TU SEM, KER SI ME KLICAL ...

Rodil sem se v Kamnjah pri Ajdovščini. Tam sem preživel otroštvo in del mladosti. Po končani Škofijski gimnaziji v Vipavi sem šel v bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Vzporedno sem nekaj časa obiskoval srednjo glasbeno šolo za bas klarinet pri prof. Slavku Kovačiču in končal prvi letnik filologije, smer stara grščina na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2013 sem diplomiral na Teološki fakulteti z naslovom: Ikonografija križanja pri Tonetu Kralju. Pastoralno sem kot bogoslovec med študijem v šolskem letu 2009 / 2010 pomagal v župnijah Godovič in Zavratec. Kot diakon v šolskem letu 2012 / 2013 v župnijah Portorož in Lucija. Po novi maši pa sem nastopil svoje prvo kaplanovanje v župnijah Tolmin in Kamno. Sedaj sem tu, pri vas. Kamorkoli pač pridem, je vedno nov začetek, ki pa se nikoli ne začne popolnoma na novo. Stvari, ki jih človek osvoji, nosi potem s sabo v srcu. So globoko v njem zapisane. Človek je pač tak, kot ga oblikuje okolica v kateri živi. Tako tudi sam, kot duhovnik, verjamem, vplivam in oblikujem okolico, v kateri živim. To pomeni, da smo drug za drugega zelo odgovorni, kakšno življenje bomo živeli in kako bomo hodili. Ker sem duhovnik, si bom prizadeval, da bom poskušal živeti med vami evangeljsko in vam tudi podajat evangelij. Blaž - kaplan 

(predstavitev za župnijsko glasilo župnij Idrija, Gore in Vojsko)

SPOMIN NA TOLMIN (filmski material za film)

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

32

33

34

35

36

37

38

39

40

NAGOVOR NA PROTESTU ODBORA 2014 NA POVABILO ALEŠA PRIMCA

VIR: https://www.youtube.com/watch?v=viuQkGHn1Ek
od 34:55 do 41:30.

Spiker: Danes je med nami več prvakov. Zdaj na oder kličem Blaža Batagelja, evropskega prvaka v igranju na diatonično harmoniko.

Blaž: Lepo pozdravljeni vsi. Za danes sem pripravil en venček narodnih. Je malo bolj umetniško narejen. Ne mi zameriti: prva je bolj udarna, zato ker sem večino svojega, ... zdaj sem eno leto kaplan v Tolminu, duhovnik, večino svoje mladosti sem pa igral za partizane, tako da je ta bolj udarna. (smeh) ... ne po svoji volji, ampak zaradi enih poznanstev. Vesel sem, da poznam Aleša Primca. En aplavz. (aplavz) Zato ker zmeraj občudujem, kako on spoštljivo govori, čeprav vidim, da se dosti premaguje, ker časi so taki da... samo se mi zdi, da je ljubezen edina, ki pelje na pot sprave. Potem: skupaj z Janezom Janšo sva prestajala hude muke, ker sem julija, malo potem, ko je on šel v zapor, dobil zastrupitev krvi, ko sem bil na skavtskem taboru in potem se preležal v bolnici dva meseca, tri mesece potem še en virus, tako da šele konec novembra, 25. novembra sem imel zadnji dan bolniške. In sem daroval to bolečino prav tuki za vse nas, predvsem pa (pogledam Janeza Janšo) Vašo družino, za vse muke, ki ste jih prestal. In, ne vem, da bi zmagala prav res pravica in ena zdrava kmečka pamet. (aplavz) Tako. Druga pesem je Al me boš kaj rada imela. Meni se zdi, da ... saj sem rekel, ljubezen, tudi če so ljubezenske pesmi in pijanske naše slovenske narodne, ampak je le ljubezen in tudi spoštovanje v zakonu med zakonci osnova, ... in družina in vse te stvari, tako da res: Bog vas živi še naprej, Bog vas blagoslovi, vas blagoslavljaj. Hvala Bogu, da ščitimo družino. Jutri je sveti večer. Polno miru, blagoslova, luči naj bo v vaših družinah!

Ljudje: (alpavz) Hvala. Hvala. Hvala. ... Naj gre iz tvojih ust v Božja ušesa.

(venček narodnih - umetniška izvedba, avtor Blaž)

Blaž: In jaz upam, da res sprava bo. Lansko leto, ko sem prišel v Tolmin kot kaplan je enemu policaju raznesla bomba iz prve svetovne vojne roko. In sem nastopil potem na dobrodelnem koncertu kot solist na klarinetu s policijskim orkestrom. In se mi zdi, da ne smemo gledati kdo je: al eden veren, al eden ni veren, ... Druži nas ljubezen, druži nas srce, druži nas resnica in moramo pomagati drug drugemu.

Ljudje: Tako je... (aplavz)

HVALA ZA DAR NEPOPOLNOSTI

REVIJA BOŽJE OKOLJE: ČUDEŽI IN ČUDENJE (JUNIJ 2014)
rubrika: Rad bi povedal
naslov prispevka: Hvala za dar nepopolnosti
(str. 4)

Moj pogled na Božje (čudežno) delovanje v svetu predvsem z vidika izkušenj in dela z invalidi, dogajanja v Lurdu...

VIR: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/revija-stevilka/bozje-okolje-39-3.

DUHOVNO VESELJE JE MOJA POT

Duhovno veselje je moja pot

Intervju z novomašnikom Blažem Batageljem

Blaža sem prvič spoznal na teološki fakulteti, kjer sva se kar nekaj let srečevala v isti učilnici in pred istimi profesrorji. Postopoma sem spoznal, da sošolec ni le zelo dober študent, ampak ima tudi poseben dar za delo z bolniki, invalidi in ostarelimi. Ne samo, da zna prisluhniti in razumeti. Ko z ubranim igranjem na harmoniko in prešernim petjem da prosto pot veselju srca, prežene zadnje skrbi in ostanke slabe volje. Vendar ga za pogovor nisem prosil le z namenom, da bi izvedel nekaj več o tem, kako svoje talente uporablja za rast Božjega kraljestva. Zanimalo me je predvsem dvoje: Kot prvo, ali so bili tudi bolniki, invalidi in ostareli med posredniki Božjega vabila za duhovniško službo? In kot drugo, na kakšen način so ga duhovno podpirali na poti do duhovništva? Njihovo dejavno podpiranje duhovnih poklicev bi še dodatno potrdilo pomembno mesto, ki ga imajo bolniki, invalidi in ostareli pri oznanjevanju evangelija svetu.

Kakšna je tvoja do sedaj prehojena življenjska pot in kje se te je na njej Bog najbolj dotaknil?

Izhajam iz pet članske družine. Imam še dva starejša brata. Zase lahko rečem, da sem bil rojen zaradi duhovnika. K nam domov je hodil duhovnik g. Janko Tušar. Vedno je govoril, da v hiši še eden manjka. Zaradi njegovega vztrajnega spodbujanja sem se bratoma pridružil tudi jaz. Pred novo mašo sem o tem končno povprašal tudi mamo, ki mi je to tudi potrdila. Že od malega sem igral harmoniko, potem pa so me starši vpisali v glasbeno šolo. Leta 1999 sem bil evropski prvak v frajtonarici. Na Kredarici, Pokljuki, na Triglavu, v Šempetru, sem bil na borčevskih srečanjih – še leta v srednji šoli. Vsa ta leta sem se ukvarjal tudi z gledališčem.

Pred kratkim si obhajal novo mašo. Na kakšne načine te je Bog klical v svojo službo?

Bog se me je opazno dotaknil v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Predvsem preko srečanj z invalidi v Zavodu Vipava, kjer sem veliko igral harmoniko, in 11. maja leta 1996 v Postojni na srečanju s papežem. Ta dan se je močno vtisnil v moje srce. Ta dva dogodka sta močno vplivala na to, da sem se vpisal v bogoslovje.

Gospod pa je spet uporabil moje zanimanje za umetnost. Preko razstave na Rakovniku sem navezal stik z Marijo Leskovec in leta 2007 v skupini 13 mladih odšel v Indijo. To obdobje je zaznamovano s pripravami, bivanjem v Indiji in pričevanji po župnijah.

Torej so tvojo pot zaznamovali tudi misijoni.

To je bilo najbolj intenzivno doživeto obdobje mojega življenja. Takrat sem najbolj dozorel kot moški in kot oseba. Šel sem v novo kulturo in srečal nove ljudi, ki sem jih spoznal v njihovi šibkosti, ranljivosti. V Kalkuti mi ni bilo enostavno, saj sem videl ljudi umirati. To je bilo namreč popolnoma v nasprotju z mojo podobo dobrega Boga, ki nikoli ne bi dopustil vsega tega. Začel sem se spraševati. Ob pogledu na človeške stiske in umiranje sem doživel največjo temo v mojem življenju. Kar vrelo je v meni! »Bog, kje si? Kakšen Bog si?«

Misijonsko delo v Indiji je torej močno vplivala na tvoje nadaljno duhovno življenje...

V Indiji sem spoznal dva tipa duhovnosti, ki zdaj najbolj zaznamujeta moje življenje.

Prva je duhovnost petja srca, ki je povezana z najbolj temnim dogodkom v mojem življenju. V Kalkuti sem bil nekega popoldneva v popolni temi, v spraševanju, iskanju lastne identitete, čisto brez Boga, brez življenja, v veliki stiski. Takrat je stopil z menoj v pogovor slovenski zdravnik Marko, ki je bil z nami v misijonu. Pogovarjala sva se v kapeli misijonark ljubezni. Marko je fokularin in torej moč za življenje in delo črpa iz duhovnosti Marijinega dela. Po tem pogovoru z njim sem ostal sam v kapeli. Nenadoma je vame prišel nekakšen sunek – jaz bi temu rekel Sveti Duh – , ki me je dobesedno stresel. V svojem srcu sem zaslišal jasen glas: »Duhovno veselje je moja pot.« Sam to duhovnost imenujem »Duhovnost petja srca«. To je veselje in petje srca, ki se na mojem področju izraža s harmoniko – npr. na silvestrovanju z brezdomci. V to duhovnost srca so me invalidi uvajali že v srednji šoli s svojo iskrenostjo, preprostostjo; s tem, da znajo biti to, kar so; s svojo vero, ki je iskrena, ne dvomi in postavlja vprašanja, ki so drugačna od naših. Predvsem invalidi so mi pokazali, kako se živi življenje.

Torej je duhovnost petja srca zelo podobna duhovni izkušnji, ki si jo srečal pri invalidih.

Da. Njihovo duhovno veselje sem doživljal predvsem preko glasbe na taborih z invalidi v Baški Grapi. Težko je opisati navdušenje, ki so ga pokazali za kakšno pesem. Najlepše kar se invalidu zgodi je, da skupaj zapojemo pesem. Podobno izkušnjo lahko doživimo v samostanu klaris. Ko duhovnik povzdigne Jezusa, lahko v očeh sester, ki zrejo svojega Odrešenika, prepoznanamo veliko ljubezen. Enak odziv je tudi pri bolnikih in invalidih, ko jim podarimo sebe in svoj čas. Hrepenijo po odnosu, da jih nekdo posluša, jim kdo kaj pove. To hrepenenje povzroči ljubezen in veselje, kar ti vračajo z očmi, s telesom, z vsem kar so. Občudujem tudi njihove starše oz. skrbnike. Velik zgled mi je mama Veronika. Naučila me je, kako sprejeti križ in to narediti z veseljem. Od kje dobi toliko moči? Zagotovo jo črpa iz ljubezni, ki premika gore.

In katera je druga duhovnost, ki si jo srečal v Indiji?

Drugi tip duhovnosti je duhovnost edinosti Chiare Lubich oz. Marijinega dela. To je duhovnost, ki se ne izraža z besedami ampak z dejanji. Spoznal sem jo ob zdravniku Marku, s katerim sem bil skupaj na misijonu. O njem lahko rečem, da je živel ljubezen. Spraznil je sebe, da je lahko poslušal mene. Prisluhnil mi je takrat, ko mi je bilo najtežje. Ob njem sem spoznal, da je življenje, ki ga je živel v misijonu, tudi moja pot. Njihovo duhovnost edinosti torej nisem spoznal preko literature ali pripovedovanja, ampak v praksi. Ta živeta duhovnost me je do sedaj še najbolj prevzela. Nikoli prej se nisem srečal z njo. Očitno sem moral iti prav v Indijo, da sem jo spoznal.

Omenil si tabore z invalidi. Kdaj si se prvič osebno srečali z invalidnimi osebami?

V 1. letniku srednje šole, ko sem začel hoditi v Zavod. Psiholog Tomaž Torkar iz Zavoda je na naši šoli imel predstavitev dela z invalidi, in kmalu sem se njegovemu povabilu odzval tudi sam. Vsak je po kratkem pogovoru s Tomažem dobil prijatelja, ki ga hodil obiskovat. Zelo osebno, lepo. Meni je za prijatelja dodelil Mateja.

Še vedno grem večkrat v Zavod, kadar sem kje v bližini. Razmišljal sem tudi o študiju defektologije, vendar sem se zaradi Božjega klica odločil za teologijo.

Kaj si delal v Zavodu?

Pogosto sem igral harmoniko. Matej in njegovi sošolci so me prosili, če bi lahko igral na njihovih rojstnih dnevih. Na ta način sem dobil kar veliko prijateljev in znancev. Zaradi igranja s harmoniko v Zavodu sem bil tudi izbran za »Naj prostovoljca« na Vipavskem. Vprašanje je, kaj bi bilo z mano brez njih. Drug drugemu pomagamo.

Kje drugod si se še srečeval z invalidi?

Tudi na romanju bolnikov in invalidov v Lurdu, a v glavnem na taborih v Koritnici v Baški grapi, ki jih organizira Tomaž Torkar. Tabori so del programa Zavoda in so tako v osnovi namenjeni invalidom. Omogočajo aktivno preživljanje poletnih počitnic, hkrati pa povezujejo različne generacije in poklice z invalidi. Vsaka skupina je na taboru sicer en teden, vendar sem ostal vsaj dva ali celo več tednov. Zelo radi so me povabili, ker igram harmoniko. »Pridi, bo lepo, boš kaj zaigral. Bomo kaj zapeli,« so mi rekli.

Vojaki so postavili šotore, v katerih smo spali. Vzdušje, ko smo iskali z detektorji kovine, je bilo krasno. Medicinske sestre so prišle s celimi družinami. Vsi skupaj smo se igrali, zabavali.

Vedno se bom spominjal Saše, ki je tak sonček. Zelo je imela rada pesem Sijaj, sijaj sončece. Pogosto sva jo skupaj pela. Je ena izmed tistih ljudi, ki gredo za svojim srcem. In to je vera – prisluhniti svojemu srcu, da spregovori in zapoje ter ostati v tem duhovnem veselju. Tega so me naučili prav invalidi.

Mnogo ljudi se skorajda boji srečati se z bolnikom ali invalidom. Ne vedo, kako bi se od druženju z njimi obnašali ali pogovarjali. Kdaj si se ti otresel takšnih ali podobnih predsodkov?

K temu so veliko pripomogli zaupni pogovori z Joškotom, ki sem ga spoznal na letovanju invalidov v Bibionih v Italiji. Ta letovanja s kopanjem v morju vsako leto organizira s. Edith, Marijina sestra. V skrb so mi dodelili Joškota, s katerim sva se takoj spoprijateljila. Z njimi sem lahko takšen kakršen sem. Ni se mi treba pretvarjati. V današnjih časih je večkrat treba biti zelo previden pri izbiri besed in izražanju čustev. Lahko se zgodi, da kdo zaradi tega celo izgubi službo. Z Joškom takšni zadržki odpadejo. Ko sem ob njem se čutim izpolnjenega, saj lahko res živim evangelij. Invalidi so mi vedno vračali to, kar sem jim dal.

Te je kakšen dogodek z bolniki in invalidi še posebej nagovoril?

Z bolniki so se mi zgodili 3 čudeži:

Prvi se je zgodil, ko sva v srednješolskih letih s sošolcem v sklopu akcije Postani moj prijatelj obiskovala nekega fanta. Zanj so rekli, da ne bo nikoli govoril. S sošolcem sva dobro uro počela neumnosti, tako da se je fant smejal. Vozila sva ga z vozičkom in tekala z njim. Zelo mu je bilo všeč, ko sem na njegov rojstni dan prinesel harmoniko. Bil je zelo ponosen, da njegov prijatelj zna igrati na harmoniko. In prav to duhovno veselje, ki ga Sveti Duh prinaša v odnos, je povzročilo, da je fant spregovoril.

Drugi čudež sem doživel v Lurdu, kamor sem nekoč spremljal starejšega slepca. Masiral sem mu nogo, imel pa je tudi plenice. Zadnji dan se je okopal v lurški vodi, ki jo je občutil zelo doživeto. Po kopanju je povedal, kako je Marija lepa. Pravil je, da jo je videl. Mislil sem si, kako sem neumen, da je jaz ne vidim, kljub temu, da nisem slep. Naslednji dan smo odšli domov.

Dan po prihodu domov me je poklicala medicinska sestra Katarina, ki dela v Univerzitetnem kliničnem centru Soča. Povedala mi je, da se je gospodu zacelila zaklopka za uravnavanje urina in da odslej ne bo več potreboval plenic, ker lahko sam hodi na stranišče. Zdravniki tega niso znali pojasniti.

Z Lurdom je povezan tudi tretji čudež. Moja nona si je vedno želela iti v Lurd. Skupaj z bogoslovci smo se že četrto leto odpravljali na romanje v Lurd z g. Šlibarjem in z italijansko organizacijo Unitalsi. Doma sem o tem pripovedal tudi noni. V njej je zopet zagorela želja in mi je rekla: »Greva!«

Predno sva odšla na romanje, naju je obiskal g. Miro Šlibar z medicinsko sestro. Skupaj smo naredili seznam zdravil in vsega drugega, kar bo potrebovala na romanju. Tako sva bila prijavljena.

Leto pred diakonskim posvečenjem sem odšel v Loppiano, kjer sem opravil noviciat za Marijino delo. Februarja so mi v Loppianu povedali, da je moja nona odšla v bolnico. Zanjo smo mnogo molili in darovali za maše, jaz pa sem se prepiral z Bogom, kako lahko to dovoli, saj si je tako želela iti v Lurd.

Ko sem se vrnil domov, sem našel nono popolnoma spremenjeno. Rekla mi je: »Ne morem iti. Glej, kakšna sem!« Jaz pa sem jo spodbudil: »Nona, če ne boš šla zdaj, ne boš šla nikoli.« In sva šla.

Sedaj je boljša, kot je bila kadarkoli prej. Marija ji je dala prijateljice, veselje, korajžo, barvo.  Je nasmejana, vesela, boljše se počuti. Zelo sem vesel zanjo, saj je moja edina nona, ki še živi.

Rekel si, da se čudeži še vedno dogajajo. Kakšen pomen imajo zate?

Čudeži najprej pomenijo nepopisno veselje: nečloveško, nadnaravno, duhovno. Pogosto sem v stiku z invalidi, lučkarji…Vsakič se trudim, da se postavim v vlogo, kot da sem prvič. Človek se namreč navadi na dejstvo, da so oni zelo veseli, nasmejani in da se veselijo drug drugega. To so mali čudeži: veselje, da je nekdo podpisal spričevalo, da je učil verouk, da mu je dal nekdo možnost, da ga je nekdo poslušal. Takšna veselja mi bogatijo življenje. Vedno so me nagovarjali ljudje, ki si dovolijo pokazati svoja čustva in se tako pokažejo takšne, kakršni so.

Mati Terezija pravi, da ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa naredimo veliko majhnih. Tudi mala Terezija zagovarja t.i. malo pot. Jo poskušaš živeti tudi ti?

Spomnim se dogodka, ko še nisem bil duhovnik in sem bil na praksi v župniji v Sežani. Nekega dne se je zgodilo, da je v Domžale prišel glavni iz Marijinega dela. Želel sem iti na srečanje, vendar je bilo isto popoldne v župniji medžupnijsko srečanje bolnikov. Župnik je to željo upošteval, vendar le pod pogojem, da grem s kolesom, in se tako malo razgibam. Sledilo pa je razočaranje, saj je zjutraj padal dež. V tistem trenutku sem se spomnil na mala dejanja ljubezni in dobil trdno prepričanje, da bo že Bog poskrbel. Odločil sem se, da grem k sv. maši. Po bogoslužju sem se odločil, da storim malo dejanje ljubezni. Vzel sem si čas za invalida in se z njim zapletel v prijeten pogovor. In res, ko sem prišel iz župnišča, je sijalo sonce, tako da sem se lahko s kolesom odpeljal tudi na srečanje Marijinega dela. Invalidi nam vedno dajo možnost za dejanje ljubezni – tako mimogrede.

Z invalidi si navezal veliko prijateljstev in poznanstev. Ali vzdržuješ stike s tistimi iz Bibionov, Lurda, Baške Grape?

Bolj kot z invalidi vzdržujem stike z mladimi. Običajno sem bolj odgovoren za mlade, zato imam tudi več stikov z njimi. Z invalidi se družimo bolj priložnostno, kot npr. pred kratkim v Ankaranu, ko so tja prišle relikvije Janeza Boska. Skupaj smo peli ob harmoniki. Bog poskrbi, da se srečamo preko duhovnosti petja srca. Pridružili so se mi tudi na moji novi maši.

Zagotovo se rad spominjaš njihove prisotnosti na svoji novi maši.

Seveda! Če jih ne bi bilo, bi jih zelo pogrešal. Z Nives sva na novi maši ogromno preplesala. Prisotnost bolnikov je imela tudi svoje sporočilo. Ljudje so skozi njihovo prečiščeno veselje videli, da niso »bav bav«, ampak so to prinašalci luči.

Na začetku pogovora si omenil, da se te je Bog na Škofijski gimnaziji v Vipavi dotaknil predvsem preko dela z invalidi.

Upam si trditi, da so nekateri invalidi sokrivi, da sem postal duhovnik. Neka mlada invalidka mi je dala križ, ki ga že od 2. letnika bogoslovja nosim okrog vratu. V težki trenutkih se včasih spomnim njenih besed, ki mi jih je rekla, ko sem se nekoč peljal mimo nje s kolesom: »Vrti pedala še zame!« Tako kot ona moram tudi jaz imeti pogum in vztrajnost za premagovanje ovir, ki so mi postavljene v življenju. Bolniki so mi dali pogum.

Kako vidiš njih v svojem poklicu? Kako bodo bolni in invalidi zaznamovali tvoje duhovniško poslanstvo?

Svojo prihodnost vidim v Jezusu Kristusu, kateremu želim dati vse. Kot duhovnik imam nalogo, da povezujem različne generacije in da mlade usmerjam k stiku z bolniki, invalidi in starejšimi. Duhovnik ima po mojem prepričanju vlogo, da povezuje med seboj različne ljudi in generacije, saj sam ne more biti povsod.

Tvoje poslanstvo z bolniki, invalidi nakazuje tudi tvoj novomašni križ.

Da. S tem križem sem povezan na zelo zanimiv način. Janko Tušar, ki sem ga omenil na začetku, je dobil duhovniški poklic ob smrti duhovnika Lada Piščanca, ki je bil naš primorski mučenec. Leta 1944 je v Cerknem dal življenje za Kristusa, ker je pričeval zanj. Leta 1938 mu je Tone Kralj naredil novomašni križ. Ko sem delal diplomsko nalogo sem zbral 54 njegovih križev. Med njimi je imel njegov križ najbolj trpeče Gospodovo obličje. Kot da je umetnik intuitivno že slutil, da duhovnika čakata trpljenje in smrt. Njegov križ mi je zelo pri srcu in sem si ga izbral za svoj novomašni križ.

Česa si se od bolnikov in invalidov najbolj naučil? Katerih evangeljskih vrednot se lahko vsi učimo od njih?

Bolniki in invalidi so me naučili sprejemati drugačnost. Uvedli so me tudi v duhovnost male Terezije, ki je duhovnost upanja in ljubezni. Morda sem si tudi zato izbral novomašno geslo: »Bog - moje upanje.« Invalidi so me naučili upati iz dneva v dan. Ne prenehajo namreč upati, da jih bo kdo poslušal, obiskal in jih imel rad takšne, kakršni so. Pri njih sem odkril res veliko vero in veliko upanja. Za njih je Bog edino upanje. V njem črpajo pogum in moč za življenje. Razne bolezni v našem življenju so preizkusni kamni naše vere, pa tudi priložnost za graditev upanja.

Invalidi so me naučili tudi močne volje, saj se morajo pri spoprijemanju z življenjem krepko potruditi.

Učijo nas verjeti v moč križa in resno jemati Jezusove besede: »Ne bojte se!« Govorijo nam, da si moramo vzeti čas zanje, tudi za pogovor z najbolj zanemarjeno brezdomko. Včasih si sicer mislimo: »Kaj bom poslušal, ko pa ne morem nič pomagati.« Pri tem pa se ne zavedamo, da pomagamo že s tem, ko poslušamo.

Mati Terezija pravi, da bomo šele v nebesih spoznali, koliko so naredili ubogi za nas. Dali so nam namreč možnost, da jim lahko izkazujemo ljubezen in nas s tem tudi popeljali k Bogu. Jezus je namreč rekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših bratov, ste meni storili.« Jezus živi med nami tudi v njih. Oni so naša bližnjica k Bogu.

Blaž, hvala ti, ker si z nami podelil del svojega bogatega življenja. Naj te pri tvojem duhovniškem poslanstvu in pri delu z bolniki, invalidi in ostarelimi spremljata priprošnja nebeške matere Marije in Božji blagoslov.

na obisku sem bil: Borut Pohar CM, zapis Nada Marinko, urejanje besedila David Vrečko

VIR: http://revija-prijatelj.rkc.si/042013.htm

ZALOŽBA DRUŽINA: Kjer je ljubezen, tam je Bog

Kjer je ljubezen, tam je Bog

»Najpomembnejša dodana vrednost knjige je ta, da je mati Terezija svetnica iz našega časa. Čeprav imajo svetniki, ki nam jih je Cerkev postavila za zgled, veliko povedati tudi po več sto letih, gotovo lahko sodobnega bralca še bolj nagovorijo prizori iz današnjega sveta, ki jih je svetnica iz Kalkute sama doživela in jih opisuje v preprostem jeziku,« je na predstavitvi dejal prevajalec knjige Blaž Batagelj. Po knjigi Pridi, bodi moja luč, ki nam mater Terezijo predstavlja predvsem kot pričevalko, nam nova knjiga predstavlja to veliko svetniško osebnost kot učiteljico in vodnico. Knjiga obsega pet delov, ki poskušajo izčrpno predstaviti učenje matere Terezije. V prvem delu spregovorijo o Bogu, ki je ljubezen, v drugem o Jezusu, tretji del je posvečen praktičnim napotkom, kako preseči ovire in zares ljubiti, četrti in peti del pa govorita o tem, kako udejanjati našo vero s pomočjo ljubezni in kako z življenjem v ljubezni prinašati srečo drugim. Knjigo sta v sozaložbi izdali založbi Novi svet in Družina.

VIDEO POSNETEK S PREDSTAVITVE:

Sledi predstavitev druge knjige, ki se nekako, čeprav je nastala prej, je napisana v duhu te okrožnice. Tudi v tej je veliko govora o ljubezni in sočloveku. Knjigo 'Kjer je ljubezen, tam je Bog' matere Terezije smo izdali v sozaložništvu z založbo Novi svet. Gre na nek način za nadaljevanje prve knjige matere Terezije 'Pridi, bodi moja luč', ki je izšla pred leti in je doživela tudi v Sloveniji zelo velik odziv. Besedo dajem kar prevajalcu knjige matere Terezije Blažu Batagelju, da nam jo predstavi, ker jo tudi verjetno najboljše pozna.

Tako. Hvala za besedo. V čast mi je, da sem tukaj in predstavljam pač to knjigo ob okrožnici papeža Frančiška.

Vrnil sem se 15 dni nazaj iz Kalkute, kjer sem bil s skupino mladih in iz Bolgarije, kjer smo pomagali sestram misijonarkam ljubezni, in sem iz prve roke v Kalkuti doživel, so me sestre pocukale za rokav, so rekle: 'Zdaj je papež izdal okrožnico. Na, tukaj jo imaš. Preštudiraj jo, boš imel predstavitev za sestre.' Ali pa en pogreb pa je bilo treba ga imet v eni sobi, tam v stanovanju, kjer so bili čisto revni, in potem je rekla: 'Zdaj pa prosi Marijo, da ti pomaga.' In potem sem za hip pomolil. Šel sem do pokojne, jo pokrižal na čelu in jo poljubil, kar nikoli ne bi, prav s to vero, kot Jezus, ki se jo je dotaknil in otroci so se umirili, ker prej je bil tak džumbus in so tudi oni naredili isto. Tako da, polno je dogodivščin. Sem hvaležen založbi, ko smo se lahko zmenili, da sem potem to knjigo podaril našim primorskim duhovnikom ob posvečenju, ko sem jih povabil na novo mašo. Za novinarje sem pripravil (list), ki ga boste dobili pri gospodu Djuriju, list s predstavitvijo. 

Gre za nekakšno nadaljevanje, kot je že omenila (moderatorka), knjige oziroma dela Pridi, bodi moja luč, ki je mater Terezijo predstavil predvsem kot pričevalko, kot zgled. Zadnje delo pa jo predstavlja kot učiteljico, vodnico, ki pelje skozi vsa duhovna področja. Knjiga obsega pet delov, ki poskušajo izčrpno predstaviti učenje matere Terezije. V prvem delu spregovori o Bogu, ki je ljubezen. V drugem o Jezusu. Tretji del je posvečen praktičnim napotkom, kako preseči ovire in zares ljubiti. Četrti in peti del pa govorita o tem, kako udejanjiti našo vero s pomočjo ljubezni in kako z življenjem v ljubezni prinašati srečo drugim. Vsak del ima na začetku kratek uredniški uvod, ki sistematično povzame tematiko. Vsebina pa je predstavljena v obliki izrekov, misli in odlomkov iz govorov matere Terezije. Odlomki so kratki, obsegajo le stavek pa tja do dveh strani, a vseeno dovolj poglobljeni, da dajo misliti. Največja dodana vrednost knjige pa je po mojem mnenju ta, da je mati Terezija svetnica iz našega časa. Čeprav imajo svetniki, ki nam jih Cerkev postavlja za zgled, veliko povedati tudi po več sto letih, gotovo lahko sodobnega bralca še bolj nagovorijo prizori iz današnjega sveta, ki jih je svetnica iz Kalkute sama doživela in jih opisuje v preprostem jeziku. Knjiga je primerna tako rekoč za vsakogar, ki ga privlači duhovnost matere Terezije. Lahko je o njej slišal le malo – recimo te punce, 17 jih je bilo v Bolgariji in fantje, dijaki, ki smo bili v Bolgariji, nekateri enkrat na leto gredo k maši. In smo prebirali to knjigo, potem da so tudi spoznali duhovnost v praksi in tako, in jih je zelo navdušila. In so tudi oni prav rekli kot pravi tudi odlomek iz knjige z naslovom RHP: »Ljubimo drug drugega. Ljubimo drug drugega tako kakor ljubimo Jezusa. V Nazaretu so imeli ljubezen, edinost, molitev, žrtvovanje in težko delo. Še posebej pa so imeli globoko razumevanje, hvaležnost za druge ter pozornost do drugih.« To se pravi: R kot razumevanje, H kot hvaležnost, P kot pozornost. Se pravi, naj ta RHP virus okuži ne samo teh 17 mladih, ki smo bili v Bolgariji in teh 7 mladih študentov in dijakov, ki smo bili en mesec v Kalkuti, ampak naj okuži tudi druge v Sloveniji. 

Moje življenje in poznavanje z materjo Terezijo se je začelo 7 let nazaj, ko sem prvič bil v misijonu v Kalkuti, tam se mi je zgodilo en tak prevrat v mojem življenju in tudi najbolj sem dozorel kot moški in tako, zato sem to izkušnjo želel predati tudi drugim mladim. Potem pa še ena prednost te knjige. Za vse, ki želijo imeti misli matere Terezije v enem sistematičnem okviru skupaj zbrane. Ta knjiga to omogoča. Je pa tudi zaradi svojega preprostega jezika odlično duhovno branje tudi za tiste, ki si s teološko govorico niso preveč domači, da jih le privlači šola ljubezni. Tako.

Hvala lepa. Se je mogoče medtem porodilo kakšno vprašanje za naše goste kljub izčrpnim predstavitvam.

OD SLIKE DO BESEDE: Kjer je ljubezen, tam je Bog

OD SLIKE DO BESEDE je oddaja, ki je na sporedu vsak četrtek ob 21h na radiu Ognjišče. 

19. septembra 2013 so v oddaji predstavili knjigo Kjer je ljubezen, tam je Bog. Kot prevajalca so me gostili v studiu, da sem predstavil knjigo. Povedal sem tudi kratko izkušnjo misijonske odprave Indija 2013 ter misijonske odprave Bolgarija 2013. Nekaj odlomkov iz knjige se je tudi prebralo v sami oddaji.

1. DEL

2. DEL

3. DEL


ZVOČNI ZAPIS (ZAPIS ZVOKA - govorjene besede na radiu):

Radio Ognjišče.

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, pred nami je oddaja: Od slike do besede. V njej pa bomo danes razgrnili vtise iz Kalkute. Kakšne? ... pa ostanite z nami, pa boste vse izvedeli.

Od slike do besede. Od slike do besede.  

Dobrodošli v oddaji, spoštovani poslušalci, najprej bomo šli na pravkar končani Portoroški filmski festival, v drugem delu oddaje pa se bomo seznanili z vsebino knjige Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezije. Knjigo je prevedel duhovnik Blaž Batagelj, ki ga bomo tudi gostili v našem studiu. Lepo vabljeni k poslušanju.

(glasba)

Pred dnevi se je končal Portoroški filmski festival. Le redko smo priča tako enotnemu izboru, a pravzaprav je bilo po plazu pohval takšen sklep tudi pričakovati. Prvenec Roka Bička Razredni sovražnik so za najboljši celovečerni film izbrali strokovna žirija, občinstvo in žirija kritikov. Film je prejel tudi Vesno za najboljšo fotografijo in kostumografijo, izkupiček Vesen pa sta zaokrožila še igralca Igor Samobor in Nataša Barbara Gračner. Dramo mladega novomeškega režiserja, ki je pred kratkim navdušil tudi Beneški gido, kjer je prejel nagrado filmskih kritikov, je strokovna žirija opisala kot film o paradoksu vzgoje. "O tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pade krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se sklene z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo." Tako so v obrazložitvi zapisali člani žirije: hrvaški režiser Hrvoje Hribar, slovenski režiser Olmo Omerzu in režiserka Hana Slak.

(glasba)

Igor Samobor je Vesno za glavno moško vlogo za močno minimalistično igro pri ustvarjanju karizmatičnega ambivalentnega lika profesorja nemščine. Nataša Barbara Gračner pa je v stranski vlogi ravnateljice prepričala s samo-ironično eleganco, s katero uprizori lik avtoritete, v precepu med institucionalno in osebno pozicijo.

(glasba)

Rdečo nit, ki veliko prispeva k vzdušju v filmu predstavlja preludij, opus 28, številka 15 Frederica Chopina. Igralka Daša Cupevski kot Sabina je za igranje pianina v filmu prvič v življenju obiskovala inštrukcije iz klavirja. Preludij, ki ga slišimo v filmu, pa je naknadno, tako kot na klavirju, kot na pianinu, izvedla odlična pianistka Katja Sinkovič iz Rogaške Slatine, ki študira na Dunaju. Snemanje njenih izvedb Chopinovega preludija je potekalo na radiu Slovenija. Skladatelja Tina Mauko in Anže Rozman sta za prizor v filmu priredila silovito Valkiro Richarda Wagnerja. Tri svoje skladbe, ki jih je Rok Biček izbral kot ozadje za dogajanje v filmu, pa je prijazno odstopil Miha Blažič. Film Razredni sovražnik si lahko ogledate v naših kinematografih.

(glasba)

Zdaj pa k drugemu delu oddaje v Kalkuto.

(glasba)

Napovedovali smo, da bomo predstavili delo Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezija. Knjigo je prevedel Blaž Batagelj, ki ga zdaj prav lepo pozdravljam v našem studiu. Dober večer.

Dober večer.

Naj povem, da je Blaž kaplan v Tolminu, trenutno, ne, še sveže delovno mesto. Blaž, povejte, kako ste prišli sploh do tega besedila. Kako je prišlo do tega, da ste prevajali to delo, ki je tesno povezano z materjo Terezijo.

Začelo se je nekako 7 let nazaj, leta 2007, ko smo skupina 13 misijonarjev šli v Indijo, v Kalkuto s tem, da pomagamo misijonarkam ljubezni. Jaz sem to spoznal čisto mimogrede, ko sem bil na razstavi na Rakovniku in sem tam zvedel in navezal stik z Marijo Leskovec. In ona me je navdušila za misijonarjenje. In tam v Kalkuti, kjer smo bili - bil sem tudi z enim doktorjem medicine Markom Šimencem. In bilo mi je zelo hudo, se spomnim.

Kaj vam je bilo najbolj hudo?

Hu. Prvikrat ko sem šel po ulici, sem rekel: Ma, saj niti ni toliko grozno, ne. Potem drugi dan, ne, tretji dan, ko malo vidiš že tam pa kar ubijejo, kar na ulici, pa tisto meso, pa muhe, pa tak vonj. Začneš malo vohat, pa tudi taka vročina, pa ta nesnaga. Opravljajo potrebe kar na ulici, pa mogoče tej reveži, sicer veseli. Polno smeti, Kalkuta je največje smetišče na svetu.

Kakšen vtis je vse to naredilo na vas, kaj ste mislili ob tem, ko ste gledali to?

Postopoma, po enem tednu, ko sem začel sploh to občutit, zaznat, je v bistvu v meni povzročilo eno tako temo. Spraševal sem se, ali je sploh, Bog sploh obstaja pri vsem tem. Ker smo imeli od tam, kjer smo živeli do centra matere Terezije, smo imeli pol ure hoda in smo morali vsak dan hoditi to razdaljo. In to mislim povedati, da je to postopoma prišlo. Na začetku kot neopazno, ne opaziš, si misliš, a, saj je še, potem pa začneš šele, kot da bi spregledal šele, ko si dopustiš, da si nekaj časa tam. In potem se spomnim, prav pika na i, je bila, ko eno noč nisem mogel tam spat. Tam tudi s podganami smo tudi spali, pa kuščarji so bili moji, ko sem se tuširal, vsakdanji prijatelji. In potem sem jaz vstal v tisti hiši, kjer smo živeli 7 let nazaj in sem videl ob tretji uri zjutraj enega skozi okno drugega nadstropja, enega invalidnega človeka, ki je pred mojimi očmi umiral in se vlekel po cesti. In tisto je bila pika na i, jaz nisem zdržal, sem rekel: Zdaj spakiram kufre, pa grem. In potem se spomnim naslednji...

Kako ste se počutili ob tej piki na i? Vaši notranji občutki?

Ja, počutil. Počutil sem se kot da se mi je cel svet porušil. Se pravi tudi vera, ki sem jo doma prejel in vse, se mi zdi, moja predstava o Bogu, vse to se je porušilo, kot Bog, ki nas ima rad in kako dopušča take stvari tukaj. In potem vem, da v vsej tej moji temi sem si dopustil, da naslednji dan sem še se pogovarjal s tem zdravnikom. Mi nikoli ni povedal, tudi potem, ko smo šli še na severovzhod Indije za en mesec po tej izkušnji Kalkute, v Megalayo, in sva bila tam na enem misijonu, kjer je bilo brez elektrike in vsega, mi je bilo tudi težko, in sva se pogovarjala. Nikoli mi ni povedal, da on moč za življenje črpa iz Marijinega dela. Je naredil z mano eno, se je pogovarjal, me poslušal. In potem po tistem, tisti dan, tisti popoldan, bilo je okrog dveh, treh, sem šel v kapelo matere Terezije, in sem bil tam sam, ker oni odprejo šele ob treh. Je prišel kot en sunek, danes bi temu rekel Sveti Duh, ki mi je jasno spregovoril: Duhovno veselje je moja pot.

In to ste slišali kot besede v srcu, ali kako?

Ja. Ne prav besede razločno, ma tako: Duhovno veselje je moja pot. In po tistem, po tem nekako, je prav tisto prihajalo  tudi v moje življenje, prav to veselje. Takrat smo navezali prve stike, tako da stike s Kalkuto sem imel, čeprav nikoli nisem šel. Ta Marija Leskovec mi je knjigo Kjer je ljubezen ... Where there is love, there is God prinesla še čisto svežo naravnost iz Kalkute.

(glasba)

In potem, v bistvu so mi tej moji sobratje dali pogum, ko so mi rekli: Glej pri mašah se te bomo spomnili, pojdi z mladimi, ne, to smo morali že prej načrtovati. Take poti se načrtuje že eno leto prej. Tudi s škofom sem govoril, škof mi je tudi pustil vse. Potem pa še ta knjiga pride. In jaz sem jo prvič prebral, ne, ma v enem zamahu v angleščini in me je kar vlekla in potem sem začel prevajati kar takoj in sem prvih dvajset strani sem nesel k Draganu na založbo, s katerim se tudi poznava od ideala. In je rekel: Dobro. Dober slog. Smo videli. Ti nadaljuj. To je bil začetek. Potem pa: veliko so k temu pripomogli tudi mladi iz gibanja Marijino delo, ki so mi na diakonsko posvečenje oktobra lansko leto prinesli dar, najprej največji dar samega sebe z udeležbo, potem pa še po Božji previdnosti knjigo: 'Pridi, bodi moja luč' in 'švic' majico, ki je bila težko prigarana, kot je kasneje pojasnil Matej. In ti dve stvari sta mi bili ob prevajanju v veliko pomoč. Knjigo sem moral po naročilu urednika založbe dobro preučiti, si izpisati vsa pravila, kdaj postaviti velike začetnice, da bi ohranil v drugem delu tega sklopa, to je v knjigi Kjer je ljubezen, tam je Bog čim večjo enotnost s prvim delom, knjigo: Pridi, bodi moja luč. Dali so mi noter tudi posvetilo: »Dragi Blaž! Danes, na dan tvojega diakonskega posvečenja, vsi gen praznujemo s teboj. Zahvaljujemo se ti za vse molitve ter edinost, ki jo gradiš z nami in ti želimo reči, da lahko vedno računaš na nas. Skupaj bomo šli po poti proti svetosti! Eno! Fantje in dekleta gen«

(glasba)

In jaz lahko rečem zdaj, da Sveti Duh jih je resnično navdihnil, ker gotovo niso nič vedeli o moji ljubezni do matere Terezije, mogoče edinole to, da je v gibanju za duhovnike središče in temelj vsega zapuščeni Jezus, ki ga mati Terezija opisuje v knjigi 'Pridi, bodi moja luč'. Zdaj za poslušalce, če še niso do sedaj razbrali, je treba povedati, da je ta knjiga, ki jo sedaj predstavljamo Kjer je ljubezen, tam je Bog, je nekako drugi del. Prva knjiga je... Lahko bi rekli, da je nekakšno nadaljevanje dela Pridi, bodi moja luč. Le, da je v delu Pridi, bodi moja luč mati Terezija predstavljena predvsem kot pričevalka, kot zgled. To zadnje delo pa jo predstavlja predvsem kot učiteljico, kot vodnico, kot osebo, ki te pelje skozi vsa duhovna področja življenja.

Blaž, če Vas lahko samo malce prekinem. Mati Terezija je bila zgled žive molitve. Ona je videla Jezusa tam, kjer nas tudi nas opominja zdaj papež Fračišek, če hočete, da je treba Jezusa iskati v ubogih, v beguncih in tako naprej. Kako boste Vi zdaj v svoje mlado življenje duhovnika prenesli ta močan zgled. Kje vidite Vi v Sloveniji, v svojem Tolminu najbolj uboge.

Težko vprašanje. Težko vprašaje. Iz dneva v dan ...

Pri nas so stiske drugače, ne, kot tam?
... iz trenutka v trenutek, predvsem močna povezanost z Bogom, ki jo je mati Terezija imela. To se mi zdi, da nam prinaša. In lahko bi rekel, da nam prinaša, kot je v knjigi napisano, ta virus, novi virus RHP. To je prav eno poglavje noter imenovano, kjer pravi mati Terezija, se pravi, RHP. To pomeni: razumevanje. R kot razumevanje, H kot hvaležnost in P kot pozornost. Da bi v bistvu ta virus okužil Slovenijo. Da bi bili bolj razumevajoči drug do drugega, hvaležni za to, kar nam je bilo dano, kar imamo, in pozorni drug na drugega, na tistega, s katerim živimo skupaj. Se mi zdi, da to se ne pozna v enih velikih stvareh, kot je mati Terezija rekla, ampak majhne stvari z veliko ljubeznijo. In se mi zdi, jaz vidim največje svoje poslanstvo in vlogo, tudi moja diplomska naloga je bila v tej smeri, z mojimi sobrati, duhovniki. Se pravi, biti kot ena družina. Se pogovarjat, se obiskovat, si stati ob strani.

(glasba)

Blaž Batagelj je moj sogovornik. Govoriva o knjigi Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezija. Knjiga je lična, lepa, na naslovnici je prepoznavna mati Terezija taka kot jo imamo v spominu, se mi zdi, vsi, ki smo jo spremljali še za časa njenega življenja. Objema dojenčka. Knjiga je taka, da se čisto lahko bere, v njej so njene molitve. Nič novega nam ne pove, ampak vseeno se mi zdi, da se čuti, da je za temi besedami pa res nek svetel zgled.

Ja. Knjiga v bistvu, lahko bi rekli, da nam nič novega ne pove, hkrati pa je nekaj novega. Od vseh teh del, kar jih je o materi Tereziji v Sloveniji že izšlo. Naj se spomnimo čudovite zgodbe Lea Masburga, kjer v bistvu prikaže tisto nagajivost, igrivost matere Terezije skozi svoje oči, ker je živel kot duhovnik, še vedno živi v Avstriji, sva se enkrat srečala.

Ste ga kaj vprašali o njej?

Ja, enkrat ravno mimogrede, ko je bil letos v Kalkuti. Vprašal? Posmejala sva se, ker je vse o teh, zajtrk tam pri materi Tereziji, ko piše o njem, sem ga na isti način doživel. In to nagajivost matere Terezije. Zdaj nagajivost ostalih sester, drugi, ki ta ideal, to karizmo naprej gojijo, dajo. Potem pa še imamo Anton Štrukelj je pri Družini že leta 2000 izdal eno knjigo, kjer za vsak dan mati Terezija glede na Božjo besedo, evangelij, da vsak dan eno misel. Pa Pridi, bodi moja luč, tudi prvi del tega sklopa, kjer je kot smo že rekli, kot zgled, kot pričevalka predvsem v tej njeni temini prikazana. Knjiga obsega pet delov, ki poskušajo izčrpno predstaviti učenje matere Terezije. V prvem delu spregovori o Bogu, ki je ljubezen, v drugem o Jezusu, tretji del je posvečen praktičnim napotkom, kako preseči ovire in zares ljubiti. Četrti in peti del pa govorita o tem, kako udejanjati našo vero s pomočjo ljubezni in kako z življenjem v ljubezni prinašati srečo drugim.

(glasba)

TIŠINA

Če samo govorimo, ne moremo moliti. Jezus v nas ni navzoč. Zato moramo ostati v tišini. Sestra, ki ohranja tišino, je sveta sestra.

BOG GOVORI V TIŠINI 

Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bile sposobne slišati, morate biti kakor majhen otrok. Poskusite s posebno pobožnostjo do Male cvetke, svete Terezije Deteta Jezusa. Zelo dobro je razumela evangelij. Spoznala je, da mora postati majhen otrok. Berite njen življenjepis – ne boste našla nič posebnega ali nenavadnega, a kar napravi vtis, je zvestoba v opravljanju majhnih dejanj z veliko ljubeznijo. To je zvestoba v tišini.

(glasba)

ODPUŠČANJE SE ZGODI PRED TIŠINO

Resnična tišina v mojem srcu ne more obstajati, če je v njem nekaj, česar nisem odpustila ali pozabila. Zaposlena sem s tem - torej ne zmorem slišati ... Kako naj slišim, kar pravi Bog, če nekaj tiči v mojem srcu?

POLNE MOLITVE
Bodite polne molitve. To je čudovit dar. Molite za naše revne, da boste izkoristile njihovo revščino za rast v svetosti. Molite torej z njimi in zanje. Vedno molite zase, da boste lahko rasle v svetosti, za katero vas je naš Gospod ustvaril. Potrebno je, da nam molitev postane lastna, da jo zares ljubimo, da bomo razširjali Njegovo ljubezen, usmiljenje in navzočnost, kjerkoli že smo. Tišina je čas za pogovor z Jezusom. Čim več časa preživimo v tišini, bliže smo Jezusu in bolj ko smo podobne Jezusu, bolj svete postajamo. S svojim molitvenim življenjem poglobite svoje občestvo z Njim. Molimo torej in prosimo našo Gospo, da moli za našo svetost. Če vemo, kako moliti, kako govoriti Jezusu, bomo zagotovo postale svete.

(glasba)

Slišali smo nekaj odlomkov iz knjige Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezija. Prevajalec knjige Blaž Batagelj o knjigi pravi še: 
Vsak del ima na začetku kratek uredniški uvod, ki sistematično povzame tematiko. Vsebina pa je predstavljena v obliki izrekov, misli in odlomkov matere Terezije. Odlomki so kratki, obsegajo le stavek, pa tja do dve strani, a vseeno dovolj poglobljeni, da dajo misliti. Največja dodana vrednost knjige pa je ta, da je mati Terezija svetnica iz naših časov, našega časa. Čeprav imajo svetniki, ki nam jih Cerkev postavlja za zgled veliko povedati tudi po več sto letih, gotovo lahko sodobnega bralca še bolj nagovorijo prizori iz današnjega sveta, ki jih je svetnica iz Kalkute sama doživela in jih opisuje v preprostem jeziku. Tako, da bi lahko rekla, da je knjiga primerna tako rekoč za vsakogar, ki ga privlači duhovnost matere Terezije. Lahko je o njej slišal le malo, pa bi se rad uvedel v njeno življenje in mišljenje, lahko pa o materi Tereziji ve že veliko in bi rad imel pri roki zbrane njene misli o tej in oni temi. Nenazadnje gre za vsebino, ki je vedno sveža in aktualna. In knjiga je zaradi svojega preprostega jezika odlično duhovno branje tudi za tiste, ki si s teološko govorico niso preveč domači, da jih le privlači šola ljubezni.

Ja, da ne obupajo nad težo teološke govorice.

Ja, je zelo preprosto povedano.

Nisva povedala, Blaž, da je bila ena od dejavnosti, ki jih je mati Terezija tudi počela kontemplacija, da so bile sestre, oziroma so še, pred Najsvetejšim in da prav iz tega črpajo moč.

Bila mi je milost dana, da sem po novi maši preživel najprej deset dni z mladimi v Bolgariji. Nas je šla skupina, bili smo od petega do štirinajstega julija 2013, v treh mestih: Sofiji, Plovidu in Varni. Na vseh teh treh misijonskih postojankah delujejo misijonarke ljubezni, ki so bile skupaj z lokalnimi župnijami tudi naše gostiteljice.

In kakšno je življenje v Bolgariji? Koliko dela imajo tam misijonarke ljubezni in kakšno je delo?

Polno, polno. Delo z najbolj ubogimi od ubogih, med ubogimi.

Ampak vseeno je drugače kot v Indiji?

Ma ne, težko bi rekel. Zato ker ...

Po ulicah menda ne umirajo?

Ne umirajo, samo one gredo, so nas tudi peljale prav na domove, najsibo ker so invalidi, pa mama mora iz šestega nadstropja, ker ni dvigala, invalida prijeti, pa potem voziček še nesti. In tudi živijo v enih takih revnih pogojih. Se spomnim, ena naša, tam ko smo bili v Varni, punca ni mogla več, se je zjokala in potem je z eno sestro šla nazaj v hišo, in eno prijateljico. In ona je rekla: Nikoli, ker tudi enkrat na leto je šla k maši, takrat pa kot da bi, ona je šla ta prvo v kapelo. In se mi zdi, da prav to prinaša tudi današnji mladini. Današnjim mladim prinašajo en tak stik z Bogom, ki ne vem, če to pomeni, da zdaj hodijo, da bodo šli k maši, ampak en tak oseben stik z Bogom. Ker tudi od teh našim mladih s katerimi smo bili, niso bili vsi iz škofijske gimnazije. Šestnajst prostovoljcev nas je šlo. In imeli smo tudi pripravljalne vikende.

In kaj so vas učili na teh pripravljalnih vikendih? Kaj so vam povedali? Na kaj je treba biti pozoren? So vas opozorili pred kulturnim šokom?

Tudi sam sem prav vodil za Indijo dva pripravljalna vikenda in so prišli prav k meni, ker lansko leto sem bil kot diakon v Portorožu. Ne bi pa to šlo skozi, recimo za Bolgarijo pa je vodila gospa Marija Leskovec. Ona nas je pač obveščala, kako je tam, ker je bila že v Bolgariji, jaz sam nisem bil še tam. Jaz sem poskrbel pa bolj za duhovni del. Tako da smo se dopolnjevali. Tako kot je mati Terezija rekla, da tega kar delate vi, jaz ne morem, tega kar delam jaz, pa ne morete narediti vi. Skupaj pa delamo nekaj lepega za Boga in to je veličastnost Božje ljubezni do nas, da nam ponuja možnost, da postanemo sveti z deli ljubezni, ki jih opravljamo. In ona je dostikrat govorila: Svetost ni razkošje za peščico, ampak dolžnost za mene in tebe.

(glasba)

SVETOST NI RAZKOŠJE ZA PEŠČICO

Molila bom za vas, da boste lahko zrasli v ljubezni do Boga po ljubezni do drugih. Razširjajte mir z ljubeznijo, saj so dela ljubezni dela miru. Razširjajte jih najprej doma, v svoji družini, potem pa še vsem. In z Božjo ljubeznijo, ki raste v vas, boste postali svet. Svetost ni razkošje za peščico, je preprosta dolžnost vsakega od nas. Ko pogledamo na križ, razumemo, kako nas je Bog ljubil, in se moramo tudi mi naučiti od Njega, kako ljubiti drug drugega, da bomo lahko tudi mi vložili vse v reševanje življenja, še posebej nerojenih otrok, ki so Božji dar družbi. 

(glasba)

Prinesite to ljubezen, to svetost v svoje življenje, v svoje domove, k vašim bližnjim, vaši deželi in vsemu svetu. Da bi to dosegli, moramo moliti, moramo čutiti potrebo po molitvi. Moramo hoteti moliti. Naj vsak sodelavec začne družinsko molitev, saj družine, ki molijo ostanejo združene. Pomagajte sosedu, da stori isto. S to molitvijo in žrtvovanjem bomo preplavili svet. Moja molitev je z vsakim od vas - molim, da bo vsak od vas svet in tako razširjal njegovo ljubezen, da bi, kamorkoli greste, prižgali Njegovo luč resnice v življenju vsakogar, tako da bo Bog lahko ljubil svet po vas in po meni.

(glasba)

Svetost je izpolnjevanje Božje volje z velikim nasmehom. Ta popolna predanost: "Razkosaj me ... vsak posamezen delček je namenjen samo tebi." Svetost je veselje, ljubezen in sočutje, še posebej pa ponižnost. Ponižna sestra je zagotovo na poti v veliko svetost. Prevzetnost pa ne sodi k svetosti. Prevzetnost je hudičeva zadeva. Kako postanemo ponižni? S sprejemanjem ponižanj. Kadarkoli vas oštevajo, vas kličejo z grdimi imeni, vam dajejo pridevke, zagrabite to z obema rokama. Ta ponižanja vas bodo naredila svete, sprijaznite se. Vprašajmo. Naj bomo svete, kot je bil svet Jezus, samo vse za Jezusa s pomočjo Marije. Resnično želim od vas, da napravite svoje skupnosti za drugi Nazaret, poln žarečega veselja, miru, sočutja: svete skupnosti, sveto Družbo. 

(glasba)

Slišali smo nekaj odlomkov iz knjige Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezija. Knjigo je prevedel Blaž Batagelj, ki je tudi sodeloval v oddaji. 

(glasba)

Mati Terezija pravi: 

Kar je bilo potrebno pred sto leti, ni nujno potrebno danes. Sem pa presenečena, da je zelo potrebna molitev svetega Frančiška, ki je bila potrebna pred 500 leti. Postala je molitev vsega sveta za mir.

Gospod, naj postanem pretočnik tvojega miru, 

tja, kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen;

tja, kjer je krivica, naj prinašam duha odpuščanja;

tja, kjer so nesoglasja, naj prinašam slogo;

tja, kjer so zmote, naj prinašam resnico;

tja, kjer je dvom, naj prinašam vero;

tja, kjer je obup, naj prinašam upanje; 

tja, kjer so sence, naj prinašam svetlobo;

tja, kjer je žalost, naj prinašam radost;

Gospod, dovoli, da rajši tolažim, kot da sem potolažen;

razumem, kot da sem razumljen; ljubim, kot da sem ljubljen;
saj, če pozabiš nase, najdeš, z odpúščanjem ti je odpuščeno, 
s smrtjo se prebudiš v večno življenje. Amen.

Končana je oddaja Od slike do besede, v kateri smo vas povabili na ogled filma Razredni sovražnik, ki je pred kratkim dobil nagrado na Portoroškem filmskem festivalu. Vzeli smo tudi nekaj misli iz knjige, ki jo je prevedel duhovnik Blaž Batagelj, Kjer je ljubezen, tam je Bog, mati Terezija. Hvala ker ste bili z nami. Bodite spet prihodnji četrtek ob enaindvajsetih. Oddajo sem pripravila Mateja Subotičanec ob tehnični pomoči Boštjana Smoleta. Hvala za pozornost. Lahko noč.