POPOLNA PREDANOST BOGU
Ni
bolj resnične sreče od popolne pripadnosti Bogu. Če želite biti srečni, potem
si prizadevajte, da Bog zaživi v vas.
Prikaz objav z oznako Radost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Radost. Pokaži vse objave
sobota, 6. april 2013
ŠE VEDNO SMO LAHKO SREČNI
ŠE VEDNO SMO LAHKO SREČNI
Ne
glede na vse smo lahko še vedno srečni, lahko se smejemo, delimo z drugimi.
Potrudite se in izžarevajte to radost. Konstitucija 19: »Radost je v bistvu sad
Svetega Duha in značilen znak Božjega kraljestva, ker Bog je radost.« Nimamo
razloga, da bi bili nesrečni.
NASMEH JE ZAČETEK LJUBEZNI
NASMEH JE ZAČETEK LJUBEZNI
Morda
imajo naši ljudje veliko materialnih stvari, vse, če pa pogledamo v lastne
domove, vidimo, kako težko se je včasih nasmehniti drug drugemu in nasmeh je
začetek ljubezni.
Zato
se srečujmo vedno z nasmehom, kajti nasmeh je začetek ljubezni in ko začnemo
ljubiti drug drugega, je naravno, da želimo nekaj storiti.
ZAKAJ NE Z LAHKIM SRCEM
ZAKAJ NE Z LAHKIM SRCEM?
V
življenju svetnikov se je pogosto dogajalo, da je junaško premagovanje mržnje
pripeljalo do velike svetosti - Tak primer je bil sveti Frančišek Asiški - ki
se je, ko je srečal izmaličenega gobavca umaknil - potem pa je premagal samega
sebe – in poljubil strahotno izmaličeni obraz – Rezultat je bil – da je bil
Frančišk poln nepopisne radosti. Postal je popoln gospodar sebe – in gobavec je
odšel in hvalil Gospoda za skrb. Sveti Peter Claver je lizal rane svojih črnih
sužnjev. Sveta Marjeta Marija [Alacoque] je izsesavala gnoj iz tvorov. Zakaj bi
svetniki to počeli, če ne zato, ker so verjeli, ker so hoteli priti bliže k
Božjemu srcu. Zelo je čudno, da štiri zaobljube zahtevajo tako veliko dobre
volje. V našem primeru je dobra volja zelo potrebna, kajti brez nje bi redko zbrale
toliko poguma, da bi dojele resničen pomen popolne predaje. Če že to počnemo,
zakaj ne bi z lahkim srcem.
PRELEP NASMEH
PRELEP NASMEH
Nekoč
so prinesli umirajočega moža, ki pa je že prej umrl na cesti. Hindujci imajo
navado, da molijo okrog trupla, potem pa vtaknejo ogenj v pokojnikova usta in
ga zažgejo. Ko so vstavili ogenj v usta tega moža, je vstal. Rekel je: »Dajte
mi vode!« Potem so ga prinesli v Kalighat. Bil je tam. Jaz zgodbe nisem
poznala. Šla sem, da bi ga videla, a se je komaj premikal. Torej sem rekla: »Ta
je že korak čez!« Tako sem mu očedila obraz in ga krstila. Na široko je odprl
oči, se mi nasmehnil in umrl. Poklicala sem po telefonu, povedali so mi zgodbo
ter me vprašali: »Ste zares prepričani, da je mrtev?« Rekla sem. »Jezus, res Te
je našel. Jaz se že toliko let borim, da bi prišla v nebesa, ta pa je šel kar
tako.« Nikdar ne bom pozabila žareče radosti na njegovem obrazu. Zakaj?
Povezava z Bogom.
Nek
dan nas je peljala neka gospa. Vozila nas je in med pogovorom rekla: »Oh, zelo
mi je všeč ta red.« Rekla sem: »Kako, da vam je naš red še posebej všeč?« »Ker
se vedno, ko se redovnice srečajo, zdi, da še nikoli niso videle druga drugo,
srečujejo se s tolikšno ljubeznijo, s tolikšno radostjo. V njih vidim
Kristusovo prisotnost, vidim, da so zares zaljubljene druga v drugo.« Vidite,
bila je laik, ki je zunaj živela v izobilju in vendar jo je zbodlo, da so bile
sestre zaljubljene druga v drugo, ker so kazale radost v prisotnosti drugih. In
to je tisto, kar bi mladi želeli videti. V primeru, da ni dovolj poklicev, da v
poklicu ne vztrajajo z nami, moramo najprej ugotoviti, kaj jim mi pomenimo, kaj
smo jim sposobne dati, namesto, da raziskujemo vse mogoče; kakšne povezave
vzpostavljamo z njimi, kakšne povezave vidijo v odnosu do drugih, do dela, do
ljudi. Večina od vas se ukvarja z mladimi v srednjih in osnovnih šolah. Kaj jim
pomenite?
RADOST V OČEH, V HOJI
RADOST V OČEH, V HOJI
Christo
Prem Prachanta, oznanjaj
nam Kristusovo ljubezen. Četudi je danes dan
trpljenja, želim govoriti o veselju. Ne o tistem veselju – ha, ha, glasen smeh
– ampak naj prepričanje »pripadam Jezusu« povzročati radost – radost v očeh, v
hoji, v srečevanju drugih. Radost je sad Svetega Duha. Boga ni videl nihče,
razen Jezusa. Tako nihče ne more naslikati slike Boga. Jezus je prišel, da bi
prinesel radost. Oče je tako ljubil svet, da je dal Svojega edinega sina. Jezus
nas je tako ljubil, da je dal samega Sebe. Mi tako ljubimo drug drugega, da
delimo radost. Naša Gospa je pohitela, da je sporočila veselo novico.
»Krščanstvo je dajanje,« je rekel hindujski gospod. Jezus se ni mogel ločiti od
nas in tako biva med nami. Njegovo telo postaja moje telo. Silna radost!
Njegovo veselje je, da ljubi vas in da ljubi mene. Mnogi, mnogi so postali
mučeniki, ker jih je ta ljubezen ujela. Radost biti skupaj. Sveti Pavel, velik
ljubitelj Kristusa, je ljubil tudi s človeško ljubeznijo, s tako nežnim srcem,
tako trajno. Služite Cerkvi z radostjo, naj ne bo žalosti v naših življenjih.
Edina žalost je greh.
NAJBOLJŠI NAČIN ZA ZAHVALO BOGU
NAJBOLJŠI NAČIN ZA ZAHVALO BOGU
Najboljši
način zahvale Bogu in Družbi je, da vzamete karkoli vam ponuja in daste vse,
kar On vzame z velikim nasmehom. Radostna sestra je kot sončni žarek v
skupnosti. Prinaša Božjo luč, mir in radost. Me sestre pogrešajo v skupnosti?
Jim prinašam Kristusovo luč in veselje? So ubogi boljši, ker pridejo v stik z
mano? So srečnejši? Vesela sestra je upanje za večno srečo. Prinaša upanje, ker
verjame, da bo šla v nebesa, ker živi v Božji prisotnosti. Ona je plamen goreče
ljubezni. Kakor pri devicah, je njena luč vedno polna ljubezni in žrtvovanja.
Ko bo prišel Ženin, bo rekel. »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta in
podedujte kraljestvo, ki je za vas pripravljeno od vekomaj.«[1]
Radostna
sestra – sončni žarek... So ljudje boljši, ko so v tvoji družbi? Sooči se [s
sabo]. Ne uporabljaj nikoli besed, ki prizadenejo ... uboge ljudi ... nauči nas
takšne ljubezni. Nekatere od vas ste bile v Kalighatu. Nikoli niste slišale
pritožb, niti vpitja, niti psov[k]... Pripeljali so moškega s ceste. Potem, ko
smo ga umile, očedile in mu dale vstopnico za svetega Petra, je rekel: »Sestra,
grem domov k Bogu.« To je radost.
RADOST POTREBUJEMO
RADOST POTREBUJEMO
Tudi
pri naših opravilih potrebujemo radost – veliko radost – da opravljamo delo, ki
ga opravljamo. Brez radosti ga ne moremo opravljati. Danes v Kalighat pride
toliko rok, da riba in drgne, ker vas je toliko tukaj. V misijonskih hišah je
enaka količina dela, ki ga je potrebno postoriti, pa so tam lahko le dve ali
tri sestre, ki morajo narediti vse. Celo, če plačamo z denarjem, ljudje nočejo
početi umazanih del, ki jih delamo me. Zato potrebujete radost, da lahko
opravite vsa dela veselo in širokosrčno.
MREŽA LJUBEZNI
MREŽA LJUBEZNI
Ker
smo polne radosti nas imajo vsi radi in nas radi vidijo v svoji družbi, da bi
prejeli Kristusovo luč, ki jo imamo me. Sestra polna radosti pridiga brez
pridige. Dnevno molimo: »Pomagaj mi razširjati Tvoj duh; Tvoj Gospod, ne moj.«
Se zavedamo pomena? Se zavedamo, da je naše poslanstvo razširjati to radost,
vsak dan izžarevati to veselje, ko živimo svoje življenje, najprej v skupnosti,
potem pa še ubogim.
RADOST JE
RADOST JE…
»Radost
je molitev – znak naše velikodušnosti, nesebičnosti in bližnjega ter stalnega
stika z Bogom.« Vse v očeh, na obrazu, v dejanjih, ta radost mora biti vidna.
Ko
ste polne radosti, se gibljete hitreje in želite narediti nekaj dobrega
vsakomur. »Radost je znak zveze z Bogom.« - Božje prisotnosti.
»Radost
je ljubezen - veselo srce je običajen rezultat srca, ki gori v ljubezni, saj
največ daje tista, ki daje z veseljem in Bog ljubi vedro darovalko.«[1]
... Moški je prišel iz Kalighata in šel naravnost v žensko [garderobo]. Tam je
bila sestra, ki je oskrbovala pacienta, ki je ravnokar prišel. Na obrazu se ji
je gotovo zrcalila radost. Tisti moški je dejal: »Sem sem prišel izpraznjen.
Odhajam poln Boga. V tej sestri sem videl Božjo ljubezen.« Ona verjetno ni niti
opazila, da jo ta moški gleda.
Naša
luč bo gorela od žrtev, narejenih iz ljubezni, če smo radostne. Potem bo prišel
ženin in rekel: »Pridite in prejmite v posest kraljestvo, ki je pripravljeno za
vas.«[2]
Radostna sestra je tista, ki daje največ in vsakdo ima najrajši tisto, ki daje
z radostjo, tudi Bog. Mar se ne obrnemo vedno na tistega, ki daje srečen in ne
na tistega, ki nerga.
VRLINA NASMEHA
VRLINA NASMEHA
Radost
je bistvena stvar v naši Družbi. Misijonarka ljubezni mora biti Misijonarka
veselja. Mora izžarevati radost vsakomur. Po tem znaku bo svet spoznal, da ste
Misijonarke ljubezni. Vsi na svetu vas vidijo, komentirajo in govorijo o
Misijonarkah ljubezni, ne zaradi tega kar počnejo, temveč ker so srečne, da
lahko opravljajo delo, ki ga opravljajo in živijo življenja, ki jih živijo. S
to radostjo nimam v mislih gromkega smeha in vreščanja, ne, to je varljivo in
lahko kaj prikriva. Z radostjo mislim na notranjo globino radosti v vas, v
vaših očeh, pogledu, na obrazu, v gibanju, dejanjih, urnosti itd. »Naj bo moje
veselje v vas,«[1] je rekel Jezus. Kaj
je to Jezusovo veselje? Je rezultat stalne zveze z Bogom, izpolnjevanja Očetove
volje. »Prišel sem, da bo moje veselje v vas, in da bo vaše veselje
dopolnjeno.«[2] Ta
radost je sad zveze z Bogom, življenja v bližini Boga. Življenje v Božji
prisotnosti nas polni z radostjo. Bog je radost. Da bi nam prinesel radost je
Jezus postal človek. Marija je prva sprejela Jezusa: »Moj duh se raduje v Bogu,
mojem Odrešeniku.«[3] Dete v
Elizabetinem trebuhu je brcnilo od radosti, ker je Marija prinesla k njim
Jezusa.[4]
Istega Jezusa, ki ga prejemamo pri svetem obhajilu – tu ni nobene razlike. Smo
danes pohitele, da bi Ga dale ubogim? So se ubogi razveselili, ko so nas danes
videli? So bili zaradi nas srečnejši? So zaradi tega, ker so prišli v stik z
nami postali boljši ljudje? Jim dajemo živečega Boga?
LJUBITE DRUG DRUGEGA
LJUBITE DRUG DRUGEGA
Jezus
je jasno povedal, da bodo njegove učence spoznali po ljubezni drug do drugega;
po tem bodo spoznali, da ste moji učenci,[1] in to Kristusovo
sporočilo je za nas edini način, da oznanjamo krščanstvo. Zakaj ljudje toliko
govorijo o delu – kar počnemo ni nič posebnega, nič izjemnega. Sestre ne samo
da delo opravljajo, ampak so srečne, da ga opravljajo in ta sreča prihaja iz
povezave s Kristusom. Ljudje to vidijo in potem želijo deliti to srečo – ljudje
so sreče lačni, hočejo jo. In mnogi pridejo – prihaja mnogo mladih, ki
prostovoljno pridejo in delajo – mnogi, mnogi iz vseh koncev sveta.
Vesela
sestra je kot sončni žarek Božje ljubezni, upanje večne sreče, plamen plameneče
ljubezni.
PRVI KRISTJANI
PRVI KRISTJANI
V
Betlehemu je radost napolnila vse: pastirje, angele, kralje, Jožefa, Marijo...
Radost je bil značilni znak prvih kristjanov. Med preganjanjem so ljudje iskali
tiste, ki se jim je radost zrcalila na obrazih. Po tej radosti so prepoznali
kristjane in jih tako preganjali. Sveti Pavel, ki ga poskušamo posnemati v
gorečnosti, je bil apostol veselja. On je vedno spodbujal prve kristjane, naj
se veselijo v Bogu.[1] Njegovo
življenje lahko strnemo v en stavek. »Pripadam Kristusu.«[2] »Nič me ne more
ločiti od Kristusove ljubezni, niti trpljenje, niti preganjanje, niti nič
drugega.«[3] »Ne živim več jaz,
ampak v meni živi Kristus.«[4] Zato je bil poln
radosti.
PUSTI NAJ GREM
PUSTI NAJ GREM…
Pusti,
naj grem in daj mene za njih, naj ponudim sebe in tiste, ki se mi želijo
pridružiti, tistim nezaželenim, ubogim, majhnim cestnim otrokom, bolnim,
umirajočim, beračem, naj grem v njihove luknje in ponesem v njihove razdrte
domove radost in Jezusov mir.
RADOST
Radost
Želim
biti svetnica v skladu z Njegovim srcem, krotka in skromna, zato se bom za ti
dve Jezusovi vrlini trudila po svoji najboljši moči. Moja druga odločitev je,
da postanem oznanjevalka veselja – da tolažim posvečeno srce Jezusa z radostjo.
Prosim, prosite našo Gospo, naj mi nakloni svoje srce, da bom lahko laže
zadovoljila Njegovo željo v meni. Želim se smejati celo Jezusu in tako celo
njemu prikriti, kolikor je mogoče, bolečino in temo v moji duši.
Naročite se na:
Objave (Atom)