sreda, 26. avgust 2015

DUHOVNO VESELJE JE MOJA POT

Duhovno veselje je moja pot



Intervju z novomašnikom Blažem Batageljem


Blaža sem prvič spoznal na teološki fakulteti, kjer sva se kar nekaj let srečevala v isti učilnici in pred istimi profesrorji. Postopoma sem spoznal, da sošolec ni le zelo dober študent, ampak ima tudi poseben dar za delo z bolniki, invalidi in ostarelimi. Ne samo, da zna prisluhniti in razumeti. Ko z ubranim igranjem na harmoniko in prešernim petjem da prosto pot veselju srca, prežene zadnje skrbi in ostanke slabe volje. Vendar ga za pogovor nisem prosil le z namenom, da bi izvedel nekaj več o tem, kako svoje talente uporablja za rast Božjega kraljestva. Zanimalo me je predvsem dvoje: Kot prvo, ali so bili tudi bolniki, invalidi in ostareli med posredniki Božjega vabila za duhovniško službo? In kot drugo, na kakšen način so ga duhovno podpirali na poti do duhovništva? Njihovo dejavno podpiranje duhovnih poklicev bi še dodatno potrdilo pomembno mesto, ki ga imajo bolniki, invalidi in ostareli pri oznanjevanju evangelija svetu.

Kakšna je tvoja do sedaj prehojena življenjska pot in kje se te je na njej Bog najbolj dotaknil?

Izhajam iz pet članske družine. Imam še dva starejša brata. Zase lahko rečem, da sem bil rojen zaradi duhovnika. K nam domov je hodil duhovnik g. Janko Tušar. Vedno je govoril, da v hiši še eden manjka. Zaradi njegovega vztrajnega spodbujanja sem se bratoma pridružil tudi jaz. Pred novo mašo sem o tem končno povprašal tudi mamo, ki mi je to tudi potrdila. Že od malega sem igral harmoniko, potem pa so me starši vpisali v glasbeno šolo. Leta 1999 sem bil evropski prvak v frajtonarici. Na Kredarici, Pokljuki, na Triglavu, v Šempetru, sem bil na borčevskih srečanjih – še leta v srednji šoli. Vsa ta leta sem se ukvarjal tudi z gledališčem.

Pred kratkim si obhajal novo mašo. Na kakšne načine te je Bog klical v svojo službo?

Bog se me je opazno dotaknil v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Predvsem preko srečanj z invalidi v Zavodu Vipava, kjer sem veliko igral harmoniko, in 11. maja leta 1996 v Postojni na srečanju s papežem. Ta dan se je močno vtisnil v moje srce. Ta dva dogodka sta močno vplivala na to, da sem se vpisal v bogoslovje.
Gospod pa je spet uporabil moje zanimanje za umetnost. Preko razstave na Rakovniku sem navezal stik z Marijo Leskovec in leta 2007 v skupini 13 mladih odšel v Indijo. To obdobje je zaznamovano s pripravami, bivanjem v Indiji in pričevanji po župnijah.

Torej so tvojo pot zaznamovali tudi misijoni.

To je bilo najbolj intenzivno doživeto obdobje mojega življenja. Takrat sem najbolj dozorel kot moški in kot oseba. Šel sem v novo kulturo in srečal nove ljudi, ki sem jih spoznal v njihovi šibkosti, ranljivosti. V Kalkuti mi ni bilo enostavno, saj sem videl ljudi umirati. To je bilo namreč popolnoma v nasprotju z mojo podobo dobrega Boga, ki nikoli ne bi dopustil vsega tega. Začel sem se spraševati. Ob pogledu na človeške stiske in umiranje sem doživel največjo temo v mojem življenju. Kar vrelo je v meni! »Bog, kje si? Kakšen Bog si?«

Misijonsko delo v Indiji je torej močno vplivala na tvoje nadaljno duhovno življenje...

V Indiji sem spoznal dva tipa duhovnosti, ki zdaj najbolj zaznamujeta moje življenje.
Prva je duhovnost petja srca, ki je povezana z najbolj temnim dogodkom v mojem življenju. V Kalkuti sem bil nekega popoldneva v popolni temi, v spraševanju, iskanju lastne identitete, čisto brez Boga, brez življenja, v veliki stiski. Takrat je stopil z menoj v pogovor slovenski zdravnik Marko, ki je bil z nami v misijonu. Pogovarjala sva se v kapeli misijonark ljubezni. Marko je fokularin in torej moč za življenje in delo črpa iz duhovnosti Marijinega dela. Po tem pogovoru z njim sem ostal sam v kapeli. Nenadoma je vame prišel nekakšen sunek – jaz bi temu rekel Sveti Duh – , ki me je dobesedno stresel. V svojem srcu sem zaslišal jasen glas: »Duhovno veselje je moja pot.« Sam to duhovnost imenujem »Duhovnost petja srca«. To je veselje in petje srca, ki se na mojem področju izraža s harmoniko – npr. na silvestrovanju z brezdomci. V to duhovnost srca so me invalidi uvajali že v srednji šoli s svojo iskrenostjo, preprostostjo; s tem, da znajo biti to, kar so; s svojo vero, ki je iskrena, ne dvomi in postavlja vprašanja, ki so drugačna od naših. Predvsem invalidi so mi pokazali, kako se živi življenje.

Torej je duhovnost petja srca zelo podobna duhovni izkušnji, ki si jo srečal pri invalidih.

Da. Njihovo duhovno veselje sem doživljal predvsem preko glasbe na taborih z invalidi v Baški Grapi. Težko je opisati navdušenje, ki so ga pokazali za kakšno pesem. Najlepše kar se invalidu zgodi je, da skupaj zapojemo pesem. Podobno izkušnjo lahko doživimo v samostanu klaris. Ko duhovnik povzdigne Jezusa, lahko v očeh sester, ki zrejo svojega Odrešenika, prepoznanamo veliko ljubezen. Enak odziv je tudi pri bolnikih in invalidih, ko jim podarimo sebe in svoj čas. Hrepenijo po odnosu, da jih nekdo posluša, jim kdo kaj pove. To hrepenenje povzroči ljubezen in veselje, kar ti vračajo z očmi, s telesom, z vsem kar so. Občudujem tudi njihove starše oz. skrbnike. Velik zgled mi je mama Veronika. Naučila me je, kako sprejeti križ in to narediti z veseljem. Od kje dobi toliko moči? Zagotovo jo črpa iz ljubezni, ki premika gore.

In katera je druga duhovnost, ki si jo srečal v Indiji?

Drugi tip duhovnosti je duhovnost edinosti Chiare Lubich oz. Marijinega dela. To je duhovnost, ki se ne izraža z besedami ampak z dejanji. Spoznal sem jo ob zdravniku Marku, s katerim sem bil skupaj na misijonu. O njem lahko rečem, da je živel ljubezen. Spraznil je sebe, da je lahko poslušal mene. Prisluhnil mi je takrat, ko mi je bilo najtežje. Ob njem sem spoznal, da je življenje, ki ga je živel v misijonu, tudi moja pot. Njihovo duhovnost edinosti torej nisem spoznal preko literature ali pripovedovanja, ampak v praksi. Ta živeta duhovnost me je do sedaj še najbolj prevzela. Nikoli prej se nisem srečal z njo. Očitno sem moral iti prav v Indijo, da sem jo spoznal.

Omenil si tabore z invalidi. Kdaj si se prvič osebno srečali z invalidnimi osebami?

V 1. letniku srednje šole, ko sem začel hoditi v Zavod. Psiholog Tomaž Torkar iz Zavoda je na naši šoli imel predstavitev dela z invalidi, in kmalu sem se njegovemu povabilu odzval tudi sam. Vsak je po kratkem pogovoru s Tomažem dobil prijatelja, ki ga hodil obiskovat. Zelo osebno, lepo. Meni je za prijatelja dodelil Mateja.
Še vedno grem večkrat v Zavod, kadar sem kje v bližini. Razmišljal sem tudi o študiju defektologije, vendar sem se zaradi Božjega klica odločil za teologijo.

Kaj si delal v Zavodu?

Pogosto sem igral harmoniko. Matej in njegovi sošolci so me prosili, če bi lahko igral na njihovih rojstnih dnevih. Na ta način sem dobil kar veliko prijateljev in znancev. Zaradi igranja s harmoniko v Zavodu sem bil tudi izbran za »Naj prostovoljca« na Vipavskem. Vprašanje je, kaj bi bilo z mano brez njih. Drug drugemu pomagamo.

Kje drugod si se še srečeval z invalidi?

Tudi na romanju bolnikov in invalidov v Lurdu, a v glavnem na taborih v Koritnici v Baški grapi, ki jih organizira Tomaž Torkar. Tabori so del programa Zavoda in so tako v osnovi namenjeni invalidom. Omogočajo aktivno preživljanje poletnih počitnic, hkrati pa povezujejo različne generacije in poklice z invalidi. Vsaka skupina je na taboru sicer en teden, vendar sem ostal vsaj dva ali celo več tednov. Zelo radi so me povabili, ker igram harmoniko. »Pridi, bo lepo, boš kaj zaigral. Bomo kaj zapeli,« so mi rekli.
Vojaki so postavili šotore, v katerih smo spali. Vzdušje, ko smo iskali z detektorji kovine, je bilo krasno. Medicinske sestre so prišle s celimi družinami. Vsi skupaj smo se igrali, zabavali.
Vedno se bom spominjal Saše, ki je tak sonček. Zelo je imela rada pesem Sijaj, sijaj sončece. Pogosto sva jo skupaj pela. Je ena izmed tistih ljudi, ki gredo za svojim srcem. In to je vera – prisluhniti svojemu srcu, da spregovori in zapoje ter ostati v tem duhovnem veselju. Tega so me naučili prav invalidi.

Mnogo ljudi se skorajda boji srečati se z bolnikom ali invalidom. Ne vedo, kako bi se od druženju z njimi obnašali ali pogovarjali. Kdaj si se ti otresel takšnih ali podobnih predsodkov?

K temu so veliko pripomogli zaupni pogovori z Joškotom, ki sem ga spoznal na letovanju invalidov v Bibionih v Italiji. Ta letovanja s kopanjem v morju vsako leto organizira s. Edith, Marijina sestra. V skrb so mi dodelili Joškota, s katerim sva se takoj spoprijateljila. Z njimi sem lahko takšen kakršen sem. Ni se mi treba pretvarjati. V današnjih časih je večkrat treba biti zelo previden pri izbiri besed in izražanju čustev. Lahko se zgodi, da kdo zaradi tega celo izgubi službo. Z Joškom takšni zadržki odpadejo. Ko sem ob njem se čutim izpolnjenega, saj lahko res živim evangelij. Invalidi so mi vedno vračali to, kar sem jim dal.

Te je kakšen dogodek z bolniki in invalidi še posebej nagovoril?

Z bolniki so se mi zgodili 3 čudeži:

Prvi se je zgodil, ko sva v srednješolskih letih s sošolcem v sklopu akcije Postani moj prijatelj obiskovala nekega fanta. Zanj so rekli, da ne bo nikoli govoril. S sošolcem sva dobro uro počela neumnosti, tako da se je fant smejal. Vozila sva ga z vozičkom in tekala z njim. Zelo mu je bilo všeč, ko sem na njegov rojstni dan prinesel harmoniko. Bil je zelo ponosen, da njegov prijatelj zna igrati na harmoniko. In prav to duhovno veselje, ki ga Sveti Duh prinaša v odnos, je povzročilo, da je fant spregovoril.

Drugi čudež sem doživel v Lurdu, kamor sem nekoč spremljal starejšega slepca. Masiral sem mu nogo, imel pa je tudi plenice. Zadnji dan se je okopal v lurški vodi, ki jo je občutil zelo doživeto. Po kopanju je povedal, kako je Marija lepa. Pravil je, da jo je videl. Mislil sem si, kako sem neumen, da je jaz ne vidim, kljub temu, da nisem slep. Naslednji dan smo odšli domov.
Dan po prihodu domov me je poklicala medicinska sestra Katarina, ki dela v Univerzitetnem kliničnem centru Soča. Povedala mi je, da se je gospodu zacelila zaklopka za uravnavanje urina in da odslej ne bo več potreboval plenic, ker lahko sam hodi na stranišče. Zdravniki tega niso znali pojasniti.

Z Lurdom je povezan tudi tretji čudež. Moja nona si je vedno želela iti v Lurd. Skupaj z bogoslovci smo se že četrto leto odpravljali na romanje v Lurd z g. Šlibarjem in z italijansko organizacijo Unitalsi. Doma sem o tem pripovedal tudi noni. V njej je zopet zagorela želja in mi je rekla: »Greva!«
Predno sva odšla na romanje, naju je obiskal g. Miro Šlibar z medicinsko sestro. Skupaj smo naredili seznam zdravil in vsega drugega, kar bo potrebovala na romanju. Tako sva bila prijavljena.
Leto pred diakonskim posvečenjem sem odšel v Loppiano, kjer sem opravil noviciat za Marijino delo. Februarja so mi v Loppianu povedali, da je moja nona odšla v bolnico. Zanjo smo mnogo molili in darovali za maše, jaz pa sem se prepiral z Bogom, kako lahko to dovoli, saj si je tako želela iti v Lurd.
Ko sem se vrnil domov, sem našel nono popolnoma spremenjeno. Rekla mi je: »Ne morem iti. Glej, kakšna sem!« Jaz pa sem jo spodbudil: »Nona, če ne boš šla zdaj, ne boš šla nikoli.« In sva šla.
Sedaj je boljša, kot je bila kadarkoli prej. Marija ji je dala prijateljice, veselje, korajžo, barvo.  Je nasmejana, vesela, boljše se počuti. Zelo sem vesel zanjo, saj je moja edina nona, ki še živi.

Rekel si, da se čudeži še vedno dogajajo. Kakšen pomen imajo zate?

Čudeži najprej pomenijo nepopisno veselje: nečloveško, nadnaravno, duhovno. Pogosto sem v stiku z invalidi, lučkarji…Vsakič se trudim, da se postavim v vlogo, kot da sem prvič. Človek se namreč navadi na dejstvo, da so oni zelo veseli, nasmejani in da se veselijo drug drugega. To so mali čudeži: veselje, da je nekdo podpisal spričevalo, da je učil verouk, da mu je dal nekdo možnost, da ga je nekdo poslušal. Takšna veselja mi bogatijo življenje. Vedno so me nagovarjali ljudje, ki si dovolijo pokazati svoja čustva in se tako pokažejo takšne, kakršni so.

Mati Terezija pravi, da ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa naredimo veliko majhnih. Tudi mala Terezija zagovarja t.i. malo pot. Jo poskušaš živeti tudi ti?

Spomnim se dogodka, ko še nisem bil duhovnik in sem bil na praksi v župniji v Sežani. Nekega dne se je zgodilo, da je v Domžale prišel glavni iz Marijinega dela. Želel sem iti na srečanje, vendar je bilo isto popoldne v župniji medžupnijsko srečanje bolnikov. Župnik je to željo upošteval, vendar le pod pogojem, da grem s kolesom, in se tako malo razgibam. Sledilo pa je razočaranje, saj je zjutraj padal dež. V tistem trenutku sem se spomnil na mala dejanja ljubezni in dobil trdno prepričanje, da bo že Bog poskrbel. Odločil sem se, da grem k sv. maši. Po bogoslužju sem se odločil, da storim malo dejanje ljubezni. Vzel sem si čas za invalida in se z njim zapletel v prijeten pogovor. In res, ko sem prišel iz župnišča, je sijalo sonce, tako da sem se lahko s kolesom odpeljal tudi na srečanje Marijinega dela. Invalidi nam vedno dajo možnost za dejanje ljubezni – tako mimogrede.

Z invalidi si navezal veliko prijateljstev in poznanstev. Ali vzdržuješ stike s tistimi iz Bibionov, Lurda, Baške Grape?

Bolj kot z invalidi vzdržujem stike z mladimi. Običajno sem bolj odgovoren za mlade, zato imam tudi več stikov z njimi. Z invalidi se družimo bolj priložnostno, kot npr. pred kratkim v Ankaranu, ko so tja prišle relikvije Janeza Boska. Skupaj smo peli ob harmoniki. Bog poskrbi, da se srečamo preko duhovnosti petja srca. Pridružili so se mi tudi na moji novi maši.

Zagotovo se rad spominjaš njihove prisotnosti na svoji novi maši.

Seveda! Če jih ne bi bilo, bi jih zelo pogrešal. Z Nives sva na novi maši ogromno preplesala. Prisotnost bolnikov je imela tudi svoje sporočilo. Ljudje so skozi njihovo prečiščeno veselje videli, da niso »bav bav«, ampak so to prinašalci luči.

Na začetku pogovora si omenil, da se te je Bog na Škofijski gimnaziji v Vipavi dotaknil predvsem preko dela z invalidi.

Upam si trditi, da so nekateri invalidi sokrivi, da sem postal duhovnik. Neka mlada invalidka mi je dala križ, ki ga že od 2. letnika bogoslovja nosim okrog vratu. V težki trenutkih se včasih spomnim njenih besed, ki mi jih je rekla, ko sem se nekoč peljal mimo nje s kolesom: »Vrti pedala še zame!« Tako kot ona moram tudi jaz imeti pogum in vztrajnost za premagovanje ovir, ki so mi postavljene v življenju. Bolniki so mi dali pogum.

Kako vidiš njih v svojem poklicu? Kako bodo bolni in invalidi zaznamovali tvoje duhovniško poslanstvo?

Svojo prihodnost vidim v Jezusu Kristusu, kateremu želim dati vse. Kot duhovnik imam nalogo, da povezujem različne generacije in da mlade usmerjam k stiku z bolniki, invalidi in starejšimi. Duhovnik ima po mojem prepričanju vlogo, da povezuje med seboj različne ljudi in generacije, saj sam ne more biti povsod.

Tvoje poslanstvo z bolniki, invalidi nakazuje tudi tvoj novomašni križ.

Da. S tem križem sem povezan na zelo zanimiv način. Janko Tušar, ki sem ga omenil na začetku, je dobil duhovniški poklic ob smrti duhovnika Lada Piščanca, ki je bil naš primorski mučenec. Leta 1944 je v Cerknem dal življenje za Kristusa, ker je pričeval zanj. Leta 1938 mu je Tone Kralj naredil novomašni križ. Ko sem delal diplomsko nalogo sem zbral 54 njegovih križev. Med njimi je imel njegov križ najbolj trpeče Gospodovo obličje. Kot da je umetnik intuitivno že slutil, da duhovnika čakata trpljenje in smrt. Njegov križ mi je zelo pri srcu in sem si ga izbral za svoj novomašni križ.

Česa si se od bolnikov in invalidov najbolj naučil? Katerih evangeljskih vrednot se lahko vsi učimo od njih?

Bolniki in invalidi so me naučili sprejemati drugačnost. Uvedli so me tudi v duhovnost male Terezije, ki je duhovnost upanja in ljubezni. Morda sem si tudi zato izbral novomašno geslo: »Bog - moje upanje.« Invalidi so me naučili upati iz dneva v dan. Ne prenehajo namreč upati, da jih bo kdo poslušal, obiskal in jih imel rad takšne, kakršni so. Pri njih sem odkril res veliko vero in veliko upanja. Za njih je Bog edino upanje. V njem črpajo pogum in moč za življenje. Razne bolezni v našem življenju so preizkusni kamni naše vere, pa tudi priložnost za graditev upanja.
Invalidi so me naučili tudi močne volje, saj se morajo pri spoprijemanju z življenjem krepko potruditi.
Učijo nas verjeti v moč križa in resno jemati Jezusove besede: »Ne bojte se!« Govorijo nam, da si moramo vzeti čas zanje, tudi za pogovor z najbolj zanemarjeno brezdomko. Včasih si sicer mislimo: »Kaj bom poslušal, ko pa ne morem nič pomagati.« Pri tem pa se ne zavedamo, da pomagamo že s tem, ko poslušamo.
Mati Terezija pravi, da bomo šele v nebesih spoznali, koliko so naredili ubogi za nas. Dali so nam namreč možnost, da jim lahko izkazujemo ljubezen in nas s tem tudi popeljali k Bogu. Jezus je namreč rekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših bratov, ste meni storili.« Jezus živi med nami tudi v njih. Oni so naša bližnjica k Bogu.

Blaž, hvala ti, ker si z nami podelil del svojega bogatega življenja. Naj te pri tvojem duhovniškem poslanstvu in pri delu z bolniki, invalidi in ostarelimi spremljata priprošnja nebeške matere Marije in Božji blagoslov.


na obisku sem bil: Borut Pohar CM, zapis Nada Marinko, urejanje besedila David Vrečko



VIR: http://revija-prijatelj.rkc.si/042013.htm

Ni komentarjev: