PRELEP NASMEH
Nekoč
so prinesli umirajočega moža, ki pa je že prej umrl na cesti. Hindujci imajo
navado, da molijo okrog trupla, potem pa vtaknejo ogenj v pokojnikova usta in
ga zažgejo. Ko so vstavili ogenj v usta tega moža, je vstal. Rekel je: »Dajte
mi vode!« Potem so ga prinesli v Kalighat. Bil je tam. Jaz zgodbe nisem
poznala. Šla sem, da bi ga videla, a se je komaj premikal. Torej sem rekla: »Ta
je že korak čez!« Tako sem mu očedila obraz in ga krstila. Na široko je odprl
oči, se mi nasmehnil in umrl. Poklicala sem po telefonu, povedali so mi zgodbo
ter me vprašali: »Ste zares prepričani, da je mrtev?« Rekla sem. »Jezus, res Te
je našel. Jaz se že toliko let borim, da bi prišla v nebesa, ta pa je šel kar
tako.« Nikdar ne bom pozabila žareče radosti na njegovem obrazu. Zakaj?
Povezava z Bogom.
Nek
dan nas je peljala neka gospa. Vozila nas je in med pogovorom rekla: »Oh, zelo
mi je všeč ta red.« Rekla sem: »Kako, da vam je naš red še posebej všeč?« »Ker
se vedno, ko se redovnice srečajo, zdi, da še nikoli niso videle druga drugo,
srečujejo se s tolikšno ljubeznijo, s tolikšno radostjo. V njih vidim
Kristusovo prisotnost, vidim, da so zares zaljubljene druga v drugo.« Vidite,
bila je laik, ki je zunaj živela v izobilju in vendar jo je zbodlo, da so bile
sestre zaljubljene druga v drugo, ker so kazale radost v prisotnosti drugih. In
to je tisto, kar bi mladi želeli videti. V primeru, da ni dovolj poklicev, da v
poklicu ne vztrajajo z nami, moramo najprej ugotoviti, kaj jim mi pomenimo, kaj
smo jim sposobne dati, namesto, da raziskujemo vse mogoče; kakšne povezave
vzpostavljamo z njimi, kakšne povezave vidijo v odnosu do drugih, do dela, do
ljudi. Večina od vas se ukvarja z mladimi v srednjih in osnovnih šolah. Kaj jim
pomenite?
Ni komentarjev:
Objavite komentar