LJUBEZEN, NE BESEDE
Bog
nam je dokazal, da nas ljubi. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega sina
Jezusa.[1]
In Jezus je ljubil tebe, ljubil mene, in daroval samega sebe na Križu za nas.[2]
Ni ga bilo strah ljubiti nas, in ljubil nas je do konca.[3]
Odpovedal se je vsemu lepemu in bil resnično kot mi, človek. Podoben nam je bil
v vsem, razen v grehu.[4]
Ampak ljubil nas je nežno. Da bi se prepričal, da razumemo Njegovo ljubezen, da
ne pozabimo, da nas je ljubil, postane brezdomec, ubožec, ki je lačen in nag.
Govori nam: »Karkoli ste storili enemu od mojih najmanjših, ste meni storili.«[5]
Pokaže nam, kako to storiti. Preden je učil ljudi, se je usmilil množice in jo
nahranil. Naredil je čudež. Blagoslovil je kruh in nahranil pet tisoč ljudi.[6]
Vse to, ker je ljudi ljubil. Usmilil se jih je. Videl je lakoto na njihovih
obrazih in nahranil jih je. Šele potem jih je učil. Prav zato je tako čudovito
pomisliti, da lahko ti in jaz ljubiva Boga. Ampak kako, kje? Kje je Bog?
Verjamemo,
da je povsod. Verjamemo, da je ustvaril tebe in mene, ne da bi bili številka v
svetu, temveč z razlogom. Obstaja razlog za naše bivanje… In ta razlog je, da
ljubimo. Ustvarjena si bila, da ljubiš in si ljubljena. Zato je tako narobe, če
ne ljubiš. Ljubezen je najlepša stvar, ki jo človek ima in jo lahko podari. Ne
v besedah, ker smo človeška bitja in hočemo stvari videti, se jih dotakniti.
Zato nam revni dajo veliko več kot mi damo njim – ker nam dajo priložnost, da ljubimo
Boga v njih. Ko dam kos kruha lačnemu otroku, verjamem temu, kar je Jezus
rekel: »Daš ga meni.« In dam ga temu otroku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar