Prikaz objav z oznako Radost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Radost. Pokaži vse objave

sobota, 6. april 2013

POPOLNA PREDANOST BOGU


POPOLNA PREDANOST BOGU

Ni bolj resnične sreče od popolne pripadnosti Bogu. Če želite biti srečni, potem si prizadevajte, da Bog zaživi v vas.


ŠE VEDNO SMO LAHKO SREČNI


ŠE VEDNO SMO LAHKO SREČNI

Ne glede na vse smo lahko še vedno srečni, lahko se smejemo, delimo z drugimi. Potrudite se in izžarevajte to radost. Konstitucija 19: »Radost je v bistvu sad Svetega Duha in značilen znak Božjega kraljestva, ker Bog je radost.« Nimamo razloga, da bi bili nesrečni.


NASMEH JE ZAČETEK LJUBEZNI


NASMEH JE ZAČETEK LJUBEZNI

Morda imajo naši ljudje veliko materialnih stvari, vse, če pa pogledamo v lastne domove, vidimo, kako težko se je včasih nasmehniti drug drugemu in nasmeh je začetek ljubezni.
Zato se srečujmo vedno z nasmehom, kajti nasmeh je začetek ljubezni in ko začnemo ljubiti drug drugega, je naravno, da želimo nekaj storiti. 

ZAKAJ NE Z LAHKIM SRCEM


ZAKAJ NE Z LAHKIM SRCEM?

V življenju svetnikov se je pogosto dogajalo, da je junaško premagovanje mržnje pripeljalo do velike svetosti - Tak primer je bil sveti Frančišek Asiški - ki se je, ko je srečal izmaličenega gobavca umaknil - potem pa je premagal samega sebe – in poljubil strahotno izmaličeni obraz – Rezultat je bil – da je bil Frančišk poln nepopisne radosti. Postal je popoln gospodar sebe – in gobavec je odšel in hvalil Gospoda za skrb. Sveti Peter Claver je lizal rane svojih črnih sužnjev. Sveta Marjeta Marija [Alacoque] je izsesavala gnoj iz tvorov. Zakaj bi svetniki to počeli, če ne zato, ker so verjeli, ker so hoteli priti bliže k Božjemu srcu. Zelo je čudno, da štiri zaobljube zahtevajo tako veliko dobre volje. V našem primeru je dobra volja zelo potrebna, kajti brez nje bi redko zbrale toliko poguma, da bi dojele resničen pomen popolne predaje. Če že to počnemo, zakaj ne bi z lahkim srcem.

PRELEP NASMEH


PRELEP NASMEH

Nekoč so prinesli umirajočega moža, ki pa je že prej umrl na cesti. Hindujci imajo navado, da molijo okrog trupla, potem pa vtaknejo ogenj v pokojnikova usta in ga zažgejo. Ko so vstavili ogenj v usta tega moža, je vstal. Rekel je: »Dajte mi vode!« Potem so ga prinesli v Kalighat. Bil je tam. Jaz zgodbe nisem poznala. Šla sem, da bi ga videla, a se je komaj premikal. Torej sem rekla: »Ta je že korak čez!« Tako sem mu očedila obraz in ga krstila. Na široko je odprl oči, se mi nasmehnil in umrl. Poklicala sem po telefonu, povedali so mi zgodbo ter me vprašali: »Ste zares prepričani, da je mrtev?« Rekla sem. »Jezus, res Te je našel. Jaz se že toliko let borim, da bi prišla v nebesa, ta pa je šel kar tako.« Nikdar ne bom pozabila žareče radosti na njegovem obrazu. Zakaj? Povezava z Bogom.
Nek dan nas je peljala neka gospa. Vozila nas je in med pogovorom rekla: »Oh, zelo mi je všeč ta red.« Rekla sem: »Kako, da vam je naš red še posebej všeč?« »Ker se vedno, ko se redovnice srečajo, zdi, da še nikoli niso videle druga drugo, srečujejo se s tolikšno ljubeznijo, s tolikšno radostjo. V njih vidim Kristusovo prisotnost, vidim, da so zares zaljubljene druga v drugo.« Vidite, bila je laik, ki je zunaj živela v izobilju in vendar jo je zbodlo, da so bile sestre zaljubljene druga v drugo, ker so kazale radost v prisotnosti drugih. In to je tisto, kar bi mladi želeli videti. V primeru, da ni dovolj poklicev, da v poklicu ne vztrajajo z nami, moramo najprej ugotoviti, kaj jim mi pomenimo, kaj smo jim sposobne dati, namesto, da raziskujemo vse mogoče; kakšne povezave vzpostavljamo z njimi, kakšne povezave vidijo v odnosu do drugih, do dela, do ljudi. Večina od vas se ukvarja z mladimi v srednjih in osnovnih šolah. Kaj jim pomenite?

RADOST V OČEH, V HOJI


RADOST V OČEH, V HOJI

Christo Prem Prachanta, oznanjaj nam Kristusovo ljubezen. Četudi je danes dan trpljenja, želim govoriti o veselju. Ne o tistem veselju – ha, ha, glasen smeh – ampak naj prepričanje »pripadam Jezusu« povzročati radost – radost v očeh, v hoji, v srečevanju drugih. Radost je sad Svetega Duha. Boga ni videl nihče, razen Jezusa. Tako nihče ne more naslikati slike Boga. Jezus je prišel, da bi prinesel radost. Oče je tako ljubil svet, da je dal Svojega edinega sina. Jezus nas je tako ljubil, da je dal samega Sebe. Mi tako ljubimo drug drugega, da delimo radost. Naša Gospa je pohitela, da je sporočila veselo novico. »Krščanstvo je dajanje,« je rekel hindujski gospod. Jezus se ni mogel ločiti od nas in tako biva med nami. Njegovo telo postaja moje telo. Silna radost! Njegovo veselje je, da ljubi vas in da ljubi mene. Mnogi, mnogi so postali mučeniki, ker jih je ta ljubezen ujela. Radost biti skupaj. Sveti Pavel, velik ljubitelj Kristusa, je ljubil tudi s človeško ljubeznijo, s tako nežnim srcem, tako trajno. Služite Cerkvi z radostjo, naj ne bo žalosti v naših življenjih. Edina žalost je greh.

NAJBOLJŠI NAČIN ZA ZAHVALO BOGU


NAJBOLJŠI NAČIN ZA ZAHVALO BOGU

Najboljši način zahvale Bogu in Družbi je, da vzamete karkoli vam ponuja in daste vse, kar On vzame z velikim nasmehom. Radostna sestra je kot sončni žarek v skupnosti. Prinaša Božjo luč, mir in radost. Me sestre pogrešajo v skupnosti? Jim prinašam Kristusovo luč in veselje? So ubogi boljši, ker pridejo v stik z mano? So srečnejši? Vesela sestra je upanje za večno srečo. Prinaša upanje, ker verjame, da bo šla v nebesa, ker živi v Božji prisotnosti. Ona je plamen goreče ljubezni. Kakor pri devicah, je njena luč vedno polna ljubezni in žrtvovanja. Ko bo prišel Ženin, bo rekel. »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta in podedujte kraljestvo, ki je za vas pripravljeno od vekomaj.«[1]


Radostna sestra – sončni žarek... So ljudje boljši, ko so v tvoji družbi? Sooči se [s sabo]. Ne uporabljaj nikoli besed, ki prizadenejo ... uboge ljudi ... nauči nas takšne ljubezni. Nekatere od vas ste bile v Kalighatu. Nikoli niste slišale pritožb, niti vpitja, niti psov[k]... Pripeljali so moškega s ceste. Potem, ko smo ga umile, očedile in mu dale vstopnico za svetega Petra, je rekel: »Sestra, grem domov k Bogu.« To je radost.


[1] Prim. Mt 25,34.

RADOST POTREBUJEMO


RADOST POTREBUJEMO

Tudi pri naših opravilih potrebujemo radost – veliko radost – da opravljamo delo, ki ga opravljamo. Brez radosti ga ne moremo opravljati. Danes v Kalighat pride toliko rok, da riba in drgne, ker vas je toliko tukaj. V misijonskih hišah je enaka količina dela, ki ga je potrebno postoriti, pa so tam lahko le dve ali tri sestre, ki morajo narediti vse. Celo, če plačamo z denarjem, ljudje nočejo početi umazanih del, ki jih delamo me. Zato potrebujete radost, da lahko opravite vsa dela veselo in širokosrčno. 

MREŽA LJUBEZNI


MREŽA LJUBEZNI

Ker smo polne radosti nas imajo vsi radi in nas radi vidijo v svoji družbi, da bi prejeli Kristusovo luč, ki jo imamo me. Sestra polna radosti pridiga brez pridige. Dnevno molimo: »Pomagaj mi razširjati Tvoj duh; Tvoj Gospod, ne moj.« Se zavedamo pomena? Se zavedamo, da je naše poslanstvo razširjati to radost, vsak dan izžarevati to veselje, ko živimo svoje življenje, najprej v skupnosti, potem pa še ubogim.


RADOST JE


RADOST JE…

»Radost je molitev – znak naše velikodušnosti, nesebičnosti in bližnjega ter stalnega stika z Bogom.« Vse v očeh, na obrazu, v dejanjih, ta radost mora biti vidna.


Ko ste polne radosti, se gibljete hitreje in želite narediti nekaj dobrega vsakomur. »Radost je znak zveze z Bogom.« - Božje prisotnosti.


»Radost je ljubezen - veselo srce je običajen rezultat srca, ki gori v ljubezni, saj največ daje tista, ki daje z veseljem in Bog ljubi vedro darovalko.«[1] ... Moški je prišel iz Kalighata in šel naravnost v žensko [garderobo]. Tam je bila sestra, ki je oskrbovala pacienta, ki je ravnokar prišel. Na obrazu se ji je gotovo zrcalila radost. Tisti moški je dejal: »Sem sem prišel izpraznjen. Odhajam poln Boga. V tej sestri sem videl Božjo ljubezen.« Ona verjetno ni niti opazila, da jo ta moški gleda.


Naša luč bo gorela od žrtev, narejenih iz ljubezni, če smo radostne. Potem bo prišel ženin in rekel: »Pridite in prejmite v posest kraljestvo, ki je pripravljeno za vas.«[2] Radostna sestra je tista, ki daje največ in vsakdo ima najrajši tisto, ki daje z radostjo, tudi Bog. Mar se ne obrnemo vedno na tistega, ki daje srečen in ne na tistega, ki nerga.



[1] Prim. 2 Kor 9,7.
[2] Prim. Mt 25,34.

VRLINA NASMEHA


VRLINA NASMEHA

Radost je bistvena stvar v naši Družbi. Misijonarka ljubezni mora biti Misijonarka veselja. Mora izžarevati radost vsakomur. Po tem znaku bo svet spoznal, da ste Misijonarke ljubezni. Vsi na svetu vas vidijo, komentirajo in govorijo o Misijonarkah ljubezni, ne zaradi tega kar počnejo, temveč ker so srečne, da lahko opravljajo delo, ki ga opravljajo in živijo življenja, ki jih živijo. S to radostjo nimam v mislih gromkega smeha in vreščanja, ne, to je varljivo in lahko kaj prikriva. Z radostjo mislim na notranjo globino radosti v vas, v vaših očeh, pogledu, na obrazu, v gibanju, dejanjih, urnosti itd. »Naj bo moje veselje v vas,«[1] je rekel Jezus. Kaj je to Jezusovo veselje? Je rezultat stalne zveze z Bogom, izpolnjevanja Očetove volje. »Prišel sem, da bo moje veselje v vas, in da bo vaše veselje dopolnjeno.«[2] Ta radost je sad zveze z Bogom, življenja v bližini Boga. Življenje v Božji prisotnosti nas polni z radostjo. Bog je radost. Da bi nam prinesel radost je Jezus postal človek. Marija je prva sprejela Jezusa: »Moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.«[3] Dete v Elizabetinem trebuhu je brcnilo od radosti, ker je Marija prinesla k njim Jezusa.[4] Istega Jezusa, ki ga prejemamo pri svetem obhajilu – tu ni nobene razlike. Smo danes pohitele, da bi Ga dale ubogim? So se ubogi razveselili, ko so nas danes videli? So bili zaradi nas srečnejši? So zaradi tega, ker so prišli v stik z nami postali boljši ljudje? Jim dajemo živečega Boga?




[1] Prim. Jn 15,11.
[2] Prav tam.
[3] Prim. Lk 1,47.
[4] Prim. Lk 1,44.

LJUBITE DRUG DRUGEGA


LJUBITE DRUG DRUGEGA

Jezus je jasno povedal, da bodo njegove učence spoznali po ljubezni drug do drugega; po tem bodo spoznali, da ste moji učenci,[1] in to Kristusovo sporočilo je za nas edini način, da oznanjamo krščanstvo. Zakaj ljudje toliko govorijo o delu – kar počnemo ni nič posebnega, nič izjemnega. Sestre ne samo da delo opravljajo, ampak so srečne, da ga opravljajo in ta sreča prihaja iz povezave s Kristusom. Ljudje to vidijo in potem želijo deliti to srečo – ljudje so sreče lačni, hočejo jo. In mnogi pridejo – prihaja mnogo mladih, ki prostovoljno pridejo in delajo – mnogi, mnogi iz vseh koncev sveta.


Vesela sestra je kot sončni žarek Božje ljubezni, upanje večne sreče, plamen plameneče ljubezni.


[1] Prim. Jn 13,35.

PRVI KRISTJANI


PRVI KRISTJANI

V Betlehemu je radost napolnila vse: pastirje, angele, kralje, Jožefa, Marijo... Radost je bil značilni znak prvih kristjanov. Med preganjanjem so ljudje iskali tiste, ki se jim je radost zrcalila na obrazih. Po tej radosti so prepoznali kristjane in jih tako preganjali. Sveti Pavel, ki ga poskušamo posnemati v gorečnosti, je bil apostol veselja. On je vedno spodbujal prve kristjane, naj se veselijo v Bogu.[1] Njegovo življenje lahko strnemo v en stavek. »Pripadam Kristusu.«[2] »Nič me ne more ločiti od Kristusove ljubezni, niti trpljenje, niti preganjanje, niti nič drugega.«[3] »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.«[4] Zato je bil poln radosti.


[1] Prim. Flp 4,4.
[2] Prim. 2 Kor 10,7; Gal 13,29; 5,24.
[3] Prim. Rim 8,35-39.
[4] Prim. Gal 2,20.

PUSTI NAJ GREM


PUSTI NAJ GREM…

Pusti, naj grem in daj mene za njih, naj ponudim sebe in tiste, ki se mi želijo pridružiti, tistim nezaželenim, ubogim, majhnim cestnim otrokom, bolnim, umirajočim, beračem, naj grem v njihove luknje in ponesem v njihove razdrte domove radost in Jezusov mir.

RADOST


Radost


Želim biti svetnica v skladu z Njegovim srcem, krotka in skromna, zato se bom za ti dve Jezusovi vrlini trudila po svoji najboljši moči. Moja druga odločitev je, da postanem oznanjevalka veselja – da tolažim posvečeno srce Jezusa z radostjo. Prosim, prosite našo Gospo, naj mi nakloni svoje srce, da bom lahko laže zadovoljila Njegovo željo v meni. Želim se smejati celo Jezusu in tako celo njemu prikriti, kolikor je mogoče, bolečino in temo v moji duši.