ŽUPNIJA VRHPOLJE (25)

ŽUPNIJA VIPAVSKI KRIŽ (24)

1. del

2. del

ŽUPNIJA VIPAVSKI KRIŽ.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, v nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo Vipavski Križ. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam župnika brata Vlada Kolenka.

Lepo pozdravljeni.

Gospodično Kristino Vrčon.

Dober dan.

In gospo Jožico Ličen.

Lep pozdrav.

Župnija Vipavski Križ, s prvotnim imenom Sveti Križ živi v Vipavski dolini. Brat Vlado, kje točno leži recimo, tako da si bodo poslušalci lažje predstavljali.

Vipavski Križ, samo naselje, sama vas leži v, lahko rečemo sredi Vipavske doline, čeprav nisem sam Primorec, ampak iz Štajerske, tudi tistim, ki prihajajo tja, razložimo, da je to skoraj sosednja vas mesta Ajdovščine, čeprav je Vipavski, ima ime po Vipavski dolini. Križ pa, ker je takrat leta 1030 že zaradi takrat obstoječe cerkve svetega Križa, se je takrat naselje poimenovalo Sveti Križ, ki je svoje ime spreminjalo tudi tako, pač kateri so bili tam tudi prebivalci, oziroma pod katero oblast je spadalo, Santa Croce, Hailigen Kroiz, Sveti Križ, Vipavski križ po drugi svetovni vojni, ko so kraj preimenovali. V bližini Ajdovščine, v preteklosti pa je Vipavski Križ imel bolj pomembno vlogo, ker je bilo tam sodišče, ker je to ta kraj cesar Ferdinand za vse večne čase povzdignil v mesto, ker je bil tam sezidan grad, ki so ga zgradili že leta 1535, je ta kraj imel svojo veljavo, danes pa eden izmed krajev v Vipavski dolini.

Omenili smo že pravzaprav začetke župnije. Kdo je pa farni zavetnik, to se pravi?

Farni zavetnik je Križ, kot že samo ime pove, Povišanje svetega križa, 14. september je naš farni praznik, je pa že v četrtem stoletju bila na tem prostoru tudi majhna cerkvica, potem porušena, v desetem stoletju spet na novo pozidana in leta 1660 so na mestu stare cerkve zgradili sedanjo veliko župnijsko cerkev Svetega Križa, ki je bila večkrat tudi predelana. Sedaj ima takšno bolj baročno obliko, pa tudi ne celotna, predvsem tisti starejši del, ki je bil prej prvoten. Imamo dve cerkvi v Vipavskem Križu. Ta privilegij ima kraj, da ima dve cerkvi, samostansko cerkev, ki je last bratov kapucinov na levi strani, če pridemo v Vipavski Križ in na desni strani župnijsko cerkev z župniščem, z vsemi tistimi stvarmi, ki jih potrebuje današnja župnija.

(pesem)  

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Brat Vlado, kakšen je obseg župnije oziroma kakšno je število vernikov župnije Vipavski Križ?

Nekdaj je bilo večje, mnogo večje kot danes, samo za primerjavo, samo Vipavski Križ na hribu je štel šeststo prebivalcev, danes jih je približno sto šestdeset, je nekako središče župnije, okrog  v obliki križa še štiri vasi, to je Cesta, ki je danes največja vas, ena izmed največjih in tudi najbolj mlada, potem naslednja vas, če gremo po cesti proti Gorici, so Dobravlje, ki imajo tudi svojo podružnično cerkev v Gozdu so včasih rekli, danes pa je to sredi travnikov in prav zanimivo je, ni veliko cerkva na primorskem, da bi cerkev bila izven naseljenega kraja na samem. Potem vas Male Žablje in Plače. To je vse okolica Vipavskega Križa in približno prebivalci okrog tisoč petsto petdeset, vernikov pa nekaj manj kot je po navadi vse povsod, tistih, ki prihajajo v cerkev in se udeležujejo krščanskega življenja v župniji.

IZ FARNE KRONIKE.

Kateri so tisti pomembni ljudje oziroma dogodki, ki so župnijo Vipavski Križ v zgodovini zaznamovali?

Sama župnija je bila ustanovljena približno leta 1785, do takrat pa je pripadala prafari Vipava, že prej 1637 pa so prišli v Vipavski Križ na vabilo grofov Attemsov bratje kapucini in ko so že oni živeli tukaj so zaznamovali ne samo župnijo, ampak tudi okolico, lahko rečemo celotno Vipavsko dolino, za kar je tudi naša pastoralna dejavnost bila to kapucinov še danes. Ne samo delo na župniji, ampak sprejemanje gostov in ljudi v samostanu, pomoč župnijam, spovedovanje, tridnevnice, ljudski misijoni in še druge stvari po, tako po dekaniji kot tudi širše. No, v sozvočju in sobivanju s samostanom je do leta 1956 v župniji deloval škofijski duhovnik, bratje kapucini pa so skrbeli samo za samostansko cerkev, tako da se je nekako življenje v župniji, v kraju odvijalo na dveh tirih, na dveh področjih. Od leta 1956 vodimo tudi župnijo bratje kapucini, jaz kot župnik sem bolj odgovoren za župnijo, vendar to ne pomeni, da ostali ne bi sodelovali, ampak smo nekako vsi bratje, štirje duhovniki smo tam in tudi dva brata, laika, ki nista duhovnika, bolj ali manj navzoči v župniji. Ne moremo mimo tudi domačina Janeza Svetokriškega, ki je bil leta 1647 rojen v Vipavskem Križu in je znan po petih knjigah Sacrum Promptuarium, kar so pridigarski priročniki za takratne pridigarje, potem ne moremo mimo bratov, ki so živeli v samostanu, mimo brata Ozvalda, ki je narisal sliko Slava svete Trojice in je danes ena največjih narisana na platno in ena najbolj dragocenih baročnih slik, ne moremo mimo župnikov, ki so bili narodno zavedni tudi v času fašizma, Izidor Rejec je eden izmed takšnih, ki ima danes ob cerkvi tudi doprsni kip, ki je skrbel za živel in za dobrobit ljudi v teh težkih časih, potem povojnega župnika in župnika tudi že pred vojno, župnika Simčič Andreja, ki je še danes mnogim v Križu v zelo lepem spominu in kot ena pomembna osebnost.

Nedavno pa se je od vas poslovil tudi brat Andrej Božič.

Ja, tako je. Poslovil se je in prišel tudi po enem čudežu nazaj po dvainštiridesetletnem misijonskem poslanstvu v Braziliji. Ko je nekoč v San Giovani Rotondu prav v mesecu septembru, konec septembra smo obhajali god svetega Pija, patra Pija vprašal, ko je bil še živ, ali se bom jaz kdaj vrnil v domači kraj, v domačo Slovensko provinco, pa mu je ta svet svetnik odgovoril: Vrnil se boš, samo zaupaj in ubogaj predstojnike in takrat je brat Andrej dobil eno takšno upanje oziroma veselje, da se bo po dolgem letu tujine spet vrnil in se je vrnil med nas z bogato misijonsko izkušnjo, tudi z izkušnjo človeka, ki je znal prisluhniti ne samo domačinom, ampak vsem iz Slovenije, širom Slovenije, tudi od drugod, s svojim nasveti, s svojo duhovno tolažbo, s svojimi spodbudami, tudi strokovnimi, lahko rečemo psihološkim, terapevtskim delom, ki ga je živel in tudi oznanjal. 

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Brat Vlado, ko župnik Vipavskega Križa najbrž ne delujete popolnoma osamljeni, ne?

Nikakor ne, ko sem bil za to nastavljen, sem izvedel enkrat zvečer, ko sem bil še kaplan v Celju in sem povedal provincialu, da najbrž tega ne bom zmogel. In je rekel: Moraš poskusiti in potem te bomo vprašali, ali boš zmogel in videli bomo, ali boš zmogel ali ne. In takoj sem se na nekaj bratov iz naše province, ki so tam že bili, obrnil in jih prosil, naj mi dajo pet ali pa deset ljudi na katere se lahko obrnem, ko pridem na župnijo in sad tega, teh ljudi, teh nasvetov so tudi naši sodelavci. Dve sodelavki, ki sta danes z nami, ki bosta sami več povedali o teku župnije.

Vi gospa Jožica Ličen ste našim poslušalcem bolj znani kot predsednica, vodja Karitas v Koprski škofiji, tokrat nas pa zanima koliko je skupin oziroma kakšne so skupine, ki bogatijo pastoralno življenje v župniji Vipavski Križ?

No, ko ste že omenil vodja Karitas, jaz sem namestnica ravnatelja, tako da ni glih vsa teža odgovornosti na mojih ramah, je kar precej ljudi. V naši župniji, naša župnija, naj začnem tako, je tista, ki nam daje vzpodbudo, da delamo na različnih področjih. Imamo veliko ljudi, kot je župnik že omenil, in nekako smo se našli, vsak na svojem področju, skupin imamo precej, ki so dokaj žive, lahko rečem, da ko prideš v naše župnišče, v našo cerkev ali pa samostan, se vedno nekaj dogaja. Morda je to tudi posledica samostana, kajti imamo štiri duhovnike, kar ni zanemarljivo, to je privilegij za vse nas sodelavce, za vse farane. Če pa naštejem, da začnem kar po, zvrha, župnijski pastoralni svet je tisti, ki se z župnikom posvetuje, svetuje, pogovarja kaj bomo delali, kako bomo peljali stvari naprej in znotraj župnijskega sveta so predstavniki dejansko vseh vasi kot jih je že brat Vlado povedal, so pa tudi predstavniki različnih skupin, od pevcev do mladih, če vzamem sebe kot Karitas, potem so tu zakonske skupine, katehistinje, skratka vse živo občestvo, za katerim, ki niso edini, za katerimi stoji kar velika skupina drugih ljudi, tako da mislim da delo župnijskih sodelavcev se pozna kar na celotnem področju.

Podrobno Vas ne bom spraševal o vseh skupinah. Radi bi začutili tisto vzdušje, ki ga imate v župniji prav preko dela, ki ga Vi bolj poznate, Karitasa. Slišal sem, da imate v Vipavskem Križu tudi materinski dom?

Ja, tako je. Karitas, kot sem že rekla, je del župnijskega občestva, ena izmed skupini. Lahko pa rečem, da se v naše programe vključi veliko število ljudi, kajti Karitas ni samo dajati oziroma prejemati, Karitas je tudi dajati in mislim, da prav v naši župniji živimo med ljudmi, ki zelo radi darujejo svoj čas, svoje znanje, pa tudi materialne dobrine in kot ena od teh nagrad za naše delo nam je tudi uspelo priti do hiše v kateri se sedaj odvija več programov Karitas. To je materinski dom, kar pomeni, da nudi zavetje materam in otrokom iz različnih krajev Slovenije, to ni samo iz primorske, to ni samo iz naše župnije, daleč od tega, iz naše župnije. Potem imamo v tej hiši tudi program učne pomoči Popoldan na cesti, v katerega zopet hodijo tako mladi dijaki srednjih šol, ki pomagajo osnovnošolskim otrokom iz širše doline. To so dejansko dijaki srednjih šol na področju Vipavske doline pa tudi do Nove Gorice. Imamo tu skupino, medgeneracijsko skupino starejših, ki veselo gnete glino in potem na pripravi v župniji razstavo, kar je tudi nekak balzam za naše duše, da vidimo, kaj vse zmore, zmorejo ti ljudje. Poleg tega pa imamo tiste širše programe karitativne pomoči. In tisti širši programi, v tiste širše programe pa so naše sodelavke pa tudi sodelavci, kajti za vsako sodelavko stojijo po navadi tudi družinski člani, so tiste, ki delujejo na področju župnije, tako ko je potrebno nekaj postoriti doma, kot na področju dekanijske, škofijske Karitas pa tudi širše, da darujejo svoj čas, svoje znanje in odgovorno sprejemajo vse te stvari, ki, na katere se, naletimo v svojem delovanju. Moram pa reči, da ena od naših prav posebnostih Karitas je, da župnijska Karitas, da organiziramo tudi duhovne obnove dvakrat v letu za vse sodelavce Karitas naše škofije. To smo si vzele prav v zakup, ker kajti vemo, da brez duhovne podpore, ne samo Karitas, v nobeni cerkveni skupini ne more delo lepo naprej. Poleg tega pa organiziramo tudi razna druga srečanja starejših, jubilantov, pa različne druge skupine, pomagamo po svojih zmožnostih, tako da je kar pestro življenje.

V rokah držim vabilo za srečanje družin Vipavske dekanije. Sedaj poslušalci, ko poslušate oddajo, je sobota, ko se je srečanje zgodilo, že mimo. Gre pa za srečanje družin Vipavske dekanije. Gospa Jožica, tudi pri tem sodeluje predvsem Vipavski Križ oziroma kako?

Srečanje družin se je lani dogodilo prvič in to kot nekako znamenje ob letu družine. Rekli smo pa na dekanijskem pastoralnem svetu in širše, skratka, smo začutili eno potrebo, da bi se nekje srečali. Srečali smo se v Križu, zgleda, da je vse potekalo tako kot je treba in zato so nam srečanje dekanijski duhovniki zaupali tudi letos. In to je prva sobota v oktobru. Glede na to, da želimo, da je nekaj družabnega, nekaj duhovnega in nekaj tudi strokovnega smo dali izziv: Nosite bremena drug drugega, o kar je govoril oziroma bo govoril doktor Jože Ramovš, sveto maši bo ob sodelovanju dekanijskih duhovnikov vodil gospod škof Metod Pirih. Zanimivo smo se pa letos odločili, da se v grajski kleti srečamo, kjer bomo pogostili drug drugega s tem kar bomo s seboj prinesli in tudi predstavili talente iz naših župnij, tako da bomo spoznali ljudi, ki so v preteklem letu na različnih področjih marsikaj doživeli in prav v naši župniji smo ponosni na Blaža Drofenika, ki je dobil kar svetovno nagrado v harmoniki.

Gospodična Kristina, Vi ste nocoj z nami v studiu, da bi predstavili mlade v Vipavskem Križu. Pri Vas ni mladinske skupine, kakor je pri drugih župnijah. Na kakšen način pravzaprav imate pastoralo mladine organizirano?

Ja, pri nas smo mladi zelo aktivni, in sicer zaradi tega, ker našo župnijo vodijo bratje kapucini ne moremo mimo Frančiškovega duha, Frančiškove duhovnosti in tega njegovega duha, ker je tudi za mlade tako zanimiv, zato pri nas deluje vse v tej smeri in je Frama, tako imenovana Frančiškova mladina in imamo pa letos na novo bomo začeli, da se mladi razdelimo študentje pa srednja šola v dve mladinski skupini, ker smo začutili nekako potrebo, da študentje služimo tudi na tak način, da pomagamo pri mladinskem, pri tej mlajši mladinski skupini, bomo pomagali našim duhovnim asistentom pri animaciji naših mlajših, drugače pa se mladi v bistvu udejstvujemo v župniji tudi v društvu mladih Vozel, pa kot animatorji Frančiškovih otrok, pa tudi kot pri pomoči kot katehistinje.

Koliko katehistinj pravzaprav je v župniji Vipavski Križ?

Zdaj, tri katehistinje smo, od tega sva dve mladinki, mislim članice mladinske skupine.

Gospodična Kristina, povejte nam, sami se še zelo dobro spominjate kakšen je bil verouk, ko ste bili Vi otrok, ko ste bili Vi osnovnošolka, kako pa je sedaj, mislite, da so otroci bolj dojemljivi za versko sporočilo, so bolj ubogljivi, bolj pridni?

Ja, ne vem, mislim da otroci so vedno enaki, pač odprti za vse novo, samo pomembno je, s kakšnim pristopom prideš ti k njim, mogoče ko sem bila jaz mlajša nas je bilo lažje zanimirati, ne, ampak se mi zdi, da radovednost otroška je pa še zmeraj ista in jo je treba potešiti na čim bolj zanimiv način, ne. Mene so verouk pač imeli bratje kapucini in mi je ostal v zelo lepem spominu. Pač ker je bil zelo tak preprost in nam pisan na kožo, pač so se zelo prilagajali otrokom.

Najbrž Vam pa pri tem delu pomaga tudi oratorij, ki ga imate poleti?

Ja, poleti imamo oratorij in sicer v Vipavskem Križu je malo tak poseben oratorij, da starejši otroci, ki, oratorij imamo razdeljen na dva dela, za mlajše otroke, se pravi od prvega oziroma predšolskega pa do petega razreda poteka normalno oratorij kot po vsej Sloveniji. Medtem ko pa, se pravi osnovna šola od šestega pa do devetega razreda tudi prespijo, se pravi, da je tukaj en tak oratorijski tabor, rečemo mi, ne, tako da to je bolj zanimivo, poleti pa drugače imamo še dva tedna tabora za Frančiškove otroke pa Frančiškove najstnike, pa še mladinci gremo, tako da imamo kar zapolnjeno poletje.

Jaz bi tukaj še nekaj dodal, kot je povedala Kristina in gospa Jožica, smo v Vipavskem Križu zelo odprti za vse tiste, ki pridejo. Bodisi v samostanu, ker je del samostana namenjen in pripravljen prostor za skupine ali za duhovne vaje, predvsem za tiste, ki želijo prostor in vse naše prostore za potek duhovnih srečanj, imajo s seboj voditelja po navadi. V župnišču pa smo prav tako organizirali prostore, kjer se lahko zbirajo mlajše skupine, bodisi župniki in animatorji z birmanci, razni posveti s skupinami, misijonske skupine, drugi otroci, ki prihajajo, tako da je včasih Križ poln v samostanu, dogajanje v župniji in tudi v župnišču, ki ga lahko damo nekomu kot prostor, kjer lahko ima svoj program.

(pesem)

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Brat Vlado, zakaj ste kot župnik župnije Vipavski Križ posebej hvaležni Bogu?

Posebej hvaležen Bogu? Da lahko živim v Vipavskem Križu v samostanu z brati kapucini, da mi je zaupano vodenje župnije, čeprav bi marsikdo lahko vodil drugače, boljše, slabše, ne vem, na drugačen način. Za ljudi, ki se odzovejo našim trudom, našim vabilom, našim povabilom živeti krščansko življenje, ne samo tisto, ki je ob nedeljah, ki je nekako tradicija še ali pa Božja zapoved ali kar kdo čuti, ampak res tisto živo krščanstvo, ki je tudi v služenju, predvsem tudi v dejanju, v osebnem zgledu, molitvi, v življenju iz vere. Za te stvari predvsem.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Približali smo se koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so v Svetem Križu, v župniji ob desetih, v samostanu še prej ob sedmih zjutraj, v podružnični cerkvi v Dobravljah pa ob pol devetih. Brat Vlado, imate našim poslušalcem še kakšno besedo?

Veliko besed bi še bilo, ampak želel bi skleniti s pesmijo naše župljanke Ivane Čermelj iz knjige, ki bo šele predstavljena in bo to nekako prva pesem prebrana iz te njene knjige. Gre pa takole: ''Na vrhu hriba predniki so cerkev Križa svetega zgradili, da tu bi v sreči, stiskah rodovi se družili, zahvaljevali se, prosili. Na ta sveti kraj od rojstva do groba farani so hodili. Ljubezni so tu se pletle. Poročni dnevi z vriskom, pesmijo, načrti, pričakovanji se vrstili. Življenje malokdaj si cesto ravno vzame. Koliko solz prelitih bilo je na tej ozki tlakovani poti, ko otrokom očeta, mater so k zadnjemu počitku nesli. Ko matere, očetje stopali za krsto svojih so otrok. Pot prva, zadnja k cerkvi Križa svetega, je pot vsakega farana.« In s tem bi se želeli tudi posloviti od vas, z besedami svetega Frančiška, katerega praznik smo nedavno praznovali: Mir in dobro. Mir in dobro vsem, ko je sveti Frančišek srečeval ljudi, je v vsakem videl Boga, tisti neskončni zaklad, ki ga je Bog polagal v naša srca, zato besede: Mir in dobro.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

ŽUPNIJA VIPAVA (23)

ŽUPNIJA VELIKE ŽABLJE (22)

1. del

2. del

ŽUPNIJE ŠMARJE, PLANINA IN VELIKE ŽABLJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci.  V današnji oddaji vam bomo predstavili kar tri župnije in eno podružnico. To so župnije Šmarje na Vipavskem, župnija Planina in župnija Velike Žablje, poleg tega pa še podružnico Gabrje. Zato so z nami v našem studiu zdajle tamkajšnji župnik gospod Sašo Mungerli in njegove sodelavke: Katarina Vrtovec iz Šmarij, Julijana Leben iz Planine in Jelka Troha iz Velikih Žabelj. Lep pozdrav vsem skupaj. 

Tudi Vam. Dober večer. Dober dan.

Ker so župnije štiri, je prav, da kar pohitimo. Začnimo torej kar s Šmarjami. Gospod Sašo.

Župnija Šmarje na Vipavskem je manjša župnija. Šteje štiristo, približno štiristo sedemdeset duš, cerkev je posvečena Marijinemu imenu in šagro imamo dvanajstega septembra. V Šmarjah se dogaja mnogo zanimivih stvari, o raznih aktivnostih mogoče še nekaj kasneje. Imamo še eno manjšo podružnico Šmarij, ki je pa Spodnja Branica. Tam je pa zavetnik, Spodnje Branice, pa sveti Lenart, šestnajsti november. Tako, prva na kratko. Kam smo umeščeni Šmarje? Šmarje je ena taka župnija, ki je med Vipavsko dolino in skoraj že med krasom, tako da izpred župnišča že recimo vidim Štanjel, prve hiše v Štanjelu, to je že kras. Tako da smo na enem takem, na eni taki tromeji, med krasom, med Goriško in med Vipavsko dolino.

Upravljate pa tudi župnijo Planina, ki nam jo bo predstavila gospa Julijana.

Planina je tudi razložena v naselje, ki leži na gričevnatem svetu jugovzhodno od Ajdovščine in ločuje Vipavsko dolino od krasa. Hiše so strnjene v več zaselkov, Kobolje, Gorenja vas, Novo naselje, Brith, Dolenja vas, Marči, Štrancarji in Guštini. In v to krajevno skupnost in župnijo spada tudi Dolenje in vas Tevče. Planina ima dve podružnici, to je podružnica svetega Pavla, ki leži tudi na vzpetini, tristo šestinosemdeset metrov nadmorske višine in podružnica svete Marjete je pa v Dolenjah, to je blizu reke Vipave. Drugače je pa posvečena cerkev svetemu Kancijanu in oglejskim mučencem.

No, in zdaj poglejmo še tretjo od župnij. To so Velike Žablje, predstavila nam jo bo gospa Jelka Troha.

Naša župnija ima zavetnika svetega Florijana in leži sredi Vipavske doline, na levem bregu reke Vipave, ob vznožju hriba Školj. Župnija ni velika, saj šteje nekaj več kot tristo dvajset duš. Vas Velike Žablje pa je omenjena že v davnem letu 1200, sama cerkev pa leži na vzvišenem prostoru nad vasjo, v bližini gradu, okrog cerkve je obzidan prostor, ki je včasih služil za pokopališče, zgrajena pa je bila okrog leta 1770, v času Attemsov in Lantierijev, znanih goriških grofov. Cerkev je leta 1889 poslikal goriški slikar Klemente de Neri, ki je leta 1940 tudi slike restavriral, menda je to edina cerkev, ki jo je v celoti poslikal ta slikar.

Poleg teh treh župnij pa, gospod Sašo Mungerli, upravljate tudi Gabrje, ki so nekako nekaj med podružnico in župnijo.

Ja, po starem se je reklo temu kuracija, to je, vas šteje približno sto petdeset prebivalcev, zavetnik župnije je pa sveti Martin, tako da imamo veliko šagro 11. novembra, ko se iz mošta naredi vino, in takrat pride tudi sveti Martin na konju in imamo sredi vasi en lep praznik, župnik tudi blagoslovi mošt, ki je postal vino in tako potem se veselimo še dolgo časa in počastimo na tak način svetega Martina. Tako da, Gabrje pa je zanimiva vas, zaradi tega ker so po svoje zelo povezani med seboj in tako kar dobro funkcionirajo, če se hoče temu tako reči, tako da je kar lepo biti med Gabrci.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Poslušalci, ki so do zdajle pozorno prisluhnili temu našemu pogovoru, si lahko že kar predstavljajo, da je to kar obsežno območje, da imate, gospod Mungerli, kar nekaj dela, da obidete vse te vaše fare. Pa Vas prosim, da zdajle poveste: Kakšne so te fare, vse kolikor jih imate, v Vaših očeh? Kaj se tam dogaja, kako jih doživljate?

Ja, vsaka je posebej zanimiva. Kakor če vprašate očeta, naj opiše svoje otroke, vsak je edinstven, vsak je nekaj posebnega, ne vem, kje bi začel. Pri Planini, ki je fara, ki sem jo nazadnje dobil, pred dvemi leti. Na Planino sem že takoj, ko sem postal župnik te fare, sem doživljal kot zelo aktivno vas, ogromno stvari se dogaja, ogromno stvari so laiki prevzeli v roke in tako, da župnik ima ogromno podpore, no, s strani laikov. V vasi je tudi društvo gospodinj, potem tudi amatersko gledališče, dosti močnih in dobrih vinarjev. To je Planina recimo, potem Žablje, majhna vasica, velik pomen, se mi zdi, da, doživljam, velik pomen, da se v Žabljah daje molitvi, na temu liturgičnemu dogajanju, življenju. S tega vidika je res sto procentno poštimano, kar se tega tiče, je pa majhna vasica, ne, to pa spet ima svoje prednosti, pa spet tudi minuse. Smo pa tudi v Žabljah zelo aktivni, tako da smo, v enem letu smo podrli ta stari faruž in postavili novega in zdaj že pridno tam imamo vse aktivnosti, verouk in vse ostale stvari. Šmarje? Šmarje je kar en po svoje sem jo doživljal od začetka kakor malo zaspano, ampak potem ko sem pa prišel živeti v Šmarje, sem videl, da so tudi Šmarci so se zelo odzvali in čeprav sem tri leta živel v pisarni in spal v arhivu, potem smo pa kar, so kar stopili skupaj in mi uredili stanovanje, tako da sedaj imam, v Šmarjah namreč bivam, tam so mi uredili lepo stanovanje in tudi, ne zaradi mene, ampak, ne vem, tak trenutek je bil, da se v Šmarjah zdaj zadnje čase veliko dogaja, zelo veliko, tudi na področju mladine, zato sem tudi povabil Katarino, ki je predstavnica mladih, da bo tudi o tem kaj kasneje povedala.

Kot župnik v vseh teh župnijah najbrž morate usklajevati delo: Pa delate kakšne stvari skupaj, katere v vsaki župniji posebej?    

Takoj od začetka sem videl, da je treba stvari povezovati, zato sem začel čisto na taki zelo preprosti ravni. Začeli smo s tako imenovanimi Ceciljankami. Pevci smo se začeli zbirati vsako leto v eni župniji in smo najprej, smo imeli sveto mašo pri kateri pojemo in potem pridemo skupaj in se malo poveselimo in tako da se selimo, tako da vsako leto ena župnija gosti vse pevce iz ostalih župnij in to je bilo taka prva oblika povezovanja, potem so sami pevci in organisti, so rodili idejo, da bi imeli tudi Božičnico, se pravi ravno tako, da se naučimo v Božičnem času iste pesmi, da jih potem v Božičnem času oziroma potem že v novem letu, po novem letu zapojemo, to se je zdaj zadnji dve leti prijelo in vidim, da kar funkcionira, no, začeli smo čisto tako, pesem povezuje in to je bila prva. Zdaj pa skušamo še druge stvari povezovati, ker je tako lažje in boljše, pa tudi se, mislim, da je v vsakem primeru dobro, da se srečujemo, ker čeprav živimo zelo blizu, ena vas od druge je lahko oddaljena deset, pet, deset minut, ampak se v bistvu sploh ne poznamo, jaz ugotavljam, recimo letos smo imeli zaključek veroučnega leta, smo imeli v Šmarjah, naslednje leto gosti to zaključek drugje, smo imeli, zapeli vsi zborčki, kar jih je skupaj, potem smo sodelovanje imeli skupno in potem na koncu še skupaj presenečenje, sladoled. Mislim, da je bil en lep dogodek.

(pesem)

Pokukati bo treba kar v tri farne kronike, zato predlagam, da tudi sedaj kar pohitimo, gospa Jelka Troha nam bo povedala, kaj piše v farni kroniki Velikih Žabelj.

Ja, v Velikih Žabljah zasledimo, da so bila zelo velika prizadevanja za ustanovitev samostojne župnije, ker preden so Velike Žablje dobile svojega duhovnika, so spadale v župnijo Sveti Križ in so vsi otroci, ki so bili do leta 1813 rojeni, so bili krščeni v Svetem Križu. In takrat pa je bil za vikarja v Velikih Žabljah imenovan duhovnik Janez Zgonik. Od takrat naprej se tudi v vasi vodijo matične knjige, se vpisuje krste, poroke, smrti in vendar je bil še zmeraj odgovoren Kriškemu župniku in takrat so kot za pogoj, eden od pogojev za ustanovitev lastne župnije je bilo tudi stanovanje za župnika, farouž in tako so po več desetletnih prizadevanjih za pridobitev statusa samostojne župnije, je bilo zgrajeno in vseljivo novo župnišče, ki je bilo za takratni čas zelo sodobno, ker je imelo sanitarije v hiši, to je bilo leta 1898, vendar župnija še zmerja ni bila priznana in leta 1900 je Kriški župnik Ivan Kodre napisal knezo-nadškofijskemu ordinariatu ostro pismo s prošnjo, naj se zadeva ali spor končno reši, ker so ljudje bili odločeni prestopiti v vzhodno Cerkev in tako so Žablje 1904 postale samostojna župnija in prvi župnik v tej župniji je bil Henrik Černigoj. Kasneje so Velike Žablje prispevale kar veliko duhovnikov, enajst duhovnikov in osem redovnic. Prvi duhovnik je bil Anton Slejko, posvečen leta 1833, še živeči in delujoči so še trije duhovniki in ena redovnica in posebej bi omenila železomašnika in starosta, duhovnika, duhovnikov Dušana Bratino, ki živi v Šempetru pri Gorici. On je bil posvečen leta 1938.

Tudi farna kronika župnije Planina je zanimiva, gospa Julijana Leben, boste Vi nekaj povedali o tem.

Ja, Planina je bila zaradi svoje lege zelo pomembno naselje, nastalo že v dobi Keltov in o tem priča prazgodovinsko gradišče in Keltsko grobišče. Potem je zelo znana bitka, ki se je odvijala pod Planino petega in šestega septembra leta 394 po Kristusu in sicer je bila to znamenita bitka med vojskama cesarja Teodozija in proti cesarja Evgenija. Potem naslednja ena taka zanimivost je, da so Turki leta 1471 pustošili po Vipavskem in so se seveda Planinci takrat se utaborili okoli cerkve svetega Pavla in se tam branili. Naša cerkev je bila zgrajena leta 1631 in sicer je bila pod upravo menihov iz kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki, in nenazadnje je tudi na Planini služboval znani duhovnik, zgodovinar, vinogradnik, gospod Matija Vrtovec, iz novejše kronike pa ta podatek, da smo leta 2003 popolnoma prenovili notranjost cerkve in tudi obnovili vse znamenite kipe in slike, ki jih ima naša cerkev.

Gospa Jelka je že omenila duhovnika Vrtovca. Zdajle pa nam bo Katarina Vrtovec povedala, kaj pa je zanimivega v farni kroniki župnije Šmarje na Vipavskem.

No, tukaj se je rodil, kot ste že povedala, Matija Vrtovec, ki je precej pomembna osebnost svojega časa in je bil rojen osemindvajsetega januarja 1784 na Jakulinih, umrl je pa drugega septembra 1851. Osnovno izobrazbo je dobil v Vipavski farni šoli in pri domačem duhovniku, gimnazijo je obiskoval v Gorici, učil se je tudi v Gradcu in v Ljubljani, potem je bil posvečen v duhovnika in je bil kot pomočnik v Vipavi in dve leti je tudi služboval kot kaplan na Planini. In tam je tudi se zelo veliko ukvarjal z ljudmi, skrbel za njihovo izobrazbo, delil je nasvete, kmetijske, pa tudi pozneje je kot vikar v Podnanosu ljudi učil o raznoraznih teh kmečkih opravilih in tudi svoje premoženje je zapustil svojemu rojstnemu kraju in tistim krajem, kjer je služboval. Ja, je tudi zelo veliko potoval in se je učil drugih jezikov, tujih, jih je obvladal kar sedem, njegovo najbolj znano delo je vinoreja, potem je pa tudi znan po temu, da je dal pobuda za slovensko himno, da bi največji slovenski pesnik moral napisati neko hvalnici trti in to je potem tudi Prešeren vzel na znanje in napisal Zdravljico.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

V Velikih Žabljah je bila že leta 1993 ustanovljena molitvena skupina pod vodstvom pokojnega župnika Franca Misleja. Bila je ustanovljena kot molitveno pogovorna skupina za samopomoč in so bila srečanja dvakrat mesečno v župnišču, kasneje pa je ta skupina postala izključno molitvena in dejavno sodeluje v župniji. V oktobru molitev rožnega venca, adventna devetdnevnica, Križev pot v postu, majniška pobožnost, birmanska devetdnevnica. Enkrat tedensko pa imamo srečanje in molitev za razne namene, letos za duhovne poklice, srečanja imamo pa sedaj v cerkvi. Skupina je sestavljena iz starejših članic, skupina pa je tudi povezana z geortološkim društvom štirje letni časi, s katerim tudi večkrat poromamo v bližnje božjepotne cerkve in se udeležujemo tudi duhovnih srečanj za starejše. Skupina je odprtega značaja, tako da se lahko vsak župljan, voljan molitve, priključi in sodeluje.

Ahm. Molivci ste tudi v Planini, gospa Julijana, boste Vi povedali kaj o tem, kako se Vi organizirate.

Ja, pri nas je molitvena skupina od leta 2006, podobno kakor v Velikih Žabljah, tudi mi se srečujemo enkrat tedensko pri češčenju, ker smo brez gospoda in ker sem jaz delivka obhajila, potem tudi prejmemo sveto Rešnje telo, pripravljamo v postnem času križeve pote po vsaki nedelji in ob petkih, potem tudi sedaj, ker je, ima gospod kar tri župnije, pomagam tako, da nesem obhajilo po molitveni uri tudi na dom k bolnikom. Drugače pa naše članice tudi obiskujejo skupino prenove v Duhu, ki pa je v bližnji Vipavi.

Ko smo že pri tem, mogoče malo zdaj bi rekli kakšno besedo o tem, kako je pa organizirano bogoslužje v vseh teh župnijah, kako uspete uskladiti vse urnike.          

Sveta maša je vsak dan, tako da se zvrsti, praktično razen ob četrtkih, ko imam prosto in mašujem kje drugje na terenu ali pa doma, kjerkoli, tako da je organizirano, da vsak dan je na vseh farah in podružnicah, je ravno zadosti dnevov. Ob nedeljah so pa tri nedeljske svete maše, tako da začnemo ob osmih trideset v Velikih Žabljah, potem ob devet petinštirideset na Planini in ob enajstih spet v Šmarjah. Tako, je treba malo pohiteti, ampak to je to.

Kdo pa so tisti, ki si prizadevajo za lepo bogoslužje, gotovo pevci.

Pevci gotovo. V vsaki župniji in v Gabrjah ravno tako imamo pevski zbor, recimo če povem samo kdo vodi zbore. V Šmarjah je to Jolanda Klemše, v Gabrjah je Marjan Gorjup, ki vodi zbor in igra na orgle, Franc Leben, soprog gospe Julijane, ki je tle z nami, na Planini skrbi za glasbo in v Velikih Žabljah Tanja Troha.

Potem so tu gotovo še strežniki. Imamo bolj organizirano po seznamih v vseh župnijah, tako da to res, kar deluje lepo. Potem skupina bralcev, ki pridno berejo, tudi med tednom imamo organizirano, potem imamo v vsaki župniji je, je tudi mežnar. Milan Marc je v Šmarjah, v Gabrjah je, po mojem, takrat ko se je lotil je imel štirinajst ali petnajst let, je bil najmlajši v Sloveniji, povem, Marko Kobal. Jaz sem ga malčk nahecal, po birmi sem rekel, on je rekel, peti ne znam, sem rekel, kaj boš potem delal, boš pomagal malo ta prejšnjemu mežnarju, ne, je rekel, Rajkotu, je rekel ja, ok. Jaz sem že pozabil in potem naslednjo nedeljo ga dobim v zakristiji, sem rekel: Kaj pa ti tle. Je rekel: Saj ste rekel, da bom pomagal, in potem je ostal, ko je stari mežnar obnemogel, je Marko lepo ostal. Tako se mi je zdelo zelo lepo, no, eno tako nadaljevanje birme, ne, ko zmeraj slišimo take zgodbe, da birmanci odhajajo, kakšni pa ostajajo in sprejmejo tudi take službe. Na Planini je za mežnarja Dominik Trebižan, tudi dokaj mlad in v Žabljah Sandi Samec. Tako da bogoslužje je nekako, mislim, lahko rečem, da zelo dobro, sem zelo, zelo zadovoljen, no, z bogoslužjem.

Sodelavcev, kot vidim imate tudi dovolj.

Je, res hvala Bogu.

Ja.

Velik imate pa gotovo da tudi nauka, vsaj veliko število ur, če že ne veliko število učencev.

Ja, problem je tle, da smo razpršeni, ne, zato je treba organizirati, potem združujemo po dva razreda po navadi, da dobimo za eno skupino normalno, pomagajo pa mi še katehistinje, tri in katehist, tako da v Šmarjah mi pomaga Drago Troha, soprog do gospe Jelke. Na Planini gospa Julijana, ki je tle z nami in gospa Anica in v Velikih Žabljah Tanja Turk. Tako da nekako uspemo ves verouk lepo poštimati in pripraviti otroke na zakramente in tudi drugače, mislim.

To je eno, potem pa otroci počasi rastejo in postanejo mladi, tudi za mlade je potreba poskrbeti, o tem nam bo pa kaj več povedala gospodična Katarina Vrtovec. Katarina, kako pa je poskrbljeno za mlade v teh Vaših župnijah.

Ja, v zadnjem času smo še kar precej stopili skupaj in se dobivamo vsaj v Šmarjah, se dobivamo tudi vsak teden med šolskim letom. Večina vsaj punce, no. Tudi sodelujejo pri zborčku, ki jih imamo pač jaz in ena prijateljica vodimo in hodijo otroci zelo različne starosti, tudi, ne vem, štiri leta do mladincev in ne samo pojemo, ampak tudi se igramo, se lovimo in pa skačemo, samo da je pač žur. No, in zdaj na, glede na to, na uspešnost tega zborčka smo tudi nekako letos si zastavili en projekt, in sicer oratorij v Šmarjah, in smo naredili en tak oratorijski dan, smo tudi povabili iz drugih župnij, ki jih upravlja naš župnik. Potem pa je za omeniti še pohod, ki se dogaja od leta 2001 in že spet je pohod po Vrtovčevih poteh.

To je en tak velik dogodek za Šmarje, pa ne samo za Šmarje, slučajno sovpada ta pohod po vseh teh župnijah, ki jih pravzaprav jaz upravljam, tako da je en tak dogodek za vse naše fare. Pride do šest tisoč ljudi, pride, ne, tako da je kar dogodek, ne, mislim, v novembru se to dogaja in tako, da tudi en drugačen utrip tem našim krajem. Tako, se srečujemo z ljudmi, ki prihajajo tam in skušamo biti gostoljubni, tako, v spomin, vse na spomin na Matija Vrtovca, no, ker mislim, da je res pomemben za naše kraje.

Še nekaj bom vprašala kar naravnost. Gospod župnik se gotovo ne bo sam pohvalil, ampak on je glasbenik, kar se takoj pozna pri delu z mladimi.

Seveda se pozna, tudi pomaga nam pri zborčku, je vedno prisoten, če le zmore in je nek, prav eno tako srce, ki zmeraj da malo podpore oziroma malo še precej. Mislim, da brez njega ne bi bilo tako kakor je, no.

Vzgaja tudi nove kitariste.

O, ja, tudi nove, ja, to smo pozabili, tudi ma, ta tečaj kitare, tako da je, ja, tak motor.

Ja, meni se je zdelo pomembno, ker, ja, zastonj sem prijel to znanje in se mi je zdelo zelo fajn, ker sem znal kitaro in sem videl, kaj vse to potegne s sabo. Koliko veselja in koliko druženja in se mi je zdelo zelo dobro predati to znanje tudi naprej, in zato sem, že od vsega začetka sem se lotil s tečaji tako v Šmarjah, kot v Žabljah, zdaj tudi na Planini in mislim, da je fajn, da se to, potem gre to znanje avtomatsko kot gre en plaz kar naprej, ma ne samo znanje, tudi ena ljubezen do glasbe in predvsem meni je pomembno druženje in to vidim, da glasba zna ustvariti.

(pesem)

Že uvodom je gospod župnik omenil, da imate tudi društvo gospodinj, pa bi morda gospa Julijana, Vi malo več povedali o njih.

Ja, društvo gospodinj in dramska skupina na Planini povezuje dekleta, žene, fante in može na vasi ter si prizadeva razgibati kulturno in družabno življenje v naši vasi in tudi zelo pohvalno mladim rodovom želi prenesti sporočilo in kulturo naših dedov in babic, in zato vsako leto ustvarjajo etnološko obarvane prireditve. Uspešno so že predstavili knjigo: Da ne bi pozabili, kjer so zbrani običaji in recepti tradicionalnih jedi in za ta projekt so tudi v letu 2006 prijeli priznanje občine Ajdovščina, potem so bili pa vsako leto naprej projekti, zrno na zrno, Whcet, bo Whcet, in Povabljen prijatelj sem trto sadil.

Prvi projekt je bil ta, da ne bi pozabili, je bila knjiga, ampak potem vsako leto naprej, tej projekti, ki jih je omenila gospa Julijana, to so, ma amatersko posneti filmi, dolgi petinštirideset minut, koliko je bil zadnji, in to je, poleg tega pa še eno dramsko igro postavijo na oder, vsako leto, ne, in potem še gostujejo okrog. Hočem reči, da poudarimo, ne, da to je, ni samo ena razstava, ali pa tako ena proslavica, ampak je eden konkreten projekt, za katerega delajo celo leto, recimo lani so imeli, kako je že trta.

Povabljen prijatelj sem trto sadil.   

So dobesedno spremljali trto po starem, tako kot se je po starem, kakor se je po starem trto sadilo, od ko so šli jo vsaditi, pripraviti že prej cepiče, saditi in potem so dejansko jo spremljali vse leto in so snemali film po malem čez celo leto, se pregazili do trgatve, po potem do svetega Martina, hočem reči, je kar en konkreten projekt, za katerega mislim, da gre vse pohvale.

Torej ta dramska skupina in gospodinje v Planini delujejo samostojno kot društvo ali so, in kako so povezani potem z župnijo, mogoče malo več o tem.

Z župnijo dobro sodelujemo, recimo prvo leto, takoj ko sem prišel na Planino in smo imeli ta projekt Bo whcet, bo whcet, so rabili župnika in sem rekel, nič, saj jaz bom zdaj vaš župnik, bom kar jaz igral župnika v tem filmu, tako da smo imeli že od začetka en tak dober stik in sodelujemo super.

Tudi recimo, ko se kakšne slovesnosti, prihod škofa ali karkoli, so vedno pripravljene te gospodinje, odlično skuhajo, narezke in za vse slovesnosti v vasi in tudi take cerkvene stvari.

Tako sodelovanje pa zmeraj pomeni tudi nekako odpiranje župnije v, in povezovanje župnije z ostalimi dejavnostmi, z vsem kar teče v kraju, mogoče se da še o tem kaj reči, gospod Sašo Mungerli.

Meni je zelo naravno, pravzaprav, saj župnija, saj so isti ljudje, ali, enkrat jim rečemo krajevna skupnost, drugič župnija, ker, dobro to, zdej mogoče na Vipavskem je nam povsem logično, kar verjetno po drugih farah po Sloveniji ni, namreč pri nas so, če rečemo po statistiki več kot devetdeset procentov vsaka fara, več kot devetdeset procentov katoličanov, ne, in meni je to življenje je zelo naravno to povezovati, krajevna skupnost, se kar zmenimo, vsi smo med sabo, tudi poznamo se, predsednika krajevne skupnosti, smo tako, prijatelji, dobesedno, prijatelji, res, in vsa ta, vso to dogajanje je zelo tako, kot sem rekel, naravno, no, da se ne ponavlja. Potem že dolgo časa, zelo staro društvo imamo, že petdeset let in več, prostovoljno gasilsko društvo v Šmarjah, katerega član sem tudi jaz, in pritrkovalci, tako imamo eno novo ekipo v Šmarjah, in zdaj skušamo to tudi v drugi farah se mi zdi zelo dobro tudi ta oblika bogoslužja, sodelovanja pri bogoslužju s pritrkovanjem, da je zelo fajn. Poleg tega, da tudi druži med sabo, ne, moške, ne, in tudi punce so, na Planini recimo imamo eno manjšo ekipo, so pa praktično osnovnošolci in zdaj jih vzgajamo, upamo da bo. Še pogled naprej, če smem.

Seveda.

V planu, nekaj se pogovarjam, tako ko grem na kakšen obisk se pogovarjam, mislim, da je nujno potrebno tudi v naših župnijah narediti kakšno zakonsko skupino. Mislim, da to zelo, zelo veliko pripomore k drugačnemu utripu župnije, ker mislim, da je, če je družina celica Cerkve, je pravzaprav tista družina v prvem pomenu besede sta mož in žena, ne, in tle mislim, da premalo, vsaj pri nas mislim, da premalo vlagamo in bi bilo treba več. Ker če delamo samo na verouku, samo z otroci, ali pa samo z mladimi, pa tudi samo s starejšimi, mislim, da to ni to, ne, treba je iti k družini oziroma prav v zakon, k zakoncema in tam poskrbeti, da res živi dobro in potem mislim, da avtomatsko mora živeti dobro tudi župnija.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Jaz moram povedati, že začetka, ko sem prišel na Vipavsko in te župnije, katerim sem do sedaj župnik, sem čutil eno tako, eno tako naravno povezanost s farani, župnikom, ki je recimo prej nisem bil vajen. Jaz sem doma iz Goriških Brd in drugačen način, en drugačen način dojemanja službe duhovnika in prav konkretno župnika. In, uuu, hočem reči, to me je že tako prevzelo, ta sprejetost, tako dobro, normalno, naravno biti sprejet, to je bilo tisto prvo, kar moram reči, da me še danes drži, me še danes drži gor, kadar je tudi včasih težko, in je težko, normalno, da je težko. Me zelo drži gor, to, točno vem, da je toliko in toliko ljudi, ki me sprejema, ki me imajo radi, ki zame molijo, ki čutijo z mano, tako, da ta zavest, da sem sprejet, mi daje zelo veliko moči.

Zdaj pa, ker imamo prav iz treh različnih župnij tudi naše sogovornice, vsaka za svojo župnijo. Katarina Vrtovec, Vi boste povedali za Šmarje.

Meni mi je všeč, posebno te zadnje čase, da se, da smo res stopili skupaj, da bolj, da se več dogaja in da je več stvari in resnično, če pač nekaj hočeš, ne, in če imaš voljo, se resnično da nekaj narediti, no, in tega, predvsem to v zadnjem času, mislim, si nisem mislila, da bo tako živo, ja.

Kaj Vas najbolj nagovarja v župniji Planina, gospa Julijana Leben?

Jaz sicer nisem iz Planine doma, smo se pred enajstimi leti z družino preselili, tukaj prav z obale, ampak se mi zdi, da smo šli kakor Abraham po Božji volji, zelo lepo so nas sprejeli v vasi in tudi je tukaj ena taka čudovita narava in življenje in odprtost ljudi in ker sem doma gospodinja, je tukaj v župniji moj poklic, je tukaj moja služba in tisto moje delo, ki ga z veseljem opravljam za druge in za Boga.

Gospa Jelka Troha, Vi pa za Velike Žablje.

Ja, tako kot je že prej gospod župnik rekel, da so v vsaki vasi tudi ljudje, ki so proti in tako, ampak se mi zdi, da kadar pa pride kakšna stvar, kjer je treba res pograbiti in je treba res stopiti skupaj, da se pa res naredi in to mislim, da se je v naši vasi zelo pokazalo. Tako kot je rekel naš duhovnik, ki je iz naše vasi, Vinko Paljk, je rekel: V Žabljah se je zgodil Velikožabeljski čudež, da je bilo v dveh letih staro župnišče porušeno in zgrajeno na novo in mislim, da smo lahko na to vsi ponosni in da to je res en veliki dokaz, da se če stopiš skupaj res lahko dosti naredi.

Oddaja se približuje h koncu, zato se vam vsem štirim, gospod Sašo Mungerli, in gospe Katarina Vrtovec, Julijana Leben in Jelka Troha, zahvaljujem za vaše sodelovanje. Preden pa prav zares zaključimo, se bomo tako kot po navadi priporočili vašim farnim zavetnikom, ker je župnij več, je tudi zavetnikov seveda več. Zato: sveta Marija, sveti Martin, sveti Florijan, sveti Kancijan in Oglejski mučenci.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

ŽUPNIJA USTJE (21)

ŽUPNIJA ŠTURJE (2o)

1. del

 2. del

ŽUPNIJA ŠTURJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Šturje, zato so zdajle z mano v studiu tamkajšnji župnik gospod Marko Kos in njegovi sodelavci: Marko Pregeljc, Danica Peljhan, Bernard Bratina in Martin Ušaj. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Lepo pozdravljeni.

Šturje. Zveni nam znano, pa vendarle, gospod Marko Kos, boste kar Vi predstavili kraj, kjer ste župnik.

Župnija Šturje se nahaja na vzhodnem delu mesta Ajdovščina, in sicer je njen večji del. Naselje je gotovo bilo že v starem veku in sicer kot del Castre, vojaške utrdbe na levem bregu Hublja. Tudi izbor svetnika svetega Jurija, najbolj priljubljenega svetnika od četrtega stoletja, predvsem na vzhodu, potrjuje starost naselja in tudi verske skupnosti. Do leta 1953 je župnija Šturje imela tudi svoje krajevno ime. Sedaj živi v župniji približno štiri tisoč petsto ljudi, od tega je približno štiri tisoč katoličanov, nedeljnikov je nekaj manj kot tisoč. Šturje kot cerkvenopravna oseba se prvič imenuje v cerkvenih dokumentih leta 1320. Kot kaplanija nato ima stalnega duhovnika in je podružnica Vipave. Na portalu cerkve pa je letnica 1696. Ta letnica je vklesana v kamen in je gotovo zanesljiva in jo lahko imamo kot letnico posvetitve sedanje cerkve. Imamo dve podružnici, in sicer, podružnico svetega Martina v Žapužah in podružnico svetega Antona na Fužinah. Pomembnejša je gotovo, in bolj znana na Fužinah, zlasti zaradi plavžev, ki so bili tu zgrajeni v drugi  polovici 16. stoletja in so delovali do 1909-ega. Župnijski zavetnik sveti Jurij, po njem se je tudi imenoval kraj Šturje, sedaj verniki čutimo, da je bil vseskozi v dolgih stoletjih zgodovine mogočni priprošnjik, ki je na tem področju ohranjal živo vero, ta je dajala ljudem potrebni vsakdanji utrip in smisel in to se pozna tudi sedaj.

IZ FARNE KRONIKE.

Pomembno prenovo je cerkev doživela leta 1848-ega, v letu pomladi narodov, takrat je bila župnijska cerkev podaljšana, prejšnji zvonik na prestico so zamenjali s samostojnim zvonikom, ki so ga prislonili na vzhodno steno cerkve. Dozidana je bila večja zakristija. V oltar pa je bil postavljen zavetnik in sicer ga je upodobil Matija Langus. Državno imenovanje samostojne župnije Šturje je bilo dano na Dunaju petnajstega avgusta 1893-ega. Cerkveno imenovanje in inštalacija ali umestitev prvega župnika pa se je uresničila v januarju 1894. Prvi župnik je postal takratni kurat Mihael Arko, poznejši dekan v Idriji. Pomembnejši duhovnik, premik naše župnije se je zgodil v letu 1830, enaintrideset, ko reka Hubelj postane meja med notranjsko ali Kranjsko in Goriško. Ko so se uredile državne, civilne meje, se je uredila tudi cerkvena uprava. Določile so se nove meje škofije, v Ljubljansko škofijo je bila takrat vključena tudi Vipavska dekanija in s tem tudi župnija Šturje. Pastorala v tej ljubljanski škofiji je bila bolj urejena kot v sosednji Goriški. Razvijala so se zato cerkvena društva in organizacije, vrtci, Marijina družba in drugi. Ta ureditev je trajala do konca prve svetovne vojne oziroma do leta 1933, ko se je dejansko uresničil prenos pristojnosti spet na Goriškega škofa.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Šturje so stara župnija, ampak kljub tej starosti tudi zelo živahna in za takšen živ utrip si v župniji prizadeva veliko sodelavcev. Mogoče gospod Marko Pregeljc bi Vi povedali najprej: Kaj počnete v župnijskem pastoralnem svetu?

Župnijski pastoralni svet naše šturske župnije je sestavljen iz treh skupin, za bogoslužje, pastoralo in karitas, običajno se srečujemo približno po četrtletjih ali pogosteje v primeru izrednih dogodkov ali praznovanj. Srečanja sklicuje župnik ob sodelovanju tajništva, ki poskuša ob župnikovem spodbujanju vedno bolj prevzemati pobudo. Sam ŽPS je sicer sestavljen tako, da so v njem zbrani predstavniki vseh delujočih skupin v župniji, komunikacija med nami je iskrena in vsak ima pravico in dolžnost povedati, kaj mu leži na duši, ne da bi za to tvegal zamero ali druge težave. Posebno smo med nami veseli mladih članov, ki prinašajo nov, drugačen pogled na velikokrat okostenele in zastarele pristope v našem delovanju. Srečanja začenjamo in zaključujemo z molitvijo, duhovnik nas za naše delo okrepi z duhovno mislijo, Obravnavamo zastavljeno problematiko, ki je bila na primer pristop do oddaljenih ali leto Svetega pisma, ali leto mladih, pri tem poskušamo predlagane vseslovenske modele presaditi na naš domači šturski teren tako, da jih burja ne bi odnesla, ampak pognala v še boljšo rast. Od idej se na sejah običajno kar iskri, nekoliko šibkejši smo pri realizaciji teh idej. Tako smo glede pristopa do oddaljenih na lastni koži izkusili splošno znano zakonitost, da današnji čas dobesedno kriči po katehezi ne otrok in mladih, ampak odraslih. Edino priložnost, ko se nam ti oddaljeni približajo ob zakramentih krsta, prvega svetega obhajila, birme, poroke in pogreba v njihovih družinah, je za to treba, kar se da pametno uporabiti. Ob letu Svetega pisma smo poskusili z zunanjimi simboli v cerkvi in veroučnih prostorih označiti in poudariti pomen Božje Besede, kot načina Božje prisotnosti v našem življenju. Ob letu mladih pa smo ugotovili, da našim mladim dosti bolj kot pasivna ponudba mladinske pastorale, odgovarja njihova aktivna vloga in smo jih zato vključili v razne aktivne oblike kot so sobotni oratoriji, pomoč pri Trikraljevski akciji in skrb za mlajše. Razen te splošne problematike pa pride vedno na vrsto tudi aktualni koledarski pogled naprej, posebej v primeru praznikov, na primer Božič in priprava nanj z devetdnevnico, Božičnico, ki je že tradicionalno za otroke popoldne na podružnicah na Fužinah, kjer sodelujejo mladi in v župnijski cerkvi, za katero poskrbi ŽPS. Priprava na Veliko noč v postnem času ima že tradicionalno pobožnost križevega pota ob petkih in nedeljah, za razpored molivcev poskrbi ŽPS. Prav tako je ŽPS odgovoren za pripravo Velikonočne, vstajenjske procesije, kakor tudi procesije ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in krvi. ŽPS je zadolžen tudi za pripravo primernega obhajanja župnijskega zavetnika svetega Jurija s tradicionalno frtalo in pa praznika Vseh svetih na obeh pokopališčih, ki ju ima naša župnija. Poleg teh rednih koledarskih zadolžitev je ŽPS seveda odgovoren tudi za pripravo večjih slovesnosti. Tako smo imeli v trenutni sestavi ŽPS-ja že čast pripraviti zlato mašo našega gospoda Slavka Črnigoja, novo mašo gospoda Tomaža Keteja, z Božjo pomočjo in v sodelovanju z Njegovo milostjo pa nas čaka v naslednjem letu priprava novomašnega slavja za našega bogoslovca gospoda Boštjana Fegica, ki ga vsem priporočamo v molitev. Prav tako je sedanja sestava ŽPS pripravila župnijski misijon in ob tej priložnosti izvedla kar obširno analizo verskega stanja v naši Šturski župniji, ki je bila v pomoč misijonarjem ob njihovih nagovorih in drugem misijonarskem delu. ŽPS je skupaj z župnijskim gospodarskim svetom vključen tudi v druge župnijske projekte, tako je bil uspešno izveden projekt dozidave župnišča, obnovitve fasade, ostrešja župnijske cerkve, prenove orgel v župnijski cerkvi, žal pa se nam je zalomil projekt postavitve spomenika Filipu Terčelju, ki mu trenutna lokalna oblast nasprotuje. Ne glede na trenutni neugodni razplet, pa smo prepričani, da bo morda lahko šele daljna, prihodnja, neobremenjena zgodovina dokazala upravičeno veličino ljudi, duhovnikov Terčeljevega formata, saj brez takih pokončnih duhovnikov med obema vojnama danes na primorskem ne bi več govorili slovensko.

Po vsem tem, kar nam je povedal gospod Marko Pregeljc, gospod Marko Kos, nekako dobimo občutek, da imate v svojem župnijsko pastoralnem svetu res trdno oporo, da veliko delate skupaj.

Gotovo, tudi v tem se pozna živost župnije in sem Bogu hvaležen za mnoge globoko verne ljudi, ki delijo tudi tako odgovornost do župnije.

(pesem)

Slišali smo, da pravzaprav Vi gospod župnik in župnijski pastoralni svet bdi nad dogajanjem, tako da nekako smo že marsikaj o tem, kar se v župniji Šturje dogaja slišali iz dosedanje pripovedi, vendar so tukaj z nami še nekateri Vaši sodelavci, ki bodo povedali pa nekaj več o tistih specifičnih oblikah dejavnosti s katerimi se ukvarjajo. Gospa Danica Peljhan, Vas bom prosila, da poveste kaj o tem, kako poteka v župniji Šturje kateheza.

No, v naši župniji deluje pet katehistinj in dva katehista, voditelj in glavni katehet pa je naš župnik. Kot skupina se srečujemo enkrat mesečno, ta naša srečanja so zelo prijetna, delovna, po navadi razdeljena na dva dela, v prvem delu je molitev in duhovna misel. Letos nam je gospod Marko predstavil okrožnico papeža Benedikta Rešeni v upanju. Mogoče samo eno misel, velja, če skrbim le za lastno zveličanje, se zveličal ne bom, večno zveličanje je kot vezna posoda, individualizem znižuje nivo v tej posodi. V drugem delu naših srečanj pa se pogovarjamo o lepih in težkih trenutkih pri verouku, poleg verouka načrtujemo še ostalo dogajanje povezano z liturgičnim letom, na primer misijonska akcija, miklavževanje, trikraljevska akcija, Božičnica, Materinski dan, Mavrično romanje, oratorij enkrat mesečno ob sobotah. Mogoče le par besed o trikraljevski akciji, ki zajema res vso župnijo. Lani je sodelovalo trideset skupin kolednikov, v vsaki pa so vsaj trije otroci in dva voditelja, mladinca, torej skoraj dvesto mladih. Vsaka skupina obišče domove v svoji ulici. Ljudje jih z veseljem pričakujejo, gonilna sila vseh priprav pa je katehistinja gospa Slavica, verouk obiskuje okrog tristo petdeset otrok, od predšolskih do devetega razreda, vsak katehist poučuje verouk en razred, dve ali tri skupine, razen sestre Majde, ki so ji zaupani veroučenci prve triade. Imamo tako, dvaindvajset veroučnih skupin, zato sta naši dve učilnici ob popoldnevih kar zasedeni. Ena učilnica je opremljena tako, da lahko uporabljamo sodobne metode, lahko si ogledamo film, računalniško animacijo, pozimi nas nič ne zebe in zmeraj imamo vse lepo počiščeno. Zunanji pogoji so za naše delo, so res dobri in hvala vsem, ki za to skrbijo. Katehisti se trudimo, da verouk ne bi bil samo učenje o veri, ampak tudi versko doživljanje, pri verouku molimo, se pogovarjamo, klepetamo, se igramo, poskušamo jim biti blizu, jih razumeti, poslušati, jim biti zgled. Otroci so dojemljivi za versko sporočilo, njihova verska rast pa se mora nadaljevati tudi v domači družini. Lepo bi bilo, če bi vsi otroci, ki redno obiskujejo verouk, prihajali redno s svojimi starši tudi k nedeljski maši. Sprašujemo se: kako prikazati staršem, da je potrebno sodelovanje pri verski vzgoji? Da bi tako še v večjem številu prihajali na srečanja za starše. Ob torkih so otroci povabljeni k šolski maši, kjer tudi sodelujejo, pri petju pa jim pomaga otroški zbor in enkrat na mesec tudi otroški orkester.

Seveda pa imate v župniji tudi birmanske skupine.

Ja, letos na belo nedeljo je sedemdeset fantov in deklet prejelo zakrament svete birme. Priprava na birmo je potekala dobro leto, začeli pa smo tako, da smo otroke vključili v birmanske skupine, trinajst skupin po pet ali šest birmancev, kot je že utečeno so jih vodili njihovi starši. Večina staršev je to delo opravljala z veseljem in zavzeto. Ko mi je ena mama povedala, kako njej sami veliko pomeni to ponovno učenje za birmo. Kako se spet spoznava z župnijo, s cerkvijo, sem bila res vesela. Birmanci so imeli vsak teden dvoje srečanj, pri rednem verouku in v birmanski skupini, Poleg tega smo želeli čim bolj vključiti birmance v življenje župnije. Pri mladinskih mašah ob petkih je ena skupina pripravljala prošnje, druga zahvale, naslednjič so predstavili birmanski plakat z vsebino nedeljskega evangelija. Pred mašo so molili rožni venec, v postu pa križev pot. Birmanci so spoznavali življenje Cerkve tudi tako, da je vsaka skupina obiskala šolske sestre pri nas v Šturjah. Duhovne vaje v pripravi na birmo pa so imeli mladi pri kapucinih v Vipavskem Križu. No, njihova naloga je bila tudi čiščenja dvorišča okoli cerkve, pa tudi obiskovaje starejših in bolnih v domu starejših na Ribniku.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Vas gospod Bernard Bratina pa bom prosila, da poveste, kako je z glasbo v Šturjah na sploh. Ste dobri pevci, kajneda?

Kot vsi Primorci smo tudi Šturci dobri pevci, za to poskrbimo že z mladimi, mislim, kot najmlajši nastopa otroški zbor, njim se včasih pridružijo tudi posamezni inštrumenti in torkove maše kot otroške maše so včasih res pravo doživetje. Mladinci imajo tudi svoj zbor, ki se je zdaj nekoliko oklestil in nastal ven dekliški zbor, potem nastopa zbor, Marijin zbor, to so mlajše upokojenke, ki so si zadale tudi težko nalogo, da spremljajo jutranje maše v nedeljah in pa še glavni, mešani pevski zbor, ki ga vodi gospa Marinka Šuštar. Omenil bi še nekaj ljudi, ki so bili zaslužni, da se je tak zbor kot je, sploh naredil. Prvi župnik, ki se ga pomni, da je z zborom zelo dobro delal, je bil gospod Albert Leban, znana je njegova anekdota, ki kroži med pevci, ko je nekoč zbor malo po svoje začel peti, se je župnik pri oltarju obrnil in rekel: ''Če ne znaste bulši, bejšte dol.'' Druga taka markantna oseba je bil Srečko Gregorec, ki je zelo dobro sodeloval s pokojnim Vinkom Vodopivcem, Srečko Gregorec je pisal besedila, dal fantu, posodil mu je tudi bicikel, vse skupaj je romalo k Vodopivcu v Kromberk in čez par ur je prišlo tudi že nazaj. Naslednji župnik, ki je markiral, je bil gospod Anton Melinc, ta je postavil današnje orgle, potem jih je pa gospod Marko renoviral oziroma lansko leto smo jih renovirali. Še ena zadeva bi bila zanimiva, namreč, kako se pevci naredijo. Pokojni gospod Dore Krtelj, ki je bil znan zborovodja Šturski je rekel, če hoče pevec znati cerkven repertoar mora vsaj pet let prepevati, če ima dober posluh. Če pa posluha nima tako dobrega, je pa osem let premalo. 

(pesem)

Torej, od mlajših sodelavcev gospoda župnika Marka Kosa, je pa tule z nami Martin Ušaj, ki nam bo povedal o tem, kaj pa mladi Šturci počnete.

V Šturski ministrantski skupini je okoli petindvajset strežnikov, ki po razporedu ministrirajo pri delavnih, nedeljskih in prazničnih mašah. Srečanje imajo vsako prvo soboto v mesecu, ko gospod župnik pripravi kratko katehezo in če se bližajo prazniki tudi pripravo na praznično ministriranje, ko pridejo na vrsto procesije, blagoslovi in povzdigovanja. Srečanja seveda zaključi nogomet, saj je večina ministrantov fantov, precej pa je tudi deklet. Strežniki so določeni tudi za ministriranje pri porokah, pogrebih in krstih. Vsako leto na veliko soboto zjutraj prenašajo po hišah blagoslovljen velikonočni ogenj, na svetega Štefana pa mnogi sodelujejo tudi pri Trikraljevski akciji. Vsako leto se po koncu šolskega leta udeležijo tridnevnega taborjenja za strežnike v Lokovcu, skupaj z ministranti še z nekaterih drugih župnij in tako preživijo nekaj pestrih dni ob gradnji hišic ali naselja v gozdu, kresu, romanju na Sveto Goro, pohodu skozi kaverne iz prve svetovne vojne in seveda ob igranju nogometa in ostalih družabnih iger. Letos se je tudi nekaj izmed njih udeležilo vseslovenskega izleta ministrantov na Dunaj. Šturski ministrantje so prizadevni in radi sodelujejo pri sveti maši, saj se včasih celo malce prepirajo, kdo bo kaj delal, vendar pa so tudi dobri prijatelji. Šturski mladinski skupini pa se srečujejo vsak petek med šolskim letom po večerni maši in imajo zelo raznolik program, saj enkrat poslušajo župnikovo katehezo, drugič gledajo nek film in se potem o njem pogovarjajo in poskušajo iz njega izluščiti neko sporočilo, spet drugič pa uživajo ob nekaterih družabnih igrah. Ko nekdo praznuje rojstni dan, pri tem srečanju tudi pogosti svoje prijatelje. V postnem času sodelujejo pri branju križevega pota, nekateri pa so tudi drugače liturgični bralci. Mnogi vodijo skupine kolednikov v vsakoletni Trikraljevski akciji in se udeležujejo srečanja mladih v okviru škofije in dekanije. Nekateri gredo med počitnicami tudi na srečanje mladih v Taize, od letos pa imajo tudi svojo majico, kar pripomore k njihovi prepoznavnosti. Skavti pa delujejo od leta 1994 v stegu Ajdovščina Šturje ena in vključujejo tudi člane iz drugih župnij. Aktivne so veje od volčičev pa vse do klanov, v skupnosti voditeljev pa je sedem članov iz naše župnije. Skavti so aktivno tako na lokalni kot na državni ravni, v župniji molijo križev pot in rožni venec, pripravljajo pa tudi skavtske maše, razne čistilne akcije in akcije zbiranja starega papirja.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Po vsem, kar smo slišali do sedaj, je tudi našim poslušalcem že jasno, daje župnija Šturje zelo živa župnija. Pa Vas bom vprašala, gospod župnik Marko Kos, gotovo ste Bogu hvaležni, da ste župnik prav v tej župniji, ampak kaj so tiste posebne stvari, za katere bi se zahvalili?

Gotovo, da bom marsikaj izpustil, navedel bom to, kar mi trenutno pride na misel, da se Bogu, pa tudi drugim zahvalim prvič za globoko in iskreno verne župljane, za dve novi maši v tem času, ko sem tam župnik in v vesel pričakovanju na naslednjo v prihodnjem letu. Za odgovornost do župnije, ki jo delijo v raznih skupinah in dejavnostih, za lepe veroučne skupine, skupine staršev, skupino katehetov, za veliko mladih, ki so obetaven cvet, nadalje za odgovoren čut do življenja, v župniji je nekaj družin s petimi in več otroki, vsako leto imamo pozitivno bilanco med krsti in pogrebi, včasih tudi več kakor dvajsetkrat sto, to je pozitivna bilanca. Spomnim se velikokrat na dom starejših, ki je v naši župniji in za duhovnost, ki nam je naložena za te oskrbovance. To je zelo hvaležno delo, kjer kot kristjani pokažemo, da želimo služiti malim. To je šola življenja in obenem duhovni vir energije, ki se uresničuje ob trpljenju in molitvi. In nenazadnje hvaležen sem Bogu tudi za sobivanje s plemenitimi in dobrimi duhovnimi sobrati ter za njihovo nesebično pomoč, predvsem gospoda Slavka Črnigoja in sedaj tudi gospoda Toneta Štrancarja.

Podobno vprašanje še za vse sodelavce gospoda župnika, pa bi šli kar po vrsti. Zakaj se Vi, gospod Marko Pregeljc najbolj zahvaljujete Bogu.

Jaz bi se najbolj zahvalil za mojo izkušnjo sodelovanja v skupini liturgičnih bralcev, ki je zelo živa skupina, imeli smo dolgoletnega duhovnega voditelja gospoda Slavka Črnigoja, ki je res razlil ogromno duhovnega bogastva med nas in nas utrdil v prepričanju, da v tej službi liturgičnega bralca prinašamo Božji blagoslov v naša življenja sedaj in za večnost.

Gospa Danica Peljhan.

No, jaz bi se zahvalila za našo skupino katehistov in katehistinj, mogoče tudi za gospoda Markota, za to da se v tej skupini dobro počutimo, da dobro sodelujemo, zahvalila bi se pa tudi za veroučence, birmance, ki so mi zaupani, za tudi težke in lepe trenutke pri katehezi.

Gospod Bernard Bratina.

No, jaz bi se Bogu zahvalil za župnijo tako kot je na sploh, saj se lahko človek, kakršen pač je, lahko uveljavi na kateremkoli področju, ni nujno da samo na pevskem, ampak kjerkoli pač želi delati in če želi delati je dobrodošel oziroma tudi se lahko uveljavi oziroma lahko tudi kaj prispeva zraven.

In še naš najmlajši sogovornik, Martin Ušaj.

Jaz bi se pa zahvalil za mladinsko skupino, katere sem tudi sam član in v katero prihajajo pa tudi naši sovrstniki iz Ajdovščine.

Tako, hvala vsem za ta pogovor, za to, da ste prišli semle v naš studio in seveda preden oddajo zaključimo še priporočilo vašemu nebeškemu zavetniku, svetemu Juriju.

Sveti Jurij.

Prosi za nas.                

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.