LAŽ

LAŽ

Ni dovolj reči: »Ljubim Boga, ne ljubim pa svojega soseda.« Sveti Janez pravi, da si lažnivec, če praviš, da ljubiš Boga ne ljubiš pa svojega soseda.[1] Kako lahko ljubite Boga, ki ga ne vidite, če ne ljubite soseda, ki ga vidite, se ga dotaknete, s katerim živite? Zato je za nas tako pomembno, da sprevidimo, da ljubezen, da bi bila resnična, boli.

---

[1] Prim. Jn 4,20.

PRVO NASILJE

PRVO NASILJE

Kaj je nasilje? Najprej pomislimo na orožje, bodala, ubijanje in podobno. Nikdar nam ne pride na misel povezati nasilje z našimi jeziki. Prvo nasilje, ki je prišlo na svet, je bila »laž«. Hudič se je zlagal Evi - in zaradi te ene laži je celotna generacija človeštva postala grešna. Kaj je bila tista laž? »Če boš jedla s tega drevesa, boš postala kakor Bog.«[1] Samo pomislite – tista ena laž, neresnica. Lažemo lahko nekomu od zunaj, drug drugemu – ne moremo pa lagati Bogu. Hudič nas hoče prepričati, da lahko lažemo Bogu. Še sami sebi ne moremo lagati, saj pred seboj ne moremo nič skriti, ker poznamo resnico. Radi bi verjeli, vendar se samo slepimo. Da bi verjeli eno laž, se hudič zlaže tisočkrat.

---

[1] Prim. 1 Mz 3,1-6. 

USMILJENJE, MAMILO ZA UBOGE

USMILJENJE, MAMILO ZA UBOGE?

Zadnjič sem v nekem članku, ki ga je napisal oče jezuit, prebrala, da je usmiljenje kot mamilo za uboge, saj če dajemo ljudem stvari zastonj, je to isto, kot če bi jim dajali mamila. Odločila sem se, da mu bom pisala pismo, v katerem ga bom vprašala: »Zakaj so se Jezusu ljudje smilili?« Tudi On jih je drogiral, ko jih je nahranil s namnoženim kruhom in ribami.[1] Ljudem je prinesel dobro novico,[2] vendar jih je, ko je videl da so žejni in lačni, najprej nahranil. Še eno vprašanje mu bom postavila: »Ste kdaj začutili lakoto ubogih? Ste kdaj občutili mraz, pa niste imeli odeje, da bi se ponoči pokrili? Ste imeli močan glavobol pa nobenega aspirina pri roki?« Lahko je njemu in nam govoriti o uboštvu revnih, ampak kako malo v resnici vemo o tem. Danes smo, takoj po maši, samodejno, brez razmišljanja vse sedle k zajtrku. Pojedle smo svoj delež mlincev in popile toliko čaja, kolikor smo želele. Pa nam je bilo potrebno razmišljati, če bo ostalo dovolj za jutri, koliko skodelica čaja stane ali skrbeti, če si bomo lahko privoščile nakup sladkorja?

---

[1] Prim. Mt 14,13-21; Mr 6,25-43.

[2] Prim. Lk 4,18.

JIH POZNAMO PO IMENU

JIH POZNAMO PO IMENU?

Poznamo naše bližnje po imenu? Vsako dete, vsako osebo? Prepoznate otroka, ki ni jedel, če ga samo pogledate v obraz? Kaznujete jih, če so nemirni, ne da bi vedeli, zakaj so nemirni. Siti ste – lahko tistemu čigar trebuh je poln – in jih zato ne razumete. Kaj me je prizadelo na praznovanju srebrne obletnice Nirmal Hridaya – ubogi, ki so nosili domov cele škatle hrane, da bi jo delili z drugimi člani, ki niso jedli.

Zadnjič sem prejela pismo. Pisalo je: »V deželi je toliko težav – krivi so reveži in vlada.« Odpisala sem: »Vam je lahko s polnim trebuhom vznemirjati državo. Lahko je vam s polnim trebuhom vznemirjati vlado in vnašati nemir in nezadovoljstvo s pisanjem tega članka.« 

KRIVICA

Krivica

Za mene največja krivica, ki se godi revnim ni to, da smo jih prikrajšali za materialne dobrine, temveč to, da smo jih prikrajšali za dostojanstvo Božjih otrok, za dostojanstvo, ki ga dolgujemo tistim za katere mislimo, da »niso dobri za nič, so leni«. Oni so to, oni so ono – toliko pridevnikov jim pritaknemo. Zame je to največja krivica ... in vedno jim rečem: »Kaj bi storili vi, če bi bili na njihovem mestu? Če bi imeli dan za dnem prazen trebuh in če bi morali gledati, kako vam umirajo otroci od lakote, mraza.« ... Tega nismo izkusili. Ne bom pozabila obraza šest ali sedemletne deklice, ki sem jo pobrala na ulici - lakota, resnična lakota. Dala sem ji kruha in ona ga je jedla mrvico za mrvico. Govorila sem ji: »Jej kruh, lačna si. Jej kruh.« Rekla je: »Bojim se, kaj bo, ko bo kruha zmanjkalo. Spet bom lačna.« Tako majhna in tako prestrašena, da bo ostala lačna. Ona je že izkusila bolečino lakote... Zato nam je tako lahko s polnim trebuhom razmetavati tiste pridevnike. In to je največja krivica.