LJUBIMO DRUG DRUGEGA

LJUBIMO DRUG DRUGEGA

On nas je ljubil. Ljubimo drug drugega, kot je On ljubil nas na križu, kot nas ljubi zdaj v evharistiji.

MOJE VSE, MOJE VESELJE

MOJE VSE, MOJE VESELJE

Nekdo me je vprašal: »Kako to, da ste takšni? Kako to, da se vedno smejete?« Odgovorila sem: »Zakaj je Jezus iz Sebe naredil kruh življenja? Iz tega razloga je zjutraj prišel k meni, da bi bil moja moč, moje življenje, moja ljubezen, moja radost in On je tudi vaš.«

OTROŠKA RADOST

OTROŠKA RADOST

Kako ogromno darilo je dano duhovnikom, da lahko rečejo: »To je moje telo.«[1] V našem domu imamo mentalno in fizično zaostalega otroka. Kadarkoli imamo čaščenje, sem se navadila pripeljati otroka v kapelo in vsakič, ko ga pogledam, način, kako gleda sveti zakrament, dvigne tudi mene, zaradi veselja in radosti, ki ga vidim na otrokovem obrazu, kajti gledala je tako odkrito in vedela je, koga gleda. Nekega dne sem vprašala očeta: »Oče, prosim – ta otrok razume, naklonite ji sveto obhajilo.« Rekel je: »Mati, kako? [Ona] mora biti pripravljena.« Ampak ona ni mogla, ni govorila, ni mogla. Tako sem mu rekla: »Oče, naredila bom preizkus,« in sem vzela kos kruha in hostijo, običajno hostijo in sem vzela križ ter postavila vse pred otroka. Prosila sem naj da znak otroku in deklica je položila prst na kruh in nato prst v svoja usta. Potem se je s prstom dotaknila hostije in se z istim prstom dotaknila križa. Oče je rekel: »Razume,« in ji je dal sveto obhajilo. Vidite, kako gromozansko je Božje hrepenenje, da bi prišel k nam. Globoko v srcu te male, hrome, tako prizadete deklice je bil Jezus, ki je hrepenel, da bi v polni radosti prišel k njej. In duhovnik je bil tako hvaležen Bogu, da je lahko podelil to radost tej deklici.

---

[1] 1 Kor 11,23-25.

SKUPNOST

SKUPNOST

Kako lahko ljubimo Boga in Njegove uboge, če ne ljubimo drug drugega, tistega s katerim živimo in skupaj lomimo naš vsakdanji kruh življenja? To je moje praznično voščilo vsem vam: da bi spoznali drug drugega pri lomljenju kruha – ljubite druga drugo v uživanju tega kruha življenja: in služite drug drugemu in Njemu v Njegovih ubogih. Delajte to s celim srcem... Po lomljenju kruha so Ga spoznali.[1] Pa jaz prepoznam lepoto mojih sester, Kristusovih nevest, pri deljenju kruha – ko po vsakodnevni maši živimo skupaj?

---

[1] Prim. Lk 24,30-32.

VERJAMEM TO

VERJAMEM TO?

Zjutraj sem pri svetem obhajilu prejela Jezusa, pa razmišljam o tem čez dan? Se v sebi obračam na Jezusa? Je to isti Jezus, o katerem beremo v evangelijih? Tista ženska se je želela dotakniti le roba njegove obleke in vedela je, da ji bo pomagalo.[1] Stotnik je rekel: »Ni potrebno, da prideš k meni - ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravel. Nisem vreden, da prideš k meni.«[2] To je isti Jezus, ki pride k nam v svetem obhajilu. Verjamem to?

---

[1] Mt 9,21; Mr 5,28.

[2] Prim. Mt 8,7-9; Lk 7,1-10.

DVE STVARI

DVE STVARI

Vsak dan pri obhajilu se mu zahvaljujem za dve stvari: zahvalim se mu za današnjo vztrajnost in Ga prosim, naj me nauči moliti. Zakaj je bil sveti Pavel prepričan: »Nič me ne more ločiti od Jezusove ljubezni.«[1] Verjetno ste utrujene od tega, da me poslušate, vendar ne bom nehala – pripadam Jezusu, nič me ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Včeraj je oče govoril o človeku, ki je vprašal: »Ste srečali Boga?« Če verjamem v evharistijo, da, potem sem Ga srečala. Če verjamem v uboge - da, srečala sem Ga.

---

[1] Prim. Rim 8,38-39.

SPREJMITE, KOT JE SPREJELA MARIJA

SPREJMITE, KOT JE SPREJELA MARIJA

Tudi me sprejemamo Jezusa, kot ga je sprejela Marija. Sprejeti ga moramo v veliki ljubezni, zelo ponižno, kot je to storila naša Gospa. Kako bomo vedele, da sprejemamo Jezusa tako, kot Marija? Po tistem, kar se nam dogaja v medsebojnih odnosih, po tistem, kar nas vodi, da delimo svojo radost – po odpuščanju. Kot je dejala tista ženska: »Če se dotaknem Njegovih oblačil,«[1] - nečesa Njegovega, ne Njegovega telesa – in v njej se je nekaj spremenilo. Me pa se dotikamo Njegovega telesa! Kaj se dogaja z nami, ko preklinjamo ali žalimo bližnjega takoj po svetem obhajilu? Kako? Nismo verjele, da je prišel k nam.

Elizabeta je rekla: »Kako, da pride k meni mati mojega Gospoda ... ker je otrok v meni poskočil od veselja.«[2] Naša priprava na Jezusov prihod: Jutri zjutraj in vsako jutro Ga sprejmimo kot Gospodove služabnice in Ga prosimo za Njegovo moč, radost. Molimo. Oklenimo se naše Gospe in prosimo jo, naj nas nauči, kot je nosila Jezusa. Prosimo sveto Elizabeto za globoko vero. Prosimo svetega Janeza, da poskočimo od veselja zaradi ljubezni do Jezusa in da delimo veselje z vsemi, ki jih srečamo, še posebej pa s svojo sestro. Naj nam oči sijejo od radosti. Kot sveti Janez Berhmans[3] – kadarkoli je srečal kakšno osebo, se je priklonil Jezusu v tej osebi. Delimo radost sprejemanja drug z drugim in z našimi ubogimi.

---

[1] Prim. Mt 9,21; Mr 5,28.

[2] Lk 1,43-45.

[3] Sveti Jan Berhmans (1599-1621) je bil jezuitski semeniščnik, znan po svojem usmiljenju in ponižnosti. Je priprošnjik služabnikov oltarja.

RECITE JEZUSU, NAJ VAS SPREMLJA

RECITE JEZUSU, NAJ VAS SPREMLJA

Najpomembnejši del dneva je sveta maša. Ko se prekrižate, napravite spodoben, pravilen križ. Ko greste ven, pojdite v kapelo in recite Jezusu, naj vas spremlja. Jezusovo umiranje na križu je bilo resnično. Zdaj je resnična sveta maša. Predvčerajšnjim je protestantski duhovnik rekel: »Kakšno srečo imate, ker imate v kapelici živečega Boga.« On je tu za nas. Če nas bodo kdaj preganjali, si bomo želele, da bi bil tu, vendar Ga ne bomo dobile. Ko vidim sestro raztreseno, vem, da v tej sestri ni prisoten Bog. Tukaj [je] kralj kraljev, ki se je ponižal, da je prišel med nas... da je Sebe napravil za kruh življenja[1] … nam pa ni mar. Zgodaj zjutraj poskušajte biti prve v kapeli in iščite povezavo med seboj in evharistijo.

---

[1] Prim. Jn 6,30-58.

NAJVEČJE DARILO

NAJVEČJE DARILO

Da bi se zavedali veličine darila – za začetek, ko je spremenil Sebe v kruh za apostole: »To je moje telo.«[1] Kako veliko vero, kako veliko ljubezen so apostoli prejeli v Jezusovem telesu. Da bi olajšal apostolom, da bi olajšal nam, je Jezus dal apostolom to posebno vero in posebno milost, da bi razumeli – globoko vero in veliko ljubezen. Tudi me potrebujemo to posebno milost, globoko vero, ljubezen, zaupanje. Včasih gremo k svetem obhajilu nepripravljeni, z mislimi tu in tam. Spomnite se hrepenenja, velikega hrepenenja, velike vere, velike ljubezni, ko ste prvič prejeli sveto obhajilo. Ko smo v skušnjavi, da bi šli nepripravljeni, ugotovimo, kako težko je to uresničiti; potrebujemo veliko vero, ljubezen in hrepenenje preden prejmemo sveto obhajilo.

---

[1] Mt 26,26; Mr 14,22; Lk 22,19; 1 Kor 11,24.

EVHARISTIJA

EVHARISTIJA

V naši cerkveni skupnosti so naša življenja precej prepletena z evharistijo. Začnemo z mašo in svetim obhajilom, vsak dan imamo uro čaščenja v vseh naših domovih in čutimo, da naša življenja [potrebujejo] prepredenost z evharistijo: Jezus v kruhu življenja[1] in Jezus v prikriti bolečini ubogega.[2] Tako molimo za nas, da bi bile zveste tej ljubezni, tej zvezi evharistije in najbolj ubogih med ubogimi.

Evharistija presega razumevanje – moramo jo sprejeti v globoki veri in ljubezni. Jezus nam je namenoma zapustil evharistijo, da ne bi pozabili tega, kar nam je prišel pokazat in kar moramo storiti. V evangeliju je nekaj besed, ki opisujejo Njegovo trpljenje in smrt: Bil je kronan,[3] bičan,[4] opljuvan[5] – te tri besede, ki bi jih do danes zlahka pozabile. Evangeliji so v svojih razlagah trpljenja zelo kratki. Izogibajo se širokim opisom. Bil je »prebičan«, ampak to ne pomeni, da je bilo 40 udarcev ali karkoli so že uporabili, da bi ga prebičali. To so bile besede, ki bi jih zlahka pozabile. Jezus je razumel našo človeško naravo. Razumel je tudi, da daleč od oči, pomeni tudi daleč od srca. Poskušajte si zamisliti, kakšna bi bila naša življenja brez evharistije. Kaj bi nas pripravilo, da bi Ga ljubile? Kaj bi nas pripravilo, da bi se odrekle vsemu? Ne verjamem, da bi bil kdo tu, če ne bi bilo evharistije!

Danes ne berite preveč, niti preveč ne meditirajte, danes prepustite Jezusu, da vas ljubi. Vedno govorimo: »Jezus, ljubim te,« pa mu ne pustimo, da bi On ljubil nas. Danes pogosto recite: »Jezus tu sem, ljubi me.«

Vsako človeško bitje hrepeni po Bogu. »Mojo dušo žeja po Bogu.«[6] Kristjani lahko gredo še naprej – ne samo da hrepenijo po Bogu, ampak imajo tudi zaklad Njegove prisotnosti vedno pri sebi. Me nimamo samo tega, ampak tudi radost, ker smo Mu še bliže, ko Ga prejmemo v svetem obhajilu. Jezusu ni bilo dovolj, da nas hrani s kruhom življenja, temveč je Sebe napravil lačnega za prikrito bolečino ubogih. Me, Misijonarke ljubezni, ne moremo reči, da ljubimo Jezusa v evharistiji, če nimamo časa za uboge. Če zares ljubite Jezusa v evharistiji, boste samoumevno to ljubezen udejanjile. Teh dveh stvari ne moremo ločevati – evharistije in ubogih.

---

[1] Prim. Jn 6,35.48.

[2] Prim. Mt 25,35-40.

[3] Mt 27,29; Mr 15,17; Jn 19,2.

[4] Mt 27,26; Mr 15,15; Jn 19,1.

[5] Mt 27,30; Mr 15,19.

[6] Ps 42,3.

ON JE TU, DA NAS LJUBI ZDAJ

On je tu, da nas ljubi zdaj

Jezusa potrebujete bolj kot karkoli v življenju. Pogosto se sprašujem, kakšen bi bil svet, če ne bi bilo tabernaklja, če ne bi bilo Jezusa.