ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI
Če
greste morda na postajo, ali pa če morda obiščete katero od zelo revnih
območij, boste videli ljudi, ki spijo v parkih ali pa na cestah. Videla sem
ljudi v Londonu, videla sem ljudi v New Yorku, videla sem ljudi v Rimu, ljudi,
ki so spali zunaj na ulicah, v parkih in to ni samo ta vrsta brezdomstva, ki je
strašna, ko vidiš v mrzli noči moškega, žensko, ki spi na kosu časopisa na
cesti. Obstaja pa še mnogo večje brezdomstvo – biti odrinjen, biti nezaželen,
biti neljubljen ... in to so tista lakota, žeja, nagost in brezdomstvo, o
kateri nam govori Bog. Da bi odprli oči in videli, da ni dovolj gledati, moramo
gledati in videti, da noben brat, nobena sestra ni lačna, naga, brez doma in
storiti nekaj za njih – jim dati hrane, ljubezni, oblačila, vzdigniti jih, jim
pokazati spoštovanje. Nežnost in ljubezen, saj ni človeške roke, da bi ga
ljubila, ga ščitila, ga vodila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar