KRIVICA

Krivica

Za mene največja krivica, ki se godi revnim ni to, da smo jih prikrajšali za materialne dobrine, temveč to, da smo jih prikrajšali za dostojanstvo Božjih otrok, za dostojanstvo, ki ga dolgujemo tistim za katere mislimo, da »niso dobri za nič, so leni«. Oni so to, oni so ono – toliko pridevnikov jim pritaknemo. Zame je to največja krivica ... in vedno jim rečem: »Kaj bi storili vi, če bi bili na njihovem mestu? Če bi imeli dan za dnem prazen trebuh in če bi morali gledati, kako vam umirajo otroci od lakote, mraza.« ... Tega nismo izkusili. Ne bom pozabila obraza šest ali sedemletne deklice, ki sem jo pobrala na ulici - lakota, resnična lakota. Dala sem ji kruha in ona ga je jedla mrvico za mrvico. Govorila sem ji: »Jej kruh, lačna si. Jej kruh.« Rekla je: »Bojim se, kaj bo, ko bo kruha zmanjkalo. Spet bom lačna.« Tako majhna in tako prestrašena, da bo ostala lačna. Ona je že izkusila bolečino lakote... Zato nam je tako lahko s polnim trebuhom razmetavati tiste pridevnike. In to je največja krivica.