TO NI DENAR
Včeraj
je prišel premožen Nizozemec in dejal: »Imam veliko denarja.« Pretreslo ga je,
ko sem rekla: »Ne potrebujem vašega denarja.« Samo strmel je vame. Pričakoval
je, da se bom navdušila in pričela naštevati kraje, kjer bi potrebovali denar
za to in ono. Potem je rekel: »Ampak želim storiti nekaj.« Seveda sem mu dala
naslov naših sester v Tanzaniji, kjer ljudje stradajo... Ko sem mu dala naslov,
je na njegovem obrazu zasijala radost. Najprej je bil presenečen, potem pa
radosten. Ljudem moramo pokazati, da ni njihov denar tisto, kar šteje, temveč
»dajanje«.
Mož,
ki me je obiskal, je rekel: »Na Nizozemskem imam veliko hišo. Naj se ji
odrečem?« Rekla sem: »Ne.« »Naj torej živim v njej?« Rekla sem: »Da.« »Imam
velik avto. Naj se namesto tega odrečem njemu?« Rekla sem: »Ne. Kar želim, da
storite je, da se vrnete in da pogledate koliko osamljenih ljudi živi na
Nizozemskem. Potem pa od časa do časa povabite po nekaj od teh ljudi v svojo
hišo in jih zabavajte. Pripeljite jih v svojem velikem avtomobilu in naj
uživajo par ur v vaši prelepi hiši. Tako bo vaša hiša postala središče ljubezni
– polna luči, polna radosti, polna življenja.« Nasmejal se je in dejal, da bo z
veseljem pripeljal ljudi v svoj dom, da pa bi se rad v življenju nečemu
odrekel. Zato sem mu predlagala: »Ko greste v trgovino, da bi kupili novo
obleko ali kaj drugega, kupite namesto najboljšega, kar bi stalo npr. 55
dolarjev, nekaj cenejšega za 50 dolarjev in z razliko kupite nekaj za koga
drugega, najbolje za koga revnega.« Ko sem končala me je presenečen pogledal in
vzkliknil: »Oh, je to pot, mati? Nikdar nisem tako razmišljal.« Ko je odšel, se
mi je zdel tako srečen in poln radosti ob misli, da pomaga našim sestram, da je
že načrtoval pošiljko, čim se bo vrnil na Nizozemsko.
