I.
Noč se je stemnila. Naša dnevna dela so bila
opravljena. Mislili smo, da je prišel tudi zadnji
gost za čez noč, in vsa vrata v vasi so bila zaprta.
Le eni so rekli, da pride kralj. Zasmejali smo se
in rekli: »Ne, to ni mogoče.«
Slišati je bilo, kakor da je nekdo potrkal, a smo
rekli, da je bil veter. Pogasili smo luči in legli
spat. Samo eni so rekli: »To je sel.« Zasmejali
smo se in rekli: »Ne, moral je biti veter.«
Gluho noč je presekal glas. V spanju smo
mislili, da kje daleč grmi. Zemlja se je stresla,
stene so se zamajale in zmotilo nam je spanje.
Samo eni so rekli, da je to drdranje koles.
Mi smo dremotno zamomljali: »Ne, to je moralo
zabobneti v oblakih!«
Noč je bila še temna, ko se je oglasil boben.
Zaslišali smo glas: »Zbudite se! Ne odlašajte!«
Pritisnili smo si roko na srce in zatrepetali
od strahu. Eni so rekli: »Glejte, kraljeva zastava!«
Skočili smo na noge in zaklicali: »Ni časa
za odlašanje!«
Kralj je prišel – a kje so luči, kje so venci? Kje je
prestol, da sede nanj? O sramota! O neznanska
sramota! Kje je dvorana, kje nakit? Nekdo je
rekel: »Zaman ves ta krik! Pozdravite ga praznih
rok, odpeljite ga v čisto gole prostore!«
Odprite vrata, naj zapojo školjčne lupine!
V pozni noči je prišel kralj naše temne, puste
hiše. Groza se vali po nebu. Tema se stresa
od bliskov. Prinesi ven svojo raztrgano preprogo
in jo pogrni na dvorišču. Z viharjem je
kar na lepem prišel naš kralj strahotne noči.
(Darovanjke, R.
Tagore)
II.
Mislite, da je Marija res ves čas vedela, kakšen bo
Njegov in njen konec?
Da je bila ves čas svoje poti sveta
in zvesta
in brez dvomov?
Boginja, ves čas obdana z angeli in nadangeli?
Kot da bi vedela, da bo na koncu temnega predora izhod?
Tako kot tebi tudi njej sredi najhujšega pekla ni bilo
dano videti v jutrišnji dan.
Utesnjena ni vedela, kaj jo na koncu temnega
labirinta čaka.
Revna delavka, neka mati delavca.
Vsak dan je nabirala dračje po goličavah Nazareta,
vsak dan med kamni trla moko.
Prala, kuhala, čuvala ognjišče.
Neopazna, skoraj kamnana v očeh tolikih.
In njo si je izbral. Poslal je angela in jo s to
veličastno obljubo poljubil.
III.
Jaz, Simeon, starec, ki me je na šepavih nogah držalo
samo še eno:
»Moram ga videti, moram ga vzeti v naročje!«
Res, videl sem ga! Božal sem ga s svojimi zgubanimi dlanmi.
In s solzami veselja pokril njegove veke.
Videl sem rešitev in On mi je pustil oditi.
Si nekje v daljavi videl tudi Njeno rano? In tisti meč?
Strto srce?
V tem petkovem popoldnevu, ko je prezgodaj potemnel cel nebesni svod …
ko je izgubljala Ljubljenega …
Kakor da bi se tu vse skupaj končalo. Meč in razpoka na
dnu srca.
Marija je ob vznožju križa, sredi teme in groze –
tako kot tistega jutra v svetlobi angela –
izgovarjala:
Zgodi se … po tvoji volji … oče … zgodi se … nič ne
vidim, strašno je … vendar če ti dovoliš in če ni druge rešitve ...
»Gospa tišine
mirna in nesrečna
strta in najbolj klena
roža spomina
roža pozabe
izčrpana in oživljajoča
zaskrbljena in spokojna.«
(Pepelnična sreda, T.S.
Eliot)
(Darja B. Ipavec)
IV.
»Gospa tišine
mirna in nesrečna
strta in najbolj klena
roža spomina
roža pozabe
izčrpana in oživljajoča
zaskrbljena in spokojna
edina Roža
je zdaj Vrt
kjer se vse ljubezni končajo
skrajšajo muko
ljubezni nepotešene
večjo muko
ljubezni potešene
konec neskončne
poti nikamor
sklep vsega kar
ni moč skleniti
govor brez besede in
beseda nobene govorice
slava Materi
zavoljo Vrta
kjer se konča vsa ljubezen.«
(Pepelnična sreda, T.S.
Eliot)
V.
Ko je Marija spoznala, da si vsi sovražniki želijo
Jezusove smrti
in da je ta groza neizbežna,
je zatisnila oči.
Šla je prek vsega, pogled je uprla vanj,
ki stoji nad vsemi
kralji in tetrarhi,
v čigar rokah so niti zgodovine.
V te roke je položila svoje razbitine srca
svoje zadnje zaupanje.
Nagnila je glavo in jo naslonila na te Roke.
In vzdihnila ... zgodi se!
Ko je okoli nje divjala nevihta,
je znala obdržati baklo vere, dvignjeno visoko nad glavo:
Zgodi se.
Prehodila je zaraščene poti v temini in v noči brez
zvezd.
Molče se je prepustila molku Boga
in premagala strah, temino in noč.
In blagor tistim, ki so sredi noči verovali v luč.
(Kateheze, Larañaga)
»Tiha sestra v belih in modrih tančicah
med tisami, za vrtnim bogom, katerega frula je brez diha,
sklonila je glavo in naredila znamenje a brez besede
vodnjak je brizgnil kvišku in ptič je vrnil pesem«
(Pepelnična sreda, T.S.
Eliot)
VI.
(Psalmi, odlomki Ps 5 do 119)
»Gospod, vodi me v svoji pravičnosti.
K vodam počitka me vodi.
Vodi me v svoji resnici in me uči, saj si ti Bog moje
rešitve.
Uči me, Gospod, vodi me po ravni stezi.
S svojim nasvetom me vodi.
Vodi me po stezi svoje zapovedi, kajti v njej je moje
veselje.«
»Tedaj je poklical k sebi množico
skupaj z učenci in jim rekel:
»Če hoče kdo hoditi za menoj,
naj se odpove sebi in vzame svoj križ
ter hodi za menoj.«
K vodam počitka me vodi!
Tvoj jarem je prijeten in tvoje breme je lahko.
K vodam počitka me vodi.
VII
Jaz, Peter, sem ga med prvimi prepoznal.
Videl sem sijati olje nad Njegovim čelom in mu rekel
Maziljeni.
Prepoznal sem ga in se mu poklonil.
Se spomniš, kaj ti je rekel?
»Peter, Skala, Temelj za tisočletja in večnost.
Ker si gorčično seme v sebi napolnil z živo vodo,
je počilo,
umrlo
in rodilo se je najlepše drevo,
polno ptic in metuljev.
Obloženo s sadovi in bogato z novimi semeni.
Drobno gorčično zrno.«
VIII.
1 Pt 2
Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem
mleku,
da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje,
če ste res okusili, da je Gospod
dober.
K njemu stopite, k živemu kamnu,
ki so ga sicer ljudje zavrgli,
a je pri Bogu izbran in dragocen.
Saj ste vendar živi kamni.
Zato se vgrajujte v duhovno stavbo,
tako da boste sveto duhovništvo.
Bodite sveti, tako kot je svet vaš Oče v nebesih.
IX.
Najlepša roža vseh rož.
Najtoplejši ogenj sredi polarnega vetra.
Najvišja gora, ki smo jo preplezali in osvojili.
Najbolj nežne dlani, ki so nas božale.
Najsvetlejše sonce,
v katerem žarimo prečiščeni.
Najgloblji vodnjak žive vode.
O zimski sneg, ki pokrivaš speče seme v zemlji.
O sonce, močnejše od najgostejše megle.
Večerno nebo, posuto z milijoni zvezd.
Vonj češnjevega drevesa v polnem razcvetu.
O moja skala, pečina, trden temelj.
Orlove peruti, razpete čez sinje modro nebo.
Zares, ti nam prižigaš svetilko,
ti razsvetljuješ temo.
Ti si premagal samoljubje, napuh,
zlomil si samozadostnost
in se udomačil v razpoki srca.
D. B. I.
X.
(Iz 52)
Kako ljubke so na gorah
noge glasnika,
ki oznanja mir, prinaša veselo novico,
oznanja rešitev
in pravi Sionu: »Tvoj Bog kraljuje!«
Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas,
vsi skupaj vriskajo,
saj gledajo iz oči v oči
GOSPODOVO vrnitev na Sion.
Vzklikajte, vriskajte vse skupaj,
jeruzalemske razvaline!
Kajti GOSPOD je potolažil svoje
ljudstvo,
odkupil Jeruzalem.
GOSPOD je razgalil svoj sveti
laket
pred očmi vseh narodov
in vsi konci zemlje bodo videli
odrešenje našega Boga.
XI.
Ko mi ukažeš, naj zapojem, se mi zdi, da mi bo
srce počilo od ponosa; pogledam ti v obraz
in solze mi privrejo v oči.
Vse, kar je v mojem življenju raskavo
in neskladno, se stopi v lepo in ubrano -
in moje čaščenje razpenja krila kakor vesela ptica,
ko leti čez morje.
Vem, da uživaš v mojem petju. Vem, da samo
kot pevec lahko stopim pred tvoje obličje.
Le z robom široko
razpetih peruti svoje pesmi
se dotikam tvojih nog, kamor bi si sicer nikoli
ne upal priti.
Pijan od veselja nad petjem se spozabim
in te imenujem prijatelja, čeprav si moj gospod.
(Darovanjke, R
Tagore)
Ni komentarjev:
Objavite komentar