PRINAŠANJE RIŽA
Pred
nekaj časa je prišel v našo hišo moški in rekel: »Mati, tam je družina,
hindujska družina. Imajo osem otrok in že dolgo niso jedli. Storite nekaj za
njih.« Vzela sem nekaj riža in odšla. Ko sem prišla k njim, sem lakoto lahko
videla v očeh otrok. Njihove oči so sijale od lakote. Dala sem materi riž in
ona ga je vzela. Razdelila ga je na dva dela in odšla. Ko se je vrnila, sem jo
vprašala: »Kam si šla?« Rekla je: »Tudi oni so lačni.« Tudi pri sosedovih so
bili lačni. Kar me je najbolj zadelo, ni bilo, da jim je nesla riž, temveč, da
je vedela, da so lačni. In ker je vedela, je delila. In do tega se moramo
dokopati. Tisti večer nisem več nesla riža. Nesla sem ga naslednje jutro, to
noč, pa sem jim pustila, naj uživajo radost delitve, ljubezni.
Da
bi bila ljubezen resnična, mora boleti in ta ženska, ki je bila lačna, je
vedela, da so pri sosedu tudi lačni. Zgodilo se je, da so bili sosedovi
muslimani. Zato je bilo to tako ganljivo, tako resnično.
Ta
ženska je ljubila Kristusa, kot so Ga ljubili tudi v muslimanski družini.
Hindujci in muslimani so zelo različni, pa jih je vendar ljubila do bolečine.
Bolelo je, da je odtrgala od ust lastnemu otroku, vendar je bila ljubezen do
sosedov mnogo večja kot ljubezen do lastnih otrok. To moramo vedeti, mar to
vemo v svojih družinah, kjer je morda brat, sestra, žena, ki se počuti
nezaželen, neljubljen, izčrpan, ki išče malo pozornosti, malo naklonjenosti, mi
pa nimamo časa. Ljubezen se začne doma. To je veliko uboštvo in mislim, da
dokler ne začnemo ljubiti doma, v naših skupnostih, z ljubeznijo, s kakršno je
Jezus nas ljubil, s kakršno je Njegov Oče ljubil Njega, ne moremo upati na mir.
Zato so ubogi naše upanje za rešitev. Ubogi so upanje za človeštvo, ubogi so
upanje za vas in zame, da bomo šli v nebesa, saj nas bodo po tem sodili pri
poslednji sodbi. »Bil sem lačen in nahranili ste Me, bil sem nag in ste Me
oblekli.«[1]
Ne samo lačen kruha in riža, temveč lačen ljubezni, da bi bil želen, da bi
vedel, da nekomu nekaj pomenim, da bi bil poklican, poklican po imenu, da bi
poznali moje ime, da bi imeli globoko sočutje, lakoto. Danes je v današnjem
svetu gromozanska lakota po tej ljubezni. Žeja po razumevanju. Pogosto gremo
mimo naših bratov in sester; ne razumemo njihovih težav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar