudi.[6] Vse to, ker je ljudi ljubil. Usmilil se jih je. Videl je lakoto na njihovih obrazih in nahranil jih je. Šele potem jih je učil. Prav zato je tako čudovito pomisliti, da lahko ti in jaz ljubiva Boga. Ampak kako, kje? Kje je Bog?

Verjamemo, da je povsod. Verjamemo, da je ustvaril tebe in mene, ne da bi bili številka v svetu, temveč z razlogom. Obstaja razlog za naše bivanje… In ta razlog je, da ljubimo. Ustvarjena si bila, da ljubiš in si ljubljena. Zato je tako narobe, če ne ljubiš. Ljubezen je najlepša stvar, ki jo človek ima in jo lahko podari. Ne v besedah, ker smo človeška bitja in hočemo stvari videti, se jih dotakniti. Zato nam revni dajo veliko več kot mi damo njim – ker nam dajo priložnost, da ljubimo Boga v njih. Ko dam kos kruha lačnemu otroku, verjamem temu, kar je Jezus rekel: »Daš ga meni.« In dam ga temu otroku.

---

[1] Jn 3,16.

[2] Prim. Gal 2,20.

[3] Prim. Jn 13,1.

[4] Prim. Heb 2,17-18; 4,15

[5] Prim. Mt 25,40.

[6] Prim. Mt 14,13-21.

KJER JE LJUBEZEN, TAM JE BOG

KJER JE LJUBEZEN, TAM JE BOG

Nekdo je rekel: »Ateist sem,« hkrati pa lepo govoril o ljubezni. Mati mu je rekla: »Ne moreš biti ateist, če govoriš tako čudovito o ljubezni. Kjer je ljubezen, tam je Bog. Bog je ljubezen.«

NEKJE MORA BITI BOG

NEKJE MORA BITI BOG!

Zadnjič je dolgolasi prostovoljec govoril z mano in kar naprej ponavljal: »Ne verjamem v Boga.« Odgovorila sem mu tako: »Zamisli si, da te prav sedaj, ko govoriva, doleti srčni napad… bi ga lahko zaustavil?« Postal je tako začuden, da svoje trditve ni več ponovil. Začel je spoznavati, da ne glede na to, koliko govorimo, ne moremo spremeniti naše ure smrti. Čez nekaj dni sem slišala, da je po globokem premišljevanju prišel do ugotovitve, da nekje mora biti Bog!

KDO JE BOG

Kdo je Bog?

Bog je.[1]

Bog je ljubezen.[2]

Bog je vsepovsod.[3]

Bog je avtor življenja.[4]

Bog je ljubeči Oče.[5]

Bog je usmiljeni Oče.[6]

Bog je vsemogočen in On lahko poskrbi za nas.[7]

Bog je ljubezen in Bog ljubi tebe in ljubi mene.[8]

Bog je veselje.[9]

Bog je sama čistost.

Bog je z nami.[10]

Bog je zaljubljen v nas.

Bog je v tvojem srcu.[11]

Bog je zvest.[12]

Bog je ljubezen, Bog je veselje, Bog je luč[13], Bog je resnica.[14]

Bog je skrben.

Bog je zares dober do nas.

Bog je zares radodaren.

Bog se res ukvarja s tabo.

Bog je zvest ljubimec.

Bog je ljubosumen ljubimec.[15]

Bog je tako čudovit.[16]

Ko nas je Bog ustvaril, nas je ustvaril iz ljubezni. Nobena druga razlaga ni možna, saj je Bog ljubezen. Ustvaril nas je, da bi ljubili in da bi bili ljubljeni. Če bi se tega zavedali ves čas, na svetu ne bi bilo vojn, niti nasilja, niti sovraštva. Tako lepo. Tako preprosto.

---

[1] Prim. 2 Mz 3,14.

[2] 1 Jn 4,8.16.

[3] Prim. Ps 139,7-10.

[4] Prim. Jn 1,1-4; Apd 3,15.

[5] Prim. Mt 6,25-32.

[6] Prim. Tob 13,4-6; Ef 2,4.

[7] Prim. Mdr 11,21; Mt 6,26.

[8] Prim. Jn 16,27; 1 Jn 4,16.

[9] Prim. Neh 8,10; Jn 17,13.

[10] Prim. Mt 1,23.

[11] Prim. Rim 10,8.

[12] Prim. 5 Mz 7,9; 32,4; 1 Kor 1,9.

[13] Jn 8,12; 1 Jn 1,5.

[14] Prim. Jn 14,6.

[15] Prim. 5 Mz 4,24.

[16] Ta spisek trditev, ki izraža, kaj je materi Tereziji pomenil Bog, je sestavljen iz govorov, ki jih je imela ob različnih priložnostih.

BOG JE LJUBEZEN

I

Bog je ljubezen

Kot odgovor na vprašanje »Kaj ali kdo je Bog?« je mati Terezija ob neki priložnosti dejala: »Bog je ljubezen in On nas ljubi, ker smo Mu dragoceni. Poklical nas je po imenu. Pripadamo Njemu. Ustvaril je v nas svojo podobo, da bi počeli velike stvari. Bog je ljubezen, Bog je veselje, Bog je luč, Bog je resnica." Ta stavek povzema njeno vero v Boga in njeno izkušnjo: Bog obstaja in je vir vsega obstoječega; njegova bit je ljubezen; ustvaril nas je po svoji podobi, z duhovnimi močmi razuma in svobodne volje, s sposobnostjo vedeti in ljubiti; je Oče, ki vsakega od nas ljubi enkratno, osebno, in si goreče želi naše sreče. Prepričanja matere Terezije, da Bog JE ljubezen, da je vse kar stori ali dopusti v večje dobro in s tem izraz Njegove neizmerne in brezpogojne ljubezni, ni moglo ogroziti niti njeno trpljenje niti trpljenje ubogih.

Sveti Avguštin je na začetku svojih Izpovedi napisal: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.« Tako je bilo tudi prepričanje matere Terezije, in sicer, da vsi ljudje »v globinah svojega srca verjamejo v Boga.« V vsakem od nas obstaja hrepenenje po Bogu, ki ga ne prepoznamo vedno in ga ne znamo razumsko utemeljiti, a vendar gre za iskanje sreče, miru, veselja in predvsem ljubezni. Vse to je izraz tega hrepenenja. Lakota po Bogu, kot pravi mati Terezija, je vsajena v srce vsakega človeka, navezati odnos z Njim pa je v glavnem odvisno od našega sodelovanja z Njegovo milostjo. Svoboda, da lahko tudi zavrnemo to sodelovanje, je še en izraz te ljubezni in spoštovanja, ki ga ima Bog do vsakega od nas. Nikomur se ne vsiljuje; to prepušča naši izbiri. Vendarle mora biti odgovor nas, ustvarjenih bitij pred Stvarnikom, ki je neskončna ljubezen in modrost, ljubezen in zaupanje, molitev in čaščenje, priznavanje in zahvaljevanje.

Vsaka oseba, močno ljubljena od Boga, je poklicana, da to ljubezen deli; kot je mati Terezija pogosto pritrdila: »Ustvarjeni smo bili za večje stvari, zato da ljubimo in da smo ljubljeni.« Nujno je, da se med seboj ljubimo, kot nas je Bog ljubil ter se z Njim dnevno srečujemo v molitvi. Brez tega ljubezen umre. Mati Terezija je pomembnost tega poudarila z besedami: »Kakor je kri pomembna za telo, tako je za dušo pomembna molitev.« Vendar je za molitev nujna tudi tišina, saj »v tišini srca spregovori Bog.« Njen izrek[1], ki izraža to resnico, je zelo poznan:

Sad tišine je molitev;

sad molitve je vera;

sad vere je ljubezen;

sad ljubezni je služenje,

sad služenja je mir.

Po tem preprostem, vendar globokem reklu, je tišina tista izhodiščna točka, ki omogoča dejavno ljubezen, mir in služenje. Kot je trdila mati Terezija: „Tišina je vir naše povezanosti z Bogom in naše medsebojne povezanosti“. Tišina in zbranost sta nepogrešljiva pogoja za molitev. Tiho zunanje okolje nam je v pomoč, vendar se je mati Tereza, ki je večino življenja preživela v velikih, prenaseljenih mestih, naučila najti notranjo tišino in zbranost tudi sredi največjega direndaja. Pokazala nam je, da si tišino, ki jo potrebujemo, lahko ustvarimo tudi brez odmikanja od sveta v puščavniško življenje. Potrebno se je naučiti utišati misli in srce, da bi se predali molitvi.

Molitev je zapolnila dan matere Terezije: z njo je začela, končala in napolnila vsak dan. Ko je vstala, so bile prve besede, ki jih je izgovorila namenjene Bogu, preko dneva pa je brez zunanje pobude govorila z Njim o ljubezni in hvaležnosti, načrtih, upanju in željah. Če se je pojavila kaka potreba ali težava, pa še tako majhna in nepomembna, se je obrnila na Boga z zaupanjem in pričakovanjem, kot se obrne otrok na očeta. Poleg vsakodnevne svete maše in jutranjih ter večernih molitvenih ur (ki so vsebovale psalme, branje beril in prošnje), je stalno povezanost z Bogom ohranjala s tradicionalnimi molitvami, kot so: rožni venec, križev pot, litanije in devetdnevnice.

Pomemben čas molitve je bil za mater Terezijo dnevna polurna meditacija ob svetih spisih. Njena meditacija Božje besede, predvsem psalmov, je slonela na tradicionalni metodi Sv. Ignacija, kar jo je vodilo do intimnega pogovora in odnosa z Bogom. Preko teh branj se je Božja beseda dotaknila bistva v njej, vzplamtela njeno ljubezen, vplivala na njene besede in usmerjala njena dejanja. Svojo dušo je hranila tudi z dodatnim vsakodnevnim polurnim branjem o življenju in delu svetnikov ali z drugimi oblikami askeze.

Da bi pomagala ohraniti zbranost preko dneva, je mati Terezija izvajala molilne „vzdihe“- kratke molitve, ki sredi dnevnih aktivnosti dvigajo glavo in srce k Bogu. Ti ponavljalni vzdihi so ji pomagali ostati v Božji bližini. S takšnimi sredstvi je rasla v globokem vedenju in Božji ljubezni ter je bila zato sposobna odgovarjati Njemu in svojim bratom ter sestram z ljubeznijo.

Ker je »ljubezen Božja« (1 Jn 4,8), mora biti človeška ljubezen njen odsev in biti hkrati udeležena v Božji ljubezni, ki je popolnoma nesebična in namenjena samo v dobro drugim. Prava ljubezen se razdaja, žrtvuje, »umira v sebi«, da bi ljubila in služila drugim. To je ljubezen, ki jo je postavljala mati Terezija za vzgled. V kulturi, v kateri se o »ljubezni« na splošno razmišlja kot o čustvu, namesto kot o dejanju volje, kot o užitku namesto o žrtvovanju, je življenje in učenje matere Terezije, oblikovano po Kristusovem vzgledu, primer Krščanskega ideala ljubezni.

V intervjuju je bilo materi Tereziji postavljeno to vprašanje:“ Mi lahko na kratko razložite, kaj ljubezen res je?“ Imela je pripravljen odgovor: “Ljubezen je dajanje. Bog je tako ljubil svet, da je dal Svojega Sina. Jezus je tako ljubil svet, vas in mene, da je dal svoje življenje. In On hoče, da ljubimo, kot je On ljubil. Zdaj moramo zato mi dajati do bolečine. Prava ljubezen je dajanje do bolečine.“

---

[1] V času ko je mati Terezija postala mednarodno znana osebnost, je začela deliti majhen kartonček. Na eni strani je bil napis: »Bog te blagoslavlja,« z njenim podpisom, na drugi strani pa izrek: »sad tišine je molitev; sad molitve je vera; sad vere je ljubezen; sad ljubezni je služenje, sad služenja je mir.« Z malce nagajivega humorja je imela ta kartonček kar za svojo »poslovno vizitko.« Za razliko od običajnih poslovnih vizitk, njene niso vsebovale ne imena organizacije, ne naziva, kontaktnih informacij ali telefonske številke. In vendar imamo zaporedje izrekov na njenih vizitkah za formulo uspeha njenega dela. Brez želje po oglaševanju svojega dela zaradi svoje slave, nam mati Terezija pokaže, da so bila njena prizadevanja duhovne narave, osredotočena na Boga in usmerjena k bližnjemu.